Poročilo o prostorskem razvoju 2021
| Avtor: J.V. |
Kako se uresničujejo cilji iz sedanje strategije prostorskega razvoja? Med njimi je že nekaj let med prednostnimi cilji razvoj policentričnega omrežja mest in naselij v državi, med pomembnimi pa tudi večja konkurenčnost slovenskih mest v evropskem prostoru, skladen razvoj območij, dopolnjevanje funkcij podeželskih in urbanih območij, preudarna raba virov in drugo. Tudi Strategija razvoja Slovenije 2030 opredeljuje cilje, kot so racionalen in učinkovit prostorski razvoj, konkurenčnost slovenskih mest, kakovostno življenje, krepitev prostorske identitete, tudi odpornost in prilagodljivost na podnebne spremembe. Toda kaj se dejansko dogaja v prostorskem razvoju Slovenije? Tisto, kar je v strategijah, ali pa so procesi v življenju drugačni?
Odgovor daje Poročilo o prostorskem razvoju 2021, ki ga je za Ministrstvo za okolje in prostor pripravil Urbanistični inštitut RS. Razdeljeno je na tri vsebinska poglavja. To so kakovost življenja, upravljalski okvir urejanja prostora v Sloveniji in prostorski trendi. V zadnjem delu poročila so sklepne ugotovitve in poročila, v dveh prilogah pa nabor kazalnikov, ki so jih uporabili za pripravo poročila. Kazalniki so namenjeni spremljanju stanja v prostorskem razvoju in so tudi na spletni strani, ki je sicer del spletne strani Prostorskega informacijskega sistema Ministrstva za okolje in prostor. Zbrani so s petih področij: demografski razvoj, gospodarski razvoj, raba prostora, graditev in stanovanja. S spremljanjem stanja prostorskega razvoja se ustvarjajo zbirke prostorskih podatkov, brez katerih bi težko spremljali številne procese v prostoru. V prilogi 2 so navedeni kazalniki s cilji prostorskega razvoja za posamezne teme (gibanje števila prebivalstva – urbana, podeželska območja, gostota poselitve), opremljenost središč s storitvami splošnega pomena – stanovanja, raba zemljišč, zelene površine, ekološka povezljivost, razvrednotena območja, trajnostna mobilnost, študije in dobre prakse, mednarodna vpetost Slovenije, poplavna in plazovita območja. Sestavljalci poročila predlagajo, da bi morali sedanje kazalnike razširiti s kazalniki kakovosti življenja.
Prav problematika kakovosti življenja je prva, uvodna tema poročila. Uporaba instrumentov prostorskega in urbanističnega načrtovanja namreč prispeva k doseganju kakovosti življenja. Zato pa je potrebna povezanost ključnih razvojnih politik, to je prostorske, stanovanjske, prometne in okoljske, ki postavljajo v ospredje kakovost življenja. Avtorji pri opredelitvi kakovosti življenja med drugim sledijo tudi novejšim opredelitvam teritorialne kakovosti življenja in se naslanjajo na tri gradnike: na objektivne informacije o življenjskih razmerah prebivalstva na določenem območju (porazdelitev dohodka in bogastva, možnosti zaposlovanja, stanovanjski standard); drugi zajema številna področja življenja prebivalstva, to so zdravstveno stanje, stopnja izobrazbe, socialne povezave, kakovost okolja, osebna varnost, ki se izraža v dostopu do oskrbnih dejavnosti (trgovine, banke, pošte) in storitvenih dejavnosti (izobraževanje, zdravstveno in socialno varstvo, javna uprava itd.). Pri tretjem pa gre za subjektivno dojemanje kakovosti lastnega življenja. Za potrditev teze o pomenu kakovosti življenja je navedena lanska Teritorialna agenda 2030 (Ministri za urbani razvoj, 2020), ki pomeni dogovor znotraj EU o prednostnih ciljih in nalogah na področju prostorske kohezije.
Evropske raziskave o kakovosti življenja se usmerjajo na tri področja: kakovost življenja kot vidik subjektivne blaginje, kakovost javnih storitev in kakovost družbe. Znano je, da se Slovenija po teh kazalnikih uvršča v sredino med članicami EU 28. EU spremlja tudi trende subjektivnega dojemanja sreče in zadovoljstva z življenjem po državah. V obdobju 2011-2016 je na prvem mestu Danska, Slovenija je v sredini, Grčija najslabša. Kakovost življenja postaja tako razvidno poudarjena tema v vse več aktualnih dokumentih Slovenije, pri čemer pa se kot nov element dodaja vpliv podnebnih sprememb, »ki povečujejo ranljivost prostora, ogroženost ljudi, infrastrukture, kulture, dediščine ter dejavnosti v prostoru, katerih posledice vse bolj vplivajo na kakovost življenja.«
Pregled stanja in trendov na posameznih področjih prostorskega razvoja pa kažejo, koliko se Slovenija približuje ali oddaljuje od ciljev v različnih dokumentih. Podatki in analize so zgovorni.
Demografski razvoj kaže nadaljnje »zgoščanje prebivalcev v osrednji statistični regiji in ob večjem delu avtocestnega križa ter na upad števila prebivalcev v posameznih mestih in na obsežnih obmejnih območjih. Ocena analitikov je, da razvojne naložbe v demografsko ogrožena območja nimajo smisla, saj tam ni več prebivalcev. Tudi staranje prebivalstva bolj prizadeva odmaknjena, obmejna in podeželska območja. Sicer pa je praznjenje nekaterih območij proces, ki zdaj obsega že 57 % površine Slovenije. Koliko na to vplivajo priložnosti za boljšo zaposlitev in zaslužek v urbanih središčih in koliko vse manjša dostopnost do oskrbnih in storitvenih dejavnosti, bodo najbrž pokazale prihodnje analize. Poročilo zdaj predvsem opozarja na aktualen problem, ko se v večini regij, ne le na podeželju, zapirajo številne podružnice bank in pošt. Protesti lokalnih in krajevnih skupnosti niso zalegli. Tudi nihče drug ni reagiral, tako da je mrežo poslovnih bank in pošt narekoval izključno ekonomski interes. Kazalniki kažejo, da so v teh procesih najbolj prizadeta manj razvita , demografsko ogrožena, odmaknjena in obmejna območja.
Teritorialna kohezija v Sloveniji se izgublja. Programi usklajenega, policentričnega razvoja Slovenije ne dajejo pravih rezultatov. Razlike v razvoju regij se ne zmanjšujejo. Krepi se položaj osrednje slovenske statistične regije z Ljubljano in ljubljansko urbano regijo. Regionalna središča v vzhodni Sloveniji pa niso postala takšna razvojna žarišča, ki bi zavrla delovne migracije (zlasti so močne v koroški, podravski in pomurski regiji) in slabšanje demografskega potenciala.
Poročilo je pri oceni jasno, da gre za vzorec netrajnostnega prostorskega razvoja s procesi »koncentracije, suburbanizacije, dezurbanizacije in koridorskega razvoja poselitve, ki temeljijo na neoliberalnem konceptu gospodarskega razvoja in načina življenja.«
Vendar to ni le proces v Sloveniji. Podobno je v Evropi, na ravni držav. Zanimivost. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je 10 % najrazvitejših evropskih država zaslužilo približno 30 – 35 % celotnega dohodka EU, leta 2016 je bil ta delež seveda večji, in sicer 35 – 40 %.
Upravljanje prostora ali upravljalski okvir urejanja prostora določa Zakon o urejanju prostora (ZU-rP2), ki prostorsko načrtovanje opredeljuje kot dejavnost v javnem interesu. Zakon je med drugim uvedel regionalno prostorsko načrtovanje. Vendar doslej še ni bil pripravljen in sprejet noben regionalni prostorski načrt. Sicer se pripravljajo pilotni RPR-ji, vendar med nacionalno, regionalno in lokalno ravnijo kljub številnim usmeritvam in dokumentom ni dovolj povezovanja in sodelovanja. Na lokalni ravni se občine spopadajo s pripravami in izdelavo prostorskih načrtov, ki je temeljni dokument za dolgoročno razvojno namestitev, ne le poselitve, pač pa zlasti gospodarskega razvoja, storitev in posega v okolje. Do konca leta 2020 so sprejeli občinski prostorski načrt v 182 občinah, kar je 85 % od vseh. Druge naj bi načrte sprejemale. Občine naj bi vsake štiri leta obseg izvedenih nalog opisale v poročilu o prostorskem razvoju, a doslej ni bilo pripravljeno še nobeno poročilo. Zanimiva bi bila ocena, v koliki meri na vseh ravneh povezujejo prostorsko in razvojno načrtovanje. Še posebej, ker sveži evropski in domači dokumenti mnogo bolj kot doslej upoštevajo podnebne spremembe, krožno gospodarstvo in koncept trajnostnega razvoja.
Najobsežnejše poglavje v poročilu je namenjeno prostorskim trendom, izzivom in priložnostim. Analizira demografski razvoj, poselitev in značilnosti grajenega prostora, namensko rabo prostora in načrtovanje rabe zemljišč, pokrivnost in rabo prostora z izdanimi gradbenimi dovoljenji, razvrednotena območja, javne odprte površine, stanovanja, kmetijstvo in gozdarstvo ter preobrazbo podeželja, potem promet, vpliv gospodarstva na regionalni prostorski razvoj ter prepoznavnost naselij in pokrajin.
