Zeleni vodik
dr. Peter Kumer
Zeleni vodik je izraz za način shranjevanja električne energije, ki je pridobljena s pomočjo obnovljivih virov (na primer preko sončnih in vetrnih elektrarn). Srž problema je, da je tako pridobivanje električne energije odvisno od vremena. Proizvodnja pogosto ne sledi dejanskim potrebam. Včasih so potrebe večje, pogosto pa se ustvarja višek v proizvedeni energiji. Zeleni vodik pa omogoča shranjevanje tega viška. V postopku elektrolize se razbijajo molekule vode na atome vodika in kisika. Z obratnim postopkom, ki poteka v gorivnih celicah, pa se lahko znova pridobi elektriko in vodo.
V primerjavi z akumulatorji ima vodik številne prednosti: ima večjo energetsko gostoto na enoto mase in posledično omogoča shranjevanje več energije. Njegove zaloge so neomejene, poleg tega pa ob izgorevanju ne povzroča okolju nevarnih emisij in ni strupen.
Utekočinjen vodik ima sicer tudi številne slabosti, ki so razlog, da se tehnologija še ne uporablja v takšnem obsegu kot akumulatorji. V ospredju je zavedanje, da je potrebno poskrbeti za varno shranjevanje, saj stik vodika z zrakom lahko vodi v eksplozijo. Proizvodnja vodika iz nizkoogljične elektrike je draga. Le masovna proizvodnja bi znižala cene proizvodnje, gorivnih celic in naprav za elektrolizo vode. Težava je tudi, da se mora infrastruktura za vodik še vzpostaviti.
Interes po uporabi utekočinjenega vodika je največji v vesoljski industriji (kjer je pomemben čim manjši volumen rezervoarja), v javnem prometu in vojski (kjer vozila hitro presežejo maso, pri kateri so akumulatorji še smiselni). Vse bolj o njem razmišljajo tudi v avtomobilski industriji in proizvodnih procesih.
V Sloveniji imamo kar nekaj primerov uporabe zelenega vodika v praksi. Družba Petrol je na enem od svojih bencinskih servisih že pred časom postavila prvo slovensko polnilnico s stisnjenim vodikom za vozila. Steklarna Hrastnik pa je primer proizvodnje, ki je postavila sončno elektrarno, električno energijo iz nje pa porabljajo za proizvodnjo vodika.
Projekt H2GreenTECH
Uvajanje vodikovih tehnologij v prakso je del evropske zelene energetske politike. Toda razvoj teh tehnologij je močno odvisen od medsektorskega povezovanja. Zato na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport kot partnerji sodelujemo pri projektu H2GreenTECH, ki je del programa sodelovanja Interreg VA Slovenija-Avstrija. Glavni cilj projekta je okrepiti regionalno sodelovanje na področju vodikovih tehnologij s čezmejnim sodelovanjem podjetij, raziskovalnih centrov in visokošolskim izobraževanjem. Na ministrstvu smo zadolženi za pripravo Akcijskega načrta vodikovih tehnologij v Sloveniji in Avstriji, ki bo doprinesel k spodbudnemu in zanesljivemu okolju ustvarjanja novih inovacij, raziskovalnih projektov in poslovnih idej s področja vodikovih tehnologij.
Proces določanja strategije o zelenem vodiku
Nemčija želi postati globalni voditelj na področju vodika. Zato se je odločila, da začne s procesom določanja strategije o zelenem vodiku (Agenda Process on Green Hydrogen). Gre sicer le za eno od EU iniciativ, ki si prizadeva za vzpostavitev celotne vrednostne verige nove infrastrukture – od proizvodnje zelenega vodika do distribucije in njegove porabe. Cilj je zapolniti vrzeli ostalih EU iniciativ, pri čemer je poudarek na pristopu od spodaj navzgor in vključevanju vseh deležnikov: raziskovalcev, strokovnjakov v industriji, civilne družbe in političnih odločevalcev. Iniciativa naslavlja širše družbene potrebe in uporablja holistični pristop glede proizvodnje vodika.
Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport v iniciativi sodeluje kot del tria predsedovanja Svetu EU in se zaveda potrebe po več temeljnih raziskavah na tem področju. Predstavniki raziskovalcev, strokovnjakov v industriji in civilne družbe so med poletjem 2021 v treh tematskih delavnicah (Transport in infrastruktura, Stimulacija trga, Proizvodnja) pripravili izhodiščne prispevke (seed papers). Trenutno so ti prispevki v javni razpravi. Zadnji korak tega procesa je priprava Strateškega načrta za raziskave (Strategic research agenda).
Zeleni vodik je prepoznan kot način za doseganje EU ciljev glede čiste, zanesljive, konkurenčne in neodvisne energetske prihodnosti in ciljev glede trajnostnega razvoja. Vendar morajo vlade, podjetja in raziskovalne institucije v sodelovanju s civilno družbo začeti izvajati ambiciozne ukrepe. Na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport se močno zavedamo svoje vloge, zato smo okrepili naše aktivnosti na tem področju.
