Na poti do podnebnega vrha v Glasgowu z vidno vlogo Slovenije
Sedaj gre zares. S 1. julijem Slovenija od Portugalske prevzema predsedovanje Svetu Evropske Unije. Šestmesečno predsedovanje ni samo priložnost, da se naša država uveljavi pri so-vodenju širše skupnosti, katere članica smo. Zaradi ambicioznih podnebnih ciljev in prioritete zelenega prehoda v zakonodajnih procesih in ključnih razvojnih dokumentih EU obstaja večja verjetnost, da bomo te usmeritve v »luči evropskih žarometov« bolj odločno uveljavili tudi doma.
Program predsedovanja je Slovenija zasnovala na štirih prednostnih področjih: okrevanje in večja odpornost EU, razmislek o prihodnosti Evrope, krepitev pravne države in evropskih vrednot ter varnost in stabilnost v evropski soseščini. Prvi dve področji v veliki meri vključujeta naloge boja proti podnebnim spremembam in zeleni prehod. O tem v nadaljevanju, v prispevku mag. Andreja Vizjaka, ministra za okolje in prostor.
Članstvo v Evropski uniji prinaša izjemne prednosti in priložnosti – o tem smo v podnebnih dosjejih že pisali. Hkrati pa se moramo zavedati tudi slabosti in tveganj tega članstva.
Utemeljeno lahko domnevamo, da bi v primeru, če ne bi bilo zavez in tudi prisile s strani institucij Evropske unije, trajnostni prehodi vključno z zniževanjem emisij TGP potekali bistveno počasneje, varovanje naravnega okolja bi bilo manj uspešno, izguba biodiverzitete še večja. Preko številnih mehanizmov, skladov, programov ipd. se uveljavljajo v prihodnost usmerjene trajnostne politike. Inovativni posamezniki in podjetja, kot je BSH Hišni aparati, ki ga predstavljamo v nadaljevanju, imajo v evropskem inovacijskem ekosistemu več možnosti za razvoj in preboj. Priložnosti za sodelovanje, izmenjave in učenje lahko opišemo kot brezmejne. Pred dvema letoma sem v naši deželi spoznala okoljsko znanstvenico iz Avstralije, ki se ni mogla načuditi bogastvu dogajanj, v katerega smo vpeti Slovenci: »Pri nas v Avstraliji je v tem pogledu prava puščava v primerjavi s tem, kar imate v Sloveniji!«. Večina tega dogajanja (naj omenim samo številne brezplačne dogodke, izobraževanja in usposabljanja, možnosti sodelovanja v projektih, akcijah in platformah …) je seveda povezana z Evropsko unijo.
Od 9. do 11. aprila sem imela priložnost spremljati izjemen globalni dogodek za pravično okrevanje (Global Just Recovery Gathering), ki je pod vodstvom 350.org, ene največjih okoljskih nevladnih organizacij na svetu, potekal virtualno, posnetki so dostopni na spletu. Udeleženci so v treh dneh med drugim lahko spoznali inovativne skupnostne trajnostne projekte iz vsega sveta, izvedeli, kako je mogoče preprečiti gradnjo velikih fosilnih elektrarn, cevovodov, rafinerij in drugih za okolje uničujočih posegov, za katere sredstva prihajajo iz Kitajske, se naučili ustvarjati videe za uspešne okoljske kampanje. Še zlasti pa so me pretresla pričevanja aktivistov, ki se borijo za ustavitev projektov na področju fosilnih goriv v Afriki in Latinski Ameriki, financiranih iz evropskih sredstev. Dokumentirali so, kako evropske korporacije in banke bogatijo zaradi pridobivanja, izkoriščanja in opustošenja okolja na svetovnem jugu. In to kljub temu, da se evropske države in EU v celoti radi predstavljajo kot podnebne voditeljice. Evropski kolonializem 21. stoletja – to je bil podnaslov sekcije o financiranju fosilnih goriv. Previdnost pri korporacijah, bankah in ekonomskih mehanizmih je torej na mestu, tudi če izvirajo iz Evropske unije. Če bi upoštevali samo znanstvena spoznanja in informacije o komercialno dostopnih tehnologijah, bi bilo veliko lažje doseči cilj podnebne nevtralnosti.
V letih pred odmevnim, vendar relativno neuspešnim podnebnim svetovnim vrhom (Kopenhagen, 2009) je ugledni Guardianov kolumnist George Monbiot v knjigi Vroče. Kako ustaviti pregrevanje planeta prepričljivo pokazal, da je izhod iz ogljičnega gospodarstva možen z bistveno manj odrekanja in žrtvovanja, kot smo bili še nedolgo pred tem prepričani. Večina potrebne tehnologije je takrat že bila na voljo, boljša prihodnost (zmanjšanje emisij za 90%) je bila omogočena s presenetljivo nizkimi stroški. Dostopnost tehnologije in znanja za zeleni prehod je danes neprimerno večja kot v času vrha v Kopenhagnu.
Pričakovanja in upanje, da bo na svetovnem podnebnem vrhu dosežen odločilen premik v boju proti podnebnim spremembam, so velika tudi letos, pred COP26, kjer bo imela pomembno vlogo tudi Slovenija. Hkrati se vrstijo opozorila, da so zaveze večine držav z največjimi izpusti (tu lahko izvzamemo EU in ZDA) daleč premajhne za dosego ciljev Pariškega podnebnega sporazuma. Tudi Združeno kraljestvo, ki bo vrh gostilo, je deležno kritik, da je ob deklarativno ambiciozni podnebni politiki premalo pripravljenosti učinkovito ukrepati za njeno izvajanje. Kaj pa lahko rečemo za Slovenijo?
