Zaradi izgub TEŠ ne bo vzdržal, Slovenija pred težkim rebusom – EOL 158/159

Novi evropski cilji pri zmanjševanju izpustov do leta 2030 so postavljeni visoko. Znižanje za 55 % je zahteva, ki najbolj naslavlja energetiko. Kaj lahko energetika stori do leta 2030, saj ni realno, da bi do takrat zaprli TEŠ 6? Ali se Slovenija sploh lahko odloči za predčasno zaprtje, ne da bi to ogrozilo zanesljivost oskrbe z električno energijo?

Ne energetika, kaj lahko stori Slovenija! Menim, da do leta 2030 ne preveč. Tisto, kar se in se bo še dogajalo in bo prevladujoče do leta 2030, so investicije v razpršene proizvodne vire predvsem zasebnega kapitala. Ocenjujem, da na področju novih, večjih HE, razen HE Mokrice, v tem desetletju ne bomo spravili v obratovanje nič drugega. Kar se tiče TEŠ, se bojim, da nas na tem področju v prihodnjih nekaj letih ne čaka nič dobrega. Smo pred razrešitvijo zelo, zelo zapletenega rebusa.

Zakaj?

Tako pravijo moji izračuni. Pri ceni tone CO₂ okrog 43 EUR, bo pri grosistični ceni električne energije, ki je v korelaciji s proizvodnim profilom TEŠ in trenutno znaša okrog 62 EUR/MWh, pri letni proizvodnji 3,6 TWh električne energije in pri polni stroškovni ceni lignita iz Premogovnika Velenje letna izguba TEŠ+PV zanašala okrog 150 mio EUR. Te izračune sem naredil na osnovi borznih podatkov za električno energijo in CO₂ kupone na dan 01. 04. 2021. Kako volatilne so cene električne energije CO₂ kuponov, lahko vidimo iz primerjav cen na dan 01. 04. 2021 (nemška borza EEX za cene CO₂ kuponov za leto 2022, madžarska borza HUDEX za pasovno električno energijo) in 12. 04. 2021 na primeru TEŠ. Pri tem mislim na že omenjeno letno proizvodnjo 3,6 teravatnih ur in 3,7 mio ton emisij CO₂. TEŠ je, hipotetično, v samo enajstih dneh pridelal dodatnih 5,1 mio EUR izgube zaradi razlike med rastjo cen CO₂ kuponov in rastjo cen električne energije.

Izguba TEŠ se bo povečevala? Kaj pa bo z oskrbo?

Zanesljivost oskrbe, če se preneha proizvodnja v TEŠ, glede na zmožnost slovenskih čezmejnih prenosnih daljnovodov ni problematična v obdobjih, ko celinski trg Evrope deluje nemoteno. Oskrba pa je lahko zelo problematična v kritičnih obdobjih, kot so: visoke temperature, nizka proizvodnja hidroelektrarn, ekstremno nizke temperature, nenadni kvari velikih proizvodnih enot … Tu pa, če ne bomo imeli zadostnih strateških rezerv, kot so sedaj plinske enote v Termoelektrarni Brestanica, lahko pričakujemo tudi redukcije.

A zdaj je glavni izziv, kako zmanjšati izpuste? Zeleni prehod energije in koraki do manj ogljične družbe so odgovornost celotnega energetskega sektorja – od proizvodnje in distribucije, do prenosa in prometa, ogrevanja … Ukrepi in naložbe kažejo, da se energetika zaveda nujnosti prehoda. A lažje bi bilo, tudi ceneje, če bi se med seboj povezali in sodelovali. Kje nastajajo povezave, kdo bi lahko bil pobudnik? Na Energetski zbornici so ustanovili skupino za energetski prehod. Ali ni tu možnosti za dogovor o načrtovanju projektov zelenega prehoda, za več usklajevanja, za skupne projekte? Kateri zeleni konzorciji že delajo in kdo bi se moral še povezati?

Vse, kar sprašujete, ja, imate prav. Medsektorsko povezovanje lahko prepreči marsikatero investicijsko neumnost in nepremišljenost. Znižuje skupne investicijske izdatke, omogoča hitrejši prehod. ELES je tu oral ledino in jo še orje. Zadnje čase lažje predvsem zaradi v septembru 2019 ustanovljenega Konzorcija zelene transformacije, katerega ustanovna člana sta ELES in GEN I, kasneje so se pridružili še trije EDPji, Ljubljana, Celje in Gorenjska. Prejšnji mesec smo v Bruselj prijavili 207 mio EUR težak razvojni projekt, s katerim se želimo uvrstiti na t.i. PCI listo projektov, kar je pogoj, da se lahko prijavimo na nepovratna sredstva EU sklada CEF. ELES ima že podpisanih oz. je v fazi dogovorov/podpisovanj za preko 30 medsektorskih projektov. Precej od njih je mednarodnih. Izpostavljam še dva medsektorska projekta. Prvi se nanaša na e-mobilnost, logistiko. Prizadevamo si, da združimo potenciale ELES-a, Telekom-a, DARS-a, Slovenskih železnic in Pošte Slovenije. Drugi se nanaša na pilotni projekt pretvorbe viškov električne energije v vodik, njegovo hrambo in ponovno uporabo. Ustanovljen je konzorcij, ki ga vodijo Plinovodi skupaj z nami, HSE in HESS.

Slovenijo čaka še velik strateški projekt. V razpravi je načrt pravičnega prehoda za regijo Saša in Zasavje. Najtrši oreh energetike je zapiranje premogovnika Velenje in TEŠ 6. Ali je morda energetski sektor pripravil zeleni investicijski načrt do leta 2030, predvsem v zeleno energijo, v OVE in kakšen delež energije lahko pomeni v oskrbi ob koncu desetletja? Iz katerega vira OVE lahko Slovenija pridobi največ električne energije?

Bom zelo kratek. Rešitve na kratek rok, s tem mislim med 5 do 10 let, v tem trenutku nimamo. Kar se tiče OVE in Slovenije, je to električna energija iz energije sonca. Opozarjam, da bodočega razvoja slovenske elektroenergetike ne smemo jemati na tako lahkoten način, kot o njem prebiramo v številnih komentarjih, intervjujih. Neresnice, ki so stalnica: z energijo sonca oziroma malimi, razpršenimi sončnimi in vetrnimi elektrarnami lahko nadomestimo proizvodnjo iz TEŠ, so cenejše, slovenska elektroenergetika je umazana, neambiciozna, kar se tiče okoljskih ciljev, saj proizvaja precejšnji delež električne energije iz umazane, premogovne tehnologije, so v danem času neobjektivne, zavajajoče za laično javnost.

Toda v kakšnem položaju se bosta znašla HSE in Slovenija, če bo Termoelektrarna Šoštanj zaradi visoke cene kuponov pridelala letno večmilijonske izgube?

Večmilijonsko? Mogoče ste se zmotili! Menim, da lahko mirno govoriva o 100 in večmilijonski letni izgubi. Brez posredovanja Slovenskega državnega holdinga in še koga je situacija skoraj nerešljiva. Pri ceni tone CO₂ 43 in več lahko HSE zdrži leto, dve, več pa ne. Lahko pričakujemo predčasno končanje proizvodnje električne energije v TEŠ in pridobivanje lignita v PV. In to ne leta 2033, veliko, veliko prej. Odprlo se bo vprašanje vračila posojil za TEŠ B6, financiranje razgradnje TEŠ, virov za zaprtje PV in sanacijo površin, prizadetih od rudarjenja, usodi zaposlenih v TEŠ in PV, prestrukturiranju regije. Vse skupaj precej več kot milijarda eur. Da ne omenim problema ogrevanja občin šaleške regije in pa, seveda, izjemno povečanje slovenske uvozne odvisnosti od električne energije, med 35 do 40 %.

Kako bo lahko Slovenija realno prenovila NEPN, če se ne bo energetika konkretno dogovorila o ukrepih in naložbah za zmanjšanje izpustov? S katerimi ukrepi in zakonodajo lahko tudi država pospeši zeleni prehod energetike?

Sprašujete o prenovi NEPN, sam pa se sprašujem, zakaj prenova, če še po obstoječem NEPN nismo naredili nič. Ukrepi »državne« elektroenergetike na področju manjših izpustov so zelo omejeni. HSE, dokler bo imel »na skrbi« TEŠ, je investicijsko invaliden. Skupina GEN energija je zmožna večjih investicij, vendar tudi nima neomejenih finančnih virov, še posebej, če se bo lotila investicije v NEK II. Imamo odprto investicijo v HE Mokrice, srednjesavske HE, po moji oceni, ne bodo zgrajene v tem desetletju.

Kaj torej?

Samo za občutek. Če bi zgradili vseh 10 HE, bi njihova letna proizvodnja pomenila samo dobro ¼ sedanje proizvodnje v TEŠ. Ocenjujem, da bodo investicijske pobude v sončne in vetrne elektrarne predvsem na strani zasebnega domačega in tujega kapitala. Problem, ki ga vidim na področju izgradnje velikih polj sončnih in vetrnih elektrarn moči 100 in več MW, bo predvsem, kako ta polja priključiti na 110 ali 400 kV omrežje. Je to možno v 10 letih? Po naših izkušnjah ne. To je oreh, ki ga bo moralo streti Ministrstvo za okolje. Država pa si bo morala zelo hitro priznati, da tako nizke končne cene električne energije ne bomo imeli nikoli več. Potrebovali bomo stimulativno okolje za te investicije. Enega sem že navedel – možnost hitrega priklapljanja na visokonapetostno omrežje. Druga pa je, da bodo zagotovljeni viri in realizirane investicije, na osnovi katerih bomo lahko obvladovali razpršene, nepredvidljive OVE. Mislim na pretvorbo, pretvorba v zeleni vodik, metan, hrambo viškov za čas, ko proizvodnje iz OVE ne bo ali pa bo zanemarljiva.

Glede naložb je vse več opozoril. Ne le v proizvodne vire, še posebej v distribucijsko omrežje. Je omrežje pripravljeno? Bodo distributerji finančno sposobni investirati, kdo bi moral še sodelovati pri naložbah v večjo robustnost omrežja?

SODO kot tisti, ki ima edini koncesijo za opravljanje javne gospodarske službe »distribucijskega operaterja«, je dobil letošnjega januarja pozitivno soglasje Ministrstva za infrastrukturo na svoj 10 letni načrt razvoja distribucijskega omrežja 2021–2030. Iz tega dokumenta lahko razberemo, da načrtujejo za 4,2 milijardi EUR investicij. Od tega kar 2,7 milijarde nepovratnih sredstev, predvsem iz skladov EU. Moja ocena je, da bo potrebno predvsem povečati tarife za uporabo distribucijskega omrežja. S tem se bo financiralo načrtovane investicije. Še posebej pomembna je tudi bodoča rast porabe električne energije na distribucijskem nivoju, ki bo povečala omrežninske prihodke. Trenutno, kot je, poznavajoč pravila in pogoje za pridobitev nepovratnih EU sredstev, je predvidena finančna konstrukcija na trhlih temeljih. Obstoječe distribucijsko omrežje funkcionira brezhibno, za izzive, ki jih prinaša NEPN do leta 2030, pa ni pripravljeno.

Kaj je Eles že doslej storil za svoj zeleni prehod?

Redefinirali smo strategijo družbe v smer trajnostnega razvoja in se v njej postavili na čelo pobud za zeleni prehod v Sloveniji in širši regiji. Prevzeli smo koordinacijo najpomembnejših nacionalnih in mednarodnih razvojnih in demonstracijskih projektov na področju pametnih omrežij, kot so NEDO, FutureFlow in SINCRO.GRID. V njih smo združili energetska podjetja, univerzo, raziskovalne inštitute, trgovce ter IT podjetja. Poleg projektov vodimo okrog 30 partnerstev v zvezi z zelenim prehodom. Mnoge od teh na najzahtevnejših interdisciplinarnih čezsektorskih področjih, ki bodo bistvena za uspešen zeleni prehod.

Kako ste uspešni pri izvajanju koncepta E8 za normalni prehod na e-mobilnost?

Uspeh E8 ne merimo po številu prodanih polnilnic, ker tega ne delamo, temveč po obsegu deležnikov, ki so stopili v stik s tem konceptom in ga razumejo. V najboljšem primeru ga tudi podpirajo s svojimi pobudami. E8 je v Sloveniji postalo gibanje. Njegov končni uspeh pa bo zadovoljstvo vseh voznikov električnih vozil, ker bodo polnilnice imeli tam, kjer dlje časa puščajo svoja vozila in bodo na njih lahko uživali najnižjo ceno elektrike. Tudi 50 % ali več nižjo kot na nekih drugih lokacijah.

Na trgu je čedalje večja ponudba hranilnikov energije. Lahko to spodbudi uvajanje OVE?

V Sloveniji je zelo pomembna tarifna spodbuda neto meritev, ki uporabnikom daje možnost, da s svojimi OVE napravami obratujejo, kot da bi bilo omrežje neskončno velik hranilnik. Torej uporabniki dobijo hranilnik zastonj. V takšnih pogojih so dejanski hranilniki, ki dolgoročno zagotovo predstavljajo eno od ključnih rešitev, razvrednoteni in postavljeni na stranski tir. Je pa to lepa spodbuda za uvajanje OVE, za uporabnike verjetno še ugodnejša.

Opozorili ste, da Slovenija potrebuje za okoli 600 do 650 megavatov strateških rezerv, ima jih okoli 400. Kako bo Slovenija povečala rezerve?

Strateške rezerve, s tem mislim plinske turbine odprtega tipa, kot jih imamo v Termoelektrarni Brestanica in dve na lokaciji TEŠ, komercialno niso zanimive. Potrebna bo ustrezna zakonska ureditev, ki bo, na žalost, vendar tako je tudi v drugih državah, članicah EU, opredelila vir financiranja, ki pa je lahko samo v obliki dodatnega prispevka. Plačevali ga bodo vsi končni porabniki električne energije.

Ali je v energetiki že doseženo soglasje glede 2. bloka JEK? Kot kaže, bo EU opredelila jedrsko energijo kot čisto energijo.

Kar se slovenske elektroenergetike tiče, vsaj po mojih informacijah, ne nasprotujemo izgradnji NEK II. Še več, podpiramo ga. Razlogov je več. Najpomembnejši je profil proizvodnje električne energije, saj jedrska elektrarna zagotavlja stabilno pasovno proizvodnjo, ki se odlično vklaplja v proizvodnjo iz nepredvidljivih sončnih elektrarn. Glede na bodočo porabo električne energije, nabor obstoječih in predvidenih proizvodnih virov ter predčasnega zapiranja TEŠ, je NEK II nujnost. Vprašanja, ki jih je potrebno razrešiti, pa so, kdo bo financiral ta, za našo državo največji finančni zalogaj, kdo bo kril povečane stroške sistemskih storitev in še kaj.