Z zelenjavo ni dobro, pridelovalci nepovezani, trgovci pa različno – EOL 158/159

Do samooskrbe z več sodelovanja in povezovanja

Boštjan Kozole, Evrosad:

Pri živilih je različna stopnja samooskrbe. Evrosad letno pridela 20.000 ton sadja in zelenjave in pri jabolkah je Slovenija samooskrbna, seveda če je dobra letina. Zaradi pozebe v letih 2016, 2017 se je situacija spremenila. V skupini Evrosad smo se zato usmerili še v oskrbo z zelenjavo, kjer pa so v Sloveniji velike težave. Pred dvema letoma se je na nas obrnilo nekaj lokalnih pridelovalcev zelenjave, da na našem območju poskrbimo za prodajo njihovih izdelkov. Tako smo lani že pridelali 3.600 ton zelenjave, več vrst solat, ohrovta, mladi krompir, zelje, gomoljnice, motovilca. Skratka vse, kar potrebujemo za kuho. Naša prednost je, da lokalni ponudniki sadja, zelenjave in domačih izdelkov lahko vse to prodajajo na novi Evrosadovi tržnici, ki smo jo odprli na začetku tega leta. Ponujamo tudi marmelade, olja, krhlje, med, bučna semena in drugo, pa mesne izdelke, več kot 300 proizvodov. Kupcem ponujamo vse sveže. Imamo hladilnico. Izdelki iz lokalne pridelave so zelo kakovostni. Ponudbo širimo. Kot največji pridelovalec sadja in zelenjave zalagamo velike trgovske sisteme, tudi veliko izvažamo. Večjo samooskrbo pa bomo v Slovenji dosegli, če bo v verigi več sodelovanja in povezovanja. Naš primer dokazuje, da se da. S pogodbenimi lokalnimi partnerji, pridelovalci sadja in zelenjave smo postavili temelj za večjo samooskrbo na našem širšem območju.

Pri ekološki pridelavi, ki jo pri nas povečujemo tudi pri jabolkah, gre za zahtevnejši proces in za večja vlaganja. Ne gre brez znanja. Zato smo se povezali s stroko. Delež bio sadja vsako leto povečamo. Za zastoj pri ekološki pridelavi ni vsa krivda pri državi. Je pa res, da bi morala bolj podpreti konkretno pridelavo in ne zgolj uradne površine. Tradicija sadjarstva v Posavju sega tja v leta 1952. Z agronomi in z upoštevanjem bolj zelene pridelave želimo skrbeti za trajnostno uporabo zemlje.

Projekt Spar Kot nekoč odličen primer sodelovanja s slovenskimi dobavitelji

David Kovačič, SPAR Slovenija:

Res je, da je splošna stopnja prehranske samooskrbe v Sloveniji nizka. Pomembnost tega se pokaže predvsem v težkih časih, kot je na primer epidemija. Kot vidimo na primeru cepiv, lahko države v primeru strateških dobrin, kamor seveda sodi tudi hrana, v skrajnem primeru omejijo izvoz in to lahko pomeni velike težave za države z nizko samooskrbo. O tem, zakaj je stopnja samooskrbe nizka, verjamem, da lahko kakšni strokovnjaki, ki se ukvarjajo z razvojem kmetijstva, povedo več od mene. Z vidika trgovca lahko povem, da si prizadevamo kolikor je mogoče, na naše police uvrščati slovenske izdelke. S tem damo kupcem možnost, da pripomorejo k spodbujanju samooskrbe, in sicer tako, da izbirajo slovenske izdelke, s čimer podprejo domače pridelovalce. Ponudba kakovostnih lokalnih izdelkov in tradicionalno pridelanih živil predstavlja tudi enega od petih stebrov trajnostnega razvoja, ki ji v Sparu Slovenija namenjamo posebno pozornost. Slovenske kmete in živilsko industrijo podpiramo že 30 let. Slovenski izdelki zavzemajo 70-odstotni delež naše ponudbe, s čimer smo vodilni v ponudbi izdelkov slovenskega proizvajalca med slovenskimi trgovci. Ponudba govedine in perutnine v naših trgovinah je v celoti slovenska. Svinjsko meso dokupujemo v tujini samo v času nekaterih akcij, ko na domačem trgu enostavno ni dovolj količin. Prav tako je slovenske 20 % vse ponudbe sadja, saj marsikatera vrsta sadja pri nas ne raste, in skoraj 50 % zelenjave. Poleg teh rednih usmeritev se vedno skušamo odzvati na aktualne razmere in priskočiti na pomoč, kjer je to mogoče. Tako smo letos odkupili celoten presežek brkinskih jabolk, ki so pridelovalcem ostale zaradi epidemije. Na pobudo pridelovalcev smo odkupili dodatne količine slovenskega krompirja, dodatno pospešili prodajo slovenskega svinjskega mesa in podobno.

Želja po ponudbi izdelkov najvišje kakovosti je botrovala tudi nastanku projekta SPAR Kot nekoč. V tem okviru smo v zadnjih letih ponovno obudili številne stare avtohtone slovenske sorte sadja in zelenjave. Te sorte so temelj prehranske samooskrbe ter naravna in kulturna dediščina, ki ohranja biotsko raznovrstnost in zahteva manj intenzivno pridelavo. Linija SPAR Kot nekoč je odličen primer sodelovanja s slovenskimi dobavitelji, ki so projekt sprejeli z velikim navdušenjem.

Z naše strani interes za sodelovanje obstaja. Z mnogimi pridelovalci že dobro sodelujemo. Želimo poglobiti in razširiti sodelovanje. Zavedamo se namreč, da s podporo celotne verige domačih pridelovalcev prispevamo k razvoju lokalne skupnosti, večji samooskrbi ter pomagamo ohranjati poseljenost podeželja, to pa vedno bolj razumejo tudi kupci. Vesel sem, da v pogovorih z dobavitelji slišim, da so tudi oni zadovoljni s sodelovanjem z nami.

Tudi v Sparu opažamo, da so ekološki izdelki vse bolj priljubljeni. Pričakujemo, da se bo povpraševanje po njih še povečalo. Trenutno se v povprečju v vsaki nakupovalni košarici Sparovega kupca najde vsaj en ekološki izdelek. Poleg državne finančne podpore bi k večanju ekološke pridelave pripomoglo izobraževanje kmetov in kupcev, podpora lokalne skupnosti ter ozaveščevalne akcije o prednostih ekološko pridelanih živil, pri čemer imamo veliko vlogo tudi trgovci. Tega se v podjetju Spar Slovenija zavedamo. Zato bomo vedno dajali prednost slovenskim dobaviteljem in pridelovalcem ekoloških izdelkov, hkrati pa bomo skupaj z njimi še naprej komunicirali o prednostih teh izdelkov.

Slovenija že dvajset let nima pridelave kumar za industrijo

Marko Konič, Eta Kamnik:

Eta Kamnik ima večino rdeče pese slovenske in dobro sodelujemo z zadrugo Ptuj, prav tako je pri sveži zelenjavi, mešani solati, pa tudi kisli repi in zelju. Vendar kot živilsko podjetje na trgu konkuriramo proizvajalcem s področij, ki imajo ugodnejše pogoje za kmetovanje in uspejo z manj stroški pridelati večje hektarske donose. Če želimo biti konkurenčni, moramo iskati po celi regiji. Pa ne le to, če želimo sploh imeti surovino, kajti v Sloveniji na primer pridelovalcev kumar za industrijo ni že skoraj 20 let. Eta ne more odpreti proizvodne linije za vlaganje zelenjave, če nima že 20 ton razloženih paprik ali kumaric, ki gredo takoj ob 6.00 v pralnike, pa še dvakrat 20 ton na rampi za razklad. Bolj usklajeno delovanje med pridelovalci in dogovori za hkratno pobiranje na več koncih države bi omogočilo tudi sodelovanje z živilsko industrijo pri zelenjavi, ki je na žalost za zdaj ne uspemo kupiti doma po primernih cenah in ustrezne kakovosti.

Ekološke predelave je odločno premalo, vendar nismo naleteli na zanimanje niti, ko smo ponudili odkup surovine v naprej. Pri izdelkih iz ekološke pridelave namreč nimamo enakih problemov s količinami kot pri konvencionalni surovini. Lahko delamo tudi manjše serije in bi želeli kupovati več v Sloveniji, a ni zanimanja.

Država naj podpre pridelovalce z enotno embalažo

Andraž Tuš, Skupina Tuš:

Kupci vedno bolj podpirajo lokalno in zdravo hrano, kar smo v Tušu prepoznali že pred leti, ko smo prvi na slovenskem trgu predstavili projekt Spoštujmo slovensko. Danes imamo v svoji ponudbi več kot 70 % izdelkov slovenskega porekla, kar je najboljši dokaz, kako se da stvari spremeniti in prilagoditi. Ponosni smo, da smo slovenski trgovec, ki kupcu predstavi in ponudi hrano lokalne pridelave. Zagotovo je najodmevnejša aktivnost v zadnjem času naša linija gurmanskih izdelkov Ana Roš & Tuš. Vrhunsko kulinarično znanje smo povezali z lokalnimi pridelovalci sestavin in lokalno proizvodnjo izdelkov. Odziv kupcev je izjemen.

Pri prepoznavanju pomena samooskrbe igra izjemno pomembno vlogo osveščanje kupcev. Veliko vlagamo v naše komunikacijske aktivnosti, od letakov do oglasnih akcij in posebnih projektov. Tudi na nivoju države je mogoče zaznati določene aktivnosti. Optimalna kombinacija ponudbe in povpraševanja, ki bi bila ustrezno podprta z ozaveščanjem s strani vseh deležnikov, bi lahko pomembno prispevala k povečanju stopnje samooskrbe. Poti do kupcev, torej do naše trgovske police, so namreč na voljo.

Država bi lahko podprla pridelovalce in proizvajalce, za oglaševanje in komunikacijo pa bomo poskrbeli sami. Ideja, ki smo jo pred kratkim predstavili zadrugam in sindikatu kmetov, je ta, da država podpre oz. subvencionira pridelovalce z enotno IK embalažo npr. sadja in zelenjave. Ta bi jasno ločila slovensko blago na policah in sporočala dodano vrednost kupcu. Na takšen način bomo največ naredili za ozaveščanje o kakovostnih slovenskih izdelkih. Še vedno je aktualno subvencioniranje pridelkov, katerih primanjkuje in za katere Slovenija potrebuje večjo stopnjo samooskrbe.

V Tušu s strateškim zavedanjem podpiramo najvišjo stopnjo samooskrbe tam, kjer je to le mogoče. Slovenski potrošnik si zasluži in želi lokalno hrano preverjenega porekla. A zavedati se moramo, da geografske značilnosti Slovenije omogočajo samooskrbo do določene mere. So izdelki, ki bodo vedno iz uvoza, npr. banane, a marsikaj lahko zraste na naših tleh. Kot trgovec prepoznavamo potenciale, ki pa zahtevajo strateško načrtovanje predvsem na področju pridelave žit in zelenjave, kjer je stopnja samooskrbe še na relativno nizki ravni. Pridelovalci, ki so tudi gospodarstveniki, zagotovo poznajo te potenciale, a za uresničitev potrebujejo stabilno finančno konstrukcijo.

Najprej moramo ustvariti še večjo rast povpraševanja po teh izdelkih, pridelava bo temu sledila. Zato je pomembno ozaveščanje in komunikacija s kupci. Ekološko pridelana hrana predstavlja bistven doprinos pri ohranjanju kakovosti našega okolja ter pripomore h krepitvi našega zdravja. Tega se v Tušu zelo zavedamo. Prav zato v svojih trgovinah in drogerijah krepimo, dopolnjujemo in nadgrajujemo ponudbo ekoloških izdelkov, po katerih osveščeni kupci vedno raje posegajo. Zavedati se moramo, da bomo z ekološko pridelavo dolgoročno poskrbeli za najvišjo možno kakovost življenja nas in naših prihodnjih rodov. Usmerjenost v ekološko pridelavo je zagotovo pogojena tudi z naklonjenostjo pridelovalcev do takšnega načina pridelave in predelave živil oz. drugih izdelkov. Pri ekološko pridelani hrani je bistveno, da znamo pravilno poudariti in ozavestiti prednosti za okolje (od neuporabe pesticidov, umetnih gnojil, neposeganja v naravno okolje) in prednosti za končnega kupca. Torej smo ponovno pri pomenu osveščanja. Potenciali so, zahtevajo pa interes in povezavo vseh deležnikov.

Pridelovalci so preslabo organizirani zaradi brutalnega nastopa trgovcev

Ivan Drev, KZ Šaleška dolina:

Velik problem samooskrbe s sadjem, zelenjavo in žiti je posledica premajhne organiziranosti pridelovalcev. A to izhaja iz brutalnega nastopa trgovcev, ki izsiljujejo slovenskega pridelovalca in organizatorje odkupa z neživljenjskimi pogoji, ko gre za cene, partnerske odnose, sezonsko in dolgoročno sodelovanje.

V verigi se veliko govori o slovenski pridelavi, vendar imajo trgovci dober dostop do tuje ponudbe, predvsem Italije. Zanjo pa vemo, da je borzna ponudnica omenjenih artiklov. Tam je možno dobiti zmerno in slabšo kvaliteto po zelo nizkih cenah. Sveta stvar kapitala je dobiček in trgovci se temu ne odpovejo, četudi gre na račun kvalitete.

Problem vidim tudi pri inšpekcijskih nadzorih, kjer se porekla živil ne preverja v zadostni meri in prihaja do velikih zlorab. Ali se vprašamo, koliko poljskih jabolk se proda kot slovenska jabolka? Prihaja do hudih zlorab in zavajanja potrošnikov, ki v veri, da kupujejo slovenska jabolka, to v resnici niso. Hudo pa je to, ker se poljska jabolka v kvaliteti (sladkorna stopnja, sočnost, obarvanost) ne morejo primerjati s kvaliteto naših jabolk. Če pogledamo nazaj v zgodovino, vemo, kako sta dunajski dvor in Egipt cenila štajersko jabolko. Veliko odgovornost nosimo tudi potrošniki, ki moramo biti dovolj odgovorni v dejanjih, da posegamo po kvalitetni slovenski hrani, ki ima temu primerno tudi ceno. Kvaliteta pa ni samo videz, ki nas največkrat pritegne.

Povpraševanje po eko hrani resnično narašča. Zato moramo biti v Sloveniji še toliko bolj pogumni in obenem previdni, da bomo dežela odlične hrane in kulinarike. Naše naravne danosti nas kar silijo, da ne razmišljamo o kvantiteti, ampak samo o kvaliteti, ki pa jo moramo znati ponuditi potrošnikom doma in tudi izven meja.

V naši zadrugi smo šli na eko pot že leta 2009 in danes smo največji distributer eko govedine in teletine v Sloveniji pod blagovno znamko EKODAR s sloganom darilo zdravju in naravi. Pot smo začeli z inovativno sledljivostjo, ki je potrošniku pred nakupom omogočila, da preveri, s katere kmetije prihaja meso in kje se kmetija nahaja. Seznani se tudi z vsemi veljavnimi certifikati. Tako je bil potrošnik obveščen z vsemi informacijami in nas je z lahkoto preverjal preko QR- kode. Tržili smo varnost in kvaliteto, kot to počnemo še danes. Mi si želimo čimveč inšpekcijskih pregledov, ker delamo pošteno in transparentno ter lahko inšpektorjem glede na dolgoletno prakso pomagamo pri tem, na kaj morajo biti pozorni. Naš cilj je, da tudi ostali ponudniki na prvo mesto postavijo filozofijo eko proizvodnje, predelave in trženje, ne pa dobiček, ki je drugotnega pomena. To je izziv, ki ga moramo sprejeti z ničelno toleranco, ko gre za goljufije. Upam, da se tega zavedajo vsi nadzorni organi v državi.

Ohranimo zdravo kmečko pamet tudi v tem stoletju

Patricija Pirnat, KZ Agraria Koper:

V prvi vrsti je problem, da ni pravega interesa s strani trgovskih verig in tudi nekaterih javnih zavodov in gostincev. Slovenska zelenjava je včasih nekoliko dražja od tiste, ki je pripeljana od drugod. Od tiste iz tujine se razlikuje po tem, da upošteva vse smernice osnovnega integriranega kmetovanja, okolju prijaznega in varnega. Vsebuje manj pesticidov, ker ima R Slovenija zelo strogo zakonodajo glede registriranih sredstev za varstvo rastlin. Je ročno pobrana, pobiramo v polni tehnološki zrelosti, le tako ohrani poln okus, vonj, svežino, in kar je najbolj pomembno, ohrani bistveno več hranilnih snovi kot tista, ki pripotuje iz daljnjih krajev. Ni obdelana z nobenimi pripravki za daljšo obstojnost v skladišču in na policah. Zelenjadarstvo je zelo aktivna panoga, kar pomeni, da zahteva veliko ročnega dela. Delovne sile primanjkuje. COVID je dodatno otežil prihod tujih delavcev, ki so delali na zelenjadarskih kmetijah. Pri pridelavi zelenjave v R Sloveniji se spoštuje in upošteva zakonodajo o zaposlovanju delavcev za razliko od nekaterih velikih držav pridelovalk zelenjave v EU na kmetijah. Veliko zelenjave se pridela tudi izven EU, kjer so življenjski standardi in proizvodni stroški bistveno nižji kot v Sloveniji.

Zelo skrbi, da trenutna zakonodaja v EU dovoljuje, da se za zelenjavo, ki pride na trgovsko polico, upošteva veljavna zakonodaja o uporabi sredstev za varstvo rastlin, ki velja v državi pridelave in ne v Sloveniji. Take zelenjave se zaužije veliko preveč. Na to kot stroka stalno opozarjamo, vendar ni posluha. EU umika s svojega trga vsako leto več sredstev za varstvo rastlin, zato smo strokovnjaki zelo zaskrbljeni, ali bomo lahko pridelali dovolj hrane za ta planet. Na planetu je vedno več prebivalstva. Vedno bolj smo nemočni proti raznim škodljivcem in boleznim. Kolegi iz Italije ocenjujejo, da zaradi poškodb od bolezni in škodljivcev, ker nimamo pravega varstva, izgubijo do 40 % zelenjave. Kar je najbolj žalostno, je to, da postajajo veleposestniki v EU vedno večji in močnejši in svojo proizvodnjo selijo izven EU-ja. In resnično ne morem razumeti, kako to nikogar ne skrbi.

Slovenija je majhna pridelovalka zelenjave. Zato smo toliko bolj ranljivi, saj nam v sezoni že dva tovornjaka tedensko lahko zrušita trg. Zelenjava je tudi hitro pokvarljiva. Nimamo več predelovalne industrije, večino proizvodnje je pod milim nebom in 5 minut slabega vremena, pa si že ob ves trud in zaslužek. Rastlinjakov, ki bi nudili konstantno dobavo zelenjave in zagotavljali proizvodnjo celo leto, je premalo. Zakonodaja je bila za postavitev rastlinjakov do epidemije prezapletena. Zelenjadarji so bili na javnih razpisih nekonkurenčni in neuspešni zaradi majhnosti kmetij. Za pridobitev nepovratnih sredstev niso dosegli pogojev. Epidemija COVID-19 je določen del zakonodaje za postavitev rastlinjakov zelo poenostavila, vendar je še vedno zelo veliko birokratskih ovir. Zelenjadarske kmetije imajo zelo malo naslednikov. Delo v zelenjadarstvu je zelo težko, zahteva znova in znova veliko vložka v proizvodnjo, v specialno mehanizacijo in opremo, zelo veliko ročnega dela ter je zelo nestabilna panoga.

Seveda verjamem tudi v uspeh te panoge, vendar je potrebno, da se pridelovalci med seboj povežejo. Določene zadruge smo zainteresirane za še močnejše sodelovanje in povezovanje. Le skupaj smo lahko dovolj močni in uspešni, kar je pokazalo prav preteklo leto. Iz covida smo se tudi kaj dobrega naučili in to je vsekakor povezovanje in enotni nastop na trgu. Moram pa tudi priznati, da le nekatere trgovske verige prisluhnejo zelenjadarjem in so pripravljene sodelovati. Tudi razumejo, zakaj je slovenska zelenjava višjega cenovnega razreda. S temi trgovskimi verigami smo pripravljali plan proizvodnje in plan trženja. Plan smo prenesli med naše pridelovalce in le na takšen način smo lahko uspešni. Tako gradimo zaupanje na strani pridelovalca kot trgovca. Letos smo že zaznali porast cen repromateriala za proizvodnjo zelenjave od 10-30 %. Zato smo zelo zaskrbljeni, kaj se bo dogajalo na trgu sveže zelenjave.

Tudi država je kriva za slab položaj zelenjadarstva. Samooskrba zelenjave je slabih 38 %. Uvaža se iz vseh koncev sveta ne glede na to, ali jo doma pridelamo dovolj. To zagotovo ni pravi nadzor in ni prava skrb za prehrambno varnost. Ali nas epidemija ni nič naučila? Videli smo, da se tudi državne meje zelo hitro zaprejo. In kaj bomo potem?

Pripravlja se novo obdobje v kmetijski politiki. V zadrugi bomo po najboljših močeh sodelovali z MKGP-jem in pomagali pripraviti predloge za doseganje strateških ciljev v novem kmetijskem obdobju. Ti pa naj bi zagotovili povečanje pridelave zelenjave in izboljšali socialni položaj slovenskega zelenjadarja.

Ekološka pridelava zelenjave je zelo zahtevna. Zahteva tudi več površin za kolobarjenje. Na trgu se pojavlja vsak dan več ekoloških gnojil in pripravkov za boljšo rast in večji pridelek tudi v ekološki pridelavi, a kaj ko teh proizvodov ne poznamo, ne poznamo njihovega dolgoročnega učinka. V tem trenutku je premalo izkušenj in so kmetovalci na trgu prepuščeni trgovcem. Cene gnojil in pripravkov so zelo visoke. Nekaj spodbudnih ekoloških kmetij imamo, a premalo. Pri tem načinu kmetovanja so cene vseh potrebnih repromaterialov bistveno višje od konvencionalnih. Pri prodaji ekološke zelenjave se težko dosežejo visoke cene. Trgovske verige ne kažejo večjega zanimanja za eko zelenjavo.

V Sloveniji se zelo veliko, preveliko govori o okolju prijaznih prijemih, kako ohraniti čim večjo biotsko pestrost in kako se prilagajati podnebnim spremembam. Realnost je žal drugje. Veliko dejavnikov je, ki vplivajo na rentabilno eko pridelavo (struktura tal, relief, mikro lokacije, posajena kultura, padavine, možnosti namakanja itd). Okolju prijazni prijemi pa peljejo že tako daleč, da se določenih kultur pod temi pogoji ne bo dalo gojiti ali pa ne bodo rentabilne. Določene panoge imajo več, druge manj možnosti. Prav gotovo je pridelava eko zelenjave in sadja zelo zahtevna. Več eko pridelave lahko pričakujemo na področju poljedelstva, travinja in živinoreje.

Vodilo vsem, ki krojimo tako usodo države in slovenskega kmeta naj bo – ohranimo zdravo kmečko pamet tudi v 21. stoletju!