Do podnebne nevtralnosti z več scenariji, za OVE so realne projekcije – EOL 153

Osnutek Dolgoročne podnebne strategije do leta 2050 upošteva že sprejete dokumente, ki so opredelili cilje pri razogljičenju Slovenije, krožnem gospodarstvu in strateškem razvoju države. Dokumentov in načrtovanih ukrepov ne manjka. So v podnebni strategiji novosti, ki morda upoštevajo ambicije evropskega zelenega dogovora ali konkretnejše predloge glede pravičnega prehoda fosilnih regij, kar je za Slovenijo pomembno?

Osnutek dolgoročne podnebne strategije je nastajal ravno v času, ko so se na ravni EU-ja snovali in v javnost prihajali različni dokumenti. Od evropskega zelenega dogovora do industrijske strategije, strategije biodiverzitete … Potem je nastopila še korona … Vsi ti dokumenti so bili, kolikor je bilo mogoče, upoštevani pri osnutku strategije. Upoštevane so bile njihove usmeritve, glavna načela. Vsekakor pa se ravno v teh časih oblikujejo zelo pomembne delitve finančnih sredstev, ki jih mora Slovenija pravilno usmeriti v zeleno politiko, če želimo doseganje podnebne nevtralnosti jemati resno.

Na kaj mislite?

Za doseganje podnebnih ciljev v letu 2030 bodo celo pomembnejše in bolj odločilne kot strategija aktualne odločitve o usmerjanju javnih sredstev. Slovenija te odločitve sprejema skoraj sočasno s strategijo.

Strategija je strateški dokument. Daje jasno usmeritev – podnebno nevtralnost. Ker ne gre za akcijski načrt, kar je NEPN do leta 2030, ji zato ponekod »manjka« konkretnih ukrepov. Težko je tudi napovedati konkretne ukrepe do leta 2050, saj se bodo okolje in okoliščine še spreminjale. Poglejmo samo primer korone, ki je povsem pretresla dosedanji način življenja. Sicer smo želeli postaviti bolj konkretno letnico glede opuščanja rabe premoga, vendar se je sočasno pripravljala strategija izhoda iz premoga in smo žal morali določitev letnice prepustiti njim, saj je podlaga za odločanje tudi analiza konkretnih možnosti za nadomestitev delovnih mest v regiji.

MOP je že v začetku novembra 2019 objavilo spletno posvetovanje ob pripravi Dolgoročne podnebne strategije Slovenije do leta 2050. Kakšen je bil odziv, katerih predlogov je bilo največ?

Prispelo je več kot 150 odgovorov, predlogov posameznikov in organizacij. Velika večina jih podpira doseganje podnebne nevtralnosti. Nekateri jo od države celo zahtevajo. Pozivi so tudi, da moramo podnebno nevtralnost doseči hitreje. Sicer pa so bili predlogi različni. Nekateri so se orientirali na kmetijstvo, na način našega prehranjevanja. Drugi so se bolj posvetili izbiri energetske mešanice ali pa spremembi sistema – odrasti. Izraženi so bili pomisleki glede cene tovrstnega prehoda. Večini se zdijo podnebne spremembe izjemno pomembne, ki jih povezujejo z izgubo biodiverzitete, z migracijami, onesnaževanjem in drugim.

In kdo naj prevzame največjo odgovornost?

Država. Ena izmed zanimivih ugotovitev posvetovanja je, da si večina želi močno državo. Država je tista, menijo, ki mora zagotoviti pogoje in prevzeti glavno vlogo pri prehodu v podnebno nevtralnost, medtem ko so številni npr. občinam pripisovali le izvedbeno vlogo. Vemo pa, da so danes številne občine, tudi v Sloveniji, kar se tiče korakov in ukrepov v podnebno nevtralnost kar precej korakov pred državo in ne »čakajo« na njene ukrepe.

A za uspeh strategije je zelo pomembno, kateri ukrepi bodo sprejeti za pot prvega desetletja, torej do leta 2030. Tudi zaradi evropskih sredstev, ki jih bo Slovenija prejela v letih od 2021-2027. Katere naložbe bi morale imeti prednost do leta 2030, po sektorjih ali konkretno?

Kot sem omenila, gre pri strategiji za dolgoročni strateški, se pravi usmeritveni dokument do leta 2050. Akcijski načrt podnebne strategije pa je Nacionalni energetsko podnebni načrt, ki je bil v Sloveniji sprejet in oblikovan pred strategijo, kar je nekoliko narobe. Torej se mora NEPN nujno pričeti izvajati. Res takoj. Dejstvo pa je tudi, da bo morala Slovenija svoje cilje do leta 2030 še zaostriti. Zato moramo nujno oz. vsaj nekje do prve polovice leta 2021 začrtati dodatne ukrepe za zmanjševanje emisij TGP po posameznih sektorjih, predvsem je potrebno dodatne ukrepe poiskati v prometu. Sočasno s sprejemanjem zaostrenih ciljev do leta 2030 je zato tudi nujno oblikovati in potrditi dodaten paket ukrepov ter zapolniti vrsto izvedbenih vrzeli pri že obstoječih ukrepih. Vem, da bo marsikdo dejal, da gre le za prelaganje na kasnejši čas. Dejstvo je, da se kljub sprejetemu NEPN-u za pospešitev prehoda v podnebno nevtralnost (pre)malo dogaja. Nekateri ukrepi gredo celo v drugo smer. Tudi to, da se leta 2020 pogovarjamo o frackingu in izkoriščanju fosilnih goriv, je skregano z zastavljenimi cilji. Prav tako ni podatka, kako se porabljajo oz. usmerjajo sredstva Podnebnega sklada. Tu gre vsaj za 180 milijonov evrov.

Toda kako naprej? Slovenija naj bi do leta 2050 postala podnebno nevtralna družba z neto ničelno stopnjo emisij, kar zahteva intenzivno razogljičenje v skoraj vseh sektorjih in na vseh ravneh. Katere analitične podlage ste upoštevali in s katerimi tehnologijami bomo cilje dosegli, če je hkrati znano, da se bo zavleklo zapiranje šestega bloka TEŠ.

Uporabljene so bile analitične podlage iz projekta LIFE Podnebna pot 2050, ki so jih različne strokovne institucije pod vodstvom IJS pripravljale že od leta 2017. Oblikovali so se modeli, analizirali potenciali, izdelale projekcije, ki so pokazale, da lahko po dveh od ocenjenih scenarijev dosežemo neto ničelne emisije oz. podnebno nevtralnost do leta 2050. In sicer z izbiro jedrske energije ali pa po poti sintetičnega plina. Noben izmed scenarijev se ne preferira. Seveda so možne še druge kombinacije poti do podnebne nevtralnosti. Manjkajo pa v Sloveniji analitične podlage za prilagajanje na podnebne spremembe oz. vzpostavitev »sistema«, kako prilagajanje učinkovito naslavljati. Torej s katerimi podatki, kazalniki, analizami. Ne smemo spregledati tudi preučevanja družbenih vidikov prehoda v nizkoogljično družbo, kar moramo čim prej zapolniti.

Glede jedrske energije je zapisano, da bi se naj do leta 2027 sprejela odločitev glede nove jedrske elektrarne. Vendar stroka opozarja, da bi morali pred gradnjo najprej urediti odlagališče za visoko radioaktivne odpadke v Sloveniji, ne pa jih še naprej skladiščiti. Je to ena izmed prednostnih naložb za dolgoročno strategijo, a ni omenjena?

Strategija zastavlja cilj zmanjšanja emisij TGP, ne opredeljuje pa natančno prednostnih naložb, objektov/projektov. Niti ni to namen strategije. Odločanje o energetski mešanici je, skladno z zakonodajo, predmet energetske politike. Gre tudi za podrobno strateško in podjetniško odločanje o finančno zahtevnem projektu. Tovrstne zadeve bodo morale biti urejene v drugih dokumentih in bodo predmet nadaljnjih korakov odločanja. Skladiščenje odpadkov pa bo gotovo eden izmed pomembnih elementov okoljske presoje že v okviru odločanja o podaljšanju obratovanja jedrske elektrarne.

Med glavnimi usmeritvami pri izvajanju OVE je upoštevana zamisel, da bi se Slovenija usmerila v izgradnjo velikih sončnih elektrarn na degradiranih industrijskih območjih. Ali je morda znano, katera degradirana območja so mišljena?

Ne, zaenkrat območja v sklopu te strategije niso podrobno analizirana. Gre le za usmeritev oz. da se prioritetno sončne celice namešča tam, kjer ni druge rabe. Predvsem pa, da se za postavitev sončnih elektrarn ne jemlje rodovitne zemlje oz. kmetijskih zemljišč, ki jih v Sloveniji primanjkuje. Gre pa predvsem za območja deponij odpadkov, industrijske lokacije, degradirane površine ob prometni infrastrukturi in drugod. Vendar so najbolj pomembni in največji potenciali na strehah stavb.

Čeprav so v strategiji navedeni cilji v kmetijstvu, še bolj naj bi bili opredeljeni v Strateškem načrtu skupne kmetijske politike 2021-2027, se nekateri strokovnjaki zavzemajo za odločnejše ukrepe zlasti v živinoreji. Matevž Jeran na primer meni, da živinoreja planet bolj ogroža kot fosilna goriva.

Vsak sektor bo moral prispevati k zmanjševanju emisij TGP in svoje emisije precej zmanjšati. Kmetijstvo je pri tem nekoliko posebno, saj bo večina emisij v Sloveniji leta 2050 prihajala iz te panoge. Res je, da je intenzivna živinoreja na globalni ravni precej škodljiva predvsem zaradi izsekavanja gozdov za potrebe gojenja rastlin za hrano živalim. Predvsem je v ospredju soja, a tudi samo gojenje govedi. Glede na podatke NIJZ, kot smo zapisali v strategiji, v Sloveniji pojemo preveč mesa, kar je škodljivo za naše zdravje. Hkrati pa v Sloveniji nismo samooskrbni na področju zelenjave in sadja.

Kakšen je odgovor kmetijstva?

Nedvomno bo moralo kmetijstvo prispevati svoj delež. Od vseh ukrepov optimalnejšega načrtovanja obrokov do povečevanja ekološkega kmetijstva etc., bodo morali začeti umikati živinorejo z nižin, kjer so predvsem prvovrstna kmetijska zemljišča, in polja namenjati hrani za ljudi, ne živali … Živinoreja v Sloveniji bi morala obstati predvsem oz. le na hribovitih območjih, kjer naravne danosti niso primerne za drugo vrsto kmetijstva.

V strategiji je obsežen del namenjen nizkoogljičnemu krožnemu gospodarstvu do leta 2030. Kaj čaka podjetja pri ustvarjanju novih poslovnih modelov za večjo snovno produktivnost, za večji delež OVE v končni rabi energije in za doseganje vsaj evropske povprečne emisijske produktivnosti?

Osnutek strategije usmerja v povečanje spodbud in podpore industriji in gospodarstvu za prehod v nizkoogljično krožno gospodarstvo. Konkretne oblike spodbud, obseg in pogoji bodo pripravljeni v okviru že prej omenjenega programiranja finančnih sredstev in ukrepov sektorske industrijske politike.

Poleg podnebne pa se nahajamo še v krizi biodiverzitete in krizi naravnih virov, ki so na planetu omejeni. Zato se bodo morala podjetja, če bodo želela biti konkurenčna in obstajati, preusmeriti v krožni model. Spremeniti bodo morali miselnost, da krožno gospodarstvo pomeni preprečevanje nastajanja oziroma zmanjšanje količine odpadkov in recikliranje materialov. Krožno gospodarstvo temelji na novih poslovnih modelih, ko npr. podjetja preidejo iz čisto proizvodnega podjetja v storitveno podjetje, da bodo izdelki konstruirani tako, da se bodo določeni deli po obrabi lahko menjali in si podaljšali življenjsko dobo, da se bodo uporabljali materiali, ki imajo nižji ogljični odtis. To seveda zahteva družbene spremembe, spremembo navad in celovito usmerjenost družbe in podjetij v podnebno nevtralno družbo.

NEPN do leta 2030 napoveduje cilje pri zmanjševanju emisij TGP v več sektorjih, tudi pri prometu. Vendar napovedi o rasti prometa in postopek zelenega prehoda energetike pri proizvodnji električne energije in toplote govorijo drugače. Tudi kar zadeva delež OVE v končni rabi energije so ocene previdnejše. Mag. Aleksander Mervar je v intervjuju za revijo EOL menil, da se prehiteva s celovitim prehodom na OVE. Kaj je realno?

Projekcije, ki so temelj osnutka strategije, so zelo realne. V letu 2030 bi naj Slovenija dosegla podobno proizvodnjo električne energije v sončnih elektrarnah, kot jo dosegajo v Nemčiji danes. Je pa res, da nas čaka pri uveljavljanju OVE in nadaljnji elektrifikaciji rabe energije v prometu, industriji in gospodinjstvih še zelo veliko izzivov, da bo razvoj optimalen z vidika zagotavljanja zanesljivosti oskrbe z energijo in stroškovno. Pri tem bodo pomembno vlogo igrala prav podjetja za prenos in distribucijo električne energije. Prav Eles dosega zavidljive uspehe na razvojnem področju v mednarodnem prostoru.