J. V.
Podnebno ogledalo 2020
V prejšnji številki revije EOL smo objavili glavne poudarke iz sektorskih, panožnih analiz, kako je z izpusti, kakšno je stanje in kaj je potrebno spremeniti v letih do 2030. Na vprašanja so odgovarjali pripravljavci gradiv. Tokrat objavljamo še odgovore za industrijski sektor in za LULUCF. Odgovore so pripravili Matevž Pušnik in Andreja Urbančič za industrijo ter dr. Boštjan Mali za LULUCF. Odgovorov in predlogov avtorskih timov Podnebnega ogledala 2020 ne bi smeli spregledati oblikovalci zelenega dogovora o črpanju sredstev EU za obdobje 2021–2027.
Ključno bo razogljičenje energetsko intenzivnih dejavnosti
Matevž Pušnik, Andreja Urbančič, Institut »Jožef Stefan«:
Kaj kaže slika stanja v industriji na področju razogljičenja in kje so glavni viri izpustov TGP?
Skupne emisije TGP iz zgorevanja goriv v predelovalnih dejavnostih in gradbeništvu ter iz industrijskih procesov so leta 2018 znašale 3.014 kt CO₂ ekv. V obdobju 2005–2018 so se emisije zmanjšale za 23 %, vendar v zadnjem obdobju strmo naraščajo. Samo v zadnjih treh letih so se povečale za 10 %.
Industrija je s 17 % skupnih emisij TGP tretji med sektorji, ki bodo največ prispevali k podnebni nevtralnosti. Največji, 38-odstotni delež emisij CO₂, ima proizvodnja nekovinskih mineralnih izdelkov, sledi proizvodnja kovin z 20 %, proizvodnja papirja in izdelkov iz papirja z 12 % in proizvodnja kemikalij in kemičnih izdelkov s 5 %, ostale panoge skupaj pa predstavljajo okoli 25 % delež.
V Podnebnem ogledalu posebej podrobno spremljamo emisije iz industrije, ki so v okviru nacionalnih ciljev, t. i. emisije neETS, te so se v zadnjem opazovanem letu povečale kar za 7,5 %, kar je posledica večje rabe energije in zmanjšanja deleža OVE v tem segmentu industrije, kar za 12 % glede na leto prej.
Proces razogličenja se v sektorju industrija torej že vrsto let izvaja. Dosedanje zmanjšanje emisij TGP je posledica različnih dejavnikov, predvsem okoljskih obveznosti, uveljavljanja dajatve na emisije ogljikovega dioksida in trgovanja z emisijami ter izvajanja ukrepov učinkovite rabe energije, uporabe obnovljivih virov, izboljšav industrijskih proizvodnih procesov ter prestrukturiranja znotraj posameznih panog.
Spremljamo tudi finančne spodbude za razogličenje. Za industrijo (njen neETS del) so leta 2018 nepovratne finančne spodbude znašale 46 milijonov EUR, kar je veliko manj, kot so prejeli sektorji široke rabe. Storjen pa je bil pomemben napredek, Eko sklad je nepovratna sredstva za industrijo prvič razpisal leta 2018, zanimanje za spodbude je veliko. Povratna sredstva preko kreditov je podjetjem v letu 2019 poleg Eko sklada začela ponujati tudi SID banka v okviru različnih programov in preko Sklada skladov. Projektom s poudarkom na nizkoogljičnem gospodarstvu so na voljo tudi spodbude, financirane iz evropskih skladov, a ti razpisi za enkrat še nimajo dovolj jasno zastavljenih ciljev zmanjševanja emisij TGP.
S katerimi ukrepi bi lahko dosegli cilje pri prehodu v nizkoogljično gospodarstvo, kako še posebej z večjo energetsko učinkovitostjo, z manjšo rabo energije in večjim deležem OVE v končni rabi energije?
Glede na visok delež emisij bo ključno razogličenje energetsko intenzivnih dejavnosti in/ali prehod na uporabo materialov/izdelkov, ki ne potrebujejo energijsko intenzivne proizvodnje. Posebej pozorno bo ob pripravi strateških dokumentov o gospodarski industrijski strategiji, novem obdobju kohezijske politike in akcijskem načrtu za krožno gospodarstvo potrebno načrtovati in upoštevati področje financiranja ukrepov energetske učinkovitosti, povečanja snovne učinkovitosti, obnovljivih virov energije, zamenjave energentov, izrabe odvečne toplote v industriji in uvedbe krožnih rešitev v industriji.
Zato je treba čim hitreje intenzivirati izvajanje obstoječih in pripravo dodatnih instrumentov skladno s smernicami in predvidenim obsegom iz NEPN. Dobro in specifično podporno okolje za prehod bodo potrebovali tako velika podjetja (energetsko intenzivna) kot tudi MSP.
Poleg obstoječih ukrepov, kot so finančne spodbude za povečanje učinkovitosti in izrabe OVE v industriji, finančne spodbude za demonstracijske projekte URE in OVE in finančne spodbude za projekte snovne učinkovitosti in prehoda v krožno gospodarstvo ter uporabo nizkoogljičnih tehnologij, bo potrebno načrtovati tudi dodatne ukrepe. Za uporabo sinteznega plina in vodika v industriji je potrebno spodbuditi razvoj tehnologij in zagotoviti primerne pogoje za vzpostavitev infrastrukture in ustreznega regulatornega okvira za uporabo sinteznega plina. Spodbuditi bo potrebno tudi povezovanje industrijskih podjetij s sistemi daljinskega ogrevanja. Tovrstni ukrep podpira zmanjšanje rabe toplote ter omogoča večje izkoriščanje odvečne toplote. Priprave na uvajanje novih tehnologij se v Sloveniji začenjajo. Aktivnosti bo vsekakor potrebno intenzivirati. Kratkoročno bo potrebno okrepiti zlasti pilotne projekte predvsem na področjih izrabe odvečne toplote, krožnega gospodarstva in nizkoogljičnih tehnologij.
Kdaj bo sprejeta nova Slovenska industrijska strategija?
Na vprašanje, kakšna bo slovenska industrija v prihodnje, bo morala odgovoriti prihodnja slovenska industrijska politika, ki bo nadomestila aktualni dokument Vlade Republike Slovenije Slovenska industrijska politika od leta 2014 do leta 2020, ki postavlja prioritete razvoja industrije in gospodarstva. Strategija bo vsekakor morala nasloviti vse izzive razogličenja, saj bodo ključni za razvoj in konkurenčnost gospodarstva. Vsi navedeni ukrepi bodo industriji omogočili tudi soočanje z visokimi cenami energije v prihodnje.
V podporo razvoju in izvajanju omenjenih ukrepov v industriji v obdobju do leta 2030 bodo strateški dokumenti v pripravi. Poleg industrijske strategije, ki je v pristojnosti MGRT, so to še programski dokumenti, ki bodo podlaga za črpanje EU sredstev. Pripravljata jih MF in SVRK, Dolgoročna podnebna strategija Slovenije do leta 2050, ki je v pristojnosti MOP, ter ukrepi v pripravi v okviru Evropskega zelenega dogovora, zlasti že sprejetih Nove industrijske strategije za svetovno konkurenčno, zeleno in digitalno Evropo ter Akcijskega načrta za krožno gospodarstvo.
Obvezno obračunavanje emisij in prenova TGP na LULUCF
Dr. Boštjan Mali, Gozdarski inštitut Slovenije:
Kaj kaže slika stanja (glavni podatki, poudarki), kar zadeva izpuste TGP pri rabi zemljišč in gozdov, vključno s ponori, kje je največ težav?
Sektor raba zemljišč, sprememba rabe zemljišč in gozdarstvo (LULUCF) je bil v obdobju 1986-2013 pomemben vir ponora, saj je v tem času predstavljal približno tretjino, v obdobju 2003-2013 pa kar polovico neto emisij v skupni nacionalni bilanci. Do leta 2013 so največ ponora zagotavljali gozdovi oz. kategorija gozdna zemljišča, predvsem zaradi povečevanja zaloge ogljika v (živi) nadzemni biomasi, medtem ko je bilo največ emisij zaradi sprememb rabe zemljišč v kategoriji naselja. Po letu 2013 je sektor LULUCF vir emisij, zlasti zaradi emisij, ki so nastale kot posledica naravnih motenj v gozdovih (tj. žledolom, podlubniki in vetrolomi). Aktualni podatki kažejo, da so bila v letu 2018, vir emisij gozdna zemljišča, mokrišča, naselja in druga zemljišča, vir ponora pa njivske površine, travinje in pridobljeni lesni proizvodi (slika 1).
Največ emisij je bilo iz gozdnih zemljišč, največ ponora pa na travinju. V obdobju od leta 2014 do 2018 beležimo 48-odstotno povečanje emisij na gospodarjenih gozdnih zemljiščih, ta trend pa je skladen z večanjem poseka in mortalitete. V enakem obdobju beležimo upad ponora in emisij na njivskih površinah (-14 %) in travinju (-13 %) oz. naseljih (-33 %). Trend skladiščenja zaloge ogljika oz. obračunskega ponora v pridobljenih lesnih proizvodih, med katere štejemo žagan les, lesne plošče in papir, je v zadnjih letih nejasen in se ne ujema dobro s povečanjem količine doma posekanega lesa. V prihodnji letih pričakujemo, da bo sektor LULUCF zopet vir ponora, če se bosta obseg sanitarne sečnje in stopnja mortalitete v gozdovih zmanjšali. Čeprav ima Slovenija cilj povečati samooskrbo s hrano, v prihodnje ni pričakovati večjih emisij zaradi rabe kmetijskih zemljišč, če se bodo nadaljevale sedanje prakse gospodarjenja.
Kaj prinaša obvezno obračunavanje emisij in ponorov v sektorju LULUCF po letu 2020 in zakaj je potrebno pripraviti sistem zbiranja podatkov o zalogah ogljika na vseh rabah zemljišč?
Z letom 2021 vse države članice EU vstopajo v obvezno obračunavanje emisij in ponorov TGP na področju LULUCF. Spomladi 2018 je bila namreč sprejeta evropska uredba (tj. Uredba (EU) 2018/841) o vključitvi emisij toplogrednih plinov in odvzemov zaradi rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva v okvir podnebne in energetske politike do leta 2030. V uredbi so določene kategorije in pravila obračunavanja, na podlagi katerih bo Evropska komisija preverjala doseganje ciljev oz. doseganje skladnosti v obdobju 2021-2030. V tem obdobju morajo članice in s tem tudi Slovenija zagotoviti, da v sektorju LULUCF emisije ne presegajo ponorov, pri čemer se lahko upoštevajo prilagodljivosti iz posameznih členov uredbe.
V primerjavi z dosedanjim načinom obračunavanja je več sprememb, poleg tega pa so spremembe tudi v obsegu obračunskih kategorij, za katere se zahteva obvezen obračun. V skladu z omenjeno uredbo bo obvezno obračunavanje za naslednje obračunske kategorije zemljišč: pogozdena zemljišča, zemljišča, kjer je bil gozd izkrčen, njivske površine, s katerimi se gospodari, travinje, s katerim se gospodari, gozdna zemljišča, s katerimi se gospodari, od leta 2026 naprej pa tudi mokrišča, s katerimi se gospodari. Spremembe so tudi metodološke narave, saj mora ocenjevanje emisij v celoti slediti metodologijami, ki jih opredeljujejo smernice IPCC iz leta 2006 za nacionalne evidence toplogrednih plinov, vključno z zagotavljanjem geolokaliziranih podatkov o spremembi rabe zemljišč. S tem uredba prevzema t. i. zemljiški pristop obračunavanja, kot ga pozna konvencija UNFCCC, in ne pristop obračunavanja po aktivnostih, kot ga je poznal Kjotski protokol. To pomeni, da bo treba razpolagati s kakovostnimi podatki za vse rabe zemljišč na celotnem ozemlju države. Kategorije kmetijskih zemljišč in mokrišča se bodo obračunavala po pravilu neto-neto, in sicer tako, da se bodo aktualne emisije v poročevalskem letu primerjale z ravnjo povprečnih emisij v izhodiščnem obdobju 2005-2009.
Kar zadeva gozdove, se bodo emisije in ponori iz pogozdenih zemljišč in zemljišč, kjer je bil gozd izkrčen, obračunale kot skupne emisije in skupni ponori za posamezno leto, torej po pristopu bruto-neto. Obračun emisij in ponorov za gospodarjena gozdna zemljišča pa bo potekal po principu referenčne vrednosti za gospodarjenje z gozdovi (FRL), kar pomeni, da se bodo aktualne emisije primerjale z referenčno vrednostjo, ki temelji na nadaljevanju prakse trajnostnega gospodarjenja z gozdovi v obdobju 2000-2009. Slovenija je predlagala referenčno vrednost RFL v višini -3.270 kt CO₂ ekv v svojem načrtu (tj. načrt NFAP), ki jo bo komisija vključila v delegirani akt, ki bo sprejet predvidoma do konca oktobra tega leta.
Zaradi omenjenih sprememb obračunavanja mora Slovenija zagotoviti transparenten in verodostojen sistem zbiranja podatkov o zalogah ogljika na vseh rabah zemljišč. Na podlagi teh podatkov se bodo pripavile letne ocene emisij in odvzemov za vsa zemljišča, ki ne bodo koristila le obračunavanju in preverjanju skladnosti, temveč tudi preverjanju učinkovitosti izvedenih ukrepov. Zato je pomembno, da se vzpostavi sistem zbiranja podatkov o zalogah ogljika, ki omogoča povezavo podatkov s podatki o različnih načinih oz. režimih gospodarjenja z zemljišči. Statistično zasnovan dizajn in metodologija zbiranja podatkov o zalogah ogljika bosta predlagana v okviru integralnega projekta LIFE IP CARE4CLIMATE.
