Država mora odpraviti vse nepotrebne administrativne ovire za sončne elektrarne – EOL 148

Fotovoltaika je prednostni vir, za novogradnje naj bo obvezna

Dag Kralj, Bisol d.o.o.:

• Fotovoltaika je, zdi se mi bolj po procesu eliminacije ostalih »kandidatov«, ki imajo vsak svoje težave (predvsem) z umeščanjem v prostor, v NEPN-u izpostavljena kot vir, na katerega država najbolj ambiciozno stavi pri doseganju ciljev OVE do 2030. Nas to seveda veseli, saj to stališče zagovarjamo vsaj zadnjih 10 let. Medtem ko cilji za fotovoltaiko do leta 2030, predstavljajo porast sedanje inštalirane moči nekje za petkrat, pa bi, tudi ob izpolnitvi tega cilja, Slovenija v letu 2030, po inštalirani PV moči na prebivalca še vedno prišla na nivo (ali nekaj čez), ki ga npr. Nemčija dosega že danes. Ostali OVE so mi sicer manj poznani, a vsekakor bi bil pravilen pristop, da se večina naporov vloži v odpravo birokratskih ovir za njihovo čim širšo implementacijo. Potem bo že trg poskrbel, da se bodo uveljavili tisti, ki so najbolj konkurenčni.

• BISOL je danes v vrhu med evropskimi proizvajalci fotovoltaičnih modulov. Nedavno smo predstavili svetovno inovacijo – produkt z nično stopnjo efektivne degradacije v obdobju petindvajsetih let. Prodajamo v preko 90 držav na vseh svetovnih celinah. Od leta 2006, ko smo nastali kot podjetniška ideja dveh nadobudnih študentov Fakultete za elektrotehniko, pa smo ustvarili več kot pol milijarde EUR izvoza! Da parafraziram slogan, ki je včasih veljal za britanski imperij – sonce nikoli ne zaide nad BISOL-ovimi moduli. Elektrarne na ključ smo prav tako postavljali po celem svetu. V Vietnamu, Kazahstanu, Savdski Arabiji, Katarju, Belorusiji, pravkar se dogovarjamo za večje projekte v Botsvani. Sodelujemo v iniciativah EU najvišjega tehnološkega ranga. Laboratorij za fotovoltaiko na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko je med propulzivnejšimi v Evropi. S Fakulteto za strojništvo smo razvili konstrukcijske rešitve, ki so med najbolj inovativnimi in optimiranimi na trgu. V Sloveniji je nekaj firm, ki inštalirajo elektrarne po Evropi.
Še največja težava v Sloveniji je, da če imamo kaj dobrega, to težko priznamo. Dostikrat nam morajo to povedati šele tujci. V bistvu je (pre)majhen domač trg prednost. Tudi mi smo se v naših začetkih morali dokazati najprej na tujih trgih, saj smo prvi EUR doma zaslužili šele v petem letu delovanja. V Sloveniji znanje je. Morda malo več drznosti in poguma, pa zdrava doza samozavesti – in se lahko kosamo z vsakim!

• BISOL ima že leta urejeno članstvo v različnih organizacijah za ravnanje z odpadki skladno z zakonodajo. V večini primerov to pomeni, da moramo za vsak prodan modul plačati prispevek za reciklažo v določenem znesku. Sistemi so postavljeni in delujejo – manjka pa, zaenkrat, »vhodne surovine«. Ve se, da se je leta 2000, torej pred zgolj 20 leti, na vsem svetu postavilo manj SE, kot jih imamo danes v Sloveniji. Življenjska doba ključnih gradnikov SE, fotovoltaičnih modulov, pa je vsaj 25, pri tistih najkvalitetnejših celo 40 in več let. Avtomobilska industrija je za postavitev sistemov reciklaže rabila skoraj stoletje. Ko so bili vzpostavljeni, je bilo odsluženih avtomobilov, ki so čakali na reciklažo, ogromno. Seveda bi lahko država to spodbudila ali vsaj omogočila. A konec koncev bo za to poskrbel trg. Bi pa lahko država spodbujala uporabo kvalitetnejših materialov oz. komponent z daljšo življenjsko dobo, da bi bilo teh potreb čimmanj. Res kratkovidno bi bilo na eni strani promovirati zeleno in obnovljivost, na drugi strani pa odpade zasipati s cenenimi produkti, ki bi ne bili uporabni že po treh ali petih letih.

• Lahko komentiram fotovoltaiko, z njo se ukvarjamo. Naložba v sončno elektrarno se v režimu neto meritev danes gospodinjstvu povrnejo v 8-10 letih. Industrijskim uporabnikom, vsaj tistim z visoko, predvsem pa čimbolj konstantno porabo, preko dneva, med delovnimi dnevi in vikendi, pa zgolj z lastno rabo še v letu ali dveh prej. Če predvidite rast cen elektrike, pa še nekje dodatno v letu manj. Za investicije v energetiko je to povsem dovolj hitro.

• Država, predvsem Ministrstvo za okolje in prostor, gonilo bi moralo z Ministrstva za infrastrukturo, naj odpravi birokratske ovire, finančno ministrstvo naj odpravi (morebitne) apetite, da bi tovrstne naložbe (dodatno) obdavčili. Ostalo bo naredila ekonomika sama. Če bodo tovrstne naložbe omogočene, bo stroka zagotovila znanje in tehnologijo. Vsekakor se bodo našli investitorji, banke pa prepoznale priložnost. Vse to danes že obstaja. Zakaj se npr. pri nas ne da postavljati sončnih elektrarn na degradiranih območjih, na stoječih vodah (npr. akumulacijskih jezerih hidroelektrarn) ali nabrežinah ob pasu AC. Vse to se da, takoj ko prestopimo naše meje. Včasih se mi zdi, da smo bolj papeški od papeža, potem pa se za vse tegobe izgovarjamo na Bruselj.
Ko bodo tovrstne in tudi druge, npr. kvarjenje vedute, ki naj bi ga povzročila postavitev SE pri Brežicah, birokratske nebuloze odpravljene, državni uradniki pa razmišljali, kot moramo vsakodnevno tisti v podjetništvu, kako »se nekaj da«, ne pa »zakaj se ne da«, potem bomo lahko ambiciozne cilje NEPN-a dosegli in presegli. Pa finančno ministrstvo naj poskrbi, da bo poslovno usklajeno s cilji NEPN-a in predvsem predvidljivo. Energetske naložbe so po definiciji dolgoročne. Pogosto spreminjanje fiskalnih okvirjev, »kje bi lahko še kaj vzeli«, vsekakor ne prispeva k privabljanju vlagateljev.

• Zagotoviti je potrebno stabilno regulatorno okolje za vlagatelje, predpise pa še dodatno poenostaviti, da bodo življenjski, t.j. primerni za tovrstne mikro inštalacije. Za novogradnje pa vključitev SE kar predpisati.
Vse ostalo »se bo zgodilo samo. Ljudje si že danes znajo sami izračunati, kaj se jim izplača. Dodaten plus tovrstnih postavitev je, da gre za razpršenost, za neuporabo kakršnihkoli (novih) površin, vsaj ne takih, ki bi bile lahko uporabljene za karkoli drugega, ter dejstvo, da bi / bodo tovrstne postavitve, po definiciji, opravljali lokalni inštalaterji. Za velike projekte namreč pogosto izvajalci pridejo iz tujine, pri malih pa ekonomika tega enostavno ne prenese in delo ostane doma.

• Fotovoltaika je primer branže, kjer spodbude delujejo. Pred desetletjem in več je bila med dražjimi obnovljivimi viri. Predvsem EU je s spodbudami zagotovila, da je rasla in se razvijala. Predvsem ekonomija obsega je povzročila, da so v zadnjem desetletju cene padle za 80 in več %. Podobno je s spodbudami. Danes Bisol praktično tri četrtine proizvodnje proda na trge, kjer spodbud ni, ker enostavno niso več potrebne! In ko se enkrat, kot branža, uspete osvoboditi odvisnosti od politike in ko vašo nadaljnjo rast generira predvsem ekonomika prostega trga, saj se fotovoltaika »enostavno izplača«, potem je prihodnost vsekakor svetla.

»Debirokratizacija« priklopov malih elektrarn je pomembnejša od subvencij

Andrej Pečjak, zunanji svetovalec GEN-I:

•  V letu 2018 smo imeli 21,14% delež OVE v končni rabi energije (vir SiStat), zato menim, da je 27 % premalo ambiciozen in prelahko dosegljiv cilj za leto 2030. Ta delež bomo verjetno dosegli že letos, ker bo zaradi epidemije Korona virusa padla poraba naftnih derivatov in tudi drugih energentov. Svoje bodo dodale še vedno toplejše zime (pri gospodinjski rabi končne energije se kar 61 % porabi za ogrevanje prostorov) in gospodarska kriza, ki nas bo zaznamovala v obdobju po epidemiji še veliko let. Spremenile se bodo tudi nekatere navade ljudi (npr. uporaba potniškega letalskega prometa za kratke razdalje, manj voženj zaradi povečane krize in brezposelnosti) in gospodarstva (npr. več samozadostnosti, kar bo imelo za posledico manj tovornega prometa). Prodor električne mobilnosti je tudi nezadržen. Število električnih vozil se podvoji vsako leto in bo do 2030 zagotovo doseglo 10 % voznega parka. Enako raste število malih sončnih elektrarn. V zadnjem letu se je začelo širiti tudi število mikro omrežij, kjer je vgrajen tudi baterijski zalogovnik. Vse to bo že brez dodatnih ukrepov dvignilo delež OVE na blizu 30 % do 2030.

•  V Sloveniji imamo kar močnega proizvajalca modulov (Bisol), tudi skoraj vsa podkonstrukcija in izvedba (montaža) sta slovenski. Ne smemo pozabiti na komponente, ki so skrite v omarah in omaricah, ki povezujejo fotovoltaiko z omrežjem. Veliko teh komponent proizvajajo v kranjski Iskri, razsmerniki sicer niso slovenski, so po večini evropski, torej v okviru »širše družine«. Žal večino PV celic, iz katerih so sestavljeni moduli, proizvajajo na Daljnem vzhodu in to bo Slovenija težko spremenila. Sedanja epidemija je pokazala, kako ranljiva je Evropa s tem, da je vso proizvodnjo prestavila izven celine. Verjamem, da se bo to v tem desetletju spremenilo. Še vedno verjamem v Evropo kot skupni trg, tako da so to vprašanja, ki jih bo treba reševati na evropskem nivoju. Slovenija lahko odigra pomembno vlogo, saj smo strokovno in tehnološko dobro usposobljeni za tako proizvodnjo.

• PV moduli imajo življensko dobo 20-40 ali celo več let. Sam uporabljam nekaj modulov še iz leta 1987 in zaenkrat ne kažejo nobene degradacije. Ogrodje modula je iz aluminijastih profilov, ki se jih zelo enostavno sname in njihova reciklaža sploh ni problematična. Preostali del (steklo, plastika, bakrene povezave in silicijeve rezine) tudi niso problematične glede reciklaže in ne vsebujejo nobenih strupenih snovi. Pogoste trditve o strupenosti modulov prihajajo iz nerazumevanja tehnologij in njihove uporabe. V ZDA je nekaj firm, ki izdeluje PV module na osnovi kadmija (kadmijev telurid) in ne silicija zaradi nekoč nižje cene na watt moči. Pri tem, ko cena klasičnih silicijevih modulov hitro pada, in pri zelo majhnem deležu teh celic na trgu (5 % leta 2013, v glavnem v ZDA) je omenjanje kadmija kot strupene snovi v fotovoltaičnih modulih v Sloveniji povsem neumestno. Ko bo potreba, bo tudi ekonomsko upravičena reciklaža, trenutno pa je uničenih modulov premalo, da bi se to splačalo in da bi bil to omembe vreden problem. Glede na to, da je reciklaža dosti enostavnejša kot npr. reciklaža nekaterih izdelkov, ki so masovni in smo jo uspešno osvojili (npr. katalizatorji, oljni in DPF filtri na vozilih, hladilniki), to ne bi smel biti prevelik izziv. Bo pa to zagotovo tema, ki jo bo potrebno nasloviti do leta 2030.

•  Terminski načrt bi lahko močno presegli, seveda pa bi bilo kdaj potrebno tudi kaj žrtvovati za to, da bi lahko koristili več hidro, vetrne in sončne energije. Dokler lahko posamezna društva ustavljajo gradnjo kritičnih energetskih objektov, se bomo težko premaknili naprej. Malo HE je pri nas praktično nemogoče zgraditi, pri tem da Avstrija (ki je krajinsko in poselitveno podobna) trenutno proizvede 10 % električne energije ravno iz malih HE (vir Kleinwasserkraft Osterreich). Poleg tega načrtuje gradnjo več sto takih objektov do leta 2030. Spet se vračamo na zakonodajo in kompleksnost pridobivanja dovoljenj.

•  DA, vsekakor, realen in dosegljiv cilj je med 35 in 40 %.

•  Pri gradnji teh elektrarn je še vedno preveč birokratskih zapletov in nejasnosti, tukaj bi se dalo hitro dosti narediti. Mislim, da je »debirokratizacija« priklopov malih elektrarn pomembnejši faktor od subvencij. Zgolj s spremembo predpisov in poenostavitvami postopkov bi lahko uporabili velikanske površine streh na večstanovanjskih in poslovnih stavbah.

•  Če se pohecam, lahko bi zaprli ali ustrezno zmanjšali obseg dela v primarni proizvodnji aluminija, itak ne prinaša dobička (vir Bizi.si). Velikih porabnikov energije z vprašljivim donosom je v Sloveniji še nekaj. Veljalo bi prečesati poslovanje in pregledati, kje so možni prihranki. Veliko smo in bomo še dosegli pri izolaciji stavb in s tem tudi pri porabi energije za ogrevanje, digitalizacija in dinamična kontrola porabe energije sta tudi še na začetku. Prostora za prihranke je tukaj še dosti. Nekaj lahko storimo tudi pri elektrifikaciji prometa in izboljšanju in posodobitvi javnega prometa. Skratka, držimo se načela »elektrifikacija, digitalizacija in dekarbonizacija« na vseh področjih, kjer porabljamo energijo.

•  DA, zagotovo je tako vsaj na nivoju gospodinjstev in malih podjetij. V zadnjem letu se za fotovoltaično elektrarno in električno vozilo odločajo že ljudje, ki jim prehod na trajnostno energetiko ni prioriteta, ampak gledajo na stvari čisto finančno. Kot na nekakšno finančno naložbo.

Umeščanje objektov v prostor je ključna omejitev za razvoj OVE

Andrej Tumpej, Dravske elektrarne Maribor d.o.o.:

•  Slovenija v NEPN predvideva tudi, da naj bi se raba končne energije v stavbah zmanjšala do leta 2030 glede na leto 2005 za 60 odstotkov, emisije TGP v stavbah pa za 70 odstotkov. Glede na trende rasti vgradnje toplotnih črpalk za ogrevanje, večanja števila vozil na električni pogon ter rabe energije v industriji bo doseganje 27 odstotnega deleža v končni rabi energije do leta 2030 praktično nedosegljivo. Bistvene omejitve za doseganje ciljev vidimo v dolgotrajnih postopkih umeščanja novih energetskih objektov v prostor, ki jih narekuje trenutna zakonodaja. Nadomeščanje rabe fosilnih goriv je vsekakor smiselno na področju soproizvodnje toplote in električne energije ter pri večji izrabi energije iz okolice. Ukrepe za spodbujanje večjih deležev rabe obnovljivih virov energije je smiselno povezati s finančnimi stimulacijami, ki bistveno vplivajo na realizacijo ciljev. Ne glede na vse predvidene cilje s strani države po predvideni rabi energije pa je potrebno prvenstveno na nivoju družbe in posameznika sprejeti konsenz med trenutnim ugodjem (kamor vsekakor sodi tudi koriščenje energije) in kakovostjo življenja.

•  V Sloveniji je vzpostavljena mreža podjetij, ki se ukvarjajo zlasti s projektiranjem in postavitvijo elektrarn. Vsekakor pa je glede na cilj v NEPN po dodatni instalaciji sončnih elektrarn (približno 1.300 MW) do 2030 potrebna dodatna angažiranost obstoječih in novih podjetij za izvedbo, saj je potrebno postaviti štirikrat toliko proizvodnih zmogljivostih, kot jih je bilo postavljenih v zadnjih dvajsetih letih. Konkurirati globalnim podjetjem pri razvoju novih panelov, vključno z uporabo novih materialov, menim, da ni smiselno. Smiselno pa je podjetja, ki že delujejo na področju proizvodnje sončnih elektrarn (paneli, podkonstrukcije, elektro oprema, baterijski sistemi, idr.) povezati.

Ne glede na to pa je potrebno poudariti, da bo potrebno za izpolnjevanje ciljev graditi tudi večje enote in takšne, ki niso odvisne od tega, ali sije sonce, ali piha veter,…, za katere pa je potrebno izpeljati vse postopke za umeščanje objektov v prostor v skladu z zahtevami državnih prostorskih načrtov, kar za posamezni projekt lahko traja več let. To bo vsekakor ena izmed ključnih omejitev ali pa izzivov pri doseganju predvidenih ciljev.

•  Nekatere sončne elektrarne že dosegajo svojo predvideno uporabno dobo, za kar je potrebno ustrezno vzpostaviti celovit sistem ravnanja z odsluženo opremo na nivoju proizvajalca in države. Trenutno se večina podjetij primarno ukvarja s projektiranjem in instalacijo novih enot, pri čimer jih problematika po izteku uporabne življenjske dobe ne zanima toliko, kar pa predstavlja, glede na trenutni sitem, težave v prihodnje. Vsekakor pa predstavlja postavitev zbiralno-reciklažnega centra v Sloveniji celovitejšo obravnavo področja sončnih elektrarn ter tudi tržno priložnost za specializirana podjetja.

•  Na osnovi izkušenj z umeščanjem novih objektov v prostor ne vidimo realnih možnosti doseganja ciljev do leta 2030, razen v primeru večjih sistemskih sprememb.

•  Vsekakor je potrebno izdelati konkretni nabor ukrepov in projektov, kar je tudi osnova za doseganje skupnih ciljev. Kot družba pa se moramo najprej zavedati, da če hočemo imeti zanesljivo oskrbo z energijo, moramo za to tudi sprejeti konsenz glede sprejemljivih posegov v naravo.

•  Najprej je potrebno poudariti, da bodo povečana vlaganja v sončne elektrarne in posledično nujna vlaganja v distribucijska omrežja dvignila končno ceno električne energije. Slednje posledično vpliva na večanje energetske revščine pri gospodinjstvih ter na višje stroške proizvodnim podjetjem in njihovo konkurenčnost. Glede na načrtovane sončne elektrarne do leta 2030 je potrebno upoštevati še gradnjo večjih hranilnikov za kompenzacijo zmanjšanja proizvodnje izven časa obratovanja. Množična gradnja sončnih elektrarn je vsekakor povezana z višino finančnega vložka posameznika ter nadaljnjih učinkov investicije. Z ustreznimi poslovnimi modeli pa je množična gradnja sončnih elektrarn vsekakor mogoča.

•  Zmanjšanje rabe energije je možno doseči na področju transporta, pri porabi energije za toplotno oskrbo ter pri učinkovitejših proizvodnih procesih. Stimulacije v ukrepe za učinkovito rabo energije prinašajo posledično manjšo rabo energije v gospodinjstvih, prav tako pa vplivajo na povečanje konkurenčnosti podjetij. Ob tem pa je nujno poudariti tudi dejstvo, da bo zmanjšanje porabe energije ter učinkovita raba energije povečevala rabo električne energije.

•  Pri uvajanju OVE v energetski sistem je potrebno upoštevati tudi posledice, ki jih povzročajo. Glede na to, da je sprejeta odločitev na nivoju države o postopnem opuščanju fosilnih goriv ter o nadomeščanju z novimi kapacitetami OVE, ki so glede na strategijo v večini nestabilni viri, je potrebno upoštevati tudi gradnjo vseh potrebnih dodatnih sistemov za vzdrževanje razmer v omrežju ter upoštevati vsa potrebna dodatna vlaganja v omrežje. Ko se vse sešteje, nikakor ne moremo trditi, da energija postaja cenejša.

Vsi scenariji v NEPN so sicer tehnično izvedljivi, pri čimer pa je potrebno pri končnih odločitvah jasno navesti, kakšen vpliv bo posamezni scenarij imel pri zneskih na računih za energijo pri končnem uporabniku oziroma odjemalcu.

Naj za konec dodam, da je trenutna situacija, v kateri se je znašel tako rekoč ves svet, jasno pokazala, da bo čim višja stopnja samooskrbe države na vseh področjih, tudi ali pa predvsem na področju energetike, v prihodnje obveznost, ki jo bomo morali sprejeti in doseči, če bomo želeli kakovostno življenje zase in za naše zanamce.

Ali smo pripravljeni plačevati prispevek za hrambo električne energije?

mag. Aleksander Mervar, Eles d.o.o.:

•  Cilji za doseganje 27-odstotnega delež OVE v končni rabi energije niso vezani le na domače vire, pač pa tudi na proizvodnjo in porabo energije kot celoto.

Za doseganje razogličenja bo potrebno še zmanjšati emisije TGP v več panogah in doseči še nekatere cilje iz NEPN.

V letu 2017 smo v Sloveniji skupaj emitirali 17.453 kt CO₂ ekv. Največ emitirajo sektor promet z 32 %, sledi sektor transformacije z 31 %, nato industrija s 17 %. Skladno z NEPN se predvideva v scenariju z obstoječimi ukrepi, da se po letu 2017 zmanjšajo emisije minimalno in znašajo 16.860 kt CO₂ ekv, kar je sicer 18 % znižanje glede na leto 2005. V ambicioznem scenariju NEPN z dodatnimi ukrepi pa je emisij manj za kar 36 % in znašajo 13.089 kt CO₂ ekv. V skupni strukturi goriv v proizvodnji električne energije, se bo po scenariju NEPN proizvodnja iz fosilnih goriv znižala z dosedanjih 5.155 GWh (leto 2017) na 4.166 GWh v letu 2030. Zmanjševanje rabe energije in fosilnih virov energije ter povečanje uporabe obnovljivih in nizkoogljičnih virov z izvedbo ukrepov NEPN se odraža v velikem zmanjševanju emisij toplogrednih plinov.

Z namenom zmanjševanja emisij TGP, povečevanja energetske učinkovitosti in rabe obnovljivih virov je bilo v Sloveniji sprejetih več operativnih programov, ki predvidevajo različne ukrepe za spodbujanje podjetij za prehod v PND. Ključni instrumenti na področju zelene gospodarske rasti so: spodbujanje raziskav in inovacij za prehod v PND, spodbujanje podjetništva za prehod v PND in demonstracijski projekti.

•  V Sloveniji imamo kar nekaj proizvajalcev sestavnih elementov sončnih elektrarn, kot so na primer fotonapetostni moduli ali zaščitni elementi. Vendar smo pri nekaterih materialih odvisni od uvoza. Predvsem je potrebno izpostaviti sončne celice, ki so ključni sestavni del fotonapetostnih modulov. Takšno je trenutno stanje v celotni Evropi, saj je zaradi nižjih stroškov dela praktično celotna proizvodnja sončnih celic locirana v Aziji. Domače gospodarstvo je že vključeno v proizvodnjo določenih delov sončnih elektrarn, pri čemer velik del proizvodnje izvažajo predvsem zaradi majhnosti slovenskega trga. Na takšen način lahko realno pričakujemo vključitev še večjega dela gospodarstva, in sicer s proizvodnjo določenih specifičnih delov ali sklopov sončnih elektrarn, pri čemer bi morala biti osredotočenost proizvodnje in trženja na celoten evropski trg. Samooskrba z materiali in proizvodnja vseh sestavnih delov v Sloveniji pa se ne zdi realna.

•  O samem zbiranju in reciklaži modulov je v tem trenutku težko reči kaj konkretnega, saj imajo sončne elektrarne, ki trenutno obratujejo v Sloveniji, sorazmerno nizko starost in še kar nekaj let pričakovane življenjske dobe. Enoten zbirno-reciklažni center za module je eden izmed možnih pristopov, saj je težko pričakovati, da bi posamezen proizvajalec v Sloveniji lahko sam izpeljal takšen posel. Po drugi strani pa najverjetneje obstaja možnost tudi reciklaža modulov v tujini, predvsem v Aziji, kjer trenutno proizvedejo največje količine sončnih celic. Zagotovo pa je rešitev tega vprašanja zelo pomembna za nadaljnjo rast uporabe sončne energije v končni rabi.

•  Ocenjene količine OVE, ki jih Slovenija namerava uporabiti za uresničitev skupnih in sektorskih začrtanih potekov za energijo v letu 2030, so zapisane v NEPN:

Pri razpršenih virih se v prihodnje pričakuje povečanje proizvodnje iz vseh razpršenih virov, v ambicioznem scenariju do potencialov, ki so na voljo v Sloveniji, pri čemer je pri sončnih elektrarnah razvoj omejen na lokacije na stavbah oz. degradiranih območjih. Glede na scenarij NEPN se predvideva do leta 2030 le manjše dodatne investicije v velike HE oz. je skupna inštalirana moč 1.220 MW, kar je le manjše povečanje od današnjih 1.185 MW. Predvideva se le dokončanje verige hidroelektrarn na spodnji Savi. Po scenariju z obstoječimi ukrepi je v velikih hidroelektrarnah (skupaj s črpalnimi HE) v letu 2030 predvidena proizvodnja električne energije na generatorju v obsegu 4.562 GWh. Po scenariju NEPN pa na generatorju proizvedemo 4.572 GWh v letih 2030. Šele v letu 2040 se inštalirana moč HE dvigne na 1.979 MW (proizvodnja 6.575 GWh), in tudi to le v ambicioznejšem scenariju.

Proizvodnja električne energije v sončnih elektrarnah pomeni največji razvojni in okoljsko sprejemljiv potencial za povečanje proizvodnje električne energije iz OVE v Sloveniji. V analiziranih scenarijih razvoja SE so analizirane različne intenzivnosti razvoja SE, ki do leta 2030 povečajo proizvodnjo elektrike iz SE na med 0,6 in 1,9TWh (med 492 MW in 1.650 MW) ter do leta 2040 na med 0,9 in 5,4TWh (med 742 MW in 4.400 MW). Do leta 2030 bi to zahtevalo letno vgradnjo od 20 do 125MW kapacitet SE, od tega okrog 80 % predstavljajo srednje in večje SE (100 in 600kW, manjši delež prostostoječih SE moči 1.000 kW na degradiranih oziroma industrijskih lokacijah), preostanek pa so SE za samooskrbo v gospodinjstvih.

•  Se strinjam. Se pa bojim, da ne bo nikogar, ki bo hotel to plačati. Kaj mislim s tem? Smo v naši državi pripravljeni zvišati omrežnino za uporabo predvsem distribucijskega sistema? Smo pripravljeni plačevati nov prispevek na računih za električno energijo, namenjen sistemski hrambi električne energije? Smo pripravljeni plačevati nov prispevek za sistemske rezervne elektrarne, ki bodo zagnale proizvodnjo takrat, ko proizvodnje iz OVE ne bo, hranilniki pa ne bodo zadoščali? Do sedaj še nisem dobil na vpogled ekonomskih izračunov, koliko nas b