Gospodarstvo še ni pripravljeno na prehod v nizkoogljično poslovanje – EOL 146

V osnutku okoljskega poročila je v naslovu navedeno, da je to tehnična podpora za celovito presojo vpliva na okolje Celovitega nacionalnega energetskega in podnebnega načrta RS. Kaj vsebuje pojem tehnična podpora?

Tehnična podpora v tem primeru pomeni samo, da je financiran v okviru tehnične podpore EU. Evropska komisija ima za pripravo različnih dokumentov na razpolago sredstva, ki jih države članice lahko koristijo. RS je za pripravo CPVO za NEPN poročila zaprosila za ta sredstva in jih tudi pridobila.

Pri proizvodnji električne energije in hidroelektrarn ste menili, da do leta 2030 ni mogoče na okoljsko sprejemljiv način povečati proizvodnje električne energije brez priprave novih kakovostnih strokovnih podlag oziroma prevlade javne koristi nad koristjo varovanja voda. Zakaj takšno mnenje, če je na primer pri gradnji HE Brežice investitor uspešno izvedel okoljevarstvene ukrepe za ohranitev biosistema? Ali tuje prakse in nove tehnologije ne omogočijo kakovostne izvedbe umestitve hidroelektrarn v prostor?

Kar se tiče gradnje hidroelektrarn na Savi, je situacija taka, da vsi omilitveni ukrepi, ki so zahtevani ob izgradnji HE Brežice, še niso izvedeni in ne delujejo. Vplivi HE so na različnih lokacijah različni, ker so v različnih delih reke prisotni različni habitati in vrste, zato pavšalna primerjava ni na mestu. Dejstvo je, da vodno telo Save na delih, kjer so že izvedene HE, nima dobrega ekološkega stanja. Izjeme za doseganje dobrega stanja voda pa niso bile uveljavljene. Te zagate je treba rešiti, preden se bo lahko odločalo o gradnji HE na srednji Savi. Učinkovitost izvedenih omilitvenih ukrepov na obstoječih HE bo tudi pokazala, ali bo sploh mogoče graditi HE na srednji Savi.

To pomeni, da bo umeščanje v prostor dolgo trajalo.

Umeščanje energetske, pa tudi katere koli druge infrastrukture v prostor zahteva celovito poznavanje prostora, kamor infrastrukturo umeščamo. Tega danes v Sloveniji nimamo. V procesu priprave strokovnih podlag se bodo manjkajoče informacije pridobile in ob upoštevanju drugih danosti, vključno z mnenjem lokalnega prebivalstva, bomo dobili realno sliko, kaj in kje je mogoče zgraditi. V Sloveniji se moramo izogniti nesistematični gradnji, ki prinaša veliko večjo okoljsko škodo kot premišljeno umeščanje objektov v prostor. Pri gradnji HE na spodnji Savi je tako prišlo do uničenja dela rečnega ekosistema. Omilitveni ukrepi, ki so bili pred kratkim predstavljeni tudi v zborniku Ukročena lepotica – Sava in njene zgodbe, so namenjeni predvsem zmanjšanju vpliva izgradnje na tiste dele rečnega in obrečnega ekosistema, ki ostajajo v poslabšanem prvotnem stanju in pri vzpostavitvi minimalnih življenjskih pogojev vrstam, ki v novem, spremenjenem ekosistemu lahko preživijo. Vedeti moramo, da vsi predvideni omilitveni ukrepi ne delujejo oziroma niso bili izvedeni.

V primeru, da hidroelektrarne na srednji Savi ne bodo zgrajene, je ogrožen cilj, da Slovenija do leta 2030 doseže 27 % OVE v končni rabi energije, poznavalci menijo, da se Slovenija lahko znajde v mrku. Glede na znane podatke, kako je z drugimi viri OVE, kljub vsemu navajate, da bi lahko dosegli cilj, ki ga predlaga EU, torej 37 % OVE. Na čem temelji ta optimistična ocena, saj je scenarij za biogoriva težko uresničljiv (intervju dr. Svoljšakove v reviji EOL), pri vetrnih elektrarnah se zatika, pri sončni energiji so premiki kljub vsemu prepočasni.

Cilj 27 % OVE v končni rabi energije zaradi izločenih hidroelektrarn ne bo ogrožen, saj je izločitev HE na srednji Savi že upoštevana pri modelskih izračunih, ki so osnova za postavitev tega cilja. Izvzem načrtovanih HE iz bilance OVE predstavlja 390 GWh oziroma le 0,6% točke OVE, torej ne gre za tako bistven delež OVE, kot se morda zdi. Na zahtevnost doseganja zastavljenih ciljev OVE, kot jih predlaga EU, smo v okoljskem poročilu opozorili. A menimo, da so ob ustreznem strateškem načrtovanju in zavezanosti k izvedbi vseh drugih načrtovanih ukrepov uresničljivi. Ukrep, ki mu je treba po našem mnenju posvetiti največjo pozornost, je varčevanje z energijo, ki se odraža v zmanjšani porabi končne energije. Drugi ukrep pa je priprava kakovostnih strokovnih podlag na ravni Slovenije. Te bodo pokazale, koliko energije iz OVE Slovenija potencialno lahko proizvede. Največja težava v dosedanjem umeščanju OVE v prostor je ta, da ni bilo narejene celovite strokovne podlage, ki bi poleg primernosti za proizvodnjo energije upoštevala tudi varstvene sektorje, pa naj gre tu za okolje, naravo, kulturno dediščino ali pa zdravje ljudi. Načrtovanje je bilo parcialno in usmerjeno na konkretne projekte. Naj spomnim samo na Volovjo reber.

Kot osrednji ukrep omenjate zmanjšanje rabe energije, kar je najbolj zelena odločitev. Vendar napovedi o gospodarski rasti kažejo, da bo Slovenija kar nekaj let z rastjo BDP v višini 2 do 2,5 %. Kako bo mogoče uskladiti gospodarsko rast z manjšo rabo energije in ali lahko z ozaveščevalnimi akcijami spodbudimo gospodinjstva k manjši rabi na leto za 1 ali 2 %?

Mislim, da je to mogoče. Vendar se moramo stvari lotiti strateško. Največjo porabo energije predstavlja promet in ta se v vseh scenarijih še povečuje. Treba pa ga je zmanjšati. Kako? Z drastičnimi premiki. Treba je celovito posodobiti in nadgraditi železniško infrastrukturo in prestaviti ves tranzitni tovorni promet na železnico. Posodobiti je treba javni potniški promet, ga narediti učinkovitega in povezati z novimi oblikami prevoza v delujoč sistem. Nato pa z različnimi ukrepi podražiti osebni motorni promet, kot ga poznamo dandanes. Spodbuditi je treba tudi spremembo navad pri potrošnikih in na drugi strani industrijo in podjetja k proizvodnji energijsko in okoljsko prijaznejšim izdelkom in storitvam. Vsi ti ukrepi zahtevajo najprej družbeno soglasje, resen pristop in zavzetost ter nato dosledno izvajanje.

Dosedanji razvoj, na primer železniške infrastrukture, kaže, da Slovenija ne zmore drastičnih ukrepov, četudi so programi drugačni. Med priporočili ste navedli, da je treba sprejeti strateške odločitve glede energetske izrabe odpadkov in obratov za predelavo. Strateške odločitve hkrati zahtevajo možnosti realizacije, torej finančni temelj. Finančni okvir za realizacijo ukrepov je objavljen šele zdaj. Kaj to pomeni za načrtovanje in izvedbo ukrepov in za uresničljivost ciljev, ki so navedeni v NEPN?

V prvi vrsti si je treba prizadevati, da zmanjšamo nastajanje odpadkov, kar je povezano z že prej omenjenimi spremembami potrošniških navad in usmeritvami industrije in podjetij. Res je tudi, da v Sloveniji nimamo strateške odločitve o tem, kaj z odpadki, ki jih ni mogoče ponovno uporabiti ali predelati. Prepričani smo, da moramo za svoje odpadke poskrbeti sami, seveda na način, ki bo sprejemljiv za okolje in zdravje ljudi. Torej je možnosti več. Treba se je odločiti, katero pot bomo izbrali. Z začetkom javne razprave je bila objavljena tudi makroekonomska analiza, ki pa ne predvideva nekih izdatno velikih finančnih potreb za izvajanje ukrepov NEPNa. Je pa res, da se v glavnem zanaša na privatni kapital in na nekaj državnih spodbud.

Predlagali ste, kar je lahko spodbuda prehodu v krožno gospodarstvo, naj NEPN doda ukrep: uvajanje sekundarnih surovin v industrijski proizvodnji naj zagotovi ekvivalentno zmanjšanje rabe primarnih/deviških surovin. Na katere ukrepe ste mislili?

Ponovna uporaba surovin je energetsko manj potratna in okoljsko sprejemljivejša od rabe proizvodnje primarnih surovin. Torej naša usmeritev vodi v povečanje ponovne uporabe surovin. Te ukrepe je mogoče izvajati praktično povsod, od ponovne uporabe plastike, aluminija, gradbenih odpadkov, itd. Trenutno pa podjetja, ki se s tem ukvarjajo, v glavnem sekundarno predelavo dodajajo primarni proizvodnji, tako da povečajo celotni obseg, ne pa da bi nadomeščali energetske potratne procese.

Snovna produktivnost je za slovensko gospodarstvo izziv. Kaj ste še posebej poudarili pri presoji scenarijev glede trajnostnega upravljanja naravnih virov?

Naravni viri so omejeni. Tega se neradi zavedamo in jih zato prekomerno izkoriščamo, okoljski odtis pa to pokaže. Slovenija je v lanskem letu presegla svoje naravne danosti že 27. aprila, od takrat pa živela na račun izrabe virov od drugod oziroma na kredit, kot bi lahko opisali rabo fosilnih goriv, ki so glavni prispevek k temu (https://www.overshootday.org/newsroom/country-overshoot-days/). V nedogled to ne gre.

In kaj storiti?

To, kar sem omenil že prej. Treba bo zmanjšati porabo virov z bolj racionalnim ravnanjem z njimi in s spremembami navad. To pa ne pomeni nujno, da bomo slabše živeli, saj obstajajo rešitve, ki zmanjšajo ekološki odtis in hkrati izboljšajo kvaliteto življenja. Izboljšan železniški in javni potniški promet bi bil dober primer takšne rešitve. Moramo si bolj prizadevati za ozaveščenost in ravnanje potrošnikov kot tudi na zagotavljanju primerne ponudbe in zmogljivosti za spremenjene navade glede potovanj in nakupov. Zato so nujne investicije v javni prevoz in prehod proizvajalcev k okolju prijaznejšim proizvodom. Breme prehoda v nizkoogljično družbo mora biti pravičneje razdeljeno, ne pa da se samo zanašamo na gospodinjstva, kot je bila to praksa do sedaj. Potrebne bodo tudi velike spremembe v prometu, energetiki, kmetijstvu in industriji.

Pri vrednotenju vplivov izvedbe NEPN ste pri scenariju, ki se nanaša na gospodarsko stabilnost, ugotovili, da zaradi pomanjkanja podatkov ne morete oceniti vplivov, čeprav hkrati to pomeni, da so hkrati vprašljivi številni cilji NEPN. Brez javnih in zasebnih naložb z jasno lestvico prioritet vsaj za javne naložbe do leta 2030 je NEPN v zraku. Katere naložbe so najnujnejše?

Pred dnevi smo dobili podlago za presojo NEPNa tudi z vidika gospodarske stabilnosti. To presojo bomo naredili čim prej in po potrebi predlagali še kakšne dodatne ukrepe, ki bodo spodbujali gospodarsko rast ob izpolnjevanju začrtanih energetskih in podnebnih ciljev. Prvi zaključki so, da lahko ambiciozno ukrepanje pripelje do dolgoročnih prihrankov, več delovnih mest in bolj stabilno gospodarstvo z večjo dodano vrednostjo. Neukrepanje pa nosi veliko večja finančna tveganja tako s stališča nerentabilnih investicij v zastarele rešitve kot tudi morebitne posledice zaradi podnebnih sprememb, na katere ne bi bili pripravljeni.

Vendar nekatere odločitve ne bodo preproste. Za razogljičenje Slovenije je potrebno opustiti proizvodnjo električne energije iz premoga. Kaj pomeni, da se zavzemate za pravočasno in pravično prestrukturiranje premogovnih regij? V ospredju je Rudnik Velenje. Kdaj je torej realno zapiranje TEŠ6 in zakaj ni konkretnega izračuna, kako bo Slovenija do zaprtja nadomestila delež električne energije iz Šoštanja?

NEPN se izogiba podrobnejšemu predvidevanju, do kdaj bo TEŠ še finančno vzdržljiv in do kdaj bo obratoval. Vsekakor se bo zaprl v naslednjih desetletjih, tako da je že zdaj potrebno načrtovati, kako več kot 2000 zaposlenim v tem sektorju v regiji zagotoviti možnosti za delo in dostojno življenje. Potrebno bo prešolati tiste, ki se do takrat ne bodo upokojili in zagotoviti delovna mesta zanje. Pri tem je veliko potenciala na področju obnovljivih virov in energetske učinkovitosti. To sta področji, na katerih imajo v Velenju že veliko znanja in izkušenj, hkrati pa primanjkuje usposobljenih za taka dela.

Ugotovili ste, da Slovenija zaradi emisij toplogrednih plinov v prometu, emisije se bodo še naprej povečevale do leta 2030, ne bo ujela povprečja EU glede emisijske produktivnosti gospodarstva. V koliki meri tranzitni promet prispeva k emisijam in kakšni ukrepi bi pripomogli k zmanjševanju emisij?

Zaradi tranzitne lege Slovenije je delež emisij iz prometa zares zelo velik. Največ lahko naredimo s prestavitvijo tovornega tranzitnega prometa na železnice, z učinkovitim javnim prevozom ter nemotoriziranimi oblikami mobilnosti. V Sloveniji ne rabimo novih cest. Rabimo sodobno železniško vozlišče v Ljubljani, ki bo omogočilo večji tranzit, posodobljeno železniško infrastrukturo, pri osebni mobilnosti pa predvsem učinkovit javni potniški promet in nov način razmišljanja. Vseskozi poslušamo o potrebah po novih pasovih za motoriziran promet, redko pa slišimo pobude za ukinjanje prometa. Si predstavljate odziv, če bi predlagali, da se dva pasova štiripasovnice namenita kolesarjem, skirojem, rolkarjem, … Zmanjšanje motoriziranega prometa bi moralo postati ena od državnih prioritet, s tem pa ne bi pripomogli le k zmanjšanju rabe energije, temveč tudi k izboljšanju zdravja ljudi zaradi zmanjšanja onesnaževanja zraka, obremenjevanja s hrupom in k večji kakovosti življenja nasploh.

Koliko je NEPN po vaši strokovni presoji ambiciozen pri spodbujanju podjetij za učinkovit in konkurenčen prehod v nizkoogljično krožno gospodarstvo, kar naj bi bila razvojna usmeritev gospodarstva v novem desetletju?

Menim, da so cilji ambiciozni, niso pa visoki. Da pojasnim. Trenutno gospodarstvo v Sloveniji ni pripravljeno na prehod v nizkoogljično krožno gospodarstvo. Seveda so izjeme, kjer že delajo drugače in so pri tem tudi zelo uspešne, so pa premalo izpostavljene. Kot rečeno pa del gospodarstva o tem še niti ne razmišlja. Zaradi tega bo potrebno kar nekaj časa posvetiti izobraževanju, da se bodo ukrepi »prijeli« in začeli izvajati. Hkrati je treba pospešiti tudi splošno ozaveščanje potrošnikov, ki bodo povečali povpraševanje po nizkoogljičnih izdelkih in storitvah in tako dodatno spodbudili gospodarstvo k razvoju in ponudbi tovrstnih dobrin.

Med priporočili v vašem gradivu je predlog, naj se naredi »celovite pakete spodbud za gospodinjstva (npr. proizvodna sončne energije, električni avto, toplotna črpalka…«). Na koga naslavljate predlog?

Naslavljamo na to, kako naj bodo oblikovani kriteriji za spodbujanje. Ideja predloga je, da se oblikujejo paketi, ki bodo namenjeni gospodinjstvom na način, da bodo ta energetsko čim bolj samooskrbna. Npr. energijo sonca se porabi za polnjenje baterije avtomobila, za delovanje toplotne črpalke, delovanje klimatske naprave.

Umeščanje objektov in infrastrukture v prostor je prav zaradi vrednotenja vplivov na okolje pogosto vzrok za zamude pri izvedbi naložb. Ali se hkrati ob okoljski ranljivosti dovolj strokovno razpravlja tudi o ekonomski in razvojni ranljivosti in kakšen sistem usklajevanja interesov bi lahko omilil težave?

Največkrat je razlog za zamude v tem, da projekti in programi niso dobro načrtovani. Ne upoštevajo okoljske komponente, na koncu pa se mnenjedajalce seznani z že izdelanimi rešitvami, ki ne upoštevajo omejitev varstva okolja. Ko ti podajo svoje negativno mnenje, pa nastane panika in napadi na njih, kako zavirajo razvoj. Dokler v Sloveniji ne bomo dojeli, da je prostorsko načrtovanje multidisciplinarna dejavnost, ki poleg vključevanja strokovnjakov različnih strok zahteva tudi vključevanje javnosti, bodo postopki umeščanja v prostor dolgotrajni. Usklajene strokovne vsebine, ki jih podpira tudi lokalna skupnost, pa so tudi najboljši garant za uspešen dolgoročni razvoj.

Kateri scenarij pri uporabi energentov v prometu se zdi najrealnejši do leta 2030, kako bo z uporabo dizla, z e-mobilnostjo in z uvajanjem vodika?

Menimo, da bodo do leta 2030 fosilna goriva še vedno imela zelo pomembno vlogo. Zelo se bo povečala e-mobilnost, povečal se bo delež hibridnih vozil, delež biogoriv in sintetičnih goriv, delež vodika pa bo po mojem mnenju še relativno majhen.