Turizem | asist. Barbara Pavlakovič doc. dr. Maja Turnšek |
 
Ljudje so že v antičnih časih uporabljali geotermalno energijo za balneološke namene. Tudi dandanes je eden izmed osrednjih stebrov slovenskega turizma ravno turizem z geotermalnimi vodnimi viri. Vendar pa zdravilišča niso edini način povezovanja tega trajnostnega vira energije s turizmom. Vedno več inovativnih idej gradi doživetja ob kmetijski rabi geotermalne energije, t.j. ob doživetjih v rastlinjakih.
 


Geotermalna energija je obnovljiv in relativno čist vir energije, ki izkorišča visoke temperature Zemljine notranjosti. Notranjost Zemlje ima temperature višje kot 4.000 °C, zato je potencial za uporabo geotermalne energije izredno velik (Malloy, 2010). Ko pridejo na površje, imajo geotermalni viri sicer ali visoko temperaturo nad 200 °C (najdemo jih na vulkanskih območjih in otoških verigah) ali srednjo do nizko temperaturo od 50 do 200 °C (celinska območja) (Gupta in Roy, 2007).

Gre za enega bolj trajnostnih in čistih virov energije, saj je zanesljiva in dostopna, elektrarne pa izpuščajo izredno nizke vrednosti emisij ogljikovega dioksida in žveplovega dioksida ter nič dušikovega oksida, kar prispeva k večji kakovosti zraka (Malloy, 2010). Neposredna raba geotermalne energije (to je takšna, ki ni namenjena električni proizvodnji) se lahko deli v tri kategorije (Gupta in Roy, 2007):

a) Bivalna in tržna uporaba (toplotne črpalke, ogrevanje in hlajenje prostorov ali vode, bazeni in terme, odmrzovanje, upravljanje z odpadki).

b) Kmetijstvo in sorodna uporaba (živinoreja, ogrevanje rastlinjakov, akvakultura, predelava živil).

c) Industrijska uporaba (predelava lesa in papirnatih izdelkov, izpiranje kupov za iskanje zlata, srebra in drugih mineralov, upravljanje z odpadno vodo …).

Kot povzemajo Rajver, Rman in Lapajne (2016) največji delež pri neposredni rabi geotermalne energije zasedajo geotermalne črpalke, nato sledi uporaba vode za bazene in terme ter za ogrevanje prostorov. Ostali nameni rabe so zastopani v manjšem odstotku (tabela 1). Za namene turizma je najbolj uporabna geotermalna voda, ki se uporablja v bazenih in termalnih zdraviliščih. Rajver, Rman in Lapajne (2016) ugotavljajo, da se geotermalna energija za kopanje in plavanje uporablja v preko 75 državah, predvsem pa je razširjena na Kitajskem, Japonskem, v Turčiji, Braziliji in Mehiki. V Sloveniji imamo 87 naravnih termalnih izvirov s temperaturo termalne vode med 24 in 73 °C pri izviru, za turistične namene pa jih med drugim uporablja 14 naravnih zdravilišč (združenih v Skupnosti slovenskih naravnih zdravilišč) na več kot 47.000 m2 notranjih in zunanjih termalnih vodnih površinah (Slovenska turistična organizacija in Skupnost slovenskih naravnih zdravilišč, 2018).

Četrta najbolj pogosta neposredna uporaba geotermalne energije je ogrevanje rastlinjakov in pokrito gretje tal s koriščenjem geotermalne energije. Poteka v preko 30 državah, kjer v rastlinjakih gojijo največ zelenjave in cvetja. Največje proizvajalke med njimi so Turčija, Rusija, Madžarska, Kitajska in Nizozemska (Rajver, Rman in Lapajne, 2016). Pri takem načinu izrabe geotermalne energije se srečamo z drugačnim potencialom za razvoj turizma, in sicer s kombinacijo kmečkega turizma z industrijskim turizmom.

Tradicionalne oblike kmečkega turizma poudarjajo doživetja vrnitve v naravo in povezovanja s kulturno dediščino in tradicijo. Geotermalna pridelava hrane pa je nasprotno izrazito industrijsko naravnana zaradi izredno velikih investicijskih stroškov in usmerjenosti v ekonomiko obsega. Zato pri združevanju doživetij v rastlinjakih prej govorimo o industrijskem turizmu kot o tipični obliki kmečkega turizma. Pojem industrijski turizem lahko opredelimo kot obliko turizma, ki obravnava obiske sodobnih industrijskih objektov z namenom ogleda proizvodov, storitve, procesa, skozi katerega se to dvoje ustvarja, ter ljudi, ki so v ta proces vpleteni (Robinson v Jafari, 2003). Predvsem pa je izpostavljeno tudi spoznavanje same organizacije, njene zgodovine ter prehojene poti in spoznavanje izdelka z degustacijo, preizkušnjo ali ogledom (Otgaar, Van den Berg, Berger in Xiang Feng, 2010). Pri industrijskem turizmu gre predvsem za izkušnjo, ki jo obiskovalec proizvodnega obrata pridobi med ogledom.

Po Pine in Gilmoreu (1998, 1999) prehajamo iz storitvene ekonomije v ti. ekonomijo doživetij (angl. »experience economy«), kjer so doživetja tisto, za kar so sodobni kupci pripravljeni plačati več in kar postaja pomembna konkurenčna prednost. Pine in Gilmore (ibd.) predlagata, da je pri oblikovanju doživetij potrebno najti optimalno mero na štirih dimenzijah oblikovanja doživetij: zabavnosti, izobraževalni dodani vrednosti, pobegu iz vsakdana in uživanju v estetskih lastnostih doživetega. In prav konceptu izkustvene ekonomije so sledili geotermalni rastlinjaki, ki so svojo ponudbo razširili iz gole pridelave zelenjave v turistično ponudbo ogledov rastlinjakov in degustacij pridelkov za obiskovalce.

Kot primer lahko predstavimo podjetje Fridheimar iz Islandije ter slovensko podjetje Paradajz d.o.o, ki se je uveljavilo z blagovno znamko Lušt. Obe podjetji pridelujeta paradižnike, hkrati pa sta svojo ponudbo razširila na sprejemanje turistov, ki obiščejo njihove rastlinjake. Fridheimar ima približno 4 hektarje rastlinjakov, svoje prostore so za javnost odprli leta 2011. Paradajz ima 9 hektarjev rastlinjakov, oglede vzorčnega rastlinjaka pa ponujajo od leta 2018 naprej. Poleg ogleda različnih sort paradižnika ter njihove degustacije sta obe podjetji usmerjeni tudi v izobraževanje o rabi geotermalne energije in tako s svojim dobrim zgledom spodbujata tudi ostale k uporabi trajnostne geotermalne energije.

Poenostavljeno lahko na primeru uporabe geotermalne energije za pridelavo paradižnikov prikažemo tezo prehoda v industrijo doživetij in iskanje dodane vrednosti v vsaki izmed teh faz, kar ponazorimo s sliko 1.

V agrarni ekonomiji in dandanes v podjetjih, ki so usmerjena zgolj v pridelavo paradižnikov, je paradižnik osrednji prodajni produkt. Dodano vrednost je kupec pripravljen plačati za trženje pod blagovno znamko, kjer se mu ponuja prednosti paradižnika, kot na primer boljši okus, bolj trajnostna pridelava, svežina, lokalna pridelava ipd. V naslednji fazi dodajanja vrednosti pridelovalec prodaja ne zgolj paradižnika, temveč že predelan produkt, npr. paradižnikovo mezgo, ter na tak način poveča zaslužek. Prehod v tretjo fazo storitvene industrije najdemo na primeru paradižnikov s ponujanjem storitve, kot je strežba paradižnikove juhe. Teza ekonomije doživetij pa predlaga, da se še večjo dodano vrednost paradižniku ponudi s prodajo doživetij, vezanih na predstavitev prakse pridelave, izobraževanja o geotermalni energiji in kulinaričnih užitkov. S tem postane geotermalna energija ne samo pomemben vir ekološko čiste toplote ter električne energije, ampak tudi spodbujevalnik inovativne turistične ponudbe. 

Viri:

1. Gupta, H. K. & Roy, S. (2007). Geothermal Energy : An Alternative Resource for the 21st Century. Amsterdam: Elsevier Science.

2. Jafari, J. (2003). Encyclopedia of tourism. London; New York: Routledge.

3. Malloy, C. T. (2010). Geothermal Energy : The Resource Under Our Feet. New York: Nova Science Publishers, Inc.

4. Otgaar, A. H. J., Van den Berg, L., Berger, C. in Xiang Feng, R. (2010). Industrial Tourism: Opportunities for City and Enterprise. Farnham, Burlington: Ashgate Publishing, Ltd.

5. Pine, B. J., & Gilmore, J. H. (1998). Welcome to the experience economy. Harvard business review, 76, str. 97–105.

6. Pine, B. J., & Gilmore, J. H. (1999). The experience economy: work is theatre & every business a stage. Boston, Massachusetts: Harvard Business Press.

7. Rajver, D., Rman, N. & Lapanje, A. (2016). Stanje izkoriščanja geotermalne energije in nekateri zanimivi dosežki v geotermalnih raziskavah in razvoju v svetu. Geologija, 59(1), str. 99–114.

8. Slovenska turistična organizacija in Skupnost slovenskih naravnih zdravilišč (2018). Zdrave vode: Slovenska naravna zdravilišča. Pridobljeno iz: https://www.slovenia.info/uploads/publikacije/zdrave_vode.pdf, 12. 6. 2019.