Politika mora odločiti, kaj hoče Slovenija pri ciljih – več ali manj – EOL 141

Podnebno ogledalo 2019 – plusi in minusi? Kako je glede približevanja ciljem, na primer pri zmanjšanju emisij TGP ali pri povečanju deleža OVE ali pri zeleni gospodarski rasti ali pri prometu itd. Ali glede oddaljevanja? Ali Podnebno ogledalo 2019 kaže razmere v Sloveniji kot podnebno krizo?

Podnebno ogledalo 2019 kaže, da je cilj za emisije neETS v letu 2020 dosegljiv. Emisije toplogrednih plinov (TGP) v neETS sektorju, ta ne vključuje virov, ki so del evropske sheme trgovanja z emisijskimi kuponi, so se leta 2017 po dveh letih rasti ponovno zmanjšale in so bile 10,8 % nižje od letnega cilja. Sektorsko gledano je najbolj problematičen promet, ki predstavlja dobro polovico emisij neETS, saj v tem sektorju praktično ni več prostora za rast emisij. Te so bile leta 2017 le za 1,5 odstotne točke pod ciljno vrednostjo za leto 2020. V kmetijstvu in pri oskrbi z energijo cilje za leto 2020 že dosegamo, zaostajamo pa v široki rabi, industriji in pri ravnanju z odpadki. V široki rabi je bil zastavljen najbolj ambiciozen cilj, zmanjšanje za 53 % glede na leto 2005. Zaenkrat smo emisije zmanjšali za 45,3 %, v industriji in gradbeništvu pa se, predvsem zaradi gospodarske rasti, emisije od leta 2014 naprej povečujejo.

Torej je dobro in ni dobro?

V Podnebnem ogledalu ugotavljamo, da izvajanje nekaterih ukrepov, načrtovanih v okviru Operativnega programa ukrepov zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020 (OP TGP), poteka dobro. Tudi v prihodnje bi bilo z njimi smiselno nadaljevati in jih nadgrajevati. Seveda, drugje pa bo potrebno obstoječe pristope izboljšati in jih okrepiti. O podnebni krizi zato težko govorimo. Vsekakor pa bo treba v prihodnje, tudi na podlagi izkušenj, pridobljenih v okviru izvajanja OP TGP, ambicije na področju zmanjševanja emisij TGP nujno povečati.

Najbrž je posebno polje za ukrepe energetska učinkovitost?

Na področju energetske učinkovitosti je doseganje cilja za leto 2020, ki smo si ga zastavili v Akcijskem načrtu za energetsko učinkovitost (AN URE), ob nadaljevanju rasti rabe energije iz let 2016 in 2017 za 3,4 oz. 1,6 %, vprašljivo. Doseganje cilja za obnovljive vire pa je trenutno na zelo kritični poti. Delež OVE v rabi bruto končne energije se je leta 2017 glede na leto prej sicer povečal za 0,2 odstotni točki, na 21,5 %. Vendar pa to pomeni zaostanek za ciljnim deležem, ki je 25 %, 3,5 odsotne točke oz. skoraj trikrat več od povečanja deleža OVE v obdobju 2010–2017.

V povzetku za odločanje ste v Podnebnem ogledalu poudarjali, da so se emisije TGP iz neETS sektorja znižale v letu 2017. Vendar je za Slovenijo ključno, kako bo do leta 2030 dosegla, kot omenjate v poročilu, drastično zmanjšanje emisij. Bruselj med drugim pričakuje predstavitev naložb za dosego energetskih in podnebnih ciljev. Katere bodo ključne in od kod sredstva?

Cilji, zastavljeni za leti 2030 in 2050, so in bodo veliko bolj zahtevni od ciljev, ki jih imamo trenutno. Tudi zato, ker že prehajamo od nižjih vlaganj z večjimi prihranki k vedno bolj zahtevnim projektom. Trenutno sta v pripravi dolgoročna podnebna strategija za Slovenijo in nacionalni energetsko podnebni načrt (NEPN). V teh okvirih bodo potrebni ukrepi za prehod v nizkoogljično družbo (NOD), vključno s predvidenimi viri financiranja, podrobneje opredeljeni.

Vprašanje o financiranju ukrepov je toliko bolj umestno, ker so se v letu 2017 dvignile subvencije za vračila trošarin za dizelsko gorivo za komercialni namen in so znašale že 135,2 milijona evrov. Subvencije so v nasprotju s cilji Slovenije pri zmanjšanju emisij TGP in s programom prehoda v nizkoogljično krožno gospodarstvo. Poleg tega je rast BDP v letu 2016 slonela na povečanju emisij. Kritike zaradi vračila trošarin niso od danes. Zakaj povezujete problem s pripravo zelene proračunske reforme, če bi lahko to subvencijo opustili s sklepom Vlade in sredstva namenili na primer za energetsko sanacijo stavb?

Zelena proračunska reforma je pomembna zato, ker povečuje delež okoljskih davkov, delež drugih davkov pa zmanjšuje. S tem spodbuja prestrukturiranje gospodarstva, zaposlovanje in gospodarno ravnanje z viri, ki je tudi eden bistvenih elementov dolgoročne konkurenčnosti. Gre torej za nevtralno preoblikovanje davkov. Skupnega davčnega bremena se ne povečuje, ampak se ga prerazporedi. Del te zelene proračunske reforme je tudi postopno zmanjševanje subvencij, ki niso v skladu s cilji zmanjševanja emisij TGP, z dolgoročnim ciljem njihove ukinitve. Okolju škodljivih subvencij je bilo leta 2017 res kar 135,2 milijonov evrov, od tega največ, 53,5 milijonov evrov delnih vračil trošarine na dizelsko gorivo za komercialni namen. Vključene so še nekatere druge trošarine. Sklep Vlade je seveda tudi možna rešitev problema, vendar je po našem mnenju bolj smiselno postopno opuščanje, ki vpletenim omogoča postopno prilagajanje na nove razmere, s katerim pa bi morali začeti takoj.

Ali priporočila, ki se nanašajo na zeleno rast gospodarstva, kažejo, da še vedno ni dovolj koordinacije med ministrstvi, predvsem pa ni na nekaterih vladnih ravneh ustrezne odzivnosti na energetsko-podnebno problematiko. Pri tem mislim tudi na to, da se ne upošteva usmeritve pri deležu kohezijskih sredstev, gre za 20 %, ki bi jih morali usmeriti v projekte, ki pomenijo prilagajanja na podnebne spremembe ali njihovo blaženje.

Podnebna problematika je problematika vsakega izmed nas. Načrtovanje in izvajanje politik ni in ne more biti samo stvar npr. Ministrstva za okolje in prostor in Ministrstva za infrastrukturo. Dotika se prav vseh področij dela, tudi ministrstva, pristojnega za gospodarstvo. Koordinacije med ministrstvi je na tem področju še bistveno premalo. Tudi zato, ker na najvišji ravni še vedno ni bila sprejeta ustrezna politična odločitev, ki bi podprla pomembnost tega vprašanja, in sicer ne samo na deklarativni ravni, ampak predvsem v praksi.

Bistvenega premika ni?

V okviru projekta LIFE Podnebna pot 2050 sicer opažamo, da se zavedanje o tej problematiki na ravni ministrstev vendarle izboljšuje. Če v trenutni finančni perspektivi ugotavljamo, da sredstva za »podnebne« projekte sicer so, da pa z njimi povezani cilji večinoma niso podnebno usmerjeni oz. niso ustrezno konkretno opredeljeni, potem lahko sklepamo, da je bilo zmanjševanju emisij TGP pri pripravi aktualne perspektive namenjeno premalo pozornosti in premalo usklajevanja. Za nazaj stvari težko spreminjamo. A upam, da nam bodo te izkušnje v pomoč pri pripravi naslednje finančne perspektive, ki že poteka. Za relevantne ukrepe je treba postaviti konkretne podnebne cilje ter zagotoviti ustrezno koordinacijo pristojnih akterjev za njihovo doseganje.

Pri analizi emisij toplogrednih plinov v neETS sektorju ni presenečenja, ko gre za glavnega povzročitelja. V prometu ni videti izboljšav, pa tudi učinkovitih ukrepov ni. Kaj priporoča Podnebno ogledalo?

Promet predstavlja največji, skoraj 51-odstotni delež v emisijah neETS. To je tudi edini sektor, v katerem so se emisije v obdobju 2005−2017 povečale, in sicer za četrtino. Na emisije iz prometa vplivajo številni dejavniki. Zato je njihovo obvladovanje velik izziv, ki pa se ga moramo lotiti, saj te emisije zaradi svojega deleža bistveno vplivajo tudi na skupne emisije neETS. Izvajanje ukrepov v tem sektorju se sicer krepi, vendar prepočasi.

Zakaj, kje se najbolj zatika?

Predvsem bi bilo potrebno narediti konkretne korake naprej na področju železniškega prometa in integriranega javnega potniškega prometa. Ne gre samo za posodobitev infrastrukture in voznega parka, ampak tudi za oblikovanje ponudbe, ki bo za uporabnika privlačna. Tudi Strategija razvoja prometa v RS do leta 2030 navaja, da je rešitev v integriranem javnem prometu, pri katerem je železnica hrbtenica, avtobusi in druga prometna sredstva (sistem P+R, kolo…) pa jo napajajo in dopolnjujejo. Hkrati s tem bo treba smiselno urediti tudi problematiko povračila za prevoz na delo in z dela ter zmanjševanja s tem povezanih emisij. To je tema, ki se je politika zaradi njene nepriljubljenosti nekako izogiba. A jo bo treba sčasoma vendarle rešiti. Tako, da nas bo vse spodbujala k uporabi okolju prijaznejšega načina prevoza. Problematiki prometa se sicer v zadnjem času vedno bolj posvečajo tudi na lokalni ravni. Do konca leta 2018 je celostne prometne strategije (CPS) s sofinanciranjem iz Kohezijskega sklada pripravilo 62 občin, še nekaj občin pa je CPS pripravilo z lastnimi viri. S pomočjo evropskih sredstev občine, ki jih v celotnem procesu celostnega prometnega načrtovanja aktivno podpira tudi Ministrstvo za infrastrukturo, ukrepe trajnostne mobilnosti tudi izvajajo.

Sektor EU-ETS je zunaj ciljev podnebne politike, čeprav trgovanje z emisijami lahko močno vpliva na položaj nekaterih podjetij. Zaradi visokih cen kupnin je in bo ogrožena energetsko intenzivna industrija. V posebej težkem položaju je že TEŠ. Znani so predlogi, da bi morala resorna ministrstva uskladiti priprave na morebitno prejšnje zapiranje TEŠ. Kakšni bodo cilji za EU-ETS sektor?

Sektor EU-ETS ni zunaj ciljev podnebne politike, je pa zunaj nacionalnih ciljev držav članic EU, katerih doseganje spremljamo s Podnebnim ogledalom. Skupaj naj bi vsa podjetja v EU, ki so vključena v sektor EU-ETS, svoje emisije do leta 2020 znižala za 21 % glede na izhodiščno leto 2005. Emisije se zmanjšujejo tudi v tem sektorju – v Sloveniji so se do leta 2017 zmanjšale za 23 %, a bo nadaljnje zmanjševanje, če se bo nadaljevala gospodarska rast iz preteklih let, težko izvedljivo.

So kuponi rešitev?

V EU-ETS sektorju so cene emisijskih kuponov tiste, ki naj bi energetsko intenzivno industrijo in proizvajalce energije, kakršen je tudi TEŠ, spodbudile k večjim prizadevanjem na področju zmanjševanja emisij TGP. Vsako podjetje bo moralo na tem področju poiskati svojo rešitev. Pri naboru svojih izdelkov, v proizvodnem procesu, pri načinu oskrbe z energijo … Brez razvojne naravnanosti ne bo šlo! Glede ciljev za EU-ETS pa takole – celotni evropski EU-ETS sektor mora do leta 2030 emisije TGP znižati za 43 % glede na leto 2005 s tem, da se bodo pravice do brezplačnih kuponov zmanjševale. TEŠ in Energetika Ljubljana kot proizvajalca električne energije do brezplačnih kuponov že sedaj nista bila upravičena. Podjetja, ki niso izpostavljena uhajanju ogljika, bodo z letom 2021 upravičena do okoli 25 % brezplačnih kuponov, leta 2030 pa zanje brezplačnih kuponov ne bo več. Podjetja, kjer obstaja nevarnost uhajanja ogljika, to so podjetja, ki bi v primeru večjega omejevanja emisij TGP proizvodnjo preselila in bi izpuščala TGP drugje, bodo leta 2021 prejela nekaj čez 80 % brezplačnih kuponov. Leta 2030 pa okoli 60 %. Ministrstvo za okolje in prostor mora zahtevo za dodelitev brezplačnih emisij za obdobje 2021–2025 Evropski komisiji posredovati do konca septembra letos. Tako za ETS kot tudi za neETS sektor bodo cilji za zmanjševanje emisij TGP do leta 2030 opredeljeni v NEPNu.

Katera področja neETS sektorja so poleg prometa najbolj izpostavljena in s katerimi ukrepi se bo mogoče približati ciljem?

Pri doseganju ciljev v neETS sektorju zaostajamo v široki rabi, industriji in pri ravnanju z odpadki. V široki rabi smo od leta 2005 emisije TGP zmanjšali že za dobrih 45 %, kar je ogromno. S pomočjo kohezijskih sredstev poteka energetska prenova javnih stavb, kjer se vse več projektov izvaja s pomočjo energetskega pogodbeništva. Občani imajo za naložbe v URE in izrabo OVE na voljo sredstva Eko sklada. Vendar ugotavljamo, da so pred nami vedno bolj zahtevne naložbe. Energetsko pogodbeništvo bo treba razviti tudi za večstanovanjske stavbe. Razviti bo treba nove finančne instrumente za stanovanjski sektor. Potrebna sta izobraževanje in usposabljanje vseh, ki so vključeni v pripravo in izvedbo projektov energetske prenove javnih stavb. Vzpostaviti bi bilo potrebno sistem zagotavljanja kakovosti tovrstne prenove, skratka, pred nami je še veliko izzivov.

Gospodarska rast pomeni več emisij?

V industriji in gradbeništvu je na splošno pomembno, da razklopimo gospodarsko rast in rabo energije in s tem emisije TGP. Pri tem bi bilo potrebno v industriji neETS okrepiti spodbujanje izvajanja ukrepov URE in izrabe OVE in zagotoviti spremljanje doseženih učinkov. Prav tako pa vzpostaviti podporno okolje za razvoj celovitih storitev upravljanja z energijo in razvoj poslovnih modelov energetskega pogodbeništva. Za doseganje cilja v letu 2020 bo treba v prihodnjih dveh letih posebno pozornost posvetiti tudi ravnanju z odpadki, kjer so se emisije po letu 2005, z izjemo leta 2015, neprestano zmanjševale, a so bile leta 2017 še vedno za 9,7 odstotnih točk nad ciljem za leto 2020.

Primarna poraba energije v Sloveniji se povečuje, doseganje ciljev za OVE pa ostaja na kritični poti. Dva negativna trenda. S katerimi ukrepi, posebej pri porabi energije, se lahko trendi obrnejo?

Raba primarne energije se je po štirih letih zmanjševanja v letih 2016 in 2017 povečala, in sicer za 3,4 oz. 1,6 %. V letu 2016 je bilo povečanje predvsem posledica povečanja rabe končne energije. Največje je bilo v prometu, leta 2017 pa je do povečanja prišlo kljub temu, da se je raba končne energije zmanjšala. V primerjavi z letom prej je namreč prišlo do povečanja proizvodnje električne energije v Jedrski elektrarni Krško (JEK). Ukrepi, s katerimi lahko obrnemo trende, so isti ukrepi, s katerimi znižujemo emisije TGP. Seveda pa govorimo tako o neETS kot tudi ETS sektorju. Cilj OVE za leto 2020 bo težko doseči. Kot že rečeno, za skupnim ciljem zaostajamo za 3,5 odstotne točke, pri čemer za sektorskimi cilji zaostajamo v prometu in pri proizvodnji električne energija, za 7,8 oz. 6,9 odstotne točke. Po zadnjih ugotovitvah so bistveni ukrepi za povečevanje deleža OVE do leta 2020 pospešeno uvajanje biogoriv v prometu, podpora proizvodnji električne energije iz energije sonca, pa tudi načrtno usmerjanje sredstev Eko sklada in Kohezijskega sklada v projekte, ki predvidevajo izrabo OVE.

Šele v zadnjem času postaja aktualna tema spodbujanje podjetij za prehod v nizkoogljično družbo. Ukrepi v zadnjih letih, kot ste ugotovili, niso bili ciljno usmerjeni v zniževanje emisij, izboljševanje energetske učinkovitosti in večje izrabe obnovljivih virov. Ali gre za nepravilno razumevanje namena posameznih finančni virov, za neusklajeno delo na državni ravni, za podcenjevanje podnebne problematike ali za slabo odzivnost podjetij?

Verjetno za mešanico vsega. Ko se je pripravljal Operativni program za izvajanje evropske kohezijske politike v obdobju 2014–2020 (OP EKP), je bilo podnebni problematiki zagotovo namenjene manj pozornosti kot sedaj. Zato so podnebni cilji vključeni res samo tam, kjer so se te problematike zavedali. Zaradi manjšega pomena je bilo, in še gotovo vedno je, manj tudi usklajevanja in usmerjanja pri pripravi, izvajanju in vodenju OP EKP. Sama podjetja pa po eni strani o podnebni problematiki razmišljajo predvsem v luči konkurenčnosti na trgu. Po drugi strani pa vsak instrument potrebuje tudi nekaj časa, da se v določeni ciljni skupini uveljavi.

V poročilu ste analizirali tudi delež energetsko učinkovitih sistemov daljinskega ogrevanja v občinah. Kakšna je ocena, še posebej, ker se je za sisteme odločila slaba tretjina občin, od mestnih občin pa samo dve. Še vedno med energenti prevladuje premog, zemeljski plin je na drugem mestu. Kako doseči, da bodo sistemi daljinskega ogrevanja učinkoviti?

Dejstvo je, da je veliko sistemov daljinskega ogrevanja (DO) v občinah nastalo šele kot posledica spodbujanja sistemov DO na lesno biomaso v okviru prejšnje finančne perspektive. Prvi vzorčni projekti so se sicer izvajali že v obdobju 2002–2007 v sklopu projekta GEF, zato so že od samega začetka energetsko učinkoviti, če govorimo seveda z vidika izpolnjevanja zahtev 322. člena Energetskega zakona. V mestnih občinah so sistemi DO starejši in izvorno temeljijo na fosilnih gorivih. Posodobitve so vključevale predvsem vsaj delen prehod na soproizvodnjo toplote in električne energije na fosilna goriva. To seveda pomeni večjo energetsko učinkovitost v skladu z EZ, je pa v primerjavi s prehodom na OVE manj ugodno z vidika zmanjševanja emisij TGP in tudi povečevanja deleža OVE. Za prehod v NOD bo treba v sistemih DO, ti so pomembni tudi za doseganje sinergij podnebne politike z ukrepi varstva zraka, zagotoviti zamenjavo starih premogovnih enot in postopno nadomestiti fosilna goriva z OVE.

Koliko bodo ugotovitve in priporočila Podnebnega ogledala 2019 upoštevana v nacionalnem energetsko podnebnem načrtu, ki ga mora Slovenija sprejeti do konca leta?

Ugotovitve Podnebnega ogledala 2019 se nanašajo na izvajanje OP TGP. Zato so priporočila usmerjena bolj kratkoročno, prednostno v aktivnosti, s katerimi bi bilo mogoče izboljšati izvajanje posameznih, s tem programom načrtovanih instrumentov. Tako bi po eni strani omogočili doseganje zastavljenega cilja glede emisij TGP za sektor neETS do leta 2020, po drugi strani pa s tem z običajnega načrtovanja in izvajanja prešli v krog stalnih izboljšav, torej koncept načrtuj-naredi-preveri-ukrepaj.

Bo to ostal dokument, gradivo, papir, kaj boste storili, da ne bo tako?

Kot osnova za programiranje ukrepov je v Podnebno ogledalo vključen pregled izvajanja posameznih instrumentov. Ključno se mi zdi, da priprava Podnebnega ogledala poteka v procesu sodelovanja z glavnimi akterji, ki bodo tudi nosilci izvajanja NEPNa. Pomembno sporočilo letošnjega Podnebnega ogledala za NEPN je še, da je potrebno že ob načrtovanju instrumentov zanje zastaviti primerno oblikovane cilje, saj nam samo to omogoča, da lahko kasneje kompetentno spremljamo, kje smo, in se ustrezno odločamo, kako naprej. Seveda pa naj poudarim, da Podnebno ogledalo »pokriva« samo dve razsežnosti NEPNa – razogljičenje in energetsko učinkovitost, poleg tega pa bodo v NEPNu zajete vse emisije, ne glede na vir.

Kaj se vam zdi med pričakovanji Bruslja bistveno?

Vse države članice trenutno pripravljajo NEPNe, v okviru katerih si vsaka zastavlja lastne cilje, ki pa morajo skupaj voditi k ciljem, ki si jih zastavlja EU kot celota. Seveda to pomeni, da Bruselj pričakuje, da si zastavimo ambiciozne cilje. Mislim, da je prav tako. Če cilji niso takšni, da zahtevajo vsaj nekaj dodatnega napora, pri svojem ravnanju hitro ostanemo tam, kjer smo. S tem še dodatno zaostanemo za tistimi, ki si prizadevajo za nekaj več. Podobno kot pri športu. Seveda pa je potrebno ostati tudi realen. Postaviti si za delež energije iz OVE cilj doseči 100 % do leta 2030, nima smisla. Sliši se lepo, ni pa izvedljivo. Zato je zelo pomembno, da se pred postavljanjem ciljev s sodelovanjem čim širšega kroga akterjev pripravi ustrezne strokovne podlage, projekcije, strategije… Potem je pa politika tista, ki bi morala sprejeti politično odločitev, kaj Slovenija kot država hoče, več ali manj. Prav je, da imamo ambicioznejše cilje, vendar njihovo doseganje zahteva tudi več naporov in sredstev, tega pa brez politične odločitve in z njo podprtih konkretnih ukrepov ni. Vsekakor se moramo zavedati, da si ambicioznejših ciljev ne zastavljamo samo zaradi Bruslja, ampak tudi in predvsem zaradi nas samih!

Kaj prinašajo ambicioznejši ukrepi?

Ti ukrepi ne prispevajo samo npr. k zmanjševanju rabe energije in emisij TGP in s tem primernejšemu življenjskemu okolju za vse nas. Imajo, če so primerno oblikovani in izvedeni, tudi druge koristi. Spodbujajo razvoj in raziskave, iskanje drugačnih modelov v gospodarstvu, prinesejo s seboj nove poslovne možnosti, vodijo k večji zaposlenosti in gospodarski rasti… Seveda pa ne moremo niti mimo nas kot posameznikov. Poglejmo samo promet. Že petnajstletniki sanjajo o lastnem avtomobilu po opravljenem vozniškem izpitu. Pa vendar tudi električni avtomobili ne morejo preprečiti zastojev na cestah. Pri prizadevanjih za zmanjšanje vplivov na okolje smo kot posamezniki izjemno pomembni. Naše vsakodnevne navade, ugodje, potrošništvo…, čemu smo se pripravljeni odpovedati in kaj smo pripravljeni spremeniti?

Ali se vam ne zdi, da bi morala pri pripravi Podnebnega ogledala in nacionalnega dokumenta bolj sodelovati podjetja?

Podnebno ogledalo je v prvi vrsti namenjeno spremljanju izvajanja obstoječih ukrepov v sektorju neETS. Ta vključuje samo podjetja, ki niso del evropske sheme trgovanja z emisijskimi kuponi. Ugotovitve so pomembne predvsem kot dodatne usmeritve za izvajalce že obstoječih ukrepov. Z njimi in strokovno javnostjo se jih trudimo v procesu priprave ogledala tudi uskladiti. Same ciljne skupine se lahko v ta proces vključujejo kot zainteresirana javnost. Pri pripravi NEPNa in dolgoročne podnebne strategije pa se daje velik poudarek tudi sodelovanju s podjetji. Zlasti tistimi, ki so veliki porabniki energije, saj lahko njihove politike bistveno vplivajo na energetsko bilanco in s tem tudi emisije TGP.