Okolje dobro ohranjeno, a ekološki odtis Slovenije se viša, v EU niža – EOL 140

Poročilo o razvoju 2019 ilustrirate s strateškimi usmeritvami Slovenije do leta 2030, kakor so začrtane v Strategiji razvoja. Kje se ciljem odmikamo in kje se jim približujemo – pri kakovosti bivanja in življenja, pri ohranjanju zdravega naravnega okolja in pri rasti produktivnosti? Kje so dobri dosežki in kje največja odstopanja?

Naše zadnje Poročilo večinoma temelji na podatkih za leto 2017, v katerem je bila strategija sprejeta, zato podaja izhodiščno stanje pred njenim izvajanjem. Naša osrednja ugotovitev je bila, da Slovenija zmanjšuje zaostanek v gospodarski razvitosti za povprečjem EU, da pri tem socialna vključenost prebivalstva ostaja relativno visoka in da se je učinkovitost rabe virov in energije nekoliko izboljšala. Nekatera gibanja pa so odstopala od načel vzdržnega razvoja. Rast produktivnosti, ki je na dolgi rok ključna za dvig življenjskega standarda prebivalstva, je v času gospodarskega vzpona ostala skromna. Z vidika vključujočega razvoja izstopa ohranjanje visoke segmentacije na trgu dela, zlasti med mladimi, ter nizka ekonomska in socialna vključenost starejših. Nekatera neugodna gibanja so bila prisotna tudi na področju okolja.

Mislite predvsem na rastoče emisije TGP iz prometa, na več let nespremenjen delež OVE in premalo trajnostno rabo prostora?

Navedli ste posebej izpostavljena okoljsko neugodna gibanja. Splošna ugotovitev Poročila na področju okolja pa je, da je naravno okolje v Sloveniji relativno dobro ohranjeno. Vendar se učinkovitost rabe virov in energije glede na zastavljene dolgoročne cilje izboljšujeta prepočasi.

Pri oceni, kako zdravo je naravno okolje, omenjate slabšo kakovost zraka zaradi razmeroma visoke vsebnosti prašnih delcev in ozona ter neracionalno rabo prostora. Zakaj? Na ogroženih območjih ni izboljšanja? Znana je tudi klasifikacija opuščenih območij, kjer bi lahko nastale nove poslovne gospodarske cone, da ne bi več pozidovali zelenih območij.

Kakovost zunanjega zraka je v Sloveniji močno povezana s prekomerno onesnaženostjo s prašnimi delci, ta pa z neustreznim kurjenjem lesa in nizko prevetrenostjo območij. Koncentracija prašnih delcev nastaja v veliki meri zaradi razširjene neustrezne uporabe lesa v zastarelih pečeh in hkrati pogosto neugodnih vremenskih razmer v kotlinah in dolinah celinskega dela Slovenije. Ob izrazitih temperaturnih inverzijah lahko že manjša gostota izpustov povzroči čezmerno onesnaženje zraka. Ker v topli polovici leta teh težav ni, podatki o povprečnih letnih vrednostih kažejo boljšo sliko kot podatki o številu dni s prekoračeno mejno dnevno vrednostjo, ki so značilna za hladni del leta. K izboljšanju bi poleg večje ozaveščenosti prebivalstva največ pripomogli večja uporaba tehnološko sodobnejših kurišč, boljša energetska učinkovitost stavb in uvedba zakonodajno določenih omejitev.

Ali ni promet največji krivec za slabši zrak in izpuste?

Pri izpustih prašnih delcev je promet na drugem mestu, za rabo energije za ogrevanje. Težava je cestni prevoz, zlasti z izpusti iz vozil na dizelski pogon. Sledi pa raba energije v industrijskih procesih. Splošna povprečna izpostavljenost urbanega prebivalstva delcem se je v zadnjih letih predvsem pod vplivom toplejših zim zniževala, a je ostala višja kot v povprečju EU. Drugi večji problem onesnaženosti zraka v Sloveniji so prizemni ozon in njegovi predhodni plini, kar pa je povezano s čezmejnim prenosom z Zahoda. Visoka onesnaženost zraka z ozonom je ugotovljena na večini merilnih mest, tudi na podeželju in v višjih legah.

Raba prostora?

Pri rabi prostora izpostavljamo premajhno izkoriščenost degradiranih območij. Prisotna so v urbaniziranih območjih in na podeželju. V času krize nekatere začete investicije niso bile dokončane, ker so bile ob razmeroma lahko dostopnih evropskih in nacionalnih sredstvih premalo domišljene, hkrati pa so se tudi opuščale nekatere dejavnosti. Konjunktura je ponovno prinesla prednostne širitve nekaterih gospodarskih dejavnosti na kmetijska in gozdna zemljišča. Predhodno že uporabljen in opuščen prostor se je aktiviral in vračal v funkcijo v precej omejenem obsegu in je še vedno premalo izkoriščen. Ob pomanjkanju nepozidanih površin je prav ta prostor, še posebej v gosto poseljenih urbanih območjih, za zagotavljanje nadaljnjega razvoja zelo pomemben.

Koliko se lahko Slovenijo primerja z najuspešnejšimi državami EU po kazalnikih, ki kažejo na snovno in emisijsko produktivnost in na delež OVE v končni rabi energije? Kateri ukrepi so potrebni, da bomo lahko dosegli trajnostno rast in gospodarstvo, ki bo bolj nizkoogljično in krožno?

Snovna produktivnost, ki je eden osnovnih kazalnikov krožnega gospodarstva in je merjena z razmerjem med ustvarjenim BDP ter porabljenimi surovinami in materiali, se je v zadnjem nekajletnem obdobju povečevala hitreje kot v povprečju EU. To je bilo povezano z nižjo gradbeno aktivnostjo in posledično manjšo porabo nekovinskih mineralov. V strukturi porabe snovi je delež porabe gradbenega materiala med višjimi v EU. Na enako količino porabljene snovi pa je v Sloveniji ustvarjenega za več kot desetino manj BDP kot v povprečju EU. Nadaljnje povečevanje snovne produktivnosti slovenskega gospodarstva bo ob ponovni oživitvi gradbene aktivnosti težje doseči, zato bo treba za dosego zastavljenih ciljev več pozornosti posvetiti načrtovanim ukrepom kroženja snovi.

Tudi z izpusti tologrednih pinov ne bo lahko.

Izpusti toplogrednih plinov, ki precej prispevajo k podnebnim spremembam, se na enoto BDP tudi v konjunkturi znižujejo, za načrtovano korenitejše znižanje pa bodo potrebni dodatni ukrepi. V letu 2017 so bili izpusti po prvi oceni za okoli petino manjši kot v letu 2008, ko je bila onesnaženost z njimi največja. Po zmanjšanju izpustov v energetiki, to je bilo povezano z zaustavitvijo delovanja ene izmed večjih termoelektrarn, jih največ izhaja iz prometa. Izpusti v tej dejavnosti se ne znižujejo. Problematična je raba fosilnih goriv, ki je bila v preteklih letih spodbujena z višjimi subvencijami. To je v nasprotju s cilji zmanjšanja izpustov. Podobno kot snovna se izboljšuje tudi emisijska produktivnost, ki jo izračunamo kot razmerje med BDP in skupnimi izpusti. Za povprečjem EU pa zaostaja. Na enako količino izpustov je ustvarjenega za skoraj petino manj BDP kot v povprečju EU. Za hitrejše izboljšanje bo zlasti ob hitrejši gospodarski rasti treba povezavo med ukrepi za razvoj gospodarstva in za zmanjšanje izpustov bolj okrepiti. V operativnem programu zmanjševanja emisij so bili kot ključni razpoznani ukrepi na štirih področjih. To so trajnostna proizvodnja in potrošnja, spreminjanje odpadkov v vir, podpiranja raziskav in inovacij in seveda tudi odprava okolju škodljivih subvencij.

Pri uvajanju OVE je Slovenija boljša?

Delež obnovljivih virov energije v končni rabi energije je v Sloveniji višji kot v povprečju EU. To je v prvi vrsti posledica naravnih danosti, zaradi katerih ima Slovenija npr. višji delež hidroenergije. Vendar pa se delež obnovljivih virov energije že več let ne povečuje. V zadnjem obdobju se je močno povečal le leta 2009, ko je zaradi gospodarske krize upadla končna raba energije, raba obnovljivih virov energije pa je porasla. Do leta 2017 se je le malo povečal predvsem pod vplivom rabe energije za ogrevanje in rabe hidroenergije. Rast je zaviralo tudi znižanje rabe biogoriv. V obdobju 2004–2017 se je raba obnovljivih virov energije v Sloveniji povečala za okoli tretjino, v povprečju EU pa skoraj podvojila.

A vendar delež rabe OVE, kot opozarja poročilo, v zadnjih letih stagnira, prevladuje pa raba klasičnih OVE, to je lesa in hidroenergije. Po deležu rabe drugih OVE se Slovenija uvršča na konec držav EU. Najslabša je pri vetrni energiji. Kaj bo potrebno spremeniti v razvojni politiki in kaj, da bi investitorji pravočasno odgovorili na okoljske zahteve?

Težave zaradi okoljskih razlogov so največje pri nadaljnji rabi hidroenergije in vetrne energije. Za večjo rabo skupnih obnovljivih virov energije bo ob ugodnih naravnih pogojih, kot so velika gozdnatost, vodnatost in vetrovnost, treba intenzivneje iskati skupne rešitve pri umeščanju posameznih projektov v prostor. Tudi uveljavitev predpisanega ciljnega deleža biogoriv v mešanici pogonskih goriv bi nas v kratkem času precej približala cilju 25 % OVE, h kateremu smo se zavezali.

Zmanjšanje izpustov TGP bo težko doseči, če ukrepi za razvoj gospodarstva in naložbena politika ne bodo dovolj upoštevali odgovornosti, ki jo zahtevajo podnebne spremembe. Kaj bo morala prednostno upoštevati Dolgoročna strategija za nizke emisije in Nacionalni energetski in podnebni načrt, ki je zdaj pri ciljih premalo ambiciozen?

Soočanje s podnebnimi spremembami, ki so eden največjih globalnih izzivov, zahteva prilagajanje nanje in ukrepanje za njihovo upočasnitev. Zaustavitev podnebnih sprememb bo temeljila na zmanjševanju antropogenih izpustov TGP. Do sredine stoletja je na svetovni ravni treba zagotoviti ogljično nevtralnost. Ta bo dosežena, ko bo vzpostavljeno ravnovesje med aktivnostmi, ki povzročajo izpuste, in procesi, ki to onesnaženje izničijo.

Slovenija je Bruslju že poslala osnutek energetskega in podnebnega načrta.

Potrebujemo določitev ambicioznejših nacionalnih ciljev zmanjšanja izpustov. Strokovne podlage za dolgoročno strategijo se v Sloveniji pripravljajo v okviru projekta LIFE Podnebna pot 2050, za srednjeročni energetski in podnebni načrt pa v okviru posebne študije. Oboje vodi center za energetsko učinkovitost Instituta Jožef Stefan. Vključujejo spremljanje napredka in načrtovanje ukrepov za zmanjšanje izpustov TGP na področjih prometa, industrije, stavb, kmetijstva, gozdarstva in odpadkov. Projekcije kažejo, da v sektorjih, ki so izven sistema za trgovanje z izpusti, obstoječi ukrepi ne bodo zadoščali in bodo povsod potrebni dodatni napori.

Slovenija je daleč od ogljične nevtralnosti, če vemo, da se promet po cestah povečuje, država s subvencijami oziroma trošarinami podpira energetsko intenzivno industrijo, energetski sistem pa še vedno sloni na fosilnih gorivih? Ali je mogoče izboljševati konkurenčnost gospodarstva na račun okolja?

Veliko težavo predstavlja predvsem cestni prevoz. Promet je pomembna gospodarska dejavnost in oblikuje sodobni način življenja. Vendar so njegovi škodljivi vplivi na okolje in zdravje prebivalcev precejšnji. Zaskrbljujoči. Največ problemov izhaja iz velike rabe neobnovljivih virov energije, to je fosilnih goriv. V Sloveniji se, tako kot v EU, večina blaga prepelje s tovornjaki, večina potnikov pa z avtomobili. To sta za okolje najmanj sprejemljiva načina prevoza. Ob tem je tudi gostota skupnega blagovnega prometa zaradi tranzitne lege Slovenije velika. V preračunu na prebivalca je prepeljanega precej več blaga kot v EU.

S prometom smo torej ogroženi?

V potniškem prometu struktura kaže na višji delež prevozov z osebnimi avtomobili kot v povprečju EU. To je prevladujoč način potniškega prometa v vseh članicah EU, v Sloveniji pa je ta delež med najvišjimi. Uporaba javnih prevoznih sredstev, predvsem železnice, ki je energijsko najbolj učinkovita oblika prevoza, je v mednarodni primerjavi izjemno nizka. Delež železniškega v skupnem potniškem prometu je nižji le še v treh evropskih državah. To je vse bolj posledica skromne in neposodobljene ponudbe javnega prevoza. Večja razvejanost, frekventnost ter uskladitev in prilagoditev voznih redov bi ob posodobitvah in okolju prijaznejših tehnologijah lahko precej izboljšala njegovo trajnost.

Poročilo ugodno ocenjuje ravnanje z odpadki, čeprav se je Slovenija znašla pred odločitvijo, kaj storiti s termično obdelavo odpadkov in kako spodbuditi predelavo in reciklažo, saj zlasti velike količine odpadne plastične embalaže zahtevajo dolgoročne rešitve. Tudi evropski cilj, da mora biti vsa plastika reciklabilna do leta 2030. Kaj je prva naloga slovenske strategije za plastiko in krožno gospodarstvo?

Velika večina odpadkov, okoli štiri petine, nastane v industriji in storitvah. Količina se hitro povečuje, samo v obdobju 2012–2017 se je povečala za okoli 40 %. Večina odpadkov je gradbenih, zaradi njihove velike specifične teže. Ključna bo večja preusmeritev proizvodnje v krožni sistem, to je v večjo uporabo za recikliranje primernih materialov. Povečuje pa se tudi količina komunalnih odpadkov. V preteklih letih jih je v preračunu na prebivalca nastalo manj kot v povprečju EU, zdaj je ta količina že približno enaka kot v povprečju EU. Okoli dva odstotka skupnih odpadkov je nevarnih, med njimi je največ kemijskih in zahtevajo posebej previdno ravnanje.

Se je ravnanje z odpadki v zadnjih letih res precej izboljšalo?

Komunalni odpadki se v več kot dveh tretjinah zbirajo ločeno, pa tudi ves mešani preostanek je pred odlaganjem obvezno obdelan. Zmanjšuje se odlaganje, povečuje pa predelava in v tem recikliranje, torej delovanje v želeni smeri. Problematika ravnanja z odpadki, zlasti odpadne plastične embalaže, pa se kljub temu zaostruje in bo zahtevala hitrejše ukrepanje in rešitve.

Spremeniti bo treba načine zasnove, proizvodnje, uporabe in reciklaže plastičnih proizvodov. Plastika se proizvaja v prevelikih količinah, uporablja in odlaga pa na način, ki ne izkorišča gospodarskih prednosti krožnega pristopa. Reciklažo bo nujno povečevati, za to pa bo treba bolj spodbuditi naložbe in inovacije. Le tako se bo količina odpadkov lahko zmanjšala ali vsaj omejila. Ob večji okoljski osveščenosti prebivalstva in koreniti spremembi naših miselnih vzorcev, seveda.

Global Footprint Network poroča, da se je ekološki odtis Slovenije v obdobju 2014 do 2016 povečal za 8 % in da se še povečuje. Gospodarska rast torej bolj obremenjuje okolje. Je to značilno tudi za druge članice EU?

Ekološki odtis, ki ga izračunava Global Footprint Network, je najbolj celovit kazalnik okoljskega razvoja. Rezultati izračuna kažejo, da naravo s sedanjimi proizvodnimi procesi in življenjskim slogom močno preobremenjujemo. Z dolgoročnimi spremembami načina življenja povečujemo izkoriščanje naravnih virov in pri tem povečujemo onesnaževanje. Ekološki odtis Slovenije, ki se je v obdobju gospodarske rasti pričakovano povečeval, se je v recesiji znižal približno na raven pred njo. Po zadnjih izračunih pa se je v letih 2015 in 2016 ponovno povečal. To je povezano z večjimi izpusti ogljikovega dioksida, ki k ekološkemu odtisu prispevajo največ. Izpusti so se povečali približno toliko kot ustvarjeni BDP. Rezultati zadnjega izračuna kažejo, da se je ekološki odtis v povprečju Evrope, nasprotno kot v Sloveniji, znižal in je bil s tem tudi nižji kot v Sloveniji. Med državami sosedami se je zvišal le na Hrvaškem.

In v letu 2017?

Prve ocene za Slovenijo za leto 2017 kažejo, da so se izpusti toplogrednih plinov nekoliko znižali. Lahko domnevamo, da se povečevanje odtisa v tem letu ni nadaljevalo, kar je ob višjem BDP pomenilo premik k večji produktivnosti. Hkrati pa je bilo v zadnjih letih neugodno gibanje na drugi strani izračuna, na strani biološke zmogljivosti narave. To v Sloveniji večinoma zagotavljajo gozdovi, ki pa so bili po obsežnem žledolomu v letu 2014 močno prizadeti.

Koliko časa bo Slovenija še lahko zelena destinacija, če se bo še naprej povečevala razlika med ekološkim odtisom in biokapaciteto, to je ekološkim primanjkljajem naše države?

Cilj je trajnostno varovati naravne vire in načrtovati njihovo učinkovito rabo, saj so eden ključnih stebrov za zagotavljanje zdravega življenjskega prostora, pridelavo kakovostne hrane in izvajanje drugih gospodarskih dejavnosti. Doseganje postavljenega cilja pa ne bo mogoče brez preseganja sektorskega načina razmišljanja. Treba je iskati kompromise med interesi s področja varovanja narave in posameznih gospodarskih dejavnosti. Prizadevati si moramo za ohranjanje biotske raznovrstnosti, ohranjanje kakovostnih kmetijskih zemljišč, trajnostno upravljanje tal, učinkovitim upravljanjem voda, ki so v Sloveniji še vedno zelo kakovostna, trajnostno nego gozda. Slovenija se ponaša z izjemnim bogastvom živega sveta in se uvršča med območja z največjo biotsko raznovrstnostjo v Evropi. To gotovo pomeni omejitve, lahko pa hkrati tudi velike priložnosti za hitrejši sonaravni razvoj.