V objektih se združuje vse več znanj, a končna odgovornost je gradbenikova – EOL 139

dr. Žiga Turk

V programu Svetovnega gradbenega foruma so v šestih sekcijah strokovnjaki razpravljali o izbranih vitalnih temah, ki so nakazovale razvojno prenovo panoge in pri tem veliko odgovornost stroke, kompetentnih delavcev, menedžerjev, inženirjev? Ali ste morda pogrešali temo, ki bi posegla tudi v sistem vzgoje in izobraževanja? Vse pogostejše so namreč ocene, da zlasti sistem fakultetnega izobraževanja zaostaja pri vnašanju novih vsebin, tistih, ki jih prinaša trajnostni razvoj, trajnostna gradnja, zahteve po zmanjšanju emisij toplogrednih plinov v stavbah, prehod v nizkoogljično krožno gospodarstvo itd. Tudi organizatorji eko šol ugotavljajo, da je najšibkejši odziv na fakultetah in visokih šolah. Kako bi povezali nove trende v gradbeništvu z odgovornostjo programov vaše fakultete?

Udeleženci in organizatorji smo se v polnosti zavedali pomena izobraževanja in tudi širšega problema razvoje stroke, zato je bila ena od tem »capacity building«, torej razvoj človeških virov. Zavedamo se, da je potrebna prenova izobraževanja na vseh nivojih. Gradbeništvo je bilo dolga stoletja razmeroma konservativno, zadnje čase pa ga spreminja razvoj tehnologije, kar tudi od gradbenikov vseh nivojev, od fizičnih delavcev do magistrov in doktorjev, terja stalno in vseživljenjsko izobraževanja. Poudarek rednih izobraževanih sistemov se zato seli od vsebin, ki so bile uporabne na delovnem mestu vse življenje, h gradnji temeljev za vseživljenjsko učenje. Torej h gradnji ogrodja za znanja, ki ga bo gradbenik pridobival skozi celotno kariero in nenazadnje k poudarjanju družbenih posledic in odgovornosti industrije, ki ustvarja bivalno in delovno okolje. Več poudarka torej dobivajo vsebine, ki jih ni mogoče na hitro najti v Googlu, ki jih ne izvrednoti računalniški program, ampak terjajo človeško presojo in občutek.

Toda kje je največji izziv za šolski sistem in za gradbeništvo? Forum se je fokusiral na trajnostno gradnjo, na odpornost gradenj stavb in infrastrukture v celotni življenjski dobi, na uporabo novih tehnologij in sodobnih metod projektiranja, gradnje, vzdrževanja, uporabljanje objektov, večji uporabi obnovljivih virov energije, skratka, veliko tem.

Izziv je prav to, o čemer sem govoril prej. Kako izobraževanje prilagajati informacijskemu in tehnološkemu okolju, ki nekatera opravila zelo olajša, ne poenostavi pa panoge v celoti. Nasprotno. Gradbeni objekti so zaradi tehnologij, kot so pametne stavbe, pametna mesta in druge, vedno bolj zapleteni. V njih se integrirajo znanja čedalje večjega števila strok. Končna odgovornost za varnost, trajnost ter vplive na ljudi in okolje pa je gradbenikova. Orodja so čedalje boljša, na primer orodja za oceno vplivov na okolje, prispevkov h globalnemu segrevanju in podobna. Odgovori so natančni na več decimalk. Vprašanje pa je, ali bodo sploh uporabljena, ali bodo sploh zahtevana. Ali bo inženir v okviru svoje družbene odgovornosti upošteval vse znanje, ki ga ima, ali pa se bo držal samo najožjih projektnih zahtev.

Dekan vaše fakultete je v enem izmed intervjujev dejal, da mora gradbeništvo prestaviti v višjo prestavo pri zmanjšanju ogljičnega odtisa in višji dodani vrednosti proizvodov in storitev. Kdo so nosilci zelene rasti gradbeništva? Ali morda vsaj večje gradbene firme v Sloveniji razpravljajo o svojem ogljičnem odtisu? Študentje vaše fakultete sodelujejo v pripravah seminarskih nalog o ogljičnem odtisu objektov?

Ko je Deutsche Bank delala oceno vpliva klimatskih sprememb na različne industrije, je bilo gradbeništvo dvojni zmagovalec. Največ posla med vsemi industrijami mu bo prineslo zmanjševanje toplogrednih izpustov in največ posla se mu obeta, ker se bo treba na višje temperature, suše in vremenske pojave prilagajati. Ko je McKinsey računal stroške zmanjševanje izpustov CO₂ z različnimi tehnologijami – od boljše izolacije stavb prek elektrarn na veter in sonce do električnih avtomobilov, je ugotovil, da imajo gradbeni posegi negativen strošek. Z boljšo izolacijo stavb se zmanjšajo CO₂ izpusti, pa še pri stroških ogrevanja in hlajenja prihranimo. Na FGG imamo celo samostojni magistrski študij Stavbarstvo, kjer je ena od osrednjih tem prav ta. Sicer pa velja, da so rešitve, ki so inženirsko racionalne, tudi okolju prijazne. Most, v katerega je vgrajenega manj jekla in betona, manj obremenjuje okolje. Most, ki je na pravem mestu in skrajša poti, zmanjša okoljsko breme prometa. Učimo in študentje znajo projektirati tako, da se bodo zmanjšali okoljski vplivi skozi celotno življenjsko dobo. Žal investitorji pogosto teh kriterijev ne upoštevajo. Primerov je ogromno. Od stavb, ki se projektirajo na minimalne standarde, do prometnic, ki so na napačnih mestih, z napačnimi križanji, s premajhno kapaciteto in ki ljudem jemljejo čas in denar.

Vaša Fakulteta naj bi se do leta 2025 uvrstila med najboljše fakultete na področju gradbeništva, okoljskega inženirstva in geodezije v Srednji Evropi. Kako se približujete temu cilju? Kaj zahtevajo novi trendi v gradbeništvu od menedžerjev, gradbenih inženirjev in geodetov in kaj postavljate na prvo mesto?

FGG v sklopu Univerze v Ljubljani razvija mednarodno sodelovanje s številnimi akademskimi ustanovami, univerzami, v Evropi in v svetu. Mnoge so bolj prepoznavne in bolj odlične od nas, kar nas spodbuja k odličnosti in rasti v širšem okolju srednje Evrope. FGG ima akreditacijo ASIIN. To je organ, ki akreditira tudi nemške fakultete s področja gradbeništva, geodezije in okoljskega inženirstva. Torej so naši programi povsem primerljivi s tistim, kar v Evropi velja kot zlati standard inženirskega poklica – to je nemški »Diplomingenieur«. Sodelujemo v zvezi fakultet z nemškega govornega področja in prenašamo v Slovenijo primere dobre prakse. Po znanstvenih pokazateljih so naši učitelji vsaj enakovredni tistim v Avstriji, Nemčiji ali Švici. Naši diplomanti nimajo nobenih problemov najti delo in imeti uspešne kariere v teh državah. Kakovost izboljšujemo na eni strani sistemsko. FGG ima Komisijo za kakovost, ki jo vodim in ki postavlja okvir in principe za zagotavljanje kakovosti. Po drugi strani pa je izboljševanje sestavljeno iz množice majhnih korakov, ki jih delajo posamezni učitelji in asistenti. Da bi bili še bolj podobni zgledom iz npr. Münchna, Dunaja ali Züricha, še najbolj manjka propulzivna industrija z močnim lastnim razvojem, v kateri bi našli sogovornika. Imamo nekaj projektantskih in računalniških podjetij, ki so na mednarodnem nivoju, izvajalskih pa ne.

Koliko je vaša fakulteta sodelovala pri pripravi Celovitega nacionalnega energetskega in podnebnega načrta Slovenije, kjer je več ciljev povezanih tudi z gradbeništvom?

Ne spominjam se, da bi nas kdo kaj vprašal. Taki načrti so priložnost za industrije in stroke, da si odrežejo kos proračunskega kolača ali zagotovijo dela, ki jih predpiše država, in ne vem, če smo bili gradbeniki pri tem uspešni. V konzorciju za podporo pripravi NEPN ne sodelujemo, pa bi z veseljem. To lahko pomeni, da bo NEPN usmerjen v rešitve, ki so vezana na proizvodnjo in distribucijo energije, ne pa na racionalizacijo njene porabe, ki se dogaja v stavbah in na cestah.