| Okoljska odgovornost in škode | | D. E. | |
| Ne le, da podjetja premalo poznajo, kaj zahteva od njih institut okoljske odgovornosti in načelo »onesnaževalec plača«. Ne razumejo dobro tudi definicije okoljske škode, čeprav je kar nekaj primerov v Sloveniji dovolj dober dokaz, v kakšen položaj lahko podjetja potisne finančna sanacija povzročenih škod v okolju. Lea Tomažič iz podjetja Tax-Fin-Lex pojasnjuje, da je njihova delavnica za podjetja razkrila veliko zanimanje gospodarstva za problematiko okoljske odgovornosti in vseh tveganj, ki nastajajo z onesnaževanjem okolja. Hkrati je tudi poudarila pomen njihovega projekta EcoLex Life, saj je s področja varstva okolja več kot 500 zakonov in podzakonskih aktov, ki jih morajo podjetja poznati. | |
Delavnico o obvladovanju okoljske odgovornosti ste organizirali za podjetja, vsebino pa ste naslonili na rezultate ankete z gospodarskimi družbami. Kaj vas je najbolj presenetilo pri povzemanju anketnih odgovorov – nepoznavanju okoljske zakonodaje, preskromna ozaveščenost o okoljski odgovornosti za morebitno povzročeno škodo v okolju ali podcenjevanje velikih stroškov, ki lahko celo ogrozijo podjetje v primeru pokrivanja stroškov za onesnaževanje okolja?
Najbolj nas je presenetilo dejstvo, da se gospodarski subjekti še vedno ne zavedajo dovolj, kakšne zahteve in odgovornosti nalaga institut okoljski odgovornosti. Kar nekaj jih je bilo mnenja, da mora sanacijo okoljske škode vedno kriti država, kar pa seveda ne drži. Direktiva o okoljski odgovornosti in Zakon o varstvu okolja namreč določata, da mora gospodarski subjekt, ki je povzročil okoljsko škodo ali neposredno nevarnost take škode, sam izvesti potrebne oziroma z odločbo naložene preprečevalne in sanacijske ukrepe. Skladno z načelom »onesnaževalec plača« je tudi stroške izvedbe teh ukrepov in z njimi povezane administrativne stroške dolžan nositi gospodarski subjekt sam. Poleg tega nas je presenetilo nerazumevanje definicije okoljske škode. Anketiranci so okoljsko škodo enačili s škodo na premoženju oziroma škodo, povzročeno zdravju ljudi. Rada bi poudarila, da se okoljska škoda nanaša le na škodo v okolju. Mislim na vodo, tla, zavarovane rastlinske in živalske vrste in njihove habitate. Torej ne obsega vseh ostalih negativnih posledic, ki nastanejo v povezavi z njo. Posledice obremenitve okolja, ki jih okoljska odgovornost ne pokriva, so na primer civilnopravne odgovornosti za posege v pravne položaje fizičnih ali pravnih oseb. Gre za posledice na zdravju ljudi in odškodninske zahtevke oškodovancev, posledice na premoženju tretjih oseb in odškodninske zahtevke za povrnitev škode na premoženju in podobno.
Kaj je potemtakem najbolj zanimalo podjetja? Težave pri izvajanju njihove okoljske odgovornosti? Koliko se kažejo razlike v razumevanju okoljske odgovornosti med različnimi dejavnostmi?
Podjetja so izpostavila predvsem kompleksnost okoljske zakonodaje in pomanjkanje časa za ažurno spremljanje novosti in sprememb predpisov. Glede na to, da je vseh zakonov in podzakonskih aktov s področja varstva okolja več kot 500, je potreba po preglednosti in enostavnem sprotnem spremljanju novosti povsem razumljiva. Prav zato smo v okviru projekta EcoLex Life razvili celovito zbirko okoljskih predpisov. Poleg ažuriranih čistopisov vsebuje tudi dodatne informacije, to so časovnice, komentarji, sodna praksa, povezani dokumenti itd., a tudi storitev EcoClipping. Ta omogoča enostavno sledenje zakonodajnim in drugim novostim s področja varstva okolja. Obe orodji sta brezplačno dostopni na naši spletni strani ecolexlife.si. Podjetja je na delavnici najbolj zanimalo, kakšne obveznosti za njih določa institut okoljske odgovornosti in kakšne posledice jih lahko doletijo. Zato smo pozornost posvetili predstavitvi različnih pristopov za izbiro primernih sanacijskih ukrepov in izračunu stroškov takšnih ukrepov. Udeleženci so spoznali, da mora povzročitelj okoljske škode s sanacijskimi ukrepi povrniti okolje v prvotno stanje, pri čemer pa jih je presenetila dodatna zahteva po nadomestitvi začasnih izgub naravnih virov. Začasne izgube namreč nastajajo od datuma nastale škode do takrat, ko se v okolju vzpostavi prvotno stanje. V tem vmesnem času okolje trpi dodatne izgube, saj na primer še vedno nima enakega števila vrst, osebkov, kakovosti habitata, vode itd. in ne more opravljati vseh svojih ekoloških vlog. Pri sanaciji ne gre le za povrnitev okolja v prvotno stanje. Onesnaževalec mora izvesti tudi kompenzacijske ukrepe, s katerimi izvede dodatne izboljšave v okolju na istem območju ali na nadomestnem območju in z njimi kompenzira izgube, ki jih je okolje utrpelo v vmesnem času. Seveda mora sam kriti tudi stroške kompenzacijskih ukrepov. Opazili smo, da so veliki gospodarski subjekti bolje ozaveščeni in več vlagajo v preventivo. Srednje in male družbe pa zaradi pomanjkanja sredstev in kadra področje varstva okolja večkrat kar malo zanemarijo.
In kako podjetja sprejemajo napovedano ostrejšo zakonodajno ureditev načela o proizvajalčevi podaljšani odgovornosti – onesnaževalec plača?
Načelo »onesnaževalec plača« je temelj za vrsto direktiv Evropske unije, med drugim tudi Direktivo 2008/98/ES o odpadkih, ki ureja t. i. podaljšano proizvajalčevo odgovornost, in Direktivo 2004/35/ES o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode. Direktivi urejata dva različna sistema odgovornosti.
Na kaj mislite?
Podaljšana proizvajalčeva odgovornost za proizvod se nanaša na odgovornost za proizvod od proizvodnje do izteka njegove življenjske dobe in celo po njem. Ker vsak proizvod sčasoma postane odpadek, Direktiva o odpadkih določa tudi zahteve po zmanjšanju nastajanja odpadkov, zmanjšanju porabe naravnih virov in večjem obsegu recikliranja. Bistvena vsebina razširjene odgovornosti proizvajalca se torej nanaša na obveznost sprejemanja vrnjenih proizvodov in odpadkov, ki nastanejo po uporabi takšnih proizvodov, nadaljnje ravnanje z odpadki in finančno odgovornost za takšne dejavnosti. Projekt EcoLex Life ne obravnava podaljšane odgovornosti proizvajalca, saj se osredotoča le na okoljsko odgovornost. Ta se nanaša na zahtevo po sanaciji okoljske škode, ki jo mora izvesti in plačati tisti gospodarski subjekt, ki je to škodo tudi povzročil, torej onesnaževalec. Gospodarski subjekti se še vedno v polnosti ne zavedajo, kakšne finančne posledice jih lahko doletijo. Primeri iz tujine kažejo, da je zaradi izredno visokih stroškov sanacijskih ukrepov marsikatero podjetje moralo v stečaj.
Katera določila iz obsežne okoljske zakonodaje podjetja najmanj poznajo? Koliko jim lahko pri tem pomaga vaš projekt EcoLex Life?
Na to vprašanje vam težko konkretno odgovorim, saj pri projektu merimo le odziv na ureditev instituta okoljske odgovornosti. Med določili, ki jih podjetja ne poznajo dovolj, lahko tako omenim določbe Zakona o varstvu okolja (ZVO-1), ki urejajo področje okoljske odgovornosti. Projekt EcoLex Life na svoji spletni strani www.ecolexlife.si vsem zainteresiranim ponuja vrsto rešitev. Na voljo je zbirka celotne okoljske zakonodaje, kjer je mogoče poleg ažuriranih čistopisov predpisov najti tudi sodno prakso in dodatne povezave med dokumenti. Projekt se osredotoča predvsem na ozaveščanje o okoljski odgovornosti, ki je podrobno urejena v Direktivi o okoljski odgovornosti, zato je na portalu predstavljena tudi vsebina te direktive. Vse zainteresirane pa vabim tudi na naše brezplačne delavnice o okoljski odgovornosti, kjer bodo poleg direktive predstavljene tudi zahteve drugih okoljskih predpisov, ki so pomembni za obvladovanje tveganj za nastanek okoljske škode. Prva praktična delavnica za podjetja bo 10. aprila v Ljubljani. V okviru projekta EcoLex Life smo razvili tudi storitev EcoClipping, ki uporabnikom omogoča enostavno sledenje zakonodajnim in drugim novostim s področja varstva okolja.
Katera orodja za oceno tveganj za nastanek okoljske škode lahko uporabijo podjetja in kako bodo ugotovili njihovo izpostavljenost za nastanek okoljske škode?
Na portalu EcoLex bo kmalu na voljo Orodje za oceno tveganj za nastanek okoljske škode. Odsotnost ustreznega orodja za oceno tveganj za nastanek okoljske škode je do sedaj omejevalo prepoznavanje in obvladovanje takšnih tveganj med gospodarskimi subjekti. Orodje, ki bo na voljo v okviru sistema EcoLex, bo težko pričakovana novost na področju prepoznavanja okoljskih rizikov gospodarskih subjektov v Sloveniji. Uporabnikom bo z uporabo preproste interaktivne aplikacije podalo poročilo s pregledom njegove izpostavljenosti za nastanek okoljske škode, koristne nasvete ter usmeritve za izboljšanje njegovega stanja.
Ali podjetja sprejemajo preventivne ukrepe za obvladovanje okoljskih in finančnih tveganj?
Podjetja največkrat navajajo certifikat ISO 14001, znak EMAS, interne akte, kjer imajo definirane ukrepe za primer okoljske nesreče in omejitev njenih posledic, načrt zaščite in reševanja, investicije v dodatne lovilne posode in čistilne sisteme, redne preventivne preglede in dodatno izobraževanje zaposlenih. Vsekakor pa je gospodarskih subjektov, ki sprejemajo ustrezne preventivne ukrepe, malo, saj se jih večina še vedno ne zaveda pomembnosti in razsežnosti okoljske odgovornosti. Prav tako večina gospodarskih subjektov v Sloveniji ne razmišlja o načrtu obvladovanja finančnih tveganj, povezanih s povzročitvijo okoljske škode. Država bi morala sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi bi gospodarske subjekte spodbujala k uporabi ustreznega zavarovanja ali drugih instrumentov finančnega jamstva. Zato med drugim zbiramo informacije o specifičnih produktih za zavarovanje okoljske odgovornosti iz tujine, iz Nemčije, Španije, Italije, Poljske itd. Tam je ta oblika zavarovanja že zelo dobro poznana in jo uporabljajo. Upamo, da bo tudi katera od slovenskih zavarovalnic kmalu razvila in ponudila takšen produkt.
Kako si bodo lahko podjetja zmanjšala možnost nastanka okoljskih škod s storitvami sistema EcoLex?
Cilj vseh aktivnosti projekta EcoLex Life je dvig ozaveščenosti gospodarskih subjektov in drugih deležnikov glede zahtev Direktive o okoljski odgovornosti, še posebej načela »onesnaževalec plača«. To načelo gospodarske subjekte zavezuje h kritju stroškov preventivnih in sanacijskih ukrepov v primeru povzročitve okoljske škode. Ker je okoljska odgovornost med gospodarskimi subjekti v Sloveniji še precej nepoznan institut, predstavlja sistem EcoLex pomemben korak naprej k prepoznavanju in obvladovanju okoljskih tveganj ter razumevanju vseh možnih razsežnosti posledic povzročitve okoljske škode. Namen vseh orodij sistema EcoLex, to so zbirka predpisov, izdanih na področju varstva okolja, EcoClipping, Vodič po okoljski zakonodaji in Orodje za oceno tveganj za nastanek okoljske škode, je kompleksno okoljsko zakonodajo približati gospodarskim družbam in jim olajšati spremljanje njenih novosti in sprememb.
Preventivni in sanacijski ukrepi so odvisni od onesnaževal
Dušan Kresnik, vodja varstva okolja in preskusnega laboratorija, Kova d.o.o.
Podjetje mora glede na svojo tehnologijo proizvodnje dobro vedeti, katere emisije onesnaževal lahko povzročijo onesnaževanje vode, zraka in tal in seveda s tem posredno lahko povzročijo tudi vplive na zavarovane živalske vrste in naravne habitate. Zato mora podjetje poznati obstoječo obremenjenost okolja na sami lokaciji, ker lahko na podlagi tega sprejme tudi ustrezne preventivne ukrepe, ki bodo v največji meri preprečevali tveganja za nastanek okoljske škode. Prav tako je to poznavanje pomembno za izbiro ustreznih sanacijskih ukrepov, primarnih in dopolnilnih, za povrnitev okolja v referenčno stanje. Kot pomoč pri izbiri ustreznih preventivnih in sanacijskih ukrepov bi lahko zakonodaja glede na vrsto industrije predvidela vrsto in tip preventivnih in sanacijskih ukrepov. Seveda je izbira ustreznih preventivnih in sanacijskih ukrepov odvisna od onesnaževal in konkretne lokacije. Zato je pri tem pomembno sodelovanje tehnologov v podjetju in strokovnjakov na področju varstva okolja, ki poznajo mehanizme delovanja onesnaževal in ki lahko kvantitativno ocenijo škodljive učinke na referenčno stanje. Pri tem lahko podjetja pričakujejo pomoč strokovnjakov, ki se ukvarjajo z okoljskimi monitoringi, izdelovanjem Poročil o vplivih na okolje, Strokovnih ocen vplivov na okolje itd.
Mala in srednja podjetja slabo poznajo okoljko zakonodajo
Mag. Franka Cepak, področje varovanja zdravja in okolja, Luka Koper
Kaj mora podjetje predvsem vedeti o vplivih na okolje (voda, tla, zrak, habitati), kje je lahko največ tveganj in kako naj predvidi načrt preventivnih ukrepov za odpravljanje tveganj za nastanek okoljske škode.
Ključno osebje mora poznati vse vplive delovanja podjetja na okolje in značilnosti naravnega okolja, v katerem se podjetje nahaja, saj tako lažje predvidi možne okoljske dogodke in posledice. Le tako lahko izdela čimbolj popoln načrt preventivnih ukrepov za odpravljanje tveganj za nastanek okoljske škode. Pri prepoznavanju okoljskih vplivov je pomembno poznavanje tehnologij dela in delovanja čistilnih, požarnih, varnostnih sistemov ter redno spremljanje emisij v okolje. Ključen faktor pri preprečevanju nenadzorovanih izpustov je redno vzdrževanje sistemov, stalna nadgradnja sistemov za preventivo in usposabljanje ključnega osebja pri vodenju intervencij. Zelo učinkovite so »suhe vaje«, kjer glede na predviden scenarij lahko ugotavljamo tehnične, organizacijske, kadrovske in druge pomanjkljivosti. Največja tveganja so torej ljude (usposobljenost, kompetentnost, odločanje v času kriznih situacij,…), sledi vzdrževanje opreme in obseg vgrajenih sistemov za preventivno zaznavanje nenadzorovanih izpustov ter razpolaganje z opremo za omejitev posledic.
Kaj bi naj zapisala okoljska zakonodaja glede izvajanja preventivnih in sanacijskih ukrepov v primeru okoljske škode?
Na področju varstva okolja prevladuje načelo »Povzročitelj obremenitve plača« in je skladno z načelom trajnostnega razvoja. S takšno odgovornostjo naj bi izvajalce spodbujali k sprejetju ukrepov in razvijanju načinov ravnanja, ki bi čim bolj zmanjšala nevarnost okoljske škode, s tem pa bi se manjšala tudi izpostavljenost izvajalcev finančni odgovornosti. Direktiva o okoljski odgovornosti je bila sprejeta zaradi spoznanja, da je na območju EU že zdaj veliko onesnaženih območij. Načelo preventive je vsebovano tudi v ZVO-1.
Katera znanja so potrebna, da bi se lahko podjetja dobro pripravila na izvajanje načela onesnaževalec plača in od koga lahko podjetje pričakuje pomoč in sodelovanje?
Vsekakor spada med te nedavno organizirana konferenca v okviru Life projekta EcoLex Life »Ozaveščanje o okoljski odgovornosti«. Vendar je izobraževanj na tem področju izjemno malo, posledično še vedno kar dve tretjini malih in srednje velikih podjetji ne pozna zakonskih podlag o odgovornosti za povzročeno okoljsko škodo.
Koliko so okoljske nesreče z večjimi škodami spodbudile k večjemu ozaveščanju podjetij k celostnemu pristopu k okoljski odgovornosti?
Okoljske nesreče nas vsekakor streznijo in prizemljijo. Noben si ne želi, da bi se pripetile. Številni dejavniki v podjetju vplivajo na stopnjo okoljske odgovornosti (npr. zakonodaja, cilji podjetja, zeleno vedenje družbe, konkurenca, zahteve drugih deležnikov, odgovorno razmišljanje zaposlenih,…). Vendar pa večja usmerjenost podjetij k okoljski odgovornosti prinaša tudi pozitivne koristi, večji ugled družbe in graditev zaupanja do porabnikov in drugih deležnikov. Mogoče ni vedno razumljeno, da je skupni cilj vseh nas, da ohranjamo okolje, v katerem živimo.
