V svetu narašča število tožb zaradi izpustov toplogrednih plinov, pravo v Sloveniji zamuja – EOL 138

Čeprav v nekaterih državah uradna politika ne priznava podnebnih sprememb ali jih podcenjuje, kar pomeni, da tudi ne sprejema nobenih protiogljičnih ukrepov, se v svetu povečuje število tožb oziroma pravnih postopkov zaradi vplivov podnebnih sprememb. Zakaj prihaja do tožb?

Zmanjšanje groženj, ki jih za človeštvo predstavljajo naraščajoče podnebne spremembe, je univerzalen interes človeštva. Podnebne spremembe so posledica »gospodarskega razvoja«, ki je postal vodilo in imperativ držav. Dobiček iz proizvodnje in potrošnje se privatizira, stroški izrabljenega okolja pa socializirajo. To pomeni, da imamo slabo stanje planeta, ogrožene ekosisteme in rapidni upad biodiverzitete vsi. Stanje se slabša.

Zakaj?

Daj, vprašajmo se. Kaj je odgovorno, gospodarno, nujno in prav storiti glede izboljšanja stanja planeta in podnebja, ni enako tistemu, kar je danes možno, pravno, pravnopolitično uveljaviti. Sedanji pravni okvir nima ustreznih, sploh pa ne enostavnih instrumentov za njegovo naslavljanje. To nas ne odvezuje odgovornosti, da ukrepamo in iščemo prav(n)e rešitve. Torej take, ki bodo lahko prispevale k oblikovanju pravil, takih, ki bi jih lahko uveljavili za ustavitev pogubnih trendov ter sanacijo razmer. Gre za gospodarno ravnanje od tega trenutka naprej. Da bo možno učinkovito uveljavljanje varstva narave, ki bo omogočalo življenje, znotraj tega pa varstvo človekovih pravic do zdravega življenjskega okolja, hrane, pitne vode, zdravja in življenja nasploh, sedanjih in bodočih generacij.

Pravni red še ni ustrezen, kaj pa je dolžnost prava in pravnikov?

Da znotraj pravnega reda skušajo uveljaviti odgovornost in takojšnje ukrepanje. To pravni strokovnjaki z uporabo obstoječih pravnih institutov že delajo z vlaganjem tožb, ki so namenjene zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov. Po podatkih iz leta 2018 je bilo v svetu čez 1100 tovrstnih tožb, večina v ZDA, v EU preko 70 tožb.

Za kakšne tožbe gre?

Različne so. Na primer tožba zoper državo, da se izpolnijo prevzete obveznosti za ukrepe. Ali za preprečevanje pridobivanja energije iz fosilnih goriv zaradi njihovega negativnega vpliva na podnebje. Nasprotovanje presojam vplivov na okolje ali izdanim dovoljenjem. Tudi ugotavljanje, da je določena emisija vzrok določenega vpliva na podnebne spremembe in podobno.

Je več tožb proti državi ali gospodarstvu?

Največ je tožb zoper države (okoli 90 %), ostali zoper korporacije. V vlogi tožnika se največkrat pojavljajo nevladne organizacije, pa tudi posamezniki in družine. Najpogosteje se sklicujejo na varstvo človekovih pravic, kršitve nacionalnega prava, kršitev obveznosti doseganja podnebnih ciljev oz. uveljavljanje odgovornosti države. Da ne ukrepa dovolj odločno glede omejitev segrevanja planeta.

Konkretni primeri?

Več jih je. Urgenda zoper Nizozemsko, ta primer je zelo znan. Nevladna organizacija Urgenda in 900 fizičnih oseb je tožilo državo Nizozemsko. Urgenda zatrjuje, da je skupni obseg emisij toplogrednih plinov na leto na Nizozemskem protizakonit, za kar je odgovorna država, ki mora zmanjšati obseg emisij vsaj za 25 % do 2020. Tožba je bila uspešna, pritožba države pa zavrnjena. Država je že ustrezno ukrepala. Podobna tožba je vložena v Belgiji, Nemčiji in Švici. Drugi primer. Lliuya zoper nemško podjetje RWE AG. Saúl Luciano Lliuya je kmet iz Peruje. Zahteval je ugotovitev odgovornosti RWE AG, vodilnega podjetja za proizvodnjo električne energije v Evropi in hkrati je to podjetje z največ emisijami toplogrednih plinov v Evropi. Sorazmerno njegovemu deležu v globalnih emisijah toplogrednih plinov (0,47 %) naj prevzame odgovornost in povrne stroške ustreznih ukrepov za varstvo njegovega premoženja pred nevarnostjo poplav ledeniškega jezera Palcacocha, ki se nahaja neposredno nad njegovim mestom. Postopek še ni končan. People’s Climate Case pa je tožba, ki jo je jeseni zoper Evropsko unijo vložilo deset družin iz evropskih in drugih držav, ki so prizadete zaradi podnebnih sprememb. Tožba je uperjena zoper izvedbene predpise EU, ki določajo cilje zmanjševanja emisij toplogrednih plinov do leta 2030. Postopek še traja.

Ali je prišlo do kakšne tožbe tudi zato, ker se povečujejo subvencije fosilnim gorivom?

Na tako tožbo še nisem naletela, bi pa bilo to področje potrebno nasloviti učinkovito. Poteka postopek pritožbe Greeenpeace in drugih pred Komisijo za človekove pravice Filipinov, s katero od Komisije zahtevajo uradno preiskavo o odgovornosti 47 največjih zasebnih proizvajalecev nafte, plina, premoga in cementa za kršitev človekovih pravic Filipincev kot posledico podnebnih sprememb in zakisanja oceanov. Postopek še ni končan.

Med zanimivejšimi primeri je tožba Urgende, ki je od države zahtevala, da zmanjša skupni obseg emisij TGP za vsaj eno četrtino v primerjavi z letom 1990 do konca leta 2020. Sodišče je Urgendi ugodilo, a praviloma pravni postopki še trajajo ali pa so tožbe neuspešne. Zakaj?

Obstoječi pravni okvir nima ustreznih vzvodov za varstva pravic, tudi človekovih pravic, povezanih z globalnim pojavom, kot so podnebne spremembe. Pravo se ne zna odzivati na situacije, kjer storilca in njegove odgovornosti ni možno točno definirati, predvsem pa dokazati obstoja vzročne zveze med njegovim ravnanjem in točno določeno nastalo škodo. Potem pa so številne procesne ovire. Sodišče varuje točno določene zapisane pravice, pojavlja se vprašanje delitve oblasti, vprašanje, ali tožnik lahko izkaže interes za vlaganje tožbe, da mu je priznana pravica biti stranka in podobno.

Torej obstoječi pravni okvir, v tujini in pri nas, ne vsebuje mehanizmov za človekovo »pravico do podnebja, ki je sposobno vzdrževati človeško življenje«, kot je opredelila to pravico sodnica v ZDA? Kakšna je pri tem odgovornost pravne stroke?

Ne. Zgleda, kot da je človeštvo v zvezi s tem problemom prepuščeno »političnim odločitvam«. To so odločitve, glede katerih se države uspejo dogovoriti, ne pa, kar bi bilo treba dejansko narediti, da se stanje izboljša. Odgovornost pravne stroke, pravnic in pravnikov je velika. Mi smo tisti, ki (so)oblikujemo pravila, jih razlagamo in skupaj z drugimi izvajamo. Smo soavtorji, zato je pomembna ozaveščenost pravnikov , da bomo v bodoče pravilno sooblikovali pravila, ki bodo ustrezno zaščitila tudi take pravice, kot je pravica do zdravega podnebja in zemeljskih ekosistemov, ki so sposobni vzdrževati naše življenje. Potrebna je ustvarjalna in pogumna pravna misel.

Kako si razlagate, da v Sloveniji ni bilo še nobenega pravnega postopka, tožbe, zaradi podnebnih sprememb? Kakšna bi morala biti nacionalna ureditev podnebnih sprememb v zakonodaji, na primer v novem Zakonu o varstvu okolja?

Za pripravo take tožbe je potrebno veliko znanja in »ugoden« pravni okvir. V slovenskem pravnem redu ni nobenega pravnega instituta, ki bi bil direktno uporaben za tako tožbo. Ni ustreznih mehanizmov za neposredno uveljavitev načela previdnosti in preventivnega ravnanja. Težko je naslavljati opustitev dolžnega ravnanja države. Pravniki se vzgajajo pretežno za pravosodje, upravo, gospodarstvo, le malo pa nas je na strani varstva okolja in narave. Pred leti smo v Sloveniji že imeli osnutek Zakona o podnebnih spremembah, ki je s tedanjo menjavo vlade zamrl v pozabo skupaj s pripravljeno strategijo prehoda v nizkoogljično družbo. Tak zakon bi bil nedvomno koristen, če bi vseboval tudi podlage za uveljavljanje zapisanih dolžnosti. Saj pravica, ki nima pravnega varstva, ni celovita. Glede priprave novega Zakona o varstvu okolja kaže, da gre le za spremembe. Ministrstvu za okolje in prostor smo že posredovali glavne predloge in je bilo obljubljeno, da bomo v okviru Sveta ministra za sodelovanje z nevladnimi organizacijami aktivneje sodelovali v pripravi zakonodaje.

Koliko je slovensko pravo sodelovalo pri pisanju osnutka energetsko-podnebnega načrta Slovenije?

Za slovensko pravo ne vem, ker je dokument nastajal v okviru Ministrstva za infrastrukturo. Verjetno kar pod časovno presijo. Dvomim, da so pravniki sodelovali. Vsekakor pa se bomo nevladne organizacije odzvale na osnutek dokumenta, ki je prav zdaj v javni razpravi. Jaz ga bom vsekakor preučila s pravnega vidika.

Menite, da Slovenija potrebuje poseben zakon o podnebnih spremembah in kaj bi naj vsebovala normativna opredelitev odgovornosti države v boju proti podnebnim spremembam z vidika človekove pravice do zdravja in zdravega okolja?

Lahko je poseben zakon, lahko je to opredeljeno drugje. Predvsem je potrebno pošteno osmisliti že obstoječe institute. Ustava pravi, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo, torej morajo njegovi izvoljeni predstavniki, ki predstavljajo državo, delati v korist ljudstva. Tako je treba tudi razumeti ustavno pravico do zdravega življenjskega okolja – za zdravo življenjsko okolje pa skrbi država. To je torej njena odgovornost. Temeljna pogodba EU določa, da pri oblikovanju okoljske politike upošteva razpoložljive znanstvene podatke. Imamo jih na mizi. Sveti rdeči alarm, torej je treba ukrepati. Država mora kot dober gospodar ustaviti škodljive vplive na okolje. Vremenske prognoze upoštevamo, podnebnih pa ne?

Država da, a onesnaževalci? In pravo?

Država mora poskrbeti, da postane zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov prioriteta v vseh sektorjih. Zavest o odgovornosti je seveda tudi pri onesnaževalcih. Država mora zaostriti presojo vplivov na okolje z vidika podnebja in izdajati dovoljenja pod zaostrenimi pogoji. Predvsem s finančnimi mehanizmi, subvencijami in obdavčitvami lahko država celovito usmerja družbo k spremembam. Pravna stroka se pri nas relativno malo ukvarja z varstvom okolja. Lahko bi rekli, da »zaostaja« za potrebami dejanskega stanja. Na Pravni fakulteti v Ljubljani je sicer poseben predmet, kar je dobro, saj na evropskih fakultetah to ni pravilo. Vendar pa je področje zelo široko in zahtevno, a vsak pravnik lahko postane tudi okoljski pravnik, če se tako odloči. In kar nekaj se jih odloči, da bodo vsaj del svojih kapacitet posvetili varstvu okolja, saj to potrebuje dobre pravnike.