| Varstvo alpskih območij | | Z. D. | |
| Z vidika ogroženosti in nevarnosti za Slovenijo bi danes nedvomno izpostavil varstvo narave. Na tem področju smo v Sloveniji povsem zaspali. Tako je dr. Matej Ogrin, izredni profesor na oddelku za geografijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, vodi tudi nevladno organizacijo CIPRA, odgovoril na vprašanje, kaj naj bi bila prednostna usmeritev trajnostnega razvoja gorskih območij. S konkretnimi primeri pojasnjuje neprimerne posege v naravo in utemeljuje trditev, da varstvo narave v Sloveniji nazaduje z veliko hitrostjo. Svoje akademsko delo združuje z vodenjem društva CIPRA, ki se zavzema za trajnostni razvoj alpskega območja. Slovenija je v prizadevanjih za uveljavitev Alpske konvencije verodostojna in uspešna, še posebej nekatere občine, je prepričan sogovornik. | |
Petnajst let je, odkar je DZ ratificiral osem izvedbenih protokolov Alpske konvencije. Kasneje so bili dodani še nekateri. Kaj bi pokazala kritična analiza, pri katerih ciljih Slovenija na območju Alpske konvencije lahko pokaže rezultate, kje pa so ovire?
V alpskem loku se je Slovenija izkazala za verodostojno partnerico. V prvem obdobju AK je bila med najbolj zagnanimi, po letu 1992 do približno 1997. Nato je ta vnema minila. A vseeno njeno mednarodno delovanje lahko štejemo kot uspešno. Na državni ravni pri obravnavanju gorskih območij v sklopu politik in razvojnih usmeritev pa Alpe oziroma gorska območja še čakajo na posebno mesto. Na lokalni ravni ponekod Alpsko konvencijo poznajo, marsikje v alpskih občinah pa ne in tu je potrebno storiti še zelo veliko. Kot velik plus gre izpostaviti Dan Alpske konvencije, ki ga na pobudo MOP že vrsto let obeležujemo le v Sloveniji. Ovire za uveljavljanje Konvencije so v nas samih in v prepoznavanju pomembnosti gora za Slovenijo.
Če bi konkretno opredelili prednostne usmeritve trajnostnega razvoja gorskih območij, ali bi na prvo mesto postavili ukrepe za manj prometa, turizem ali varstvo narave in krajine?
Z vidika ogroženosti in nevarnosti za Slovenijo bi danes nedvomno izpostavil varstvo narave. Na tem področju smo v Sloveniji povsem zaspali. Varstvo narave v Sloveniji nazaduje z veliko hitrostjo, kar je zelo žalostno. Celo na območju TNP doživljamo posege v naravo, ki se nikakor ne bi smeli zgoditi. Mislim na cesto za spravilo lesa ob severni obali Bohinjskega jezera. Številna območja že izvajajo trajnostne prometne politike in takih bo v prihodnje še več, tako da promet morda niti ni več največji problem. Turizem je marsikje še problem in ravno ta lahko naravi povzroči največ škode. Lep primer je novogradnja vršnega odseka ceste na Mangart, ko na račun edinstvenega visokogorskega sveta, ki ga je v Sloveniji vsako leto manj, gradimo nov odsek ceste, ki nima povezovalne funkcije. Služil bi le turistom. Ali pa evtrofikacija naših silno redkih in edinstvenih gorskih jezer, kjer je poudarek na Dvojnem jezeru pri koči v dolini Triglavskih jezer in na Planini pri jezeru. Vpliv planinskih koč nikakor ni zanemarljiv. In čeprav koče postopno vgrajujejo čistilne naprave, je stanje še daleč od dobrega.
Včasih se zdi, da z naravo v Sloveniji ravnamo, kot da bi bili 100 krat večji in da je imamo na pretek. Vedeti moramo, da narava nima svojega lobija in je vedno znova na udaru. En uspeh zavarovanja narave lahko čez nekaj let izničijo novi načrti rabe prostora in pri tem bitka ni nikoli zares dobljena.
Območje Alpske konvencije zajema 33,4 % ozemlja države in je vanj zajeto 62 občin. Prav lokalna politika lahko najbolj vpliva, kakšen bo razvoj – od mobilnosti do nizkoogljičnosti prostora in pametnega razvoja turizma. Kako so občine inovativne pri ukrepih za uveljavitev AK, saj se z njo odpirajo lokalnim skupnostim tudi razvojne priložnosti? Katera najbolj?
Uveljavitev Alpske Konvencije ne zahteva nujno uvajanja inovativnih pristopov. Tudi s konvencionalnimi trajnostnimi pristopi ni nič narobe. Občine tudi v gorskih območjih marsikje stremijo k nizki ali vsaj nižji ogljičnosti. Na primer Bohinj, Kranjska Gora, Jezersko, Bovec, Bled … A priznati je potrebno, da ne v luči izvajanja Alpske Konvencije. Pač pa bolj v luči doseganja ciljev trajnostnega razvoja, blaženja podnebnih sprememb ter izkaza družbene odgovornosti. Na žalost Alpske Konvencija še ne pozna inštrumenta, ki bi takšna prizadevanja odločno nagradila, podprla in usmerjala.
Bi katero občino posebej omenili?
Zdi se mi, da na tem področju največ naredijo v Bohinju s prizadevanji za umiritev prometa. Prebuja se tudi Kranjska Gora s smelimi načrti ureditve prometa v Vratih. Izpostavil bi Jezersko, ki je vstopilo v omrežje gorniških vasi.
V združenju Alpskih biserov je poleg Bohinja tudi Bled. Tudi Solčavsko je bilo v preteklosti zelo napredno pri uvajanju trajnostnih praks v turizem. A ne smemo pozabiti povsem »običajnih« ukrepov v občinah, kot je urejanje vodovoda ali kanalizacije, sanacija odpadnih voda in podobno, kar tudi ohranja okolje, naravo in kakovost življenja.
Kako je z drugimi deležniki razvoja v slovenskem gorskem svetu, na primer z javnimi zavodi in njihovimi dosežki ali idejami?
Zelo široko vprašanje. Poznamo javne zavode, od izobraževalnih do naravovarstvenih. Omenil bi le TNP, ki kot ustanova v zadnjih letih zelo hitro izgublja ugled naravovarstvene avtoritete. Ima obilo visoko strokovnega kadra, znanja in izkušenj. A odnos države z nastavljanjem vodstva javnega zavoda po nihče ne ve točno kakšni logiki, ki zagotovo ni v duhu poslanstva zavarovanih območjih, je to ustanovo funkcionalno obglavil. Izključni krivec je država oziroma MOP. Zlasti mandat pretekle in predpretekle vlade, kar je slovenskim goram in varstvu narave povzročilo veliko škode. Zgodovina jim ne bo hvaležna.
Zakaj je Alpska konvencija v Sloveniji še premalo prepoznana?
Morda zato, ker imamo gore pred nosim in deloma v krvi. Samo po sebi se nam zdi umevno, da so kot prostor žive, lepe, uporabne, zanimive in prostor s pomembno ekosistemsko funkcijo. Obenem so tudi prostor izjemne naravne in kulturne dediščine. A če pozitivnega odnosa do gora ne bomo ohranjali, ga poglabljali in vzgajali, se bo to hitro spremenilo. Morda ne cenimo tega, kar imamo, in mislimo, da je neuničljivo.
Med podpisnicami Alpske konvencije je več držav. So uspešnejše kot Slovenija? Zgledi?
Kakor kdo. Švica gotovo ne, saj sploh ni ratificirala protokolov Alpske Konvencije oziroma je proces zavrnila. Avstrija pa zagotovo, saj je edina vzpostavila tudi pravno službo za presojo posegov v alpski prostor. Če po kom, bi se lahko zgledovali po Avstriji.
In kaj lahko stori CIPRA, kako je s sredstvi za vašo dejavnost? Ker delate tudi za trg, s katerimi projekti se preživite?
Zagotovo je promocija Alpske konvencije in vseh politik, ki stremijo k trajnostnemu razvoju Alp, pomemben segment delovanja CIPRE. Lahko ozaveščamo, hvalimo, grajamo in opozarjamo. Lahko tudi širimo primere dobre prakse, povezujemo in informiramo. Vse to do neke mere tudi počnemo. Res je, da sistemske podpore za delovanje nimamo. Za številne projekte smo tudi »na trgu«, a nismo tržna organizacija. V zadnjih letih je več razpisov in sredstev preko EU in državnih kanalov, kamor se NVO lahko prijavljamo. In se. A področja niso enakomerno pokrita in naj za konec ponovno izpostavim potrebo po krepitvi sredstev in kapacitet za varstvo narave, ki je v Sloveniji še vedno marsikje edinstvena, a jo hlastanje lokalnih in državnih načrtov, povezanih z gospodarsko rastjo, vse bolj ogroža.
