| Mladi in naravovarstvo | | Tanja Pangerl | |
| »Za uravnotežen razvoj moramo videti in slišati tudi naravo,« pravi Andreja Ahčin, ravnateljica srednje šole in gimnazije Biotehniškega centra Naklo, vodja Programskega odbora za naravovarstvo v okviru Konzorcija biotehniških šol Slovenije. Po desetletju izvajanja izobraževalnega programa na področju naravovarstva ugotavljajo, da so mladi, ki si pridobijo znanja in izkušnje na tem področju, glasniki narave ne glede na delovno mesto, ki ga kasneje opravljajo. Hkrati pa tisti, ki svojo poklicno pot nadaljujejo kot naravovarstveniki, iščejo nove rešitve v povezovanju razvoja gospodarstva in ohranjanja naravnega okolja. Velik potencial predstavlja zeleni turizem, ki ponekod, predvsem glede prometa v zavarovanih naravnih območjih, kar kliče po preobrazbi in takojšnjih rešitvah. Potencial pri trženju naravnih lepot Slovenije predstavlja ustvarjanje celovitih zgodb, ki goste popeljejo na doživetje naravne in kulturne dediščine. | |
Konzorcij biotehniških šol Slovenije je z mednarodnim posvetom »Povezani v izobraževanju za naravovarstvo« obeležil desetletnico izvajanja izobraževalnega programa na področju naravovarstva. Kakšna so sporočila posveta?
Naravovarstvo je razmeroma mlado področje, ki se je začelo razvijati zaradi vedno večjega vpliva človeka in različnih gospodarskih dejavnosti. Različne naravoslovne vede, kot so biologija, geologija, hidrologija, pedologija in druge, se ukvarjajo s posameznimi segmenti narave. Naravovarstvo predstavlja most med različnimi naravoslovnimi znanostmi in družbo. Prevaja jezik naravoslovnih znanosti v jezik družbe. Za uravnotežen razvoj moramo videti in slišati tudi naravo. Zavedanje o vrednotah narave ni samoumevno, saj ga velikokrat preglasi interes kapitala in moči v družbi. Zato je potrebna vzgoja mladih generacij, da prepoznajo vrednote v naravi, potencialno ogroženost narave v posameznih primerih in skupaj z ostalimi uporabniki prostora iščejo rešitve, ki bi lahko bile ustrezne. Tako pozdravljamo že dolgo časa pričakovano rešitev urejanja prometa v turistični konici zavarovanih območjih. Praksa, da se uredijo parkirišča za obiskovalce in da se spodbuja k uporabi javnega transporta, je v tujini na zavarovanih območjih že dolgoletna praksa.
Pri nas še ne, a možnosti so?
Lokalni in nacionalni kapital vidimo v posebnih statusih delov narave, kot so zavarovana območja, to je Natura 2000. Lokalni prebivalci bodo v njih ostali in za njih skrbeli. Ohranjali jih bodo v ugodnem stanju, če bodo lahko ta status območja v skladu z razvojnimi usmeritvami izrazili kot dodatno vrednost na svojih izdelkih in storitvah, na primer izdelki z ekoloških kmetij v zavarovanem območju, vodenje v naravi in podobno. Slovenija je zelena dežela, posebna in raznolika. To po svetu prepoznavajo. Nimamo veliko naravnih bogastev, mislim na surovine, nimamo veliko prebivalcev, ki bi bili poceni delovna sila, imamo pa čudovito naravo in krasne ljudi.
Opravili ste obsežno analizo vsebin in ciljev programov s področja naravovarstva in izdelali predloge za doseganje dodatnih kompetenc udeležencev naravovarstvenega izobraževanja. Katere dodatne kompetence so potrebne za razvoj in odpiranje novih zelenih delovnih mest in kaj vnašate v vsebino naravovarstva, da bodo mladi razumeli koncept krožnega gospodarstva?
V program naravovarstveni tehnik je vključenih osem poklicnih standardov. Štiri standarde ima višješolski program naravovarstveni inženir. Potrebe družbe se stalno spreminjajo. V desetih letih izobraževanja na področju naravovarstva smo želeli pregledati, kje in kako lahko naravovarstvo doprinese k uravnoteženemu razvoju družbe. V koncept izobraževanja smo vključili zavedanje o dejavnostih s čim manjšim ogljičnim odtisom in čim manj odpadki. To v praksi pomeni, da na terenu pri vodenju v naravi dijake usposobimo za rabo trajnostne mobilnosti, za povezovanje različnih tradicionalnih dejavnosti in obrti.
Koncept krožnega gospodarstva vnašamo v naše izvedbene vsebine in šolski vsakdan s posebno spodbudo za projektne vsebine, ki jih dijaki lahko izvajajo.
Dijaki aktivno sodelujejo v organih strokovnega odločanja in spremljanja problematike odpadkov in kroženja snovi, kar je del upravljanja na naših posestih in šolskih poligonih.
Pri načrtovanju izbirnih vsebin sodelujejo in izvajajo aktivnosti, ki krepijo in širijo zavedanje in znanje o novih konceptih krožnega gospodarjenja z viri.
Zelena delovna mesta?
Nova zelena delovna mesta bo podprla tudi država, možnosti zanje je na zavarovanih območjih veliko. Poglejmo samo trajnostno mobilnost. Nekdo mora skrbeti za organizirane prevoze v naše alpske doline, gorske ceste. Potrebno je narediti zapore in organizirati ali javne linije manjših vozil ali sezonske ali začasne prevoze. To seveda ne velja za stalne prebivalce teh območij, pač pa za goste. Kompostiranje in skrb za zemljo je morda naslednji primer, več zelene energije, spodbujanje uživanja lokalne hrane. Pridelovalci domače hrane pri nas nimajo težav s prodajo svojih izdelkov. Potrebno bi jih bilo še več. Jim ponuditi ugodnosti, mrežo kupcev. To bi bile lahko tudi šole in vrtci. Vsi starši bi podprli zdravo hrano v šolah in vrtcih, pa ni dovolj stalnih ponudnikov. Gozd ponuja mnoge možnosti in priložnosti, ne le v ekonomskem smislu, gozd je poligon za učenje. Vrtci z gozdno pedagogiko so tudi pri nas že poznani, to metodo dela bi lahko razširili. Učenje matematike ali slovenskega jezika je v gozdu drugačno. Tegobe današnje družbe in mladostnikov, kot so številne anksioznosti, motnje, ki so posledice tehnizirane družbe, se v stiku z naravo, gibanjem in bolj prvinskimi veščinami, znanji in izkustvi zmanjšajo ali izginejo. Zasebne šole te vsebine vključujejo v svoje redne programe, javno šolstvo se odziva počasneje. Ogromno je priložnosti za nova zelena delovna mesta.
Kako se pri določanju izobraževalnih ciljev, vsebin odzivate na dejanske potrebe na trgu in kakšen je trend povpraševanja in zaposlovanja naravovarstvenih tehnikov in inženirjev? Kakšne razvojne priložnosti lahko naravovarstvenik prinese v gospodarsko okolje?
Večina naravovarstvenih tehnikov se odloča za nadaljevanje izobraževanja v različnih višješolskih in visokošolskih programih.
Verjamemo, da je naravovarstvena naravnanost potrebna in koristna.
Pomembno je, da se dijaki odločajo za široko paleto poklicnih področij. Uradnik na občini, vzgojiteljica v vrtcu ali samostojni podjetnik, ki so bili v srednji šoli deležni vzgoje za varovanje narave, se naučili veščin ekoremediacij in razumejo ekosistemske storitve, poznajo metode za zniževanje ogljičnega odtisa. Na svojem poklicnem področju lahko sprejemajo odločitve, ki spodbujajo trajnostni razvoj, upoštevajo uravnoteženost razvoja družbe, gospodarstva in narave. To je velik doprinos družbi.
Naravovarstveni tehnik dobi dovolj splošnega znanja, da lahko uspešno študira v zelo raznolikih smereh. Večinoma posegajo po področjih biotehnike, nekateri pa se usmerijo povsem drugam. Vendar bo z razumevanjem procesov v naravi in narave same lahko v svoje delo in okolje vnašal pogled trajnostnega in sonaravnega razvoja. Znano je, da v povsem tehnične time strokovnjakov vabijo družboslovce, ker imajo drugačen pogled, druge perspektive reševanja problemov. Ali obstaja danes stroka, delovno področje, kjer ni potrebno skrbeti za naravo, zagotavljati okoljskih standardov, ozaveščati ljudi o trajnostnem razvoju?
Potencial naših absolventov je velik, saj se v naravovarstveni program vpisujejo iz notranje motivacije s pozitivnim odnosom do narave in želje, da delajo skladno z naravo in živimi bitji.
Uvedba programa s področja naravovarstva je pod okriljem članic Konzorcija biotehniških šol Slovenije nastala tudi kot odziv na podnebne spremembe. S katerimi znanji in ukrepi lahko naravovarstvenik pripomore k blaženju podnebnih sprememb?
Podnebne spremembe so dejstvo in dejavno ukrepanje ob njih je nujnost vsakega posameznika. Pogosto nas udobje neaktivnosti zaziblje v naslanjač in stanje čakanja, naj ukrepajo drugi. Začeti je treba pri sebi. Naravovarstvenik mora najprej poznati in razumeti procese v naravi. On bo njen poklicni varuh. Vse gospodarstvo bo močnejše, narava pa je nema priča, ki običajno spregovori ob naravnih nesrečah, spremembah. Naravovarstvenik pozna zakonodajo, ki naravo ščiti. Pozna biotsko raznovrstnost, prvine ekološkega kmetovanja. Obnovljive vire energije umešča v svoj vsakdanjik. V svoje bivalne prostore umešča naravne materiale, ki jih najdemo doma. Varčno troši električno energijo, postane potrošnik, ki troši takrat, ko potrebuje, po svetu hodi tudi na lasten pogon, peš in s kolesom. Sodeluje z lovci in skrbi za divjad, izdeluje hotele za koristne organizme. Zna opraviti preproste laboratorijske analize vode, zemlje, zraka. Zelo velik problem so invazivne vrste, kjer letno opravlja akcije čiščenja in ozaveščanja javnosti o tem problemu.
In kaj lahko izobraževanje naravovarstva prispeva k spreminjanju vzorcev vsakodnevnega vedenja in ravnanja mladih?
Dijake zelo pritegne praktično usposabljanje pri delodajalcih, ki so zelo različni. Še bolj so navdušeni nad praktičnim delom v tujini, na Norveškem, v narodnih parkih v Avstriji, Franciji, na Finskem, v Italiji. Izkušnje so neprecenljive in dragocene. V času izobraževanja opravijo veliko projektnega dela, spremljajo vodo v svojem domačem kraju, pridobijo veščine za delo v laboratoriju. Seznanijo se z varovanimi organizmi, območji, iščejo in spoznavajo sodobne pristope gospodarjenja z naravnimi viri, širšo domovino, da pripravijo zanimive poti vodenja po naravi, kjer znajo povezati lokalno prebivalstvo, posebnosti etnologije, kulturo. Sodelujejo pri izvedbi ukrepov za varstvo narave, kot je npr. odstranjevanje zaraščanja, reševanje pregnojenih travišč.
Mladim želite zelo približati zeleni turizem in trženje naravnih dobrin različnih kategorij. Kakšne so priložnosti na tem področju in kako spodbujate podjetniške pristope in inovacije mladih?
Slovenija ima izredno velik potencial v trženju turizma. Vsi nam to priznavajo in občudujejo našo naravo. Slovenija kot zelena destinacija je zapisana v svetovnih turističnih vodnikih, hoteli so polni, zasebniki s ponudbo apartmajev in drugih storitev imajo polne roke dela. Morda se sliši ironično, vendar v najbolj obljudenih destinacijah Triglavskega narodnega parka in drugje si pravzaprav želijo malo slabšega vremena, da ne bo toliko ljudi. Zmogljivostne kapacitete ozkih alpskih dolin so majhne, ljudi pa je veliko. Trajnostna mobilnost je nujnost. Smelo pa je razmišljati tudi o omejitvi vstopa v najbolj občutljiva in zavarovana območja. Pogorje Triglava je avgusta izredno obremenjeno. To so vroči problemi, ki kličejo po takojšnjih rešitvah. Kdo bo to izvajal – lokalne skupnosti, krajinski parki, narodni park, zasebniki? To zahteva trajnostne in dolgoročne odločitve.
Na drugi strani pa je trženje narave. Lahko tržimo le ogled slapa Savica ali kakšnega kulturnega spomenika, kamor ljudje pridejo, si ogledajo in gredo. Lahko pa ustvarimo zgodbo. Gostom lahko nudimo celodnevne izlete po naših vaseh in gozdovih, ki morda za nas niso nič posebnega. Angležu, ki ima doma le 8 % gozda, pa je opazovati naše bukve, jelke in druge gozdne združbe fantastično samo po sebi.
