| Javni sektor in energetska sanacija stavb | | |
| Izkušnje energetskega upravljanja v Šolskem centru Velenje so dobra praksa, saj so, kot pojasnjuje Cveto Fendre, strokovnjak za energetiko, predavatelj na ŠC Velenje in vodja energetskega inženiringa v Medpodjetniškem izobraževalnem centru Velenje, v zadnjih treh letih več kot prepolovili porabo toplotne energije in pomembno znižali skupne emisije CO2. Spremljanje energetskega upravljanja je zanimivo za dijake in študente. Ena lastovka še ne prinese pomladi. Kot pravi sogovornik, se v srednješolskih zavodih prepočasi odločajo za učinkovito upravljanje. Še slabše pa je v javnem sektorju, kjer so, kot meni, slabo odzivni. | |
V Šolskem centru Velenje ste se že zelo zgodaj odločili za uvedbo modela energetskega upravljanja in energetskega knjigovodstva, s čimer ste želeli doseči večjo energetsko učinkovitost. Kakšne rezultate ste dosegli in kaj bi danes pokazal energetski pregled na vašem centru in v srednješolskih zavodih? Postajajo energetski pregledi stalnica?
V zadnjih 3 letih smo porabo na ŠC Velenje, predvsem toplotne energije, glede na stanje izpred 10 let, več kot prepolovili. Skupne emisije CO2 smo zmanjšali posredno, od prejšnjih približno 1.000 ton na 400 ton. Bistveno smo zmanjšali tudi naše stroške porabe energije. Vseskozi poskušamo v čim večji meri vgrajevati in uporabljati OVE. Večina naših zgradb je pokrita s sončnimi elektrarnami. Delovanje in spremljava proizvodnje električne energije je zanimiva predvsem za naše dijake in študente. Za potrebe uspešnega energetskega upravljanja smo instalirali veliko digitalne aparaturne in programske opreme. Nekaj te opreme in aplikacij je bilo razvite v okviru učnih in študijskih dejavnosti ŠC, nekaj v okviru različnih evropskih projektov, nekaj pa s strani zunanjih izvajalcev. Zadnja pridobitev je vgradnja IKT opreme pametne hiše v nekaj naših referenčnih prostorov, ki smo jo izvedli v okviru EU projektov SmartBuild in The4Bees.
Kaj bi torej pokazal energetski pregled na ŠC Velenje?
Izjemen upad porabljene energije ogrevanja prostorov na površini približno 18.000 m2. V letih okoli 2000 je povprečna letna poraba znašala približno 3 GWh. V letih 2015-2017 po celoviti energetski sanaciji stavb pa znaša povprečna letna poraba 0,91 GWh. Ta poraba kompleksa zgradb ŠCV na lokaciji Trg mladosti 3 uvršča z letno porabo 50 kWh/m2a v razred C. Na področju električne energije kazalniki niso upadali tako rapidno. Poraba je ostala približno na nivoju iz let okoli 2000, in sicer približno 250.000 kWh/a. Tako znaša danes potrebna dovedena energija za delovanje stavb ŠCV 64 kWh/m2a, primarna energija 74 kWh/m2a in emisije CO2 20 kg/m2a. Glede tehničnih izboljšav za izboljšanje energetske kondicije stavb skoraj ni več varčevalnih potencialov. Veliko pa se še da narediti pri vzdrževanju opreme in stavb, pri organizaciji energetskega upravljanja, optimizaciji delovanja opreme in predvsem na ozaveščanju vseh obiskovalcev zavoda. Priporočena pa bi seveda bila tudi popolna vpeljava standarda ISO 50.001 in pridobitev tega certifikata. Na ta način bi energetski pregledi posameznih stavb v ŠCV postali obvezno delo notranjih presojevalcev, s čimer bi zaključil Demingov krog.
In če se primerjate z drugimi?
Stanje energetskega upravljanja na drugih srednješolskih zavodih je ostalo na nivoju izpred nekaj let. Tudi zavodi, ki so energetsko sanirani, ne delujejo po načelu kontinuiranega energetskega upravljanja. Veliko je sicer povpraševanja po tovrstnih izobraževanjih, vendar ni premikov. Tudi energetski pregledi se ne izvajajo periodično, ker pač vse stane. Primer še iz izobraževalne sfere energetskega upravitelja: Leta 2013 je bil sprejet poklicni standard energetskega upravitelja, nivo izobrazbe VI/1, pa še danes nimamo urejenega formalnega ali neformalnega izobraževanja o tej temi. Vse v stilu Karavana gre dalje, psi pa …
Koliko srednjih šol je sprejelo programe energetskih sanacij stavb na osnovi usmeritev za URE in OVE? Se šole odločajo za solarne sisteme?
Jeseni leta 2011 je Ministrstvo za šolstvo izdalo 1. javni razpis za izvedbo celovitih energetskih sanacij stavb srednjih šol in dijaških domov. Pri vsebini razpisa smo na strokovnem področju tvorno sodelovali. Nismo se zgledovali samo po vsebini že izvedenih tovrstnih razpisov, ki so že bili objavljeni, mislim na stavbe bolnišnic, zdravstvene domove … Poudarek vsebinskega dela JR je bil na zavesti, da gre za izobraževalne inštitucije, kjer ima velik pomen tudi ozaveščanje na področju učinkovite rabe in obnovljivih virov energije. V okviru priprav na odziv tega javnega razpisa smo na ŠC Velenje skupaj z Ministrstvom za šolstvo izvedli vrsto brezplačnih ozaveščevalnih delavnic za vse srednješolske zavode in dijaške domove. Udeleževali so se jih predvsem ravnatelji, odgovorni zaposleni na šolah za področje energetike, pa tudi računovodje in vzdrževalci. Obisk na delavnicah je bil zelo dober. Običajno je bilo na vsaki delavnici prisotnih več kot 50 zavodov.
Subvencije so bile ugodne?
Dobitniki subvencije energetske sanacije 1. razpisa so bili upravičeni do 90 % deleža sredstev. Določen del je sofinanciralo tudi Ministrstvo za šolstvo iz integralnih sredstev. Delež lastnega finančnega vložka zavoda na 1. razpisu je bil »samo« 10 %. Jasno je, da tako ugodnih razpisov energetskih sanacij v javnem sektorju ne bo več. Na voljo je bilo cca. 18 mio eurov in uspešnih je bilo 16 srednjih šol in 2 dijaška doma od 36 oddanih popolnih vlog. V kasnejših, ne več tako ugodnih razpisih, je sodelovalo še nekaj srednjih šol. V tem trenutku ocenjujem, da je energetsko saniranih približno 20 srednješolskih zavodov.
Šolski center Velenje storitve energetskega inženiringa, monitoringa in senzoriranja porabe energije v javnih stavbah izvaja tudi kot storitev za zunanje naročnike. Kaj zajema vaša ponudba in kaj to pomeni za poslovanje zavoda?
Osnovne dejavnosti energetskega inženiringa, ki deluje v okviru ŠC Velenje, so predvsem projektna dejavnost, izvajanje razvojno-raziskovalnih nalog, tehnično-investicijska dejavnost in izobraževanje.
Inženiring temelji na projektnem principu. Največkrat pri posameznih dejavnostih nastopamo s konzorcijskimi partnerji, priznanimi podjetji s področja trajnostne energetike in obnovljivih virov energije. Organizacijsko je področje energetskega inženiringa umeščeno v Medpodjetniški izobraževalni center, ki deluje kot tržna enota ŠC Velenje.
Več usmeritev in konkretnih spodbud je namenjeno večji energetski učinkovitosti v javnem sektorju. Med drugim bi morali vsi javni zavodi z uporabno površino nad 250 m2 do konca lanskega leta vzpostaviti sistem upravljanja z energijo. Se je to zgodilo, je javni sektor odgovorno pristopil k izvedbi uredbe o energetski učinkovitosti?
V juliju 2016 je bila sprejeta Uredba o upravljanju z energijo v javnem sektorju, ki narekuje uvedbo energetskega upravljanja do konca leta 2017 in izvedbo obveznih meritev energije za posamezne stavbe do konca leta 2018. Praktično so roki v javnem sektorju potekli, zgodilo pa se ni nič pretresljivega. Uredba favorizira predvsem vpeljavo energetskega knjigovodstva v celotni javni sektor. Tako bi posamezni zavodi vsaj enkrat letno pošiljali letne kumulativne podatke na MzI. Za to bi uporabili posebno programsko orodje informatizirane baze podatkov, ki jo je sicer z zamudo pripravilo MzI. Javni sektor bi tako vsaj enkrat letno na osnovi digitalne prijave pošiljal podatke o letni rabi energije in energentov, o letnih stroških za energijo in energente, o tehničnih lastnostih stavbe, vključno z lastnostmi ovoja in tehničnih sistemov ter o načrtovanih in izvedenih ukrepih. To orodje pokriva letne podatke, zato za same uporabnike ni zanimivo oziroma je neuporabno. Dejstvo je, da samo energetsko knjigovodstvo, ki pokriva večinoma mesečno porabo in fakture, ne more predstavljati resnega orodja za energetskega upravitelja. Takšna analitika ne omogoča takojšnega odziva. To omogoča samo sistem energetskega monitoringa, ki beleži podatke na urni postavki ali celo manj.
Energetsko knjigovodstvo potemtakem ne zadostuje?
Seveda ne. Energetsko upravljanje stavb ni samo energetsko knjigovodstvo! Zato je nujno, da se upravljavci javnih stavb seznanijo s širšimi zakonskimi obvezami in smernicami za večjo energetsko učinkovitost stavb ter pridobijo primerno izobrazbo. Poleg energetskega knjigovodstva gre za ukrepe monitoringa, avtomatizacije stavb, uvajanja standardov stalne optimizacije sistemov in zagotavljanja bivalnega ugodja v stavbah. Podatki o porabi energije v stavbah naj bi se beležili na elektronskih števcih. Pri fakturiranju bi se lahko uporabljali e-računi, knjigovodstvo lahko vključuje spletne aplikacije, centralni nadzorni sistemi pa običajno beležijo podatke v oblak.
Pravite, da so roki potekli, v javnem sektorju pa se ni ničesar spremenilo.
Po mojem vedenju niti polovica javnega sektorja ni poslala letnih poročil za leto 2017, o vgradnji inteligentnih števcev pa niti ne razmišljajo. Vsaj za sedaj ne!! Glede na to, da je izobraževalni sektor, vsaj srednješolski in dijaški domovi, pred leti tvoril določeno mrežo in povezanost zavodov za učinkovito rabo energije in zmanjšanju energijskih stroškov, pa se je ta trend tudi v tem delu javnega sektorja močno zmanjšal. Po svoji, sicer subjektivni oceni menim, da javni sektor niti od daleč ni odgovorno pristopil k izvajanju uredbe.
Kaj je ključno za uspešno energetsko upravljanje stavbe in kateri sektorji zaostajajo z uvajanjem digitalnih tehnologij na tem področju?
Sistem energetskega monitoringa je osnovno orodje energetskega upravljanja stavbe, ki mora postati temeljni del upravljanja stavbe. Samo tako lahko analiziramo, predvsem pa načrtujemo način in količino energetske oskrbe stavbe. O vsem tem govorita tudi Energetski zakon EZ-1 in Standard 50.001:2011. Težko bi ocenili, kateri sektorji najbolj zaostajajo z uvajanjem energetsko upravljalnih digitalnih tehnologij. Dejstvo je, da ima kar nekaj zavodov inštalirane kvalitetne in napredne centralne nadzorne sisteme, ki pokrivajo tudi energetski del, npr. zdravstveni sektor, bolnišnice. Slabše stanje pa je v splošnem sektorju, v lokalnih skupnostih, upravnih enotah. Optimalno bi seveda bilo, da bi obstoječe sisteme nadzornih sistemov prilagodili in nadgradili tako, da bi zagotavljali tudi podatke, potrebne za energetski monitoring. Vsekakor je zdaj prilika, ko naj bi imele ob koncu koledarskega leta vse stavbe javnega sektorja vgrajene inteligentne števce, dodali bi jim še merilnike, npr. mikroklime in prisotnosti oseb. V kasnejši fazi bi jih povezali na krmilne sisteme in povezali z ustreznim bazami podatkov. Tako bi postopno zgradili celoten sistem energetskega monitoring stavbe ali kompleksa stavb, ki bi bil lahko povezan s sistemom GURS-a, z registrom energetskih izkaznic in z registrom nepremičnin.
