| Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj | | Gaja Brecelj | |
| Kadar v širših ali ožjih skupnostih razmišljamo o bodočnosti, ki jo želimo zase in za svoje zanamce, največkrat sanjamo o visoki kakovosti življenja, delovnih mestih, ohranjeni naravi, gospodarskem napredku ter neonesnaženem okolju. Cilji, ki si jih zastavljamo, intuitivno povzemajo vse pomembnejše dejavnike, s katerimi merimo blaginjo prebivalk in prebivalcev Slovenije in njeno trajnost. Iščemo ne le višine, ampak tudi enakost porazdelitve materialnih dobrin; ne samo števila delovnih mest, ampak tudi njihovo kakovost in primerno razmerje s prostim časom; dostojno stanovanje in dostopnost izobraževanja za vse, ki se želijo izobraževati; zdravje, zaupanja vredne institucije, varnost, dostopnost komunikacijske infrastrukture in kulturne ponudbe; kakovost zraka, ki ga dihamo, dostopnost in kakovost pitne vode, pripravljenost na izredne vremenske dogodke, oskrba z energijo po dostopnih cenah za vse in dolgoročno vzdržno ravnanje z odpadki. Pa lahko imamo vse to? Lahko. | |
Vendar si celovite blaginje ne moremo zagotoviti kot posameznik, tudi ne kot posamezni gospodarski subjekt. Voda, gozd, rodovitna tla, obnovljivi viri energije, ohranjenost okolja, raznolikost in lepota krajine, biotska raznovrstnost – to so v Sloveniji prepoznani aduti. To so naši življenjski viri, ki se ne pustijo ujeti v ozke okvire. Dosežemo jih lahko samo, če se povežemo kot skupnost in si za njih skupaj prizadevamo. Skupnostno upravljanje z življenjskimi viri je obetaven razvojni model, ki lahko sinergijsko odgovori na velike izzive, ki so nam skupni kot človeški civilizaciji in planetarnemu ekosistemu: podnebne spremembe, upadanje biotske raznovrstnosti, degradacija habitatov ter pohajanje svetovnih zalog ključnih surovin.
Obenem pa tudi dramatične napovedi o staranju prebivalstva in vedno večje število ljudi, ki bo v prihajajočih desetletjih primoranih zapustiti svoje domove zaradi nevzdržnih razmer, ki so posledica podnebnih sprememb ali izgube življenjskih virov, zaradi varnostnih, političnih, ekonomskih in družbenih razlogov. Pogosto so ti razlogi prepleteni.
Takšno skupnostno in trajnostno delovanje prinaša številne sinergijske učinke: skupnostim omogoča izkoriščanje lokalnih naravnih virov za izgradnjo družbenega kapitala, ustvarjanje zelenih zaposlitvenih možnosti v lokalnem okolju ter ustvarjanje prihodkov za reševanje razvojnih potreb skupnosti. Poleg tega prispeva k prehranski in energetski samooskrbi ter povečanju konkurenčnosti z ozelenitvijo obstoječe industrije in gradbeništva. Zato je skupnostno upravljanje z življenjskimi viri sinergijsko gonilo prehoda v nizkoogljično družbo. Evropski raziskovalni projekt TESS, v okviru katerega so preučili več kot 60 različnih skupnostnih projektov v različnih državah EU, potrjuje velik potencial skupnostnih projektov za doseganje zavezujočih ciljev zmanjševanja emisij toplogrednih plinov.
Prav lokalne skupnosti so najbolj naraven skrbnik in varuh ohranjanja količine in kakovosti življenjskih virov v svojem okolju, saj predstavljajo osnovo za trajno blaginjo, ki jo bodo lahko uživali tudi prihodnji rodovi. Lokalne skupnosti so življenjsko zainteresirane za trajnostno upravljanje z viri v svojem okolju.
Bistvo je, da hočejo biti suvereni, aktivni in odgovorni soustvarjalci trajne blaginje na ravni, ki je za njih obvladljiva. Skupaj razmišljajo o tem, kaj želijo proizvajati, zakaj in kako, katere vire imajo v lokalnem okolju in katere so najbolj obetavne razvojne priložnosti, ki iz njih izhajajo. Takšno upravljanje ustvarja zanko, kjer koristi in dobrine ostanejo in krožijo v lokalni skupnosti, s čimer se krepi tudi sama skupnost – povezanost, solidarnost, strpnost, kreativnost in skupinska modrost, medčloveške vezi in s tem se povečuje blaginja njenih prebivalcev.
Številne suverene, aktivne in odgovorne skupnosti, ki so upravljanje z naravnimi in drugimi viri v svojem okolju vzele v svoje roke, to že potrjujejo. Dobre prakse v Sloveniji in po svetu že obstajajo in vztrajno orjejo ledino. Najdemo jih na mnogoterih področjih in v različnih organizacijskih oblikah, npr. zadruge malih kmetov, družinske ekološke kmetije, skupnostni vrtovi, alternativne ekonomije (skupna raba, izposoja, izmenjava), skupnostno trajnostno gospodarjenje s krajino, podjetja z nekonvencionalno lastniško strukturo (z notranjim lastništvom in delavskim soupravljanjem) in njihovo povezovanje v verige in grozde, ekološka naselja, pa energetski skupnostni projekti, civilno-družbene skupnostne pobude, stanovanjske zadruge, alternativne valute …
Uspešne prakse spoznavamo tudi na domačih konferencah. Novembra 2018 smo organizirali že 3. nacionalno konferenco o skupnostnem upravljanju z življenjskimi viri z naslovom Načela ustvarjalne skupnosti v praksi. Kar 90 predstavnikov občin, razvojnih agencij, civilnodružbenih organizacij in civilnih iniciativ, izobraževalnih ustanov, podjetij in državne uprave je iz prve roke spoznalo skupnostne energetske projekte hrvaške Zelene energetske zadruge, vzpostavljanje stanovanjske skupnosti v Ljubljani pod okriljem Stanovanjske zadruge Zadrugator in kako je Razvojna zadruga Soča-Trenta s skupnostno elektrarno prispevala h kakovosti bivanja in ohranitvi vitalnosti podeželske lokalne skupnosti. Posebej navdihujoč pa je bil tudi prispevek osrednjega govorca, praktika in raziskovalca skupnostne ekonomije in družbe, Michela Bauwensa iz P2P Foundation, ki je govoril o eksponentni rasti skupnostnega načina delovanja in razmišljanja, ki se dogaja vsepovsod po svetu.
Trajnostne skupnostne prakse so tudi v Sloveniji vedno bolj prisotne. Na skupnem zemljevidu na spletni strani www.DovoljZaVse.si jih je predstavljenih že več kot petdeset. Naj služijo kot navdih in spodbudo za prenos v druge dele Slovenije!
