| Zmanjševanje emisij v Sloveniji | | Katarina Trstenjak, mag. Andreja Urbančič Institut Jožef Stefan, Center za energetsko učinkovitost | |
| Tudi Slovenija bo morala do začetka leta 2020 pripraviti strategijo, kako bomo zmanjševali emisije do leta 2050. Kajti Evropska komisija je konec novembra objavila dolgoročno podnebno strateško vizijo Čist planet za vse, za uspešno, moderno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo do leta 2050. Vprašanje in največji izziv je, katero razvojno pot za nizkoogljičnost bo izbrala Slovenija in s katerimi ukrepi bodo projekcije postala praksa in življenje. Katarina Trstenjak in mag. Andreja Urbančič iz Centra za energetsko učinkovitost Instituta »Jožef Stefan« navajata, kje so največji viri emisij in ali si morda znamo predstavljati, da čez 30 let na bencinskih servisih ne bomo več točili fosilnih goriv. A ta cilj ne bo dosežen, če se ne bo bistveno spremenilo ravnanje vsakega in prav vseh v slovenski družbi. | |
Slovenija ima za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov postavljene mednarodno zavezujoče cilje. Do leta 2020 se emisije toplogrednih plinov v Sloveniji ne smejo povečati za več kot 4 %, do leta 2030 pa se morajo zmanjšati za 15 %, oboje glede na leto 2005. Navedena cilja vključujeta vse emisije, ki niso vključene v shemo trgovanja z emisijami (ne-ETS1). Pri večjih napravah, za proizvodnjo električne energije in v industriji (sektor ETS2), je skupen evropski cilj zmanjšati emisije do leta 2030 za 43 % (glede na leto 2005). K zmanjševanju pripomorejo tudi cilji in prizadevanja za povečanje deleža obnovljivih virov (hidroenergija, vetrna energija, sončna energija, lesna biomasa idr.) in učinkovitejšo rabo energije. Za nadaljnje ukrepanje je potrebno poznati in ovrednotiti sedanje emisije in izvajanje ukrepov za blaženje podnebnih sprememb. V sklopu projekta LIFE Podnebna pot 2050 na Institutu »Jožef Stefan« skupaj s partnerji3 pregledujemo in analiziramo, kako uspešni smo v Sloveniji pri zmanjševanju emisij toplogrednih plinov, kje so največje priložnosti za napredek, kakšni so načrti za prihodnost in tudi kakšne dodatne koristi lahko pri tem dosežemo.
Kje smo danes?
Slovenija uspešno zmanjšuje emisije toplogrednih plinov. Te so se od leta 2005 zmanjšale za 14%. Slovenske emisije sicer predstavljajo le majhen, 0,4-odstotni delež emisij Evropske unije, kar pa je skladno z deležem prebivalstva. A za dosego skupnega cilja so pomembne sočasne aktivnosti v vseh državah, pri čemer pa je Evropska unija (EU) kot celota hitrejša od Slovenije, saj je emisije toplogrednih plinov v istem obdobju zmanjšala za 17 %.
Za boljše ukrepe je pomembno poznati dogajanja na posameznih področjih. V Sloveniji največji delež, skoraj tretjino vseh emisij toplogrednih plinov, predstavlja promet. Je tudi edino področje, kjer so se emisije povečale, in sicer kar za 29 % (ali 1,3 milijonov ton CO2). Zelo velik (30 %) je tudi delež emisij iz oskrbe z energijo, kjer največ prispevajo termoelektrarne, te emisije pa so se v istem obdobju zmanjšale za 24 % (1,6 Mt CO2 ekv). Preostala področja skupaj prispevajo k emisijam 38 %: industrija 15,4 %, kmetijstvo 10,1 %, gospodinjstva in storitvene dejavnosti 9 % in ravnanje z odpadki 3,2% (glej sliko). Tudi na teh področjih so se emisije zmanjšale: v industriji za 30 % (1,4 Mt CO2 ekv), v gospodinjstvih in storitvenih dejavnostih pa kar za 40 % (1,1 Mt CO2 ekv), kar je največ med vsemi sektorji, pri ravnanju z odpadki za 31 %, v kmetijstvu pa za 0,2 % v obdobju od leta 2005 do leta 2016.
Država je odgovorna za ukrepe in spodbude
Ukrepe za zmanjšanje emisij izvajajo gospodinjstva, občine, podjetja in drugi. Tudi v prometu potekajo številne aktivnosti, saj bi se brez ukrepov emisije povečevale še precej hitreje.
Država je odgovorna za spodbujanje ukrepov s subvencijami, preko davkov, s predpisi, z izobraževanjem, informiranjem, demonstracijskimi projekti, organizacijskimi ukrepi, spodbujanjem raziskav, inovacij in tehnološkega razvoja, koordinacijo ukrepov idr. Ukrepe spodbujanja je opredelila Vlada republike Slovenije v okviru Operativnega zmanjševanja ukrepov emisij toplogrednih plinov leta 2014 in povezanih programih ter zagotovila sredstva za spodbujanje ukrepov. Z ukrepi opredeljenimi v tem programu bo država dosegla svoj cilj zmanjšanja emisij TGP v letu 2020.
V gospodinjstvih so zelo pomembni ukrepi v stavbah, kot so izboljšanje toplotne izolacije fasade, podstrešja, zamenjava oken z energetsko varčnimi, vgradnja naprav za izkoriščanje obnovljivih virov energije (toplotne črpalke, sončni kolektorji, sončne elektrarne, kotli na lesno biomaso idr.), gradnja skoraj ničenergijskih stavb, pa tudi ukrepi trajnostne mobilnosti, kot je izbira načina prevoza (javni prevoz, kolo, sopotništvo idr.), varčna vožnja, optimizacija poti, nakup energetsko varčnega vozila ali vozila na alternativne vire, kot je električna energija, zemeljski plin idr. Ukrepe v gospodinjstvih spodbuja država s subvencijami Eko sklada in energetskim svetovanjem mreže svetovalcev Ensvet.
V občinah predvsem ukrepi za trajnostno mobilnost
Ukrepi v stavbah, ki jih izvajajo občine, so podobni ukrepom v gospodinjstvih. Poleg tega občine skrbijo za razvoj sistemov daljinskega ogrevanja na lesno biomaso, geotermalno energijo in druge obnovljive vire, na odvečno toploto idr. Skrbijo za energetsko učinkovito javno razsvetljavo. V zadnjih letih občine v okviru občinskih in regionalnih prometnih strategij intenzivno načrtujejo ukrepe trajnostne mobilnosti, med drugimi infrastrukturo za kolesarje, pešce, javni potniški promet, sisteme parkiraj in odpelji idr. Spodbude za navedene ukrepe občinam dodeljujeta Ministrstvo za infrastrukturo iz sredstev Evropskega Kohezijskega sklada in Eko sklad iz različnih virov sredstev. Občine skrbijo tudi za izboljšanje storitev javnega potniškega prometa (nove storitve, kot je prevoz na klic, izboljšanje dostopnosti, pogostosti voženj, rumeni pasovi ipd.), za promocijo trajnostne mobilnosti, parkirno politiko idr.
V pristojnosti državnih organov in podjetij je tudi vrsta izvedbenih ukrepov, kot npr. na področju trajnostne mobilnosti: razvoj železniške in dela kolesarske infrastrukture ter koordinacije ukrepov. Celoten nabor ukrepov, ki jih izvajajo različni akterji, je zelo širok. Navedenih je le nekaj primerov, celoten pregled ukrepov in njihovega izvajanja je na voljo v publikaciji Podnebno ogledalo 2018 (www.podnebnapot2050.si)
Ukrepe za obdobje do leta 2030 bo država opredelila v Nacionalnem energetsko podnebnem načrtu.
V njem bodo podrobneje določene in opisane akcije, potrebne za doseganje ciljev (najprej do leta 2030), naloge, odgovornosti, potrebna sredstva, podrobnejši cilji itd. Še pred tem pa je potrebna dolgoročna vizija in usmeritev.
Dolgoročne zaveze
Slovenija se je s podpisom Pariškega sporazuma zavezala, da bo z zmanjševanjem emisij toplogrednih plinov zadržala rast globalne temperature pod 2° C in si prizadevala, da se dvig temperature omeji na 1,5° C v primerjavi s predindustrijsko dobo. Slovenija mora, tako kot druge države podpisnice sporazuma, do leta 2020 pripraviti Dolgoročno strategijo za nizke emisije, s precej bolj ambiciozni cilji zmanjševanja emisij toplogrednih plinov, kot so bili do sedaj. Kot del Evropske Unije pa je Slovenija tudi pri podnebno energetskih politikah in ukrepanju vpeta v dogajanje na evropski ravni. Evropska komisija je konec novembra objavila dolgoročno podnebno strateško vizijo imenovano Čist planet za vse, za uspešno, moderno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo do leta 2050. Evropska komisija s tem dokumentom poziva k podnebno nevtralni Evropi do leta 2050, kar pomeni, da bi čez dobrih trideset let dosegli neto ničelne emisije, torej ravnotežje med emisijami in ponori. Nedavno objavljen dokument je podlaga za nadaljnje oblikovanje evropskih politik. Tako bo Evropa naredila pomemben korak k uresničevanju Pariškega sporazuma in poudarila svojo vodilno vlogo pri spopadanju z izzivom podnebnih sprememb. Strategija vsebuje osem različnih scenarijev – možnih poti za zmanjševanje emisij, ki so različno ambiciozni. Najmanj ambiciozni scenariji pripeljejo do zmanjšanja emisij za 80% do leta 2050, najbolj ambiciozen pa je scenarij neto ničelnih emisij, k čemur poziva komisija.
Si pa danes marsikdo težko predstavlja, da čez 30 let na bencinskih servisih ne bomo več točili fosilnih goriv, ampak se bomo vozili z avtomobili na elektriko ali druga nefosilna goriva. Hkrati se bo kot vir za pridobivanje električne energije umaknil premog. Sončni paneli pa bodo postali del obvezne opreme vsake stavbe. Nedvomno gre za zahteven prehod, ki pa bo imel tudi veliko pozitivnih učinkov – od novih služb, gospodarske rasti in pozitivnega vpliva na zdravje (na primer zaradi manj onesnaženega zraka).
Tudi Slovenija bo morala do začetka leta 2020 pripraviti svoj dokument – strategijo, kako bomo zmanjševali emisije do leta 2050. Strokovne podlage zanjo bodo narejene v sklopu projekta LIFE Podnebna pot 2050. Da se bomo lažje odločili, po kateri poti nizkoogljičnosti bo šla naša država do leta 2050, bodo tudi za Slovenijo pripravljeni scenariji – možne poti za doseganja ciljev. Kot rad pove Matjaž Česen, vodja izdelave projekcij na našem Institutu, projekcija ni napoved, nekakšna jasnovidnost ali vsevednost, temveč je projekcija orodje za analizo možnih poti do cilja. Na ta način lahko ocenimo, kakšni so učinki, če izvedemo določen nabor ukrepov ob določenih okoliščinah. Končni rezultat so projekcije emisij toplogrednih plinov in ocene še drugih učinkov scenarijev: makroekonomskih učinkov, emisij onesnaževal zraka idr., da bomo lahko podnebne poti za Slovenijo med seboj primerjali.
Najtežje je z emisijami iz kmetijstva
Za izračun projekcij je torej potrebno pripraviti poglobljene analize trenutnega stanja, oceniti potenciale (npr. z vidika tehnologij, ekonomskih in okoljskih meril idr.) in vse skupaj ustrezno vnesti v modele, ki so jedro izračunov. Ti modeli popisujejo vire emisij iz rabe goriv, emisije industrijskih procesov, kmetijskih dejavnosti, ravnanja z odpadki in ponorov CO2 (gospodarjenja z gozdovi in zemljišči), in dejavnikov, ki vplivajo nanje. Ključni viri emisij iz rabe goriv so npr. naprave za proizvodnjo elektrike, daljinske toplote, vozila, industrijski procesi, naprave za ogrevanje in hlajenje v stavbah in drugje, dejavniki, ki vplivajo nanje pa med drugimi cene, potrebe po ogretem prostoru, osvetlitvi idr. V prometu upoštevamo npr. prevožene potniške in tovorne kilometre, število novih vozil in njihove lastnosti ter energente, ki vozila poganjajo (npr. prodor električnih vozil).
Izračunali bomo več možnih scenarijev (torej poti) za doseganje različnih ciljev. Zgolj za ilustracijo. Če se bo Slovenija odločila, da želimo v letu 2050 emisije zmanjšati za 95 %, bomo takrat lahko emitirali le še toliko, kot so današnje emisije iz kmetijstva (in še za te bo treba zagotoviti ponore v gozdovih). Ker je emisije iz kmetijstva najtežje zmanjševati, to pomeni skoraj nič emisij iz prometa, ogrevanja ali hlajenja stavb, industrije idr. Kar vodi do precej drugačnega okolja in družbe, kot smo ju navajeni danes.
Seveda projekcij ne moremo jemati kot nekaj povsem dokončnega, kar se bo zgodilo po določenem scenariju, saj so negotovosti zmeraj prisotne. Tako na primer ne vemo, katere nove tehnologije se bodo do leta 2050 še pojavile, razvile in vplivale na naše ravnanje. Zato bomo ocenjevali tudi negotovosti. Projekcije bodo okvir za razmislek o izbirah, ki jih imamo, in tehtanje njihovih posledic. Pokazale bodo, kako ambiciozne cilje si lahko postavimo, in osvetlile pomembne odločitve, s katerimi se bomo morali soočiti v prihodnjih letih.
Nedvomno nas v prihodnosti čaka veliko izzivov. Potrebno pa je vedeti, da zgolj s tehnološkimi rešitvami ne bomo uspeli, ampak bodo velik faktor pri našem prestopu v nizkoogljičnost imele tudi družbene spremembe. Potrebne bodo spremembe naših potovalnih navad (večja uporaba potniškega prometa, več kolesarjenja, pešačenja, uporabe električnih avtomobilov), spremembe načina potrošnje, zmanjševanje količin odpadkov oziroma preprečevanje njihovega nastajanja idr. K rešitvam za boljše okolje bomo morali pristopiti in prispevati prav vsi.
1 V ne-ETS sektor prištevamo: promet, kmetijstvo, odpadke, druga področja (gospodinjstva, storitvene dejavnosti, drugo) in manjše naprave v industriji in energetiki.
2 Evropska shema za trgovanje z emisijami (EU ETS), več o tem https://ec.europa/clima/
3 Partnerji projekta LIFE Podnebna pot 2050 so: Institut »Jožef Stefan«, Kmetijski inštitut Slovenije, Gozdarski inštitut Slovenije, ELEK, Gradbeni inštitut ZRMK, Inštitut za ekonomska raziskovanja, PNZ.
Projekt je sofinanciran iz sredstev LIFE, finančnega mehanizma Evropske unije in iz sredstev Ministrstva za okolje in prostor, Sklada za podnebne spremembe.
