Slovenija potrebuje pravično preusmeritev delavcev iz fosilne energetike – EOL 134-135

Kaj je temelj za uresničitev takšnega svetovnega projekta, kot je globalni dogovor o bolj stabilnem in zdravem podnebnem jutri?

Medsebojno zaupanje. Sodelovati morajo vse države. Drugače si ne znam predstavljati rešitve. Zaskrbljuje napoved ZDA, da bodo izstopile iz podnebnega sporazuma. To zelo skrbi. Brez države, ki je velika onesnaževalka s toplogrednimi plini, je težko pripraviti skupen dokument. Dodatno skrb so povzročile tudi volitve v Braziliji. Novi brazilski predsednik je dal vedeti, da bi raje sledil Ameriki kot pa skupnim zavezam. Torej, zaupanje je potrebno ponovno vzpostaviti, ga povečati. Ponovno povabiti ZDA, dodatno navdušiti Brazilijo, da ostane v podnebnem sporazumu.

Najnovejše poročilo Medvladnega foruma za podnebne spremembe (IPPC) o podnebnih spremembah glede omejitve globalnega segrevanja na 1,5 % je novo, znanstveno dokazano opozorilo, kaj morajo spremeniti in doseči države. Predvsem zavedanje, da gre zares?

Poročilo medvladnega panela za podnebne spremembe je zelo pomemben dokument, ki je prišel ob pravem trenutku. Tako je bilo tudi načrtovano. To poročilo je pokazalo, kaj pomeni cilj pariškega sporazuma o zmanjšanju segrevanja za 2 stopinji in kaj pomeni aspiracijski cilj 1 in pol stopinje Celzija. Prikazane so bile predvsem razlike. Cilj, omejiti porast svetovne povprečne temperature pod 1 in pol stopinje Celzija do konca tega stoletja v primerjavi s predindustrijsko dobo, daje mnogo več varnosti, kot pa prinaša omejitev porasta temperature pod 2 °C.

Zakaj?

Te razlike so tudi v večkratnikih. Gre za zelo koristno opozorilo, da se mora svet dogovoriti o višjih ambicijah. Seveda so na voljo tudi vsa druga poročila, dokumenti, ki bodo pripomogli k dogovorom. Da bi bolj razumeli, kaj pomeni 2 °C in 1,5 °C, naj pojasnim. Gre za povprečno svetovno temperaturo, ki se računa na celo leto cel dan na milijonih merilnih mest. V zadnji ledeni dobi, ki se je končala pred 10.000 leti in ki je trajala dobrih 100.000 let, je bila povprečna svetovna temperatura samo za 6 °C nižja, kot je danes. In to je bilo zadosti, da je bil velik del sveta, velik del Evrope in četrtina Slovenije pod večnim debelim ledom in snegom leto in dan 100.000 let. Pomislite, razlika je samo 6 °C. Če ne naredimo velikih korakov, bomo v nekaj desetletjih na svetu prišli do povečane temperature za 4 °C , do konca stoletja tudi do 5 ali 6 °C. Toda točno v obratni smeri, kot je bilo znižanje temperature v ledeni dobi. Sedaj si lahko predstavljamo, kaj 6 °C pomeni v globalnem segrevanju. Določeni deli Zemlje bodo zaradi vročine in s tem poveznih intenzivnih vremenskih dogodkov, kot so močna neurja, poplave, suše itd, postali za življenje in bivanje nemogoči. Vode ne bo, kmetijstva ne bo. Gre zares.

Če želi Evropa doseči cilje iz Pariškega sporazuma, bi morala do leta 2030 vsako leto nameniti okrog 180 milijard evrov dodatnih naložb v energijsko učinkovitost, obnovljive vire energije in čisti promet. Naložbe pomenijo priložnost gospodarstva. Kakšne so realne možnosti za takšen zagon in kje bi lahko bila v tem zagonu Slovenija?

Podnebne spremembe je potrebno gledati ne kot problem, ampak kot priložnost za bolj zdrav in varen jutri. Za zeleno gospodarstvo, zelena delovna mesta. Fosilna goriva je potrebno zamenjati z obnovljivimi viri energije, saj je temeljni problem globalnega segrevanja in podnebnih sprememb pretirana uporaba fosilnih goriv. Potrebno jih je pustiti v zemlji in preiti na obnovljive vire. Preiti na trajnostno mobilnost, na okoljsko kmetovanje, na drugačne načine industrijske proizvodnje. Slovenija je majhna država in je zaradi majhnosti bolj prilagodljiva. Lahko hitreje prevzame nove razvojne vzorce. Gre za širše razvojne vzorce, ki morajo spremeniti način razmišljanja, delovanja in bivanja. Podnebne spremembe nam hkrati lahko odprejo oči, da pograbimo in sprejmemo možnosti za drugačno, boljše, bolj zdravo življenje v prihodnosti.

Tudi evropska Komisija pripravlja predlog strategije za dolgoročno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v EU. Čemu bi morala dati EU prednost v modernizaciji gospodarstva, industrije, finančnega sektorja in raziskovalnega dela?

V Pariškem sporazumu je zapisano, da morajo vse države podpisnice do konca leta 2020 pripraviti svoje dolgoročne podnebne strategije do leta 2050. V EU pa je dodatno dogovorjeno, da te strategije pripravimo že do konca 2019. Te strategije v državah pridno pripravljamo. Komisija je v imenu EU pripravila osnutek dolgoročne podnebne strategije do leta 2050 za raven EU že konec novembra. Ta dokument je bil v osnutku pripravljen že za predstavitev tudi v Katovicah. Dolgoročna strategija ima tri scenarije. Prvi scenarij je zmanjšanje emisij toplogrednih plinov do leta 2050 glede na leto 90 za 80 %, drugi scenarij za isto obdobje predvideva zmanjšanje za 95 % v primerjavi z letom 1990. Tretji scenarij je doseganje ogljične nevtralnosti do leta 2050, kar pomeni, da izenačimo izpuste toplogrednih plinov s ponori le-teh v gozdovih, ali s spremembo rabe tal.

In Slovenija?

Tudi Slovenija pripravlja takšen dokument. Prav tako z enakimi tremi scenariji. Zakaj z enakimi? Zaradi tega, ker scenariji izhajajo iz istih številk, 2 °C in 1,5 °C. Preračunano to pomeni za razvite države – 80%, – 95%, in ogljično nevtralnost do leta 2050 v primerjavi z letom 1990. Seveda so za države v razvoju številke nekoliko nižje. V Sloveniji načrtujemo pripravo strategije v enem letu, pripravljena naj bi bila do konca 2019. Se pravi leto prej, kot to narekuje Pariški sporazum. Ta dokument bo drugi najpomembnejši projekt v Sloveniji po osamosvojitvi Slovenije. To se morda sliši kot pretiravanje. Vendar, gre za spremembo razvojne paradigme. Pomembno je, da ga bomo vsi razumeli, da se bomo z njim vsi identificirali, da bomo vanj tudi vsi verjeli. Ta dokument morajo sprejeti vse politične stranke v Državnem zboru, saj bo le tako dobila nacionalni mandat za izvajanje v naslednjih 30 letih. Zato bi bilo modro, da pripravimo dolgoročno strategijo na tak način, kot so jo na primer pripravili na Nizozemskem v letošnjem letu ali na Švedskem lansko leto.

Kako?

V obeh državah so najprej pripravili Zakon o podnebnih spremembah v parlamentu, katerega so podprle praktično vse politične stranke, razen ene. V zakon so zapisali zelo ambiciozen cilj za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in vladi naložile, da ta cilj uporabi pri pripravi dolgoročne podnebne strategije. Po mojem je edino realno, da tudi v Sloveniji pripravimo strategijo »od zgoraj navzdol«, s predhodnim zakonom v parlamentu. Če jo bomo začeli pripravljati »od spodaj navzgor« z usklajevanjem med vsemi sektorji, je uspeh zelo vprašljiv, ali pa bi za to delo potrebovali nekaj let.

Strategija mora vsebovati jasne cilje, a okvirne ukrepe. Natančnih ukrepov za trideset let do leta 2050, ko še ne poznamo tehnologij, ko ne poznamo možnosti, ki jih bo prinesel čas, čas pa spreminja tehnologije in tehnike in možnosti iz dneva v dan in iz leta v leto, se ne da predvideti natančnih ukrepov.

Zakaj dialog Talanoa in kakšna je vrednost takšnega dialoga, če se mu nekatere ključne države nočejo pridružiti, podnebne spremembe pa so globalni mega trend?

Talanoa dialog v jeziku pacifiških otokov pomeni vključujoč, transparenten in konstruktiven dialog. Ta dialog je na ravni ministrov potekal tudi na Podnebni konferenci v Katovicah. Prinaša pogovor, ki naj bi dal ustrezne napovedi, kako se bodo vse države, vključno z državami EU, lotile priprave dokončnih ciljev za izvajanje Pariškega sporazuma. Namreč 2015 so vse države dale samo preliminarne napovedi oz. cilje za izvajanje Pariškega sporazuma do leta 2030, torej za prvi deset letni cikel – od leta 2020 do 2030. Če te številke seštejemo skupaj na svetovni ravni, pridemo komaj na ohranitev porasta svetovne temperature do okoli 3,5 °C, celo do 4. To je premalo, to je dvakrat preveč kot nalaga cilj Pariškega sporazuma. Zato Talanoa dialog. Epilog naj bi doživel septembra drugo leto v New Yorku na podnebnem vrhu ZN, na ravni predsednikov držav in vlad, ki ga organizira generalni sekretar ZN Antonio Guterres. Na tem vrhu naj bi se vse države sveta dokončno dogovorile, da naredimo bistveno večji korak, kot smo ga bili pripravljeni narediti do danes in da povečamo cilje in ambicijo za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in za bolj intenzivno prilagajanje na podnebne spremembe.

Zakaj menite, da potrebuje svet novo kulturno gibanje, da potrebuje pozitivna sporočila in nove zgodbe navdiha in priložnosti za varen podnebni jutri? Kako bi opredelili podnebno učinkovito družbo?

Podnebne spremembe so eden od dveh največjih svetovnih problemov. Drugi velik svetovni problem je nekontroliran prehod v t.i. četrto industrijsko revolucijo z vsemi dilemami, ki jih prinašajo umetna inteligenca, biotehnologija in druge. Če bi bile podnebne spremembe samo tehnični problem za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov s prehodom iz fosilnih goriv na obnovljive vire energije, če bi bilo to samo vprašanje boljših tehnologij, bi bili že na zelo dobri poti. Problem podnebnih sprememb niso tehnični problemi, ampak so problemi na psihološki ravni.

Govorite o posamezniku?

Da. O tem, kako ljudje reagiramo, kako čutimo, kakšen je naš odnos, kakšna je naša miselnost o podnebnih spremembah. Še vedno si ljudje predstavljamo, da so podnebne spremembe nekje drugje. Da se dogajajo na severnem polu, kjer zmanjkuje ledu. Da se dogajajo v Afriki, da se ne dogajajo pri nas. To je napačno razmišljanje. Podnebne spremembe se dogajajo tudi pri nas. Kažejo se v ekstremnih vremenskih dogodkih, ki jih je vedno več. Več je poplav, suš, dolgotrajne so, letni časi so med sabo pomešani, temperature se enkrat močno dvignejo, potem močno padejo. To se bo samo stopnjevalo.

Ali je to dovolj?

Razumevanje in ukrepanje sta dva različna pojma. Zato je potrebno ukrepanje spremeniti. Za ukrepanje potrebujemo dobro komuniciranje z javnostmi. Obstaja statistika, da se trenutno v javnih medijih 80 do 85 % vseh sporočil o podnebnih spremembah prikazuje kot katastrofa. Namesto da bi se na drugi strani prikazalo, da lahko probleme rešimo, da moramo zagrabiti priložnosti. Da je lahko boljši trajnostni jutri. Zato je treba v sporočilih prikazovati tudi to stran medalje. Tudi voditelji morajo sprejeti drugačne vzorce vodenja. Voditelji, politiki, vlade ne smejo sprejemati samo najlažjih projektov za štiriletne mandate. Morajo se spoprijeti tudi s projekti, ki obsegajo več mandatov. Šele takrat bodo pokazali svojo pripravljenost, da so se sposobni spoprijeti z dolgoročnimi problemi, ki jih morajo razumeti vse stranke v parlamentu in vsi ljudje.

Učinkovitega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov in sprememb, kot jih zahtevajo mednarodni podnebni dogovori, tudi v Sloveniji ne bo brez odgovornosti in sodelovanja vseh resornih politik v državi – od zdravstva, energetike, prometa, kmetijstva naprej. Ali se vam ne zdi, da bo potrebno v Sloveniji še več spodbud za soodgovornost vseh politik v državi pri doseganju podnebnih ciljev?

Podnebne spremembe kličejo na pot v smeri trajnostnega razvoja. To bo za sabo potegnilo različne dobre vzorce ravnanja. Če bom jaz postavil sončne celice na svojo hišo, bodo zagotovo zelo hitro to naredili tudi sosedje. Bo naredila cela vas, bo naredila cela država. Dobri vzorci in uspešne zgodbe se vedno prenašajo na druge. Takšen proces potrebujemo v Sloveniji in po celem svetu.

Ali ni eden izmed glavnih pogojev tudi sodelovanje resornih politik v državi?

Delovanje različnih resorjev, ki morajo pripraviti svoje resorne programe, je nadvse pomemben del. Trasirati ga mora državni zbor in potem vlada. Vladni resorji, vladna ministrstva morajo prevzeti svoj del odgovornosti in svoj del resornih nalog. Nekatera resorna ministrstva danes pogosto v zelo kratkovidnem odgovoru pravijo, »mi pa tega ne zmoremo«, «za nas so ti cilji previsoki«. Te besede ministrstva ne morejo uporabljati. Ko bodo pripravljene številke s cilji za izvajanje dolgoročne strategije in cilji za desetletne programe, bodo morala ministrstva pripraviti samo pot in narediti vse, da te cilje uresničijo. Ministrstva oz. sektorji si ne bodo sama določali ciljev.. Slediti morajo številkam, ki jih bomo desetletno in petletno dopolnjevali in popravljali, da bi sledili poti do cilja, ki ga bomo sprejeli v dolgoročni podnebni strategiji do leta 2050. Sektorji morajo med samo uspešno in kvalitetno sodelovati.

Zdaj tega ni?

Takšno sodelovanje, kot je danes, da je vsako ministrstvo na nek način svoj »obdelovalni vrt«, ne daje rešitev. Podnebne spremembe so problem, ki tangira vse resorje. V zakonu o vladi imamo zapisano veliko napako, ki jo je treba nemudoma spremeniti. V zakonu o vladi namreč piše, da je v slovenski vladi za podnebne spremembe, za naloge in dela na podnebnih spremembah, zadolžen resor za okolje. To je preživelo in to ne zdrži. Za podnebne spremembe, za globalno segrevanje je odgovorno in pristojno vsako ministrstvo s svojega vsebinskega kota. Lahko pa določimo eno ministrstvo, kot je na primer Ministrstvo za okolje in prostor – MOP, ki samo koordinira pripravo dolgoročne strategije. Ne more pa namesto drugih resorjev pripraviti zanje ukrepov. Smiselno bi seveda bilo ustanoviti na primer tudi skupno ministrstvo za trajnostni razvoj. To ministrstvo bi lahko koordiniralo vse trajnostne vsebine, kot so podnebni problemi, izzivi, priložnosti, trajnostna energetika, trajnostna mobilnost in promet, trajnostno kmetijstvo in številne druge naloge, ki so v okviru trajnostnega razvoja.