Nova uredba o razvrščanju objektov in pravilnik o dokumentaciji za gradnjo – EOL 133

Pravilnik konkretizira zahteve Gradbenega zakona tako glede oblike vlog oziroma obrazcev, ki se prilagajo pri zahtevah v upravnih postopkih, kot tudi vsebino in obseg dokumentacije, ki se prilaga v posameznih upravnih postopkih izdaje predodločbe, pridobivanja mnenj mnenjedajalcev, gradbenega dovoljenja, prijave začetka del ali uporabnega dovoljenja. Pravilnik v večini ohranja dosedanje poimenovanje dokumentacije od idejne zasnove (IZP), projekta za izvedbo (PZI) in projekta izvedenih del (PID).

Bistvena sprememba je pri poimenovanju »projekta« za gradbeno dovoljenje (PGD), ki se je spremenil v »dokumentacijo« za gradbeno dovoljenje (DGD). S tem je poudarjeno, da je dokumentacija po obsegu in vsebini drugačna, manjša od dosedanje, saj že sam zakon prenaša dokazovanje bistvenih zahtev objekta v fazo PZI. DGD se tako osredotoča na lokacijske vidike nameravane gradnje, ki so predmet postopka izdaje gradbenega dovoljenja. Seveda pa je treba že v tej fazi odgovoriti tudi na vprašanja glede vplivov, ki jih bo objekt imel na okolico, tudi na sosede in mejaše. DGD tako po novem ne bo nudil zadosti tehničnih navodil in rešitev za izvajanje gradnje, zato že zakonodaja določa prijavo začetka gradnje, kateri se mora priložiti PZI. V tem projektu so na podlagi DGD in gradbenega dovoljenja sprojektirane tehnične rešitve, ki dokazujejo izpolnjevanje zahtev gradbenotehničnih predpisov (mehanska odpornost in stabilnost, požarna varnost, higienska in zdravstvena zaščita ter zaščito okolja, varnost pri uporabi, zaščito pred hrupom, varčevanje z energijo in ohranjanje toplote, univerzalna graditev in raba objektov ter trajnostna raba naravnih virov), del tega projekta pa so tudi konkretna navodila izvajalcu, kaj in kako mora objekt izvesti.

Pravilnik med drugim posebej obravnava DGD za objekte z vplivi na okolje, za katere se izdaja dovoljenje v integralnem postopku. Predviden je razširjen obseg dokumentacije, ki obravnava tudi vse vsebine, ki se presojajo skozi postopek presoje vplivov objekta na okolje ter vključuje npr. opis alternativnih rešitev z utemeljitvijo izbora predložene rešitve, podatke glede predvidenih emisij snovi in energije v okolje, okvirni termin gradnje in podatke o izvedbi gradnje, podatke o gradbenih odpadkih, opis tehnoloških postrojev, masne in energetske bilance itd.

Gradbeni zakon še vedno določa, da se po koncu gradnje izdela PID, ki služi tako pridobitvi uporabnega dovoljenja kot za evidentiranje objekta ter njegovo uporabo in vzdrževanje. Vlogi za uporabno dovoljenje, ki je po novem zahtevano tudi za enostanovanjsko stavbo, se kot do sedaj prilaga tudi Dokazilo o zanesljivosti objekta, ki vsebuje vse ključne listine, s katerimi se dokazuje, da so v objekt vgrajeni ustrezni materiali, da so izvedene ustrezne meritve in druga dokazila, s katerimi izvajalec, nadzornik in projektant dokazujejo, da je objekt varen in zanesljiv.

Pravilnik kot novost uvaja še številne obrazce, ki so pripravljeni za pomoč tako projektantom, investitorjem kot tudi upravnemu organu. Obrazci so izdelani z mislijo na prihajajoč sistem e-graditve, ki bo pripravo dokumentacije in vlaganje vlog bistveno poenostavil.

Uredba, ki je drugi sprejeti predpis, nadomešča vsebino stare Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje in Uredbe o klasifikaciji vrste objektov. Ključna novost je, da uredba združuje pravila klasifikacije objektov glede na namen in razvršča objekte glede na zahtevnost gradnje med zahtevne, manj zahtevne, nezahtevne in enostavne objekte. Klasifikacijo objektov se praviloma uporablja za statistične namene. Se pa na to klasifikacijo vežejo številni gradbeni in drugi predpisi, upošteva pa se tudi pri umeščanju, da vemo, ali smemo objekt posameznega namena sploh umestiti v prostor. Glede na novo definicijo objekta, ki jo je uvedel Gradbeni zakon, se klasifikacija, ki temelji na evropski klasifikaciji in deli objekte na stavbe in gradbene inženirske objekte, razširja še na področje drugih gradbenih posegov, kamor so zajeta različna reliefna preoblikovanja terena, razna alternativna gradnja, kot so drevesne hišice ali hiše na vodi ter urbana oprema.

Gradbena zakonodaja ohranja razvrstitev objektov na zahtevne, manj zahtevne, nezahtevne in enostavne objekte. Uredba konkretizira razvrščanje posameznih objektov glede na njihov namen s pomočjo splošnih in posebnih meril. Vsekakor so novost splošna merila, ki so bila ponovno uvedena na pobudo inženirske stroke in določajo splošno dovoljene višine, globine, razpone za stavbe, gradbene inženirske objekte in druge gradbene posege. Splošna merila so zapisana v členih uredbe, posebna merila pa v razpredelnici, ki je priloga uredbe.

Na videz največje spremembe so pri enostavnih in nezahtevnih objektih. Do sedaj so bili tovrstni objekti opisani in določeni v posebni razpredelnici, nova uredba pa jih ne ločuje. Zato je vsaki vrsti enostavnih in nezahtevnih objektov določena namembnost. Da je prehod iz starega v nov sistem lažji, je bila ob pripravi uredbe pripravljena tudi Tehnična smernica za graditev TSG-V-006:2018 Razvrščanje objektov, ki je objavljena na spletni strani Ministrstva za okolje in prostor.

Precejšnja sprememba je tudi pri dovoljevanju postavitve objektov, ki so proizvodi, kot npr. rastlinjaki, šotori, skladišča ali zabojniki. Do sedaj je veljalo, da so vsi proizvodi (prefabrikati) enostavni objekti, zato je po Sloveniji zrasla prava množica tovrstnih objektov, ki pa v mnogih primerih niso ustrezali nameravani uporabi niti niso izpolnjevali pogojev za to, da bi se šteli za proizvode. Zato so v uredbi za tovrstne objekte zapisana drugačna merila. Objekt je lahko proizvod le, če je proizvajalec poskrbel za vse elemente objekta, od pritrjevanja do konstrukcije, prekritja (fasade) in do morebitnih inštalacij v objektu. Od proizvajalca se zahteva, da za vsak proizvod navede namen uporabe in da v tehnični dokumentaciji, ki proizvod spremlja, navede, kako je zagotovil varnost in izpolnjevanje vseh relevantnih gradbenotehničnih predpisov. Kupec mora za tovrstni objekt – proizvod pridobiti gradbeno dovoljenje za nezahteven objekt (razen če je objekt tako majhen, da izpolnjuje pogoje za enostaven objekt), pri postaviti pa se ne sme uporabljati betonskih ali zidarskih del niti se na mestu postavitve objekta ne sme variti. Uporabljati ga sme samo za namen, za katerega je bil proizveden in preizkušen.

Uredba opredeljuje tudi dela, ki se štejejo za vzdrževalna dela in jih natančneje opredeljuje v preglednici v prilogi 2. Kot novost je posebej opredeljena možnost zamenjave posameznega konstrukcijskega elementa, npr. zamenjava špirovca, če se ga zamenja z enakim. So pa zato strožje zapisane zahteve pri vzdrževanju zunanjosti objekta, saj nova določba zahteva, da se ovoj pri vzdrževanju oblikovno ne sme bistveno spremeniti. Ob tem pogoju še vedno ostaja možnost energetskih prenov in vgradnja naprav za izkoriščanje obnovljivih virov energije v okviru vzdrževalnih del.

Morda največja sprememba v tem delu uredbe je določba, da se za vzdrževanje objekta štejejo tudi gradbena in druga dela, ki so potrebna za odpravo posledic naravnih in drugih nesreč. To pomeni, da se v primeru, ko je bil objekt zaradi nesreče delno uničen ali poškodovan, ni treba spraševati, ali je treba za njegovo obnovo gradbeno dovoljenje, ampak se šteje, da gre za vzdrževanje, če se z deli začne takoj oziroma najkasneje v treh mesecih po nesreči in se zgradi enak objekt, kot je bil pred nesrečo.

Na ministrstvu so že pripravili prvo zbirko odgovorov na vprašanja, ki so se v zvezi z izvajanjem uredbe in pravilnika pojavila v praksi, zato je smiselno ob razmisleku, če in kako se lotiti investicije v gradnjo objekta, obiskati spletne strani Ministrstva za okolje in prostor.

Ministrstvo za okolje in prostor,
Tanja Mencin