Znanje je, problem trajnostnih rešitev so učinkoviti poslovni modeli – EOL 133

Struktura vpisa študentov v šolsko leto 2018/2019 oziroma njihovega zanimanja za učne programe ne kaže sprememb, ki jih zahteva trg dela, industrija 4.0 in globalni ter regionalni trendi trajnostnega razvoja. Neustrezni strokovni profili, pomanjkanje kadrov naravoslovnotehničnih usmeritev in beg možganov postajajo omejitveni dejavnik razvoja Slovenije. Zakaj so premiki počasni, kaj lahko stori univerza v sodelovanju s šolami in gospodarstvom?

Trg dela ni glavni dejavnik pri odločanju mladih o tem, kaj bodo študirali. V ospredju so še vedno njihov interes ter vpliv staršev in prijateljev. Prav zato ne moremo pričakovati, da bo prišlo do nenadnega povečanja zanimanja za študijske programe, ki imajo večji zaposlitveni potencial. Članice Univerze v Ljubljani organizirajo številne aktivnosti, predvsem poletne tabore, s čimer osnovno- in srednješolcem približujemo tudi naravoslovne in tehnične študije. V študijskih letih pa spodbujamo praktično sodelovanje z gospodarstvom v obliki skupnih projektov, praks ipd. Predvidevam, da bi moralo več energije v promocijo teh študijskih programov vložiti tudi gospodarstvo.

Čeprav je zavod RS za šolstvo pred dvema letoma analiziral učne načrte in kurikularne dokumente, koliko in kako so v izobraževanje in vzgojo v visokem šolstvu vključeni pojmi trajnostnega razvoja, je vtis, da so ugotovitve ostale preveč na papirju. Ali pa so vendarle spremembe in se vsebine univerzitetnega izobraževanja dopolnjujejo? Kako se to kaže na ljubljanski univerzi?

Za študijske programe Univerze v Ljubljani velja, da so v mnogih prisotne socialne, okoljske in ekonomske dimenzije trajnostnega razvoja. Velikokrat je v enem programu celo več dimenzij. Programe in predmete, ki se posvečajo trajnostnemu razvoju, najdemo pri članicah Univerze v Ljubljani, ki pokrivajo različna področja študija. Imamo tudi interdisciplinarni doktorski program Varstvo okolja, ki je neposredno povezan s področjem trajnostnega razvoja.

Pred dvema letoma je bila na Univerzi Gibraltar tudi mednarodna konferenca z naslovom Univerze kot svetilniki sprememb: Izobraževanje za trajnostni razvoj odpira poti za nov svet. Na konferenci so priznali, da je potrebno univerzitetnim učiteljem izboljšati podporo, da bi se poučevanje in učenje preusmerilo k trajnostnem razvoju. Predstavljena je bila spletna platforma za strokovni razvoj na področju izobraževanja za trajnostni razvoj. Kako univerza pomaga univerzitetnim učiteljem, da v programe prenašajo temeljne strateške usmeritve trajnostnega razvoja in obremenilne posledice sedanje razvojne paradigme ter spodbujajo študente k drugačnemu slogu življenja?

Na osnovi lastnega raziskovanja ter domačih in tujih raziskovalnih dosežkov na Univerzi v Ljubljani izobražujemo kritično misleče vrhunske strokovnjake, ki so usposobljeni za vodenje trajnostnega razvoja. Trajnostni razvoj je del naše univerze, je del pedagoškega procesa. Tako za to področje kot za vsa ostala velja, da se naši pedagogi ves čas izobražujejo o novostih in kako jih prenesti na študente oziroma kar je še pomembneje, naši pedagogi o tem poučujejo druge pedagoge. Nenazadnje naj omenim, da imata tako Ekonomska kot Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani mednarodni okoljski znak Zelena zastava. To pomeni, da sta uspešno zaključili vseh sedem korakov, ki jih določa mednarodni program za okoljsko vzgojo in izobraževanje za trajnostni razvoj – Ekošola.

Podatki o interesu mladih za poklic okoljevarstvenega ali naravovarstvenega tehnika v srednjih šolah, enako na visokih šolah, niso spodbudni. Ali to pomeni, da bi bilo potrebno prenoviti vsebino študijskih programov varstva okolja in trajnostnega razvoja na vseh ravneh izobraževanja ter trajnostne vsebine vključiti v vse študijske programe?

Vsebine, povezane s trajnostnim razvojem, so vpete v programe članic Univerze v Ljubljani. Seveda gre za področje, ki bi se mu bilo dobro posvečati na vseh ravneh izobraževanja. Težko pa je pavšalno oceniti, da bi sprememba programov v srednji šoli posledično pripeljala do več zanimanja za poklice, povezane s trajnostnim razvojem. Mislim, da moramo najprej na ravni države postaviti jasne cilje glede trajnostnega razvoja. Ali jih imamo?

Dr. Gregor Radonjič z mariborske Ekonomsko-poslovne fakultete je med drugim opozoril, da vodilni menedžerji ne vedo, zakaj so koristni okoljski ukrepi in da je njihova katedra za podjetniško varstvo okolja edina takšna na ekonomskih fakultetah in poslovnih visokih šolah v Sloveniji. Kako lahko univerza diplomante, bodoče soustvarjalce razvoja Slovenije, usposobi za zeleno upravljanje podjetij – da bodo poznali, kakšne ukrepe zahteva ekološki dolg Slovenije, krožno gospodarstvo, emisije toplogrednih plinov, življenjski ciklus izdelka in podobno? Katere fakultete bi morale najhitreje na pot trajnostne prenove? Ali ste o tem morda izvedli strokovne konference na univerzi?

Na naši Ekonomski fakulteti, od koder verjetno prihaja večina menedžerjev, so študenti deležni izobraževanja o vseh aspektih trajnostnega razvoja, o njegovem vplivu na gospodarstvo, produktivnost, finance, inovativnost. Pomankanja znanja s tega področja zato zagotovo nimajo. In tukaj ne gre le za bodoče menedžerje, ampak razvojno osebje, inovatorje. Če navedem zelo konkreten primer – študenti Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani so s podjetjem Pipistrel razvili prvo električno polnilnico za letala na svetu. Torej gre za izrazito interdisciplinarno področje, kjer morajo družboslovne in tehniške fakultete delovati usklajeno. Glavni problem trajnostnih ekoloških rešitev pa so učinkoviti poslovni modeli.

Ob predstavitvi deleža trajnostnega razvoja v izobraževalnih programih slovenskih gimnazij sta Drago Kos in Samo Pavlin zapisala, da je trajnostni razvoj v formalnem šolskem sistemu obravnavan redukcionistično in da redukcionizem in parcialnost »trajnostnih« vsebin kažeta na razhajanja v razumevanju koncepta trajnostnega razvoja. Ali bi lahko ta ocena veljala tudi za univerzo?

Omenil sem že, da imamo na Univerzi v Ljubljani trajnostni razvoj vpet v naše poslanstvo in študijske programe, tako da glede tega nimamo slabe vesti.

Za univerzo je zanimiva še ena ugotovitev iz empirične analize gimnazijskih programov, in sicer da so trajnostne vsebine ekstenzivno navzoče v gimnazijskih predmetih in programih. Predstavitev števila zadetkov ključnih terminov v izobraževalnih programih (trajnostni razvoj, sonaravni razvoj, varstvo okolja, onesnaževanje, biotska raznovrstnost in obnovljivi viri) pa je pokazala največjo prisotnost na tehniških gimnazijah, potem pa sledita ekonomska in splošna gimnazija. Kakšno sporočilo daje ta ugotovitev univerzi?

Predvidevam, da obstaja precej idej in možnosti, kako izboljšati trajnostne vsebine. Še enkrat izpostavljam potrebo po interdisciplinarnem pristopu.

Ali se Univerzi ponuja največ možnosti za mreženje in sodelovanje z drugimi inštitucijami in gospodarstvom, tudi ko gre za trajnostni razvoj, posebej na področju raziskovalnega dela? Kje najbolj? Nekateri laboratoriji na fakultetah dosegajo izredne rezultate.

Na Univerzi v Ljubljani ves čas krepimo sodelovanje z gospodarstvom in s širšim družbenim okoljem z aktivnim vključevanjem v različne projekte, Strateška-razvojna partnerstva (SRIP), v shemo Po kreativni poti do znanja in mnoge druge.

Zakon o visokem šolstvu bi lahko že postavil osnovo za reformo šolskega izobraževanja, če bo v njem upoštevana trajnostna razvojna paradigma. Kaj univerza pričakuje od novega zakona, ko gre za spremembe in novosti, še posebej pri financiranju znanstvenoraziskovalne dejavnosti?

Zakon bi v prvi vrsti moral trajno zagotoviti zadostna sredstva za kakovostno izvajanje pedagoške in znanstvenoraziskovalne dejavnosti in urediti plačni sistem. Najbolj akutno je področje investicij v raziskovalno opremo.

Kaj ljubljanski univerzi najbolj dviga ugled na globalni lestvici univerz na svetu?

Na področju pridobivanja projektov Evropskega raziskovalnega sveta (ERC) imamo glede na velikost države izjemne dosežke. Znanstveniki Univerze v Ljubljani se uvrščajo v sam svetovni vrh. Sem sodijo tudi številne nagrade za znanstveno odličnost zaposlenih na Univerzi v Ljubljani, ki jih dobivajo doma in po svetu. Zelo pomembno je tudi naše sodelovanje z okoljem, predvsem gospodarstvom. Na najstarejši in trenutno najbolj uveljavljeni lestvici ARWU (Academic Ranking of World Universities), ki jo poznamo tudi kot Šhanghajsko lestvico, se Univerza v Ljubljani kot edina slovenska univerza že več let zapored uvršča med petsto najboljših univerz na svetu. To je pomemben uspeh, če upoštevamo, da na tej lestvici trideset odstotkov uspešnosti prispevajo Nobelovi nagrajenci, dvajset odstotkov najvišje citirani raziskovalci, štirideset odstotkov raziskovalni dosežki sodelavcev, deset odstotkov pa je popravek glede na število raziskovalcev. Glede na to, da v Sloveniji nimamo Nobelovih nagrajencev, imajo slovenske univerze že v startu slabše izhodišče.

Mineva leto dni, kar ste prevzeli rektorsko mesto. Kakšna je bilanca in kje vidite najboljše poti, da bo univerza »svetilnik« družbenih sprememb?

Ob nastopu mandata sem rekel, da Univerza potrebuje takšne spremembe, da bo preživetveno strategijo nadomestila razvojna. Dno na tem področju smo dosegli leta 2016, zdaj gre navzgor. Začenjajo se pogajanja o plačah v javnem sektorju, investicije na Univerzi pa še vedno ostajajo problematične. Prizadevamo si za izboljševanje kakovosti in s tem pogojev dela na vseh ravneh delovanja. Vedno poudarjam, da moramo več priložnosti dati predvsem mlajši generaciji profesorjev in raziskovalcev. Naša vizija je postati še bolj prepoznavna, mednarodno odprta in odlična raziskovalna univerza, ki ustvarjalno prispeva h kakovosti življenja.