Podjetja že čutijo manko kritičnih surovin, krožna ekonomija pred vrati – EOL 127

Za ponazoritev krožne ekonomije nekateri radi navedejo, da so odpadki enega podjetja vir drugega. Koncept odpadka naj bi torej podjetja povsem opustila. Katere panoge bi se morale tega najbolj zavedati?

Ker prihajam z Zavoda za gradbeništvo Slovenije, mi je seveda najbolj blizu industrijska simbioza s končnim uporabnikom v gradbeništvu. Poznamo jo po konceptu, odpadek enega je vir drugega, med različnimi industrijskimi panogami, kot so papirništvo, metalurgija, rudarstvo in gradbeništvom. Gradbeništvo je primerno kot uporabnik sekundarnih surovin, ker je eden izmed največjih porabnikov surovin sploh. S simbiozo je učinek pri prihranku naravnih surovin največji. Poleg tega imajo številni odpadki lastnosti, ki so primerne za gradbene proizvode. Mislim na primer na vezne (hidravlične, pucolanske) lastnosti nekaterih odpadkov, ki omogočajo proizvodnjo gradbenih kompozitov. Vemo pa tudi, da lahko z mešanico različnih lokalnih sestavin imobiliziramo morebitne nevarne snovi v odpadkih. Seveda pa industrijska simbioza ni omejena niti samo na odpadke niti na naštete sektorje. Na naši prvi delavnici industrijske simbioze, ki smo jo organizirali skupaj z EIT RawMaterials in Gospodarsko zbornico Slovenije lansko leto, smo videli, da podjetja lahko med seboj izmenjuje vire, kot so toplota, voda, znanje, transport. Ne gre torej izključno samo za izmenjavo surovin.

Vendar podatki kažejo, da podjetja premalo poznajo krožno gospodarstvo. Lanska spletna anketa Službe vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko je bila namenjena 2000 podjetjem v Slovenji. Nanje je odgovorilo 6 % podjetij, med njimi je 66 % anketiranih podjetij odgovorilo, da ne pozna ne industrijske simbioze in ne krožnega gospodarstva. Kaj to pomeni? Da podjetja še niso začela razmišljati, kako bo s surovinami in materiali, ki jih bodo potrebovali v prihodnjih letih? Kaj kažejo vaše raziskovalne izkušnje?

Glede na dogajanja v preteklih letih lahko rečemo, da smo v Sloveniji odlični, kar se tiče »top-down« pristopa h krožnemu gospodarstvu. Vemo, da je Slovenija članica CE100 v okviru Ellen MacArthur fundacije. Krožno gospodarstvo je na dnevnem redu v številnih odločevalnih krogih, oblikujemo strategije, vendar pa nam manjkajo konkretni pristopi, t.i. »bottomup« pristop.

Zakaj je tako?

Deloma k temu botrujejo obstoječi zakonodajni in administrativni postopki. Ti še niso prilagojeni krožnemu gospodarstvu. Po drugi strani se veliko podjetij srečuje s težavami pri sprejemanju novih krožnih poslovnih modelov, s strani splošne javnosti pa tudi odločevalcev, torej pri pridobivanju t.i. družbene licence. Pri tem je močen moment NIMBY, ne na mojem dvorišču. Ne glede na to pa v Sloveniji že obstajajo samoiniciativne dobre prakse industrijske simbioze, ko podjetja oblikujejo poslovne modele na osnovi recikliranja različnih vrst odpadkov za gradbene proizvode, na primer za sanacijo rudniških prostorov ali večja geotehnična dela. Podjetja o tem vsekakor razmišljajo. Nekatera podjetja, ne na področju gradbeništva, kjer je virov na splošno dovolj, se morajo že soočati z omejenimi viri, ki so npr. povezani z uvozi izven Evrope, to so tako imenovane kritične surovine.

Na katere kritične surovine mislite? Od katerih surovin in materialov je najbolj odvisna EU in od katerih Slovenija? EU uvaža šestkrat več surovin, kot jih izvaža. Ali je problem preveliko uvozne odvisnosti od surovin mogoče reševati z odgovornostjo proizvajalca za življenjski ciklus izdelka in s sekundarnimi surovinami?

Evropska unija periodično objavlja listo kritičnih surovin. Prva je bila objavljena leta 2011, na njej je bilo 14 kritičnih surovin, septembra lani pa je bila objavljena že tretja lista kritičnih surovin. Gre za surovine z velikim tveganjem v zvezi z oskrbo ter velikim gospodarskim pomenom. Trenutno je na seznamu že 27 kritičnih surovin, torej skoraj dvakrat več kot pred 7 leti. Največje tveganje za Evropo je premajhna ponudba surovin, gre za odvisnost od uvoza. Npr. Kitajska je najvplivnejša država v svetovni oskrbi z večino kritičnih surovin, kot so redki zemeljski elementi, magnezij, volfram, antimon, galij in germanij. Spet druge države imajo prevladujoče zaloge določenih surovin, npr. Brazilija niobij ali ZDA berilij in helij. Oskrba s platinskimi kovinami je koncentrirana v Rusiji, gre za paladij, in Južni Afriki, kjer imajo iridij, platino, rodij in rutenij. Podobno je tudi v Sloveniji. Je pa seveda to odvisno, kako dobri smo v industrijskih panogah, kjer so te kritične surovine potrebne. Vem za slovenska podjetja, ki jim je uvoz iz Kitajske dejansko izziv, ker nikoli ne vedo, koliko surovin bodo lahko nabavili.

Torej se ve, kaj EU manjka. In kaj stori gospodarstvo?

Namen te listine je spodbuditi evropsko proizvodnjo kritičnih surovin tudi s krepitvijo pridobivanja sekundarnih surovin s pomočjo recikliranja, pa tudi z izkoriščanjem novih zalog primarnih surovin. Na primer rudarjenje v ekstremnih okoliščinah, pridobivanje surovin iz manj bogatih rud in podobno. Razmišljati moramo tudi o substituciji kritičnih surovin. Izziv evropske odvisnosti od surovin moramo spremeniti v priložnost za evropsko gospodarstvo. To je eden izmed glavnih ciljev EIT RawMaterials, evropske skupnosti znanja in inovacij na področju surovin. Nastalo je v okviru Evropskega inštituta za inovacije in tehnologije. Njen član je tudi Zavod za gradbeništvo Slovenije. Izziv pomanjkanja surovin lahko pomeni tako tudi priložnost za podjetja pri razvijanju novih poslovnih modelov oziroma razvojem novih tehnologij.

Če ste konkretni – katere panoge bi si lahko zagotovile stabilnejšo surovinsko bazo, če bi bolj in več uporabljali materiale iz odpadkov?

Če se vrnem na področje gradbeništva, je ta panoga vsekakor ena izmed tistih, ki lahko velik delež surovin zagotovi na osnovi recikliranja lokalno dostopnih odpadkov. Ključ je v lokalnem zagotavljanju surovin, recikliranju odpadkov, s krajšimi transportnimi potmi. V smernicah za Evropo, gospodarno z viri, iz leta 2011, lahko beremo, da boljša gradnja in uporaba stavb lahko vpliva na večjo snovno učinkovitost. Ta lahko prihrani več kot 50 % vseh surovin, ki se uporabljajo v gradbeništvu. Pri tem so seveda pomembna tudi orodja za spremljanje učinkovitosti, npr. analiza življenjskega ciklusa, orodja za boljše upravljanje s surovinami, npr. za analizo snovnih tokov v mestih, regijah, ter orodja, ki povečajo sledljivost in transparentnost uporabe surovin.

V strateško razvojnem inovacijskem partnerstvu (SRIP) mreže za prehod v krožno gospodarstvo so izpostavljena tri fokusna področja: biomasa in alternativne surovine, sekundarne surovine in funkcionalni materiali. Na katere projekte se usmerja EU in kateri projekti so zanimivi za Slovenijo?

Na Zavodu za gradbeništvu Slovenije imamo več projektov, povezanih s krožnim gospodarstvom. Nekateri so nacionalni, nekateri mednarodni. ZAG je aktivno vključen v H2020 projekt PaperChain, velik demonstrativni projekt iz prvega razpisa H2020 v letu 2016 na temo krožnega gospodarstva. Projekt se posveča razvoju novih gospodarskih modelov z uporabo odpadkov iz papirniške industrije, med drugim v gradbeništvu, kjer ima ZAG kar nekaj uspešnih zgodb pri pripravi ustreznih gradbenih kompozitov z uporabo tovrstnih odpadkov. V lanskem letu smo bili uspešni, tokrat kot koordinator, na drugem razpisu H2020 za večje demonstrativne projekte krožnega gospodarstva s projektom Cinderela, katerega glavni cilj je oblikovati nove poslovne sisteme urbanega gradbeništva z zapiranjem zank na lokalnih ravneh. Projekt se bo pričel 1. junija 2018. Poleg ZAGa kot koordinatorja v projektu sodeluje podjetje NIGRAD iz Maribora, kjer bo izvedeno več demonstrativnih projektov uporabe sekundarnih surovin.

Sodelujete tudi v projektu Retracking. Problem je, kaj storiti z 80 milijoni ton proizvodov iz kompozitov, ki so ojačani s steklenimi vlakni. Ti proizvodi imajo dolgo življenjsko dobo, ni pa učinkovite rešitve glede reciklaže. Kaj raziskujete?

Projekt Retracking je financiran s strani čezmejnega programa Interreg Italia-Slovenija. V projekt je vključenih 5 partnerjev, trije iz Italije (Polo Pordenone, Gees Recycling in Infordata Sistemi) in dva iz Slovenije (Zavod za gradbeništvo Slovenije in Gospodarska zbornica Slovenije). Glavna tema je recikliranja polimernih kompozitov, ojačenih s steklenimi vlakni, ki jih lahko najdemo v različnih skupinah odpadkov. Za programsko območje so morda najbolj vidni odpadki odpadnih/rabljenih plovil, za katerega nimamo sistemskih rešitev ravnanja in recikliranja, kot je npr. s sorodnimi proizvodi avtomobilov. Najdemo pa te odpadke med številnimi komunalnimi odpadki, npr. odpadna športna oprema, rabljene otroška igrala, med gradbenimi odpadki, npr. cevi, talne obloge, zalogovniki vode, ter v drugih skupinah odpadkov. Gre za odpadke iz proizvodov, ki morajo imeti relativno visoko trdnost, po drugi strani pa so lahki in tanki.

Projekt razvija inovativno rešitev na dveh področjih. Na eni strani gre za relativno enostavno in učinkovito recikliranje tovrstnih odpadkov v gradbene proizvode. Po drugi strani pa razvijamo učinkovita orodja za sledljivost in transparentnost prehoda tovrstnih odpadkov v proizvod, njihovo uporabo in ponovno recikliranje. Vsak nov proizvod bo opremljen s čipom RFID, ki omogoča sledljivost proizvoda, to je poreklo, sestavine, datum proizvodnje. Hkrati se razvija elektronski sistem upravljanja in proizvodnje, ki jo lahko podjetja prenesejo v svoje sisteme za optimizacijo organizacijskih procesov. Skratka, projekt je zelo aplikativen, inovativen in rešuje pomemben okoljski problem.

Vendar brez ekonomije takšne rešitve za podjetja niso zanimive. Bo to ekonomična rešitev recikliranja kompozitnih materialov? Kako boste dosegli, da bo vsak končni proizvod vseboval podatke o njegovem nastanku? Ali bo informacija o proizvodu vsebovala tudi kvantifikacijo in ovrednotenje stopnje recikliranja?

Rešitev recikliranja kompozitov je v našem primeru enostavna in ekonomična. Gre za drobljenje kompozitov v agregate, ki se potem ponovno uporabijo kot polnilo v različnih gradbenih proizvodih oziroma notranji opremi. Na trgu obstajajo različne rešitve recikliranja kompozitov, ki pa so v primerjavi z našo veliko dražje in energetsko potratnejše. V proizvodnji je potem realtivno enostavno vstaviti odporen in trajni elektronski nosilec. Ta nosi informacije o vrsti odpadka, iz katerega je proizvod narejen, a tudi o lastnostih proizvoda. Ob tem imajo uporabniki preko mobilnih ali spletnih aplikacij dostop do detajlnih informacij o proizvodu.

Te podatke lahko uporabijo pri odločitvah o ravnanju s proizvodom ob koncu življenjske dobe, torej ponovnem recikliranju. Rešitev je namenjena boljšemu upravljanju z vir in proizvodi na nivoju podjetij. Vsekakor pa lahko pripomore k kvantifikaciji in ovrednotenju stopnje recikliranja, ki pa se zbira na regionalnih, bolj sistemskih nivojih.

Gradbeništvo je panoga, kjer je predelava gradbenih odpadkov v nove produkte dobra poslovna priložnost. Kako bi morali v Sloveniji spodbuditi predelavo odpadkov, kje so največje možnosti? Zakaj postajajo kompoziti v različnih industrijah zelo iskani, hkrati pa je potrebno iskati nove tehnologije za reciklažo? Je v gradbeništvu s kompoziti manj težav?

Osebno mislim, da je ena izmed večjih ovir pri uporabi sekundarnih surovin v gradbeništvu še vedno tista miselna, v glavah ljudi. In to med vsemi deležniki in akterji, od proizvajalcev in naročnikov/investitorjev do odločevalcev in splošne javnosti. Spremeniti moramo miselnost, da je sekundarna surovina iz recikliranega odpadka kategorično nekaj slabšega, celo slabega za okolje. Manj kvalitetnega, bolj zahtevnega za proizvodnjo in uporabo.

Podjetja razmišljajo pri tem predvsem o ekonomiki.

Seveda je najpomembnejši dejavnik ekonomika novih krožnih poslovnih modelov, posebej v gradbeništvu, kjer je na voljo veliko kvalitetnih primarnih surovin. V gradbeništvu je spodbuda za uporabo sekundarnih surovin že v obstoječi zakonodaji, ki enako obravnava proizvode iz primarnih in sekundarnih surovin v luči končnih lastnosti proizvoda. Je pa res, da moramo sistemsko razviti/dopolniti manjkajočo zakonodajo. Npr. določiti mejne vrednosti onesnažil v proizvodih. Delati moramo na tehničnih specifikacijah za vgradnjo ter si kot družba določiti konkretne cilje glede uporabe ter preverjati doseganje teh ciljev z ustreznimi kvantitativnimi orodji. Vsekakor bi h večji uporabi sekundarnih surovin pripomogle tudi spodbude, kot so npr. zelena javna naročila. Verjetno se moramo na nivoju družbe kaj kmalu odločiti, ali bomo svojo konkurenčnost in uspešnost še naprej vezali na porabo surovin in s tem povezanimi negativnimi vplivi na okolje ali pa bomo delovali proaktivno kot družba za zmanjševanje vplivov na okolje in za bolj odgovorno rabo virov.