Dijaku pomagamo, da razvije talent in razmišlja podjetniško – EOL 127

Kaj so pokazali informativni dnevi, ki ste jih imeli. Če ocenjujete letošnji vpis na šolo, kaj vam kaže v primerjavi s prejšnjimi leti?

Z informativnimi dnevi sem zelo zadovoljna. Prišlo je 25 % več dijakov. Največ zanimanja je bilo pri aranžerskem tehniku, medtem ko hortikultura – vrtnar, cvetličar, hortikulturni tehnik ostaja na ravni preteklih let.

Torej ste zadovoljni?

Smo. Zakaj? Zato, ker je letos v Savinjski regiji okoli 56 dijakov manj. Šolski center Šentjur pa je odprl nov program, veterinarski tehnik, ki je za mlade zelo zanimiv. Bodoči dijaki so več ali manj za štirimi stenami, starši pridejo pozno domov, dijaki se ukvarjajo z računalnikom, z mačko in psom. Se pravi, da jim je veterina blizu. Malo manj naravovarstvo, malo manj pridelava rastlin, zelenjave. Zakaj? Ker so preveč oddaljeni od vrta, ker so med štirimi stenami. Ko si pa enkrat starš, ko imaš svoje otroke, ko se zaveš varne, zdrave prehrane – to je takrat, ko si star okrog 35 let, je drugače. Dijaki pa še niso zreli.

Pred leti ste preživljali zaradi nizkega vpisa hudo krizo.

Največja kriza je bila v šolskem letu 2011/2012, ko je bilo na šoli 175 dijakov. Primerjajte z letom 1998, ko je bilo na šoli 810 dijakov. Od leta 2012 vpis vsako leto narašča. Kljub temu, da je v tem obdobju število bodočih srednješolcev upadalo, imamo pri nas dodaten oddelek. To za takšno majhno šolo, kot smo mi, zelo veliko pomeni. Sistem financiranja po dijaku nam za vsakega prinese približno 3.000 € na leto. To dobimo od ministrstva. Vse ostalo moramo pridobiti na trgu.

Kaj pa lahko ponudite trgu?

Zelo veliko. Izobraževanje za varno delo s traktorjem. Odrasli, ki imajo kmetije, ali podjetja, ki delajo s traktorji, morajo imeti voznike s traktorskim izpitom. Imamo šolo vožnje. Dijaki in tudi odrasli pri nas opravijo izpit B kategorije, torej lahko dobijo izpit za avto. Organiziramo ogromno tečajev, na primer tečaj za uporabo fitofarmacevtskih sredstev ali pa tečaje s področja hortikulture in oblikovanja. Prevzemamo scenske postavitve, urejanje okolja. Če želite doma urediti okolico in vrt, naši učitelji naredijo načrt, ga računalniško izrišejo, nato pa naši dijaki uredijo in zasadijo vrt. Potem ga lahko tudi vzdržujejo. In še z marsičim smo na trgu.

Koliko ustvarite s trženjem storitev?

Približno 20 %.

To pomeni, da ste ekonomsko stabilna šola?

Ja, seveda smo. Če tega ne bi bilo, bi morali kar naprej ministrstvo prositi za sredstva. Je fino, če si sam svoj gospodar.

Vaša šola je najstarejša šola slovenske hortikulture in je dala večino usposobljenih, izšolanih delavcev hortikulture v Sloveniji. V katere programe vabite in kako to, da ste k hortikulturi dodali vizualne komunikacije, vizualizacijo prostora?

Naša šola je pred kratkih praznovala 70 let. To govori o tem, da smo prva in najstarejša šola v Sloveniji na področju hortikulture. Leta 1946 je bilo na tem območju mogočno Kvaternikovo posestvo. A če sežem v leto 1800 , so tu gojili šparglje, in zalagali Celje. Obstajajo podatki, da so šparglje in ostale vrtnine vozili po železnici na dunajski cesarski dvor.

Danes so šparglji zelo iskani.

Seveda. Tudi po zaslugi naše šole. Leta 1997 smo bili v Savinjski dolini prvi, ki smo zasadili nasad špargljev na 10 arih. Takrat smo preizkušali enajst različnih sort špargljev. Šparglje prodajamo. Zanje se je odločilo veliko kmetov, ko so videli pridelavo pri nas, saj je to zelo donosna dopolnilna dejavnost na kmetiji. Vprašujete za vizualne komunikacije. Ko je bilo manj vpisa za vrtnarje in cvetličarje, smo leta 2000 zaprosili ministrstvo za nov program, ki se nam je zdel smiseln. Če mi oblikujemo živo naravo, kaj je tisto, kar bi lahko povezali z neživo naravo? In to je bil današnji aranžerski tehnik. Na srečo smo program dobili. Ne morem si predstavljati, kaj bi bilo, če ga danes ne bi imeli. Na šoli imamo namreč 2/3 aranžerskih tehnikov in 1/3 hortikulture.

Čeprav Slovenija zelo veliko govori o hortikulturi, so šele v zadnjem obdobju premiki. Urbana hortikultura, čebelnjaki, parki.

Seveda. V zadnjih osmih, desetih letih je prava eksplozija. Jaz sem prej govorila o odstotku tržne dejavnosti. Pri nas imamo seminarje in tečaje s področja hortikulture in oblikovanja. In kdo je zdaj večinski udeleženec? Hortikultura.

Govorimo o ekspanziji urbane hortikulture v Sloveniji, a kljub vsemu nam primanjkuje zelenih parkov, zelenih površin. Zakaj Slovenija ne pozna več urejenih prostorov tipa skansen, pa velike, zelene parke, zelene strehe?

To zahteva čas. Mislim, da gre za neko sosledje. Hortikultura je pri nas še mlada veda. Mi smo sedaj dojeli, da je dobro, če doma na vrtu nekaj pridelaš. Recesija je privedla do tega, da so nekateri del okrasnih rastlin posekali in si uredili vrt ter vzgojili solato, paradižnik. Zakaj pa tega ni več? Celjski park je tipičen primer, ki ne služi svoji vlogi, kot bi lahko.

Ste dali kakšno pobudo?

Seveda. In še bomo. Kljub temu lahko rečemo, ko ste prej omenjali javne vrtove in urbano hortikulturo, recimo v Žalcu imamo lep primer urbanih vrtov, tudi v Mariboru. V Celju tega ni.

Vi ste javna šola s poslanstvom.

Seveda smo. In ne bom rekla, da okopavamo samo svoj vrtiček. Naš šolski park je odprt. Ko se pelješ mimo, vidiš izredne primere dobrih praks. In na šoli, ko sem prej govorila o naših tržnih dejavnostih, je polovica naših razpisanih tečajev plačljivih, polovica pa ni plačljivih. In damo ogromno možnosti našim dijakom, staršem, ljudem na podeželju, da se naučijo pridelati doma hrano.

Pravite, da so aranžerji najbolj konjunkturni program. Kakšne so možnosti zaposlitve za vrtnarje, cvetličarje, hortikulturne tehnike, aranžerske tehnike, imate tudi inženirje hortikulture, snovalce vizualnih komunikacij in trženja. Kako se zaposlijo?

Mi smo enovita šola. Imamo pa dve enoti, srednjo in višjo šolo. Srednja poklicna in strokovna šola ima program aranžerski tehnik in hortikulturni tehnik, ki sta štiriletna programa, potem imamo vrtnarja in cvetličarja kot triletna programa, ki pa sicer oba lahko nadaljujeta po programu 3 + 2 in dobita naziv hortikulturni tehnik. Višja strokovna šola je naša dodana vrednost, kajti naša hortikultura na srednji šoli in naši aranžerji lahko nadaljujejo na Višji strokovni šoli. Ko konča program hortikulture, dobi naziv inženir hortikulture. S programom snovanje vizualnih komunikacij in trženja, pa lahko postane snovalec vizualnih komunikacij in trženja: To je nekakšen višji inženir aranžerstva. Dijaki, ki končajo hortikulturo, bi se lahko vsi zaposlili. Je izjemno povpraševanje, ker jih ni tako veliko. Medtem ko je pri aranžerjih nekoliko slabše, zato 2/3 dijakov nadaljuje študij. Za obe skupini, za hortikulturo in za aranžerstvo, velja, da je najboljše, če se čutijo podjetni, da odprejo podjetje.

Samozaposlitev?

Poglejte aranžerskega tehnika. Vsak dan dobimo na dom kupe reklam. To je njegovo delo. Oblikuje lahko celostno grafično podobo podjetja. Lahko dela scenske postavitve v gledališču, igre, mestne izložbe. Če hortikultura pridela cvetje, jo on zna zapakirati v zanimivo embalažo. Če na primer vrtnar pridela dobro solato, jo mora znati aranžer dobro oblikovati in prodati. Ker morajo biti zelo inovativni, je prav, da odprejo svoje podjetje. Mi jih na šoli spodbujamo. Podobno je na Višji strokovni šoli, kjer se večina od njih res samozaposli ali pa se jih zaposli.

Ste tudi ena izmed šol v okviru programu Erasmus+. Je več izmenjav dijakov?

Projektov je zelo veliko. Vsak razpis temeljito preučimo in se prijavimo tam, kjer mislimo, da smo strokovno kompetentni. Posegamo v tiste programe Erasmus+, ki omogočajo izmenjavo dijakov, študentov in predavateljev. Mi v tujino in drugi k nam. Takoj po sejmu Flora bo odšla skupina v Španijo, v mesecu aprilu pridejo k nam iz Češke, junija gremo v Berlin. Te izmenjave trajajo štirinajst dni, tri tedne, zelo različno.

In kaj je vsebina teh izmenjav?

Predvsem gre za strokovno vsebino. Prisostvujejo pri pouku na njihovi šoli, študentje grejo v vrtnarijo, v grafično podjetje, kjer se ukvarjajo z dizajnom.

Prizadevate si, da postanete zelena šola. Kakšne rezultate je dala energetska sanacija šole?

Privarčevali smo 40 % energije. Druga prednost – dobili smo novo vizualno podobo. Sedaj še hitimo z obnovo notranjih prostorov, z beljenjem, novim pohištvom, novimi učilnicami. Vse v konceptu trajnostnega razvoja in prijazno okolju.

Kdo je financiral energetsko sanacijo?

Nekaj malega je bilo lastnih sredstev – 15 %, 85 % pa evropska sredstva preko Ministrstva za izobraževanje znanost in šport.

Omenili ste trajnostni razvoj, ste šola s poslanstvom, dihate zeleno. Je to tudi v učnih vsebinah?

V letu 2006 in 2007 smo začeli prenavljati programe s področja hortikulture in zlasti s področja aranžerstva. Tako je vsako leto. 20 % učne snovi sproti oblikujemo za posamezno generacijo. Teh 20 % predstavlja kar precej učne snovi. Ko govorimo o trajnosti, trajnostnem razvoju, sociološkem, ekološkem in gospodarskem vidiku, smo dodali zanimiv predmet – ekološko pridelovanje hortikulturnih rastlin. Ta predmet poučujem jaz. Kaj se tam učimo? Najprej se orientiramo na ohišni vrt. Imamo skupino okrasnih rastlin, vrtnin, dišavnic, potem sadno drevje in vinsko trto. To so štiri osnovna poglavja, kjer vse rastline prepoznamo. Učimo se, kako jih vzgojimo na čimbolj prijazen način človeku in okolju. Nikakor ne uporabljamo kemičnih pripravkov, govorimo o ekološkem vrtnarjenju. Naučimo se, kako pridelati kompost, kdaj pravočasno sejati, kaj je sezonsko delo, kako prepoznati bolezni in škodljivce, kako pridelovati brez fitofarmacevtskih sredstev in podobno. Delamo tudi svojo gensko banko. Imamo svoja semena.

Ali ste poskušali ugotoviti, katere cvetlice ali rože ali rastline, so posebej zanimive za identiteto ekosistema v prostoru, kjer delate.

Predmet Trajnostni razvoj je v rednem učnem programu. Tu se govori o invazivnih rastlinah. Jih prepoznamo, poimenujemo in kaj pomenijo tujerodne rastline, ko jih vnašamo k nam, za našo avtohtono floro.

Ali opažate pri dijakih nekoliko večji interes za ekološko pridelavo, za poznavanje avtohtonih zelišč, rastlin. Se ta zavest prebuja pri mladih?

Se prebuja. A ne kar pri vseh. Pri dijaku, študentu moraš spodbuditi njegovo izhodišče. Pri mojem predmetu, ko smo govorili o avtohtonih sortah jabolk, je moral vsak prinesti v šolo vsaj 5 različnih sort starih jabolk. Ko so prinesli, smo jih prepoznali, degustirali. To jim je bilo všeč. Prepoznali smo jih po okusu, opisu, izobraževali smo se v obratnem vrstnem redu. To je sodoben način poučevanja. Da dijak išče.

Ste pomembno središče za hortikulturo, aranžerstvo in oblikovanje v Sloveniji. Neke vrste ste središčna šola po svoji tradiciji. Kakšne so vaše ambicije v razvoju in rasti šole?

Razmišljamo, da bi posegli tudi v druge države. Se pogovarjamo s Hrvati, da bi morda tudi pri njih izobraževali in usposabljali. Razmišljamo o raznih tečajih. Ker smo majhna šola, je pomembno, da uveljavljamo osebni, individualni pristop. V dijaka še bolj zasaditi individualnost, osebni pristop. Pri vsakem otroku, dijaku premakniti izhodiščno točko njegovega talenta. Letos smo v urnik uvedli krožke. Dvakrat na mesec po dve šolski uri. V krožkih dobimo dobre oblikovalce, dobre aranžerje, ki si upajo tekmovati. Najprej na šoli, potem v regiji, v državi in potem v Evropi. Podobno pri hortikulturi in aranžerstvu.

Uspešni ste bili na tekmovanju Sloskills, pripravljate veliko evropsko srečanje mladih vrtnarjev?

Ja, res je. Konec januarja je v Ljubljani v programu Informative 2018 potekalo državno tekmovanje Sloskills 2018 na več področjih. Med drugim s področja aranžerstva in cvetličarstva. Zelo sem ponosna na naše dijake in študente, saj smo pri obeh kategorijah osvojili 1. mesto, in sicer aranžerka Nataša Bukovič in cvetličarka Brigita Klinar. Obe dekleti sta se uvrstili na evropsko tekmovanje Euroskills 2018, ki bo septembra letos v Budimpešti.

V letu 2020 bomo organizatorji evropskega tekmovanje mladih vrtnarjev, kar je za naš zavod velika čast. Bo veliko dela. In to je močan finančni zalogaj. K sodelovanju bomo povabili slovenske vrtnarje in cvetličarje, občine v regiji, Obrtno podjetniško zbornico Slovenije, Gospodarsko zbornico Slovenije in Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport.