Brez sprememb v pristopu in brez spodbud bo veter vel v prazno – EOL 123

Slovenija je med državami z najmanj vetrnimi elektrarnami v EU, vendar tudi celotna EU zaostaja pri izpolnjevanju ciljev o uporabi vetra kot energenta in pri doseganju vetrne energije v OVE. Kaj so glavni razlogi za te zamude? Ekonomski, okoljski, tehnološki, varnostni, podatki, da vetrnice pravzaprav ne morejo bistveno zmanjševati onesnaževanja in da je njihova potencialna energetska moč skromna?

Več jih je. Vetrne elektrarne so trajnostni in obnovljiv vir energije, pomemben za doseganje cilja prestrukturiranja v nizkoogljično družbo. V Sloveniji namreč na energetskem področju zasledujemo cilje, ki so povezani s cilji na področju varovanja okolja in narave: učinkovita raba energije, razvoj aktivnih omrežij za distribucijo električne energije, zmanjševanje emisij CO₂ in povečanje povprečne rabe obnovljivih virov energije. Menim, da je med glavnimi vzroki, da v Sloveniji te cilje izvajamo premišljeno, hiter razvoj tehnologije na tem področju in nezaupanje javnosti zaradi dosedanje pomanjkljive komunikacije z javnostmi. Če analiziramo vzroke, so gotovo pomembni razlogi ekonomski, okoljski in ranljivost slovenske krajine, ki takšnih struktur v preteklosti ni poznala. Stroka in javnost sta zato pri sprejemanju novih struktur v krajini zadržani. Želita se izogniti dolgoročnemu prestrukturiranju slovenskih krajin v industrijsko krajino in s tem doseči ohranitev identitete krajin in naravno pestrost. Prav ta je potencial za trajnostne dejavnosti, med drugim tudi za turistični razvoj države.

Ali je tako tudi v tujini?

Ko sem leta 1989 obiskala prvi center za razvoj vetrnih elektrarn na Danskem, kjer so preizkušali prvo, nekaj metrov visoko vetrnico, si nihče ni predstavljal tako intenzivnega razvoja vetrne energije v Evropi. A hitro je postalo razvidno, da imajo države različne naravne danosti in da velikost države pomembno vpliva tudi na vrednotenje prebivalcev. Zato sem primerjala pristop v Sloveniji in na Danskem, ki sta majhni, krajinsko pestri državi in obe članici EU. Obe sta torej zavezani istim ciljem in skupni okoljski zakonodaji. V Sloveniji smo se uvajanja obnovljivih virov lotili brez izkušenj, z velikim in okoljsko nepremišljenim projektom elektroinstitucije v državni lasti.

Na Danskem je bilo drugače?

Danci so obnovljive vire izvajali na podlagi lokalnih pobud, zadrug in združenj, kjer imajo prebivalci svoje naložbe, in na lokalno sprejemljivih območjih. Projekti so bili manjši. Izvajali so monitoring, s katerimi so dokazali, kakšni so učinki na prebivalce in živali. Pomembna razlika je tudi v komunikaciji, saj so Danci izkušnje dobre prakse manjših projektov prenesli v druge lokalne skupnosti. V Sloveniji pa je vztrajanje na alternativah, ki niso izvedljive, povzročilo blokade in posledično veliko nezaupanje tudi na povsem sprejemljivih lokacijah. Menim, da je dalo petnajst let razvoja jasno sporočilo. Začeti je potrebno na okoljsko sprejemljivih lokacijah, na podlagi lokalnih idej, ki so ekonomsko pomembne tudi za lokalne prebivalce. Lokalne skupnosti in ministrstva za okolje, zdravje in kulturo pa morajo pri tem aktivno sodelovati.

V Sloveniji je znanih nekaj lokacij, kjer bi lahko vlagatelji postavili vetrnice, nove lokacije pa se pripravljajo. Kakšne so možnosti za njihovo izpeljavo in kje so ovire? Kakšne so sploh možnosti, da bi v Sloveniji do leta 2020 postavili na sprejemljivih lokacijah toliko velikih, srednjih in malih vetrnih elektrarn, da bi dosegli sprejete obveznosti?

Možnosti, da se vetrne elektrarne razvijajo na okoljsko sprejemljivih lokacijah, so velike. Vendar zaradi pestrosti in raznolikosti slovenskih krajin ne tako obsežne kot na primer v Nemčiji. Slovenija ima svoje potenciale. Razpolaga z nekaterimi območji, ki jih je treba prednostno izkoristiti, z degradiranimi območji, območji ob infrastrukturah, koridorjih cest in železnic, ki so primerna za pridobivanje vetrne in solarne energijo. Prednostno je potrebno analizirati takšne lokacije, pri tem upoštevati oddaljenosti od naselij in rezultate presoj sprejemljivosti za varovana območja. Pri tem sta pomembna interdisciplinarni pristop in visoka kvaliteta gradiv, ki jih pripravi investitor. Omenila sem že nujno sodelovanje vseh ministrstev in organizacij, deležnikov v teh procesih. Javne razgrnitve se morajo izvesti tako, da se pripombe javnosti vključijo in da se projekti prilagodijo.

Marsikaj bi lahko uredili že s prostorskimi plani.

Res je. Cilje bi učinkoviteje dosegli, če bi na znanih in strateško okoljsko primernih lokacijah pripravili manjše projekte. Začeti moramo s podporo v lokalnem okolju, kot je na primer pričela Občina Loška dolina, ki je najprej vključila lokacije v občinski prostorski načrt. Za manjše projekte na lokacijah, ki so okoljsko sprejemljive in dovolj oddaljene od vasi, da za prebivalce niso moteče, slovenska zakonodaja predvideva poenostavljene postopke. Po sprejemu občinskih prostorskih načrtov in izvedeni celoviti presoji vplivov na okolje za manj kot tri vetrnice višine pod 30 m ali eno vetrnico pod 1 MW pred izdajo gradbenega dovoljenja ni potrebno pridobiti predhodnega postopka ali okoljevarstvenega soglasja po predpisih o varstvu okolja.

S katerimi argumenti del javnosti in civilne iniciative nasprotujejo umeščanju vetrnih elektrarn v okolje in kakšni so protiargumenti?

Na podlagi izkušenj menim, da del javnosti nasprotuje obnovljivim virom energije, kot so solarne in vetrne, zaradi tega, ker imajo različne predstave o tem, kateri obnovljiv vir je boljši. A tudi, ker se pojavlja efekt »ne na mojem dvorišču«. Del javnosti pa nasprotuje obnovljivim virov, ker zasleduje druge cilje in interese, kot je nadaljevanje termoelektrarn in jedrske elektrarne. Marsikje nasprotujejo vetrnicam na konkretnih lokacijah zaradi zelo konkretnih vsebinskih in argumentiranih razlogov. Govorim o vplivu na prebivalce in na zdravje, o vplivu na kulturno dediščino, na varovana območja ali celo Unescovo svetovno dediščino, kot je primer pri vetrnicah Zajčica. Dejstvo je, da je treba hrup in zvoke na lokacijah, kjer je relief razčlenjen, analizirati in pripraviti okoljsko poročilo. To naj oceni vplive na okolje, zdravje in na krajino. V teh primerih so priporočljive vizualizacije.

Kaj bi morali spremeniti v postopkih investitorji?

Investitorji predstavljajo delovna gradiva po terenu, preden se z njimi strinjajo pristojne inštitucije in preden so osnutki dokumentov za občinske prostorske načrte in državne prostorske načrte pripravljeni in strokovno pregledani. Tak pristop ni dober. Pomembno je torej, da je priprava zakonita, da so pripravljena okoljska poročila strokovna, da ima javnost možnost podajanja pripomb in predlogov in da je vključevanje javnosti organizirano. Najnujnejše pa je, da so vse okoljske informacije pravilne in korektno skomunicirane.

Ali bi morali spremeniti tudi zakonodajo o umeščanju vetrnic v prostor?

Menim, da zaradi vetrnic ne potrebujemo spremembe zakonodaje, pač pa spremembo pristopa, sodelovanje ter boljše komunikacije. Zakonodaja je jasna in usklajena z evropsko zakonodajo. Varuje javni interes. Za razvoj področja pa bi bilo potrebno vključiti v akcijski program za obnovljive vire energije tudi podporne ukrepe, kot so vključevanje območij za obnovljive vire energije/vetrnic in sončne energije v občinske prostorske načrte na okoljsko sprejemljivih lokacijah. Smotrn bi bil ukrep spodbujanja investicij, v katere so, tudi v ekonomskem delu, vključeni lokalni prebivalci in občine. Vsi cilji morajo biti podprti s profesionalnim komunikacijskim pristopom, ki ga mora sistemsko podpreti država. Ministrstvo za okolje in prostor kot ukrep za večjo učinkovitost izvaja Strategijo usposabljanja za celovito presojo vplivov na okolje in projektno presojo vplivov na okolje za vsa ministrstva, organizacije in strokovnjake na terenu. Letos je izvedlo tudi dve delavnici za občine in pripravilo splošno navodilo.

Ali bo Slovenija dosegla cilje obnovljivih virov energije ?

Slovenija je v tem delu Evrope med državami, ki intenzivno delajo na tem področju. Je tudi edina, ki je uspela s strokovnim delom najti rešitve za gradnjo hidroelektrarn na reki Savi. Velja za primer dobre prakse vključevanja varstva narave in voda v državni prostorski načrt za hidroelektrarne na reki Savi in izvedbene projekte. V okviru projekta Ecran je razširila to znanje v vse države Jugozahodne Evrope, kjer je velik potencial za rabo hidroenergije. Vendar koncepti še niso razviti do faze, da bi se integrirali tudi vsi okoljski vidiki. Verjamem, da bomo v Sloveniji z učinkovitim strokovnim sodelovanjem in ustreznimi prilagoditvami investitorskih idej, tako da bodo okoljski vidiki resno upoštevani, našle rešitve, da bo delež obnovljivih virov energije v letu 2020 vsaj 24,8 % in v letu 2030 vsaj 25,8 % OVE.