Zelenih not v politiki ključnih sektorjev v državi je vse več, a ne pri vseh – EOL 123

Nacionalni program varstva okolja 2030 je kot delovno gradivo zbir številnih dokumentov in programov, ki so povezani z okoljem in naravo. Spodbuden je stavek, da ni razloga, da Slovenija ne postane center okoljske in trajnostne odličnosti. Najbrž je mišljeno njeno mesto v EU. A čeprav je vsebina obsežna, se bo realen pristop k izvedbi programa, tudi zaradi financiranja, moral opredeliti do prednostnih nalog in ciljev. Katere bi konkretno izpostavili? Na katere omejitve in spremembe se bo morala Slovenija najbolj odzvati?

Slovenija ima zaradi dolge tradicije varstva okolja in zaradi vzpostavljenega institucionalnega in administrativnega sistema vse možnosti, da postane center okoljske in trajnostne odličnosti. Pri tem je treba vztrajati na vseh ravneh razvoja pri strateških in operativno projektnih. Za uresničenje te lepe misli pa bo potrebno dodatno senzibilizirati politike vseh resorjev in zagotoviti podporo lokalnim skupnostim, gospodarstvu ter prebivalcem kot posameznikom. Pri tem bo potrebno v prihodnje bolje sodelovati in izkoristiti tudi potenciale nevladnih organizacij, ki delujejo na področju varstva okolja in ohranjanja narave. A obenem okrepiti sposobnost okoljskega sektorja na državni ravni, katerega razvoj v zadnjih letih ni bil optimalen.

Na kaj mislite?

Na to, koliko nas je zaposlenih na področju varstva okolja znotraj ministrstva. Ta del ministrstva bi morali kadrovsko okrepiti in še izboljšati naše sposobnosti za usmerjanje državne politike varstva okolja. Da bi zmogli tudi z »okoljsko marketinškimi« pristopi, prilagojenimi našim »kupcem«, »prodati« oziroma posredovati sporočilo o pomenu varstva okolja vsem, ki s svojim delovanjem vplivajo na stanje okolja. To nam manjka, smo nekoliko nerodni, naša sporočila niso dovolj glasna.

Ali lahko izpostavite prednostne naloge v programu?

Težko. Z zahtevnimi izzivi se bomo soočali na vseh tematskih področjih – pri varovanju, ohranjanju in izboljševanju naravnega kapitala, gospodarnem ravnanju z viri in pri prehodu v nizkoogljično gospodarstvo ter pri varstvu pred okoljskimi tveganji. Nujno pa bo doseči tudi napredek pri podpornih ukrepih, kot je izboljšanje znanja o okolju, izobraževanje, ozaveščanje … Glede omejitev in sprememb, na katere se bo morala Slovenija odzvati, bo prav gotovo potrebno obravnavati globalne spremembe. Morda so za Slovenijo najbolj relevantne tiste, ki zadevajo podnebne spremembe, naraščanje prebivalcev na globalni ravni ter posledične pritiske na ekosisteme, tekmovanja za vire in urbanizacijo.

Ali je pravilen občutek, da je v zadnjih dveh, treh letih med ključnimi sektorji več razumevanja za zeleno rast Slovenije, za trajnosti razvoj, da se Slovenija ne more drugače razvijati kot trajnostno in da moramo vsi nekaj storiti za novo razvojno paradigmo. Ni pa pri vseh sektorjih enako.

To je točno. Dejansko je velik napredek v miselnosti in v splošni klimi, da si drugačnega razvoja kot zelenega in trajnostnega ne moremo predstavljati. A občutek je, da včasih ostajamo preveč na deklarativni ravni, da manjka udejanjanja v praksi. Tukaj nas čakajo napori, posebej pri tistih resorjih, kjer še premalo prispevajo k smeri zelenega razvoja.

Tudi v gospodarstvu so določene spremembe, del menedžerjev in večjih firm se že odloča za trajnostno poročanje. Zelo stavijo na okoljske standarde in odgovornost do okolja. Imamo pa precejšen del menedžerjev, ki še zmeraj ostajajo nekoliko gluhi za zeleni razvoj. Kakšna je vaša izkušnja, saj delate z družbami večjega okoljskega tveganja?

Moja izkušnja je dobra in ocenjujem, da smo na dobri poti, da je v tej zeleni »bratovščini«, v zeleni mreži vse več podjetij v Sloveniji. Ampak to še zahteva ciljne napore in ciljna vlaganja, seveda v sodelovanju predvsem z Gospodarsko zbornico Slovenije, ki jo vidim kot enega ključnih partnerjev.

V izhodiščih programa je povzet termin Evropske agencije za okolje, da je nova paradigma ekosistemski razvoj. Ali ni ta termin vsebinsko ožji od opredelitve, da je nova razvojna paradigma Slovenije trajnostna razvojna pot? Ali pa poimenovanje morda ni pomembno?

Razvojna paradigma Slovenije ostaja trajnostna razvojna pot. Temu sledi tudi Strategija razvoja Slovenije 2030, s katero se je pred kratkim seznanila Vlada RS. Znano je, da trajnostni razvoj sestavljajo tri komponente: okoljska, gospodarska in socialna. Ekosistemski pristop v trajnostni razvoj prinaša robni pogoj oziroma zahtevo, da je treba razvoj načrtovati z upoštevanjem omejitev našega planeta glede na razpoložljive vire in glede na absorpcijske sposobnosti onesnaževanja in odpadkov.

Omenili ste Strategijo razvoja Slovenije 2030, je prav tako v javni razpravi. Strategije že v uvodu navaja, da je potrebno vzpostaviti sistemski pristop k trajnostnemu razvoju. Pri ciljih razvoja sta posebej opredeljena nizkoogljično krožno gospodarstvo in trajnostno upravljanje z naravnimi viri. Koliko ste pri pripravi obeh dokumentov sodelovali sestavljavci obeh gradiv?

Oba dokumenta poudarjata pomen nizkoogljičnega krožnega gospodarstva in gospodarnega upravljanja z viri. Torej sledita ključnim usmeritvam EU in Agende za trajnostni razvoj do leta 2030.

Dokumenta sta nastajala skoraj vzporedno. MOP je dejavno sodeloval pri razpravah in pripravi vizije razvoja in Strategije razvoja Slovenije. Naš cilj je bil, da strateški državni razvojni dokumenti prepoznajo in izpostavijo pomen varstva okolja.

Med izzivi Slovenije so posledice podnebnih sprememb v ospredju. Katere posledice Slovenija najbolj čuti. Stroka ugotavlja, da se bo pri nas hitreje dvigovala povprečna temperatura. Na katerih področjih bi morala Slovenija hitreje ukrepati?

Pri pridelavi hrane. Na področju kmetijstva so ključni izzivi. Na ožjem področju varstva okolja pa mislim, da bo potrebno pozorno spremljati in se odzvati na posledice podnebnih sprememb in na ohranjanje biotske raznovrstnosti.

Prav kmetijstvo je sektor, ki bi moral z operativnimi programi in razvojnimi politikami najbolj skrbeti za naravni kapital. V programu je to poglavje na prvem mestu. Če primerjate oceno dosedanjega razvoja Slovenije s tem, kaj se dogaja z rodovitnimi kmetijskimi površinami, z gozdovi, z zrakom, vodami in produktivnimi površinami, kje so najbolj nujne spremembe?

Naravni kapital je v upravljanju več resorjev. Kmetijskega, gozdarskega, okoljskega, gospodarskega. NPVO 2030 obravnava le del elementov naravnega kapitala: naravo, zrak, tla in vode. Kazalci stanja okolja in zadnje integralno Poročilo o stanju okolja kaže opazen napredek glede njihovega stanja. Imamo pa v Sloveniji nekaj lokalno omejenih izzivov glede kakovosti zraka, povezanih s količino delcev v zraku, in glede onesnaženih tal, ki so posledica predvsem preteklih dejavnosti. Tu so v prihodnje nujni večji napori.

Zanimivo je izhodišče, da v Sloveniji nimamo urejenega ravnanja z genskimi viri, hkrati pa stroka ugotavlja škodljivost in razširjenost invazivnih tujih vrst, neavtohtonih rastlin ter preliberalen uvoz tujih sort. Pri tem ne gre le za biotsko raznovrstnost, temveč tudi za vprašanje samooskrbe, kolikor jo Slovenija pač zmore. Kateri ukrepi glede genskih virov so nujni in kaj lahko pomeni pri tem genska banka?

Pravzaprav je ravnanje z genskimi viri urejeno in to na enak način kot v drugih članicah EU. Sistem ravnanja je urejen s predpisom na ravni EU. Članicam EU pa je prepuščena odločitev glede samostojne ureditve dostopa do genskih virov. V Sloveniji glede tega odločitev še ni bila sprejeta. Ta bo odvisna od rezultatov študije, predvideva jo NPVO, ki bo pokazala, ali je za slovenski prostor smiselno in relevantno, da vzpostavimo sistem za dostop do genskih virov. V Sloveniji je že vzpostavljena genska banka v kmetijstvu zaradi zagotavljanja prehranske varnosti z varstvom genskega sklada sort in pasem, ne pa tudi genska banka za potrebe ohranjanja prosto živečih vrst. Biotsko raznovrstnost v Sloveniji varujemo »in situ«, v naravi. Slovenija je država z največjim deležem območij Natura s 37 % površine. Ocena je, da za namen ohranjanja biotske raznovrstnosti o genski banki še ni potrebno razmišljati. Večjo pozornost bomo morali nameniti spremljanju vplivov pojavov, kot so npr. podnebne spremembe, invazivne vrste, onesnaževanje v naravi, ki bi lahko v prihodnje predstavljali takšno grožnjo za biotsko raznovrstnost, da bi bila vzpostavitev takšne genske banke smiselna. Širjenje invazivnih tujih vrst moramo obravnavati v okviru več politik. Na primer z vidika posledic njihovega širjenja na prehransko varnost, na zdravje, na biotsko raznovrstnost. V okviru politike ohranjanja narave obravnavamo invazivne tuje vrste v povezavi z vplivom na biotsko raznovrstnost, za kar pa v Sloveniji še ni vzpostavljen celovit sistem. Je pa predviden v osnutku NPVO 2030.

Ko govorimo o Naturi 2000, je v Sloveniji pogosto slišati kritike, da so v ospredju preveč le naravovarstveni aspekti. Da je varstvo okolja pred razvojem. Primer so hidroelektrarne na srednji Savi. Kaj bi morali spremeniti?

Mislim, da Natura 2000 ni ovira razvoju. Tega v Sloveniji tako ne smemo razumeti. A da ne bi razmišljali na ta način, moramo znati povezati razvojne in varstvene vidike. Za to je pomembno, da se izboljša komunikacija.

Na kakšno komunikacijo mislite?

Da bolje slišimo eden drugega. Ne gre drugače. Moramo se pogovarjati in videti, kaj se da na konkretnih primerih narediti.

Pri tem, ko govorite o komunikaciji, mislite tudi na to, da ni dovolj transparentnosti, ko gre za morebitne razvojne načrte v Naturi 2000 ali ko gre za nekatere naložbe, kot je bil primer Magna in še kje? Niso vsi igrali z odprtimi kartami?

V zadnjih primerih, ki ste jih povedali, ni šlo toliko za to, da različni akterji ne bi igrali z odprtimi kartami. Različni akterji so zelo jasno pokazali, kakšne interese imajo in kaj so pripravljeni za te interese storiti. Mislim, da je bil problem komunikacija. Da se niso znali dovolj zgodaj v procesu razvoja usesti, dogovoriti in drug drugemu pokazati karte. Ne da bi jih skrivali, ampak enostavno se niso o tem pogovarjali. Pogovarjati so se začeli, ko je bil proces zelo, zelo daleč.

Primer Magna je opozoril, kako je nujna ozelenitev politik vseh resorjev za novo razvojno paradigmo Slovenije na državni in na regionalni oziroma lokalni ravni. Doslej med sektorji ni bilo dovolj povezav. Kako boste v prihodnje dosegli, da bodo dokumenti relevantnih resorjev, ki morajo biti stebri zelene rasti države, kot so na primer kmetijstvo, promet, energetika, gospodarstvo in prehrana, prostorsko načrtovanje, bolj upoštevali zelene elemente in usklajevali dejavnost oziroma ukrepe vključno s harmonizacijo predpisov?

Glede ozelenitve politik relevantnih resorjev je že bila sprejeta politična odločitev. Sprejet je bil Okvirni program za prehod na zeleno gospodarstvo. Njegovo izvajanje usklajuje Urad predsednika vlade s formaliziranim sodelovanjem vseh ministrstev. S tem je zagotovljen mehanizem za povezovanje in sodelovanje med sektorji. Je pa v NPVO 2030 prepoznana potreba po dodatnem mehanizmu za preverjanje, kako se upoštevajo zeleni elementi v politikah ključnih resorjev. Mora se razmisliti, kateri mehanizem za ta namen bi bil najbolj primeren. Na prvi pogled se kaže možnost, da bi to lahko uvedli pri presoji vplivov gradiv, ki jih obravnava in sprejema Vlada RS ali pa z nadgradnjo celovite presoje politik in načrtov na okolje. Med najbolj relevantnimi področji so mobilnost, zagotavljanje energije, prideva hrane ter razvoj mest in prostorsko načrtovanje.

Za podporo gospodarnemu ravnanju z viri in za prehod na nizkoogljično gospodarstvo bo v Sloveniji dosežen in ohranjen absolutni razklop med rastjo gospodarstva in izpusti toplogrednih plinov ter med rastjo gospodarstva in porabo snovi. Kaj hoče konkretno povedati ta stavek?

Kazalec »razklop« se pogosto uporablja pri analizi povezav med gonilnimi silami in pritiski na okolje. Gre za opazovanje gibanja vrednosti dveh spremenljivk, pri čemer razklop, prekinitev povezave, označuje stanje, kadar spreminjanje njunih vrednosti ni sorazmerno. Povedano v kontekstu varstva okolja. Razklop se pojavi, ko je stopnja rasti okoljskega pritiska, na primer izpusti TGP ali poraba snovi, manjša od rasti gonilne sile, na primer gospodarstva ali kar BDP. Razklop je lahko relativen ali absoluten. O relativnem razklopu govorimo, kadar je stopnja rasti pritiska na okolja manjša od stopnje rasti gonilne sile. Absoluten razklop pa pomeni, da je stopnja pritiska na okolje ustaljena ali upada ob rasti gonilne sile. Osnutek NPVO 2030 vsebuje cilj, da bomo v Sloveniji dosegli in ohranili absoluten razklop med rastjo gospodarstva in izpusti toplogrednih plinov ter med rastjo gospodarstva in porabo snovi. To pomeni cilj, da gospodarsko rast v Sloveniji dosegamo brez naraščanja izpustov TGP ali porabe snovi.

Pozornost vzbuja tisti del gradiva, gre za navednico 7, ki govori o kritičnih virih in materialih. Zakaj ni nikjer opredeljeno, za katre kritične vire in materiale gre? Marsikoga, ki spremlja razvoj Slovenije, takšni podatki zanimajo.

Soglašam. To je bil eden od prepoznanih odzivov pri pripravi nacionalnega programa. V Sloveniji, kolikor mi je znano, nimamo pregleda nad tem, katere so tiste surovine, ki jih Slovenija v bodoče potrebuje za razvoj, in kje jih bomo vzeli. Če jih v Sloveniji nimamo ali jih imamo v omejenih količinah, od kje jih bomo dobili. Zato je bila ta naloga zapisana v Nacionalnem programu varstva okolja in upam, da bo izvedena.

Navezujem na nalogo, o kateri govori NPVO, da je nujna skrb za inovacije, raziskave, nove tehnologije. Ali so znani podatki, koliko sredstev se namenja za raziskave, ki so usmerjene k problemom, za katere je Slovenija okoljsko in razvojno zelo zainteresirana?

Kolikor mi je znano, se nismo lotili naloge, da bi sistematično zbirali in spremljali trend porabe sredstev za raziskave s področja varstva okolja. Smo pa zaznali izziv, da rezultati raziskav, ki so bile izvedene, pa ne samo s področja varstva okolja, ampak tudi s sorodnih področij, ki vplivajo na varstvo okolja, ne pridejo do nas, da bi imeli boljšo podlago za delo. To je en izziv. Drugi pa je ta, da smo v preteklosti vložili premalo naporov, da bi sredstva bolje usmerjali v financiranje raziskav vsebin, za katere mi ocenjujemo, da jih potrebujemo pri načrtovanju politike varstva okolja. Potrebujemo dodatna znanja, potrebujemo odgovore na konkretna vprašanja, ki so povezani z varstvom okolja.

Med ukrepi za podporo gospodarnemu ravnanju z viri je predvidena ustanovitev centra učinkovite rabe virov. Za kakšno vrsto ustanove gre, za državno inštitucijo?

Pri pripravi osnutka NPVO 2030 je bila prepoznana potreba po večji usklajenosti deležnikov pri načrtovanju in izvajanju ukrepov učinkovite rabe virov. Za ta namen je predviden mehanizem, ki je v osnutku NPVO 2030 delovno poimenovan »center učinkovite rabe virov«. Pod njegovim okriljem bi se združili napori sedanjih in novih akterjev. Oblika in način delovanja takšnega centra ter njegove pristojnosti in odgovornosti v tej fazi še niso določene. Potreben bo razmislek glede najprimernejše oblike, če bo predlog sprejet.

Male kurilne naprave so poleg prometa največji vir onesnaženosti zraka, kar je znano že nekaj let. Kateri ukrepi so predvideni za omejevanje tega vira onesnaževanja?

Za zmanjševanje onesnaževanje zraka iz malih kurilnih naprav poteka ozaveščanje prebivalcev zlasti glede pravilnega kurjenja. Izvajajo se ukrepi iz Odlokov za izboljšanje kakovosti zunanjega zraka vključno s spodbudami za zamenjavo zastarelih kurilnih naprav. Prenavlja se dimnikarska zakonodaja, ki ureja oskrbo teh naprav. V naslednjih letih lahko dosežemo izboljšanje samo z obsežno in intenzivno zamenjavo obstoječih starih kotlov in peči na premog in lesno biomaso. Ob neprimerni uporabi povzročajo zelo visoke emisije prašnih delcev, tudi za 25-krat višje kot v sodobnih učinkovitih nizko emisijskih kotlih. Za učinkovitejše ozaveščanje o stanju, posledicah in ukrepih za izboljšanje kakovosti zunanjega zraka je Ministrstvo vzpostavilo spletno stran www.mojzrak.si. V tej kurilni sezoni pa bo potekala tudi obširnejša medijska akcija o pravilnem kurjenju. Posebej želim poudariti bistveno povečanje razpoložljivih subvencij za zamenjavo kurilnih naprav, saj so se v aktualnem razpisu spodbude povečale na kar do 60 % priznanih stroškov naložbe na degradiranih območjih. Gre za občine Ljubljana, Kranj, Maribor, Novo Mesto, Murska Sobota, Celje, Zagorje ob Savi, Trbovlje in Hrastnik, pri drugih pa do 50 %. Te nepovratne spodbude se lahko kombinira z ugodnimi dolgoročnimi krediti za financiranje preostalega dela naložbe.

Pri vodah program navaja več ukrepov, med njimi pa niso omenjene izgube vode v vodnem omrežju, ki naj bi znašale tudi več kot 30 %. Ali ni to eden izmed velikih izzivov za upravljavce voda?

Izgube v vodnem omrežju so dejansko izziv za načrtovalce politike oskrbe s pitno vodo in za upravljavce vodovodnih sistemov. Da je bil to prepoznan izziv, je razvidno iz OP Oskrbe s pitno vodo. Za zmanjšanje vodnih izgub so določene ciljne vrednosti indikatorja, ki je razmerje med celoletnimi in neizogibnimi letnimi izgubami. Cilje lahko dosežemo, odvisno seveda od značilnosti sistema, z ukrepi nadzora, optimizacije ali sanacije vodovodnega sistema. Za njihovo izvedbo so odgovorni upravljavci teh sistemov.