Ministrstva se niso ničesar naučila iz slabo vodenih javnih naložb – EOL 121

Inženirska zbornica je sodelovala pri nastajanju besedil nove prostorske, gradbene in poklicne zakonodaje, pri nekaterih bolj, pri drugih manj. Katere rešitve se vam zdijo premik v pravo smer in katere ne?

Zakon o urejanju prostora je nastajal stran od oči stroke, za zaprtimi vrati Ministrstva za okolje in prostor, čeprav je naša zbornica ves čas aktivno sodelovala tako s pripombami kot s konkretnimi predlogi rešitev, ki smo jih posredovali ministrstvu. Pogrešali smo razpravo o rešitvah, a to se ni zgodilo. Ne glede na to je z našega gledišča predlog zakona prinesel dobre stvari. Mislim na že dolgo potrebno gradbeno parcelo, na enoten postopek umeščanja v prostor in dovoljevanja objektov državnega pomena ter zemljiško politiko. Predvsem pri slednji sicer pogrešamo širšo umeščenost v povezavi z drugimi zakoni, tudi z Zakonom o množičnem vrednotenju nepremičnin in o davku na nepremičnine. Veste, da se jima je vlada v tem mandatu odpovedala.

In gradbeni zakon?

Korenitih sprememb ne bo. Bo pa večje število manjših, ki kljub vsemu obetajo premik na bolje. Med pozitivne spremembe štejemo integriran postopek pridobivanja okoljevarstvenega soglasja s postopkom pridobivanja gradbenega dovoljenja. To se lahko še izboljša s spremembo Zakona o varstvu okolja, ki je zdaj v javni razpravi. Omenila bi še pristojnost upravnega organa za uskladitev mnenj, sedanjih soglasij, uvedbo elektronske oddaje vlog za pridobitev dovoljenj in posredovanje prijav z enotnimi obrazci, sicer šele s 1. 1. 2021, izdelavo projekta za izvedbo za vse zahtevne in manj zahtevne objekte. Tudi prijavo začetka gradnje, pa pridobitev uporabnega dovoljenja pri vseh zahtevnih in manj zahtevnih objektih.

Veliko novosti uvaja Zakon o arhitekturni in inženirski dejavnosti.

Je najsvetlejša točka novega trojčka, saj prinaša rešitve, ki so dobrodošle za stroko in gospodarstvo. Spremembe dvigajo kakovost inženirskih storitev na eni strani in ureditve pogojev za delo na drugi strani. Prevetreni so pogoji za opravljanje inženirske dejavnosti. Neustrezno zavarovanje odgovornosti za škodo je zamenjano z zavarovanjem profesionalne odgovornosti. Regulirani poklici so primerljivi z drugimi evropskimi državami. Uvajata se obvezno izobraževanje pooblaščenih inženirjev kjerkoli in ne nujno na naši zbornici in strokovni nadzor obeh poklicnih zbornic nad svojimi člani.

Pozdravljate premike, a večja racionalizacija v postopkih oziroma manj administriranja pri nekaterih rešitvah kažeta na liberalizacijo področja, ki je zlasti okoljsko zelo izpostavljeno, pa tudi varnostno in ekonomsko (energetska varčnost, novi materiali itd.). Vaš komentar? Na predlagano rešitev o poenostavljanju postopka pri pridobivanju gradbenega dovoljenja, brez tehničnega pregleda, kar na podlagi izjav?

Evropa in politika že vsaj deset let pritiskata v smeri deregulacije področja graditve objektov pod sloganom odprave administrativnih ovir in vzpostavljanje večje mobilnosti v panogi gradbeništva. Kot ste sami omenili, je področje graditve objektov zahtevno. Zagotavljanju varnosti uporabnikov objektov in okolice je treba dodati še prostorsko in okoljsko komponento. Gre torej za področje visoke stopnje javnega interesa, na katerem z deregulacijo ne gre pretiravati. Veseli me, da se Ministrstvo za okolje in prostor v trenutni sestavi tega zaveda ter išče optimalne in ne brezglave rešitve.

Na kaj konkretno mislite?

Tako sedanji kot bodoči zakon predvidevata pred izdajo uporabnega dovoljenja tehnični pregled le za najzahtevnejše objekte, medtem ko omogočata pridobitev uporabnega dovoljenja za manj zahtevne objekte. Med te se na primer uvrščajo hiše, kjer bodo zadostovale izjave udeležencev, torej pooblaščenih inženirjev in arhitektov. Rešitev je posledica sedanjega stanja v državni upravi, ki se mu je prilagodil sistem graditve objektov. Na vseh upravnih enotah namreč ni zaposlenih arhitektov in inženirjev, torej ni zaposlenih oseb z znanjem s tega področja, kar bi jim omogočalo presojanje o ustreznosti izdelane projektne dokumentacije in rešitev v njej v postopku izdaje gradbenega in kasneje tudi uporabnega dovoljenja. Upravni delavci se pri odločanju zato zanašajo na izjave pooblaščenih posameznikov, ki pa morajo delovati v skladu z etičnim kodeksom poklicnih zbornic. Kršenje kodeksa lahko privede do prijave zbornici in tudi do začasnega odvzema pooblastila. Obstaja seveda tudi diametralna sistemska rešitev, ki jo prakticira druga polovica držav EU, po kateri so pogoji za izdelovalca projektne dokumentacije šibki oziroma jih celo ni. A pri upravnem organu zaposleni arhitekti in inženirji pregledajo projektno dokumentacije in njene rešitve do zadnje pike, preden izdajo gradbeno in uporabno dovoljenje.

Zbornica pa je kritična, ker Ministrstvo za okolje in prostor ni upoštevalo predlogov, ki naj bi omogočili cenejše in funkcionalnejše investicije. Na kaj ste posebej opozarjali, ko gre za javna naročila?

Obžalujemo, da so bile tik pred zdajci iz zakona zaradi nasprotovanja več ministrstev črtane strokovno utemeljene in z Ministrstvom za okolje in prostor usklajene rešitve, ki bi po našem prepričanju privedle do cenejših in funkcionalnejših javnih investicij. »Projektna naloga«, »vodja investicije« kot odgovorna oseba javnega naročnika pri javnih naročilih nad 500.000 EUR in »neodvisna strokovna izvedenca za mehansko odpornost in stabilnost in požarno varnost« pri zahtevnih objektih, ki bi pred pričetkom gradnje v projektu za izvedbo preverila rešitve z vidika izpolnjevanja teh dveh bistvenih zahtev, tako je v tujini, in bdela nad tem tudi med samo gradnjo, so bile dobre rešitve.

Zakaj?

Vsaka investicija, javna ali zasebna, se mora začeti s projektno nalogo, v kateri investitor udeležencem, projektantu, nadzorniku, izvajalcu, pove, kaj želi. S tem se definira (javno) naročilo, a tudi preverja, ali je bilo ustrezno sprojektirano in izvedeno. Tako je v tujini, pri nas žal pogosto ne. Zgodi se celo to, da javni naročnik izbere projektanta, nato pa šele skupaj z njim piše projektno nalogo. To se zgodi tudi zato, ker tak javni naročnik ni strokovno usposobljen, da bi jo lahko napisal sam. Javne investicije namreč često vodijo posamezniki, ki niso ne arhitekti ne inženirji. Zelo pogosto so pravniki, ki področja vsebinsko ne poznajo. Posledice slabega vodenja investicije so lahko katastrofalne, kar smo videli na primerih slabe prakse v zadnjih desetih letih. Vemo, onkologija, pediatrična klinika … . A očitno se ministrstva kot javni naročniki niso ob njih ničesar naučili oziroma se nočejo naučiti.

Strokovnjaki menijo, da novi materiali zahtevajo višje standarde pri zagotavljanju varnosti objektov in da bi to morala upoštevati tudi projektna dokumentacija. Bo to v ospredju v Pravilniku o projektni dokumentaciji?

Pravilnik o projektni dokumentaciji je šele v fazi osnutka. Usklajevanje rešitev, pri katerem naj bi sodelovali, se po napovedi Ministrstva za okolje in prostor prične jeseni. V osnutku, ki je na voljo, ta vsebina ni obravnavana.

Ali ni bila posodobitev nove gradbene zakonodaje tudi priložnost za zakonodajne rešitve, ki bi spodbujala zeleno gradbeništvo? Bo to v podzakonskih aktih?

Gradbeni zakon v uvodnem členu navaja, da je javni interes zakona tudi spodbujanje trajnostne gradnje. V enem od naslednjih predpiše, da se morajo objekti načrtovati in izvesti ob upoštevanju varčevanja z energijo, ohranjanja toplote in trajnostne rabe naravnih virov. Predvideno je, da minister sprejme predpise, ki bodo podrobneje opredelili posamezne zahteve.

Večjo pravno varnost in manjša investicijska tveganja naj bi omogočala opcijska možnost pridobitve predodločbe, ki zavezuje v naknadnem postopku izdajo gradbenega dovoljenja. Bo to olajšalo delo investitorjev?

Dvomim o pravni varnosti, a investicijska tveganja bodo manjša. Investitor bo za svojo investicijsko namero izdelal projektno dokumentacijo na relativno nizki stopnji obdelave in šele, ko bo zanjo dobil predodločbo, če se bo zanjo odločil, bo pristopil k nakupu zemljišča in izdelavi projektne dokumentacije višje stopnje obdelave.

Kot posebno racionalizacijo zakonodajalec omenja integracijo postopka izdaje gradbenega in okoljevarstvenega dovoljenja. To pomeni, da bi se presoja vplivov na okolje izvajala v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, utemeljitev pa naj bi upoštevala okoljske in gradbene predpise. Kakšne bodo posledice v praksi?

Namesto dveh postopkov bo voden en sam, kar je ugodno za investitorja. En postopek pomeni eno projektno dokumentacijo, eno javno razgrnitev, samo ene stranke v postopku, eno odločbo in eno možnost pritožbe namesto dveh. Da pa bo postopek optimalno integriran in učinkovit, bo potrebno spremeniti Zakon o varstvu okolja in njegova določila o izdelavi projektne dokumentacije, rokih in še kaj.

Med novostmi je uzakonjena vključitev javnosti v integralen postopek presoje vplivov na okolje in odločitve o gradbenem okolju. Ali bo tako dejansko omogočeno pravočasno, učinkovitejše sodelovanje zlasti civilnih iniciativ?

To je poskus rešiti evidentirane probleme. Ali bo učinkovit, bomo videli. Dejstvo pa je, da dobra praksa tujine kaže, da je najbolj učinkovito, če prične investitor kar se da zgodaj komunicirati z javnostmi, jih vključevati in z njimi usklajevati rešitve v dobro vseh.