| Intervju s prof. dr. Mihaelom Jožefom Tomanom o vodi v Sloveniji | | mag. Vanesa Čanji | |
| Dr. Mihael Jožef Toman, biolog in ekolog, redni profesor za ekologijo in varstvo celinskih voda na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani in podpredsednik Slovenskega društva za zaščito voda, je angažiran sogovornik o stanju voda v Sloveniji. Zaskrbljen je, ker stroke, ki so povezane z vodami, vodnimi ekosistemi, podtalnicami, pitnimi vodami, ne sodelujejo in zato o kompleksnih vprašanjih niso poenotene. V tem praznem prostoru so zato lahko toliko bolj glasna politikantska stališča in pobude, ki ključnih vprašanj ne morejo rešiti. Prav tako izpostavlja problem tradicionalnega nesodelovanja med okoljskim in kmetijskim področjem v Sloveniji – na veliko škodo vode. | |
O dezintegraciji znotraj strokovnih področij in med področji poslušamo že dolgo. Ustanovljena je bila Direkcija za vode RS, ki naj bi področje voda povezala. Zakaj se ne premakne na bolje?
Ker je parcialno reševanje problemov enostavno. Na področju regulacije vodotokov pomeni, da gre predvsem za inženirski pristop, pri vrednotenju okolja ter stanju voda in vodnih ekosistemov gre za naravovarstven in biološki pristop. Pri vrednotenju kakovosti tako pitnih kot površinskih voda je desetletja prevladovalo razmišljanje, da nam kemijsko stanje pokaže realno sliko. Že takrat smo vedeli, danes pa sploh, da je kemijsko stanje samo in zgolj ocena trenutnega stanja v nekih koncentracijskih razmerjih. Biološka situacija ali ekološko stanje, kot danes temu pogosto rečemo, je rezultanta vseh različnih vplivov in je vedno posledično stanje. Zato je razmišljanje o tem, kakšne analize bomo po neki nesreči opravili v vodnem telesu, bodisi v tekoči ali stoječi vodi, pogostokrat zastavljeno napačno. Pogosto se izkaže, kot se je to zgodilo tudi v primeru Kemisa, da vzorci niso niti reprezentativni.
Zakaj niso bili reprezentativni?
Vodni prostor je sestavljen iz vode in usedlin. Usedline so zgodovinska in recentna informacija. Torej nekaj, kar se je zgodilo pred kratkim, in nekaj, kar se je zgodilo dolgo časa nazaj. To so relevantne informacije. Stroke se med seboj ne povezujejo. Ne vem, ali je to posebej slovenski primer. Pravzaprav je zelo slovenski primer, saj poznam razmere drugod. Dobro poznam razmere na Danskem in vem, da je bilo sodelovanje vseh vpletenih mikrobiologov, biologov, načrtovalcev prostora, inženirjev in drugih dobro.
Kdo integrira vse te strokovnjake?
Običajno inštituti. Konkretno poznam inštitut v Silkeborgu, ki je pokrival kompletno problematiko vodnih okolij in je imel sodelavce, ki niso bili neposredni uslužbenci tega inštituta. To je pomenilo določeno neodvisnost, tudi to je zelo pomembno. Kolega, s katerim sem neposredno sodeloval, je pokrival samo področje biološkega ocenjevanja voda.
Kako naj bi bilo v Sloveniji, če prezrcalimo danski sistem na našega?
V Sloveniji je Inštitut za vode postal inštitucija, ki mora pridobivati sredstva na evropskem trgu, ker jih na slovenskem samo za raziskave ne bo dobil. Torej je praktično izključen iz slovenskega realnega vodnega prostora, kar se tiče ocenjevanja in vrednotenja. Direkcija za vode je po mojem mnenju zgolj pravno-formalna inštitucija, ki bo zadeve urejala po pravnih postopkih. Je predvsem inženirsko operativna inštitucija. Imamo Agencijo Republike Slovenije za okolje, s katero se zadnje čase precej »prepiram« oziroma jo poučujem, da ne more samo s svojimi kadrovskimi in laboratorijskimi zmožnostmi opravljati monitoringe v Sloveniji. Ne more nekdo, ki sodi, tudi ugotavljati kršitelje. Za to je nujno potrebna neodvisna inštitucija. Naša fakulteta, konkretno naš oddelek za biologijo, je dolga leta delal monitoring, ki smo ga letos v celoti izgubili. V preteklosti so tovrstne raziskave delali tudi na Kemijskem inštitutu, kjer sva s kolegom prof. Rošem dolga leta opravljala številne monitoringe v slovenskih vodotokih. Koncentriranje več dejavnosti pod isto streho – tako spremljanje stanja, inšpekcijskih služb in presoj vplivov na okolje, ki jih v končni fazi podajajo različni zavodi, ni primerno. O tem sem prepričan. S tem izgubljamo tudi v odnosu do prebivalstva, zato menim, da slovenske inštitucije ne opravljajo svojega dela profesionalno. Kot se je v zadnjem času izpostavljalo v povezavi s Kemisom, potrebujemo tuje strokovnjake, da nam analizirajo okolje. Ko pridemo do situacije, da tako kot v zdravstvu ne zaupamo lastnim zdravnikom, tudi ne zaupamo lastnim inštitucijam, da nam dajo pravo stanje slovenskega okolja, smo izgubili svojo pozicijo v odnosu do družbe. Zaupanje ljudi v lastne raziskovalce je največja kvaliteta, ki bi jo morali imeti.
Se koncentracija dejavnosti v ARSO dogaja zaradi racionalizacije finančnih sredstev; so razlogi drugje?
Pretežno gre za financiranje. Inštitucije so se razširile, odprle so lastne laboratorije in zaposlile ljudi. Ne moremo govoriti o tem, da javni sektor ni zaposloval. Torej imajo določene kadrovske okrepitve, ki jih je treba zaposliti. S prof. Lahovo, ki je direktorica Nacionalnega inštituta za biologijo, sva ravno na tem segmentu izjemno oponirala situaciji, kajti tudi ta inštitut je pokrival velik del monitoringa predvsem v slovenskem morju ter površinskih vodah in jezerih. Tudi oni so izgubili delo. V razpravi sva se zavzela za določitev ciljnih raziskovalnih programov, ki bi jih financirala država. Za enkrat je to še predlog in ne vem, kako se bo razvijalo naprej. Kot profesionalna inštitucija, ki vzgaja in izobražuje bodoče strokovnjake, bomo imeli luknjo pri izobraževanju. V primeru spremembe politike na tem področju ne bomo več imeli strokovnjakov, s katerimi bi lahko sploh ocenjevali okolje.
Če se vrniva na segment pitne vode. Se lahko različne stroke poenotijo vsaj na tem majhnem delu, da bi lahko ustavno določbo, ki jo imamo, smiselno prevedli v zakonodajni in izvedbeni okvir?
Če govoriva o zapisu pravice do pitne vode v ustavi, ta pravica sama po sebi nič ne rešuje. Še vedno imamo veliko ozemelj v Sloveniji, ki pravzaprav do te pravice ne bodo mogla priti, saj tam ni javnih vodovodov, zato nimajo možnosti priključitve na javni vodovod.
Teh prebivalcev v Sloveniji po dostopnih podatkih ni veliko.
Tudi če jih ni veliko, je formalno-pravno to pravico potrebno zagotoviti tudi tem prebivalcem. Tudi če sta samo dva. Preko vseh evropskih in domačih inštitucij lahko zahtevata pravico do pitne vode. Nimamo zakonodaje, ki bi jasno opredeljevala, kaj ta pravica na določenem segmentu pomeni. Kako bomo te zakonske predpise finančno pripeljali v realizacijo, ob tem, ko imamo odprta bistveno bolj problematična področja, je veliko vprašanje. Glavne pripombe so dala različna združenja, med drugim tudi Slovensko društvo za zaščito voda. Opozorili smo, da vprašanje pitne vode ne sme postati področje politizacije. V Sloveniji nimamo problema pitne vode, ki bi ga bilo treba reševati z vpisom v ustavo. Lahko smo več kot zadovoljni, da imamo v evropskem merilu še vedno kvalitetno pitno vodo. Naš podzemski akvatorij je še vedno take kvalitete, da smo eden redkih narodov, da lahko kjerkoli pijemo vodo iz pipe. Imamo tudi kontrolo pitne vode v okviru Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ki nas pravočasno opozori, če pride na primer do izjemnega koliformnega onesnaženja. Ta varovalka je že doslej bila in pitne vode ni potrebno postavljati na piedestal ustavne ureditve, ker je popolnoma nepotrebno.
Kot grožnjo bogastvu pitne vode v Sloveniji se je izpostavljal interes kapitala. Kako vi vidite potreben balans med potrebo po ohranjanju vodnega bogastva in interesi kapitala?
Za oskrbno s pitno vodo se tudi skrivajo multinacionalke. Ne smemo pozabiti, da je velik del slovenskih vodnih virov že danes v rokah tako domačih kot tujih podjetij, ki pitno vodo prodajajo in je tržno blago.
Govorimo o koncesiji.
Koncesionar pridobi koncesijo za neko obdobje – deset ali dvajset let. V tem času se morajo zgoditi zelo hude kršitve koncesije, da lahko država koncesijo odtegne. V tem obdobju interes koncesionarja najbrž ni v obnavljanju vodnega omrežja, ampak v izkoriščanju virov in oddaji teh virov prebivalstvu. Ko se koncesionar odloči, da od tega ne bo več koristi, preprosto zapusti koncesijo. Morda lahko temu rečemo tiha privatizacija, je pa res, da je to koncesija, ki jo podeljuje država. Zdi se mi nujno, da smo določili, da koncesionar za oskrbo prebivalcev s pitno vodo ne sme biti zasebno podjetje. Posebej izpostavljam, da voda ni samo družbena dobrina, ampak je voda naravna dobrina.
Kako bodo javne gospodarske službe, ki skrbijo za vodooskrbno prebivalcev, zagotovile investicijska sredstva v vodovodno omrežje, ki imajo letno cca 30 % vodne izgube? V javnih razpravah, v katere se vključujejo različne stroke, ni zaslediti celovitih ekonomskih modelov.
Bivši predsednik evropskega združenja za zaščito voda je imel zanimivo predavanje, v katerem je poudaril, da so vodovodni sistemi v celi Evropi tako dotrajani, da z investicijami ne bi končali v nekaj stoletjih, če bi jih danes začeli sistematično obnavljati.
Kako torej do investicijskega denarja?
Vprašanje je, ali je voda podcenjeno blago. Strinjal bi se, da je, predvsem v smislu odnosa do te dobrine. Tisto, kar je poceni, psihološko deluje kot neodnos . Oskrba s pitno vodo je samo del vodnega kroga, zelo majhen del, ki pa lahko zelo vpliva na celoten vodni cikel. Zelo pomemben del je odpadna voda. Odpadna voda je spremenjena pitna voda v kemijskem, mikrobiološkem in morda še v kakšnem drugem smislu. Velik problem je, kaj s to odpadno vodo. Če pogledamo slovenske razmere, realno govorimo o 50% čiščenju odpadnih vod. Vse ostalo gre v okolje. Torej ne gre le za problem staranja vodovodnih sistemov, ampak tudi za problem nalaganja in odlaganja številnih snovi v vodni sistem. Kroženje je popolno. Rabo pitne vode in ekonomiko, o kateri govorite, moramo videti v kontekstu krožnega gospodarstva, kar je danes zelo aktualno. To je rešitev. Nekaj, kar porabimo, postane spet surovina. Pri vodi se to da narediti. V ceni pitne vode mora biti vključena cena čiščenja odpadne vode.
Če še vztrajam pri tem vprašanju – kaj se bo po vašem mnenju zgodilo z javnimi vodovodnimi omrežji? Se bo propadanje nadaljevalo, če ni investicijskih sredstev?
Sprašujem se, če nismo na tem področju zamudili vlak. Imate prav, da se o tem javno ne razpravlja. Niti ne vem, koga bi vključil v tovrstne javne razprave. Kdo so tisti, ki bi konstruktivno sodelovali pri reševanju te problematike, ki je postala zelo resna. V prihodnje lahko postane resen zdravstveni problem. V tem kontekstu moram opozoriti, da sploh ne vrednotimo sodobnih snovi, ki so v podtalnici in jih dnevno pijemo.
Govorite o farmacevtskih sredstvih?
Da, o antibiotikih, o fitofarmacevtskih produktih, ki jih na veliko uporabljamo zlasti na področju SV Slovenije. Teh snovi praktično ne vrednotimo. Da sploh ne omenjam motilcev endokrinega sistema, ki so v Sloveniji absolutno prisotni, saj smo dolga leta podtalnico onesnaževali z deponijami. Vsaka deponija v podtalnici pušča svoje sledi.
Zakaj teh snovi ne vrednotimo?
Verjetno smo spet pri denarju. Ker je analiza nitratov bistveno enostavnejša, kot je analiza fitofarmacevtskih sredstev ali ostankov fitofarmacevtskih sredstev in seveda hormonskih motilcev. Še vedno ni jasnih kriterijev – ne kemijskih ne zdravstvenih, kaj to predstavlja ne samo za okolje, ampak predvsem za človeško populacijo. V končni fazi smo egocentrični. Kadarkoli se pogovarjamo o vodi, se začne ali konča pri pitni vodi. Vmes pa imamo celo paleto problemov, ki je vezana na današnji način življenja. Vrednotenje posledic sprememb življenja zadnjih npr. deset let je očitno trd oreh. S tem se dotaknemo farmacevtske, fitofarmacevtske, kemijske in druge industrije, torej globalnih vprašanj, v katere nihče ne upa zagristi. To so v končni fazi politična vprašanja.
Evropa je na okoljskem področju uveljavila princip, da plača onesnaževalec. Zakaj se ta princip ne uveljavi pri onesnaževanju s kemičnimi sredstvi npr.: fitofarmacevtske, farmacevtske in druge industrije? Govorim o onesnaženju, ki nastane ob uporabi njihovih izdelkov.
Onesnaževalec plača je zgodovinski princip in je nastal v času, ko ste lahko onesnaževalca brez težav detektirali. Šlo je predvsem za princip odpadnih vod in sprememb v vodotokih, neposrednih učinkih onesnaženja na vodno okolje. Danes velik del onesnaževanja na sistemu temelji na t.i. disperznem onesnaževanju. V mreži imate celo vrsto onesnaževalcev in znotraj mreže ne morete izpostaviti pomembnega onesnaževalca. Tak primer je kmetijstvo. Ali je kriv kmet, ki je uporabil fitofarmacevtsko sredstvo, ali je kmetijski svetovalec, ki mu je predlagal uporabo teh sredstev, ali njegov proizvajalec? Kdo je tisti onesnaževalec, ki bo plačal vplive na okolje? Pravzaprav bi jih moral plačati vsak po svojem deležu. Ni pa preproste ekonomske računice, kako lahko ovrednotimo posamezni prispevek. Kmetijstvo danes dejansko ne plača za onesnaževanje. Plača uporabnik preko hrane, ki se ji reče biološko pridelana hrana, v katero seveda niti približno ne verjamem. Torej ne plača onesnaževalec, ampak uporabnik izdelka, ki naj ne bi bil podvržen onesnaževanju. In to je narobe!
Omenili ste, da gre polovica odpadnih voda neposredno v okolje, torej brez čiščenja. Koliko naj bi k višjemu odstotku čiščenih vod prispevale male čistilne naprave? Se morda pridružujete mnenju, da gre pri malh čistilnih napravah za tržno zavajanje, saj naj ne bi rešile bistvenih problemov onesnaženja voda?
Male čistilne naprave so si med seboj zelo različne. To sicer ni moje ožje področje raziskovanja, ampak po principu gre pri malih čistilnih napravah za organsko razbremenjevanje odpadnih vod. Podobno vlogo so imele greznice, pri čemer je seveda greznica zelo odprt sistem do okolja. Ideja malih čistilnih naprav je dobrodošla do okolja, ko zaradi razpršene poselitve ne morete odvajati vseh odpadnih vod na večje čistilne naprave. Mala čistilna naprava je nek reaktor, ki zahteva določena znanja in predvsem kontrolo države. Gre za razpršene reaktorje, ki sami po sebi ne bodo predstavljali nobene rešitve za okolje, če ne bo odvajanja nastalega blata – gre za biološko blato.
Je dovolj znanja za presojo, kaj je kvalitetna mala čistilna naprava in kaj ni?
Pri malih čistilnih naprava gre za širok trg, kjer so poceni ali dragi izdelki. Nihče vam ne more zagotoviti, kaj je kvalitetno. Država bi morala imeti pri regulaciji čiščenja odpadnih vod na zelo razpršeni poselitvi koncept reševanja te problematike s predpisovanjem sistemov, ki bi zagotavljali minimalno očiščeno stopnjo t.i. čiščene vode. Ali je to doseženo ali ni, je drugo vprašanje. Vprašam se, kje je meja za male čistilne naprave. Štirje ljudje v gospodinjstvu ali 2.000 populacijskih enot? V Nemčiji pod malo čistilno napravo razumejo kapaciteto 20.000 PE. To je za nas velika čistilna naprava, na primer Škofje Loke z vso okolico. Pri nas je tu velika zmeda.
Odprtih področij je zelo veliko. Kaj lahko oziroma bi morala Slovenija narediti na področju voda v enem ali dveh letih?
Zelo pomembno je, da se država loti rabe prostora, če govoriva o povezavi z vodami. Imamo veliko anarhijo pri prostoru. Na prvem mestu bi izpostavil kmetijski prostor, čeprav vem, da se tu mnogi ne bodo strinjali. Nimamo popolne kontrole nad tem, kaj se danes v kmetijstvu dejansko uporablja, koliko zaščitnih sredstev, koliko presegamo normative z uporabo zaščitnih sredstev. Slovenci smo znani po tem, da dodamo več, kot je predpis. Izpostavil bi področje, ki je popolnoma neurejeno, to je gnojevka. Dela nam izjemne težave po celotni državi, tudi z vidika evtrofnega potenciala za vodna okolja. Ta problem se da reševati, je pa zahtevno področje, ki bi ga moralo ministrstvo za kmetijstvo – zelo poudarjam – v povezavi z ministrstvom za okolje začeti resno reševati. A ta dva sektorja med seboj ne sodelujeta. Velik problem je nesodelovanje resorjev kmetijstva, gospodarstva in okolja. Morali bi imeti krovno telo, ki bi ta področja med seboj povezovalo. Osnovni problemi, ki jih imamo danes, so torej prostor v povezavi z vodo in kmetijstvo v povezavi z vodo. Vse ostalo se da rešiti dosti elegantno, tako rekoč butično.
