| Reciklažna industrija in liberalizacija trga | | Urška Košenina | |
| Anamet je vodilna družba za reciklažo kovin v Grčiji. Obratuje že od leta 1966. Družba ima štiri hčerinska podjetja po Balkanu, med drugim v Srbiji in Bolgariji. Leta 2015 je bilo v družbi zaposlenih 291 ljudi, letni prihodki pa so znašali 200 milijonov EUR. V istem letu so prodali 262.000 ton materiala. Večinski delež materiala, kar 68 %, predstavlja baker, sledita mu železo (24 %) in aluminij s 7 %. Družba ima uveljavljeno politiko okoljske uspešnosti in pridobljene standarde kakovosti (ISO 9001, ISO 18001, ISO 14001 in EMAS). Družba je vključena tudi v BIR (Bureau of International Recycling – Združenje za mednarodno reciklažno industrijo). Več o stanju na reciklažnem trgu EU je povedal dr. Thomas Papageorgiou, predsednik komisije za odpadno električno in elektronsko opremo pri BIR in direktor za skladnost poslovanja pri družbi Anamet. | |
Kaj je glavna dejavnost združenja BIR, zakaj je ustanovljen in koliko članov je iz Slovenije?
BIR ponuja svojim članom pravočasne informacije o dogajanjih na mednarodnih reciklažnih trgih, o zakonodajnem okviru in najnovejših tehnologijah. Delovanje BIR je strukturirano po skupinah surovin: železne kovine, neželezne kovine, papir, tekstil, nerjaveče jeklo in posebne zlitine, plastika, gume, E-odpadki. BIR, ustanovljen leta 1948, promovira reciklažne materiale, se zavzema za svobodno in pravično trgovino reciklažnih materialov v trajnostni in konkurenčni globalni ekonomiji.
Danes predstavlja BIR več kot 760 podjetji iz privatnega sektorja in 36 državnih združb iz več kot 70 držav. Iz Slovenije prihajajo štirje člani.
V združenju BIR je tudi družba Anamet. Kakšna je vaša okoljska zaveza, kako se prilagajate različnim nacionalnim zakonodajnim regulativam in kako bo EU realizirala cilje na področju reciklaže?
Anamet pozorno in sproti izvaja vse okoljske zakonske določbe. Okoljski strokovnjaki družbe tesno sodelujejo z najvišjim vodstvom, tako da je okoljska politika podjetja vedno na tekočem s trenutnimi razmerami. To dosegamo z obsežnim programom usposabljanja zaposlenih, kar vključuje revizijo, nadzor in spremljanje indeksa. Rezultati so vključeni v “Okoljsko izjavo”, ki je objavljena vsako leto in je na voljo javnosti. Politika družbe je veljavna za vsa področja delovanja. Enotnost pristopa se zagotavlja tudi z izvajanjem določb ISO 14001 za vse hčerinske družbe. Poleg tega morajo hčerinske družbe, ki so v EU, izvajati še določbe EMAS (Uredba 2009/1221 / ES). Ta obveza držav članic bo v veliki meri vplivala na uresničevanje ciljev na področju recikliranja. Pravo EU se razvija, ovrednoti in redno pregleduje, dober primer je paket Krožnega gospodarstva. Seveda pa je dolžnost držav članic, da razvijejo in izvajajo učinkovite ukrepe in zagotovijo potrebna sredstva za doseganje ciljev. EU lahko kontrolira in kaznuje, če je to potrebno, vendar je zaželjeno, da države članice, ki zaostajajo, pričnejo z izvajanjem politik, ki jih bodo prinesle na isti tir z “reciklažnimi prvaki” Evrope.
Kakšni so cilji projekta CAR4CARE?
Cilj podjetja Anamet je postati ponudnik reciklažnih storitev na visokem nivoju. Slednje velja tudi za recikliranje izrabljenih motornih vozil (IMV). Recikliranje hodi pogosto z roko v roki z visokimi stroški, kar lahko ob nizki okoljski ozaveščenosti javnosti niža konkurenčnost podjetja. Cilj programa CAR4CARE je ozaveščanje javnosti o reciklaži izrabljenih motornih vozil. Natančneje, CAR4CARE povezuje visoko raven zavesti o recikliranju z družbenimi koristmi. Projekt spodbuja lastnike avtomobilov, da dostavijo svoje izrabljeno motorno vozilo do Anametovih zbirnih centrov. Podjetje se zaveže, da daruje del vrednosti izrabljenega vozila eni od 23. dobrodelnih organizacij, ki so se pridružile programu. Lastnik avtomobila sam izbere dobrodelno organizacijo. Na ta način smo v prvem letu izvajanja programa zbrali več kot 25.000 EUR.
Po Direktivi o odpadni električni elektronski opremi (2012/19/EC), Člen 7, poleg odgovornosti proizvajalca in minimalne stopnje zbiranja najdemo še postavko o postopnem naraščanju (med 2016 in 2019) zbrane odpadne električne in elektronske opreme. Trg temu ne sledi. Kakšni so razlogi za to stanje, kaj bi morale postoriti vlade in komisija?
Najprej gre za vprašanje poročanja. Po analizi EERA (Evropsko združenje za reciklažo električne in elektronske opreme) trenutne zbrane količine prihajajo iz poslovanja shem (EPR – razširjena proizvajalčeva odgovornost), sistemov in znašajo okoli 32 % od OEEO, dane na trg. Ocenjuje se, da obstaja še okoli 38 % OEEO, ki jih zberejo legalni subjekti, ki ne želijo sodelovati s EPR shemami. Razlog za zadržanost je v vprašanju zaupnosti. Prvi korak, ki ga morajo storiti EPR sheme in reciklažerji ob podpori vlade in EU, je, da vzpostavijo transparenten okvir sodelovanja, ki spodbuja zaupanje med zainteresiranimi stranmi in zagotavlja poročanje o vseh količinah, ki jih zbere uradni sektor. Obstaja tudi 30 % odpadne opreme, ki jo zbere »neuradni« sektor, nezakoniti operaterji, ki kršijo okoljsko zakonodajo. V tem primeru sta aktivno izvajanje zakona in učinkovit nadzor s strani organov ključna za ublažitev nezakonite dejavnosti. EPR sheme in reciklažerji lahko prispevajo k vzpostavitvi učinkovitega akcijskega načrta.
Zakaj si postavljate vprašanje, ali so sheme priložnost ali grožnja? Se bolj zavzemate za popolno liberalizacijo trga brez shem?
Razširjena proizvajalčeva odgovornost (EPR) je orodje, ki ga je razvila EU in je zelo močno, saj zagotavlja sredstva za doseganje ciljev predelave/ recikliranja, ki niso določena le za OEEO, ampak tudi za številne druge tokove odpadkov, mislim embalažo, IMV itd. Odprava tega načela bi lahko bila uničujoča. Skrbno pa je potrebno preučiti implementacijo EPR preko shem. Koncept EPR datira iz leta 1980, število in vrst EPR shem se je od takrat močno povečala. Pregled nedavnih izkušenj, pridobljenih lekcij ter analiza dobrih in slabih praks lahko služijo kot stebri za razvoj smernic za izvajanje EPR, ki je lahko potem podprta s strani zakonodaje. Cilj mora biti vzpostavitev preglednega okvira delovanja za vse zainteresirane strani, spodbujanje sodelovanja in odpravljanja težav, ki smo jih omenili.
Kaj menite o ciljih predelave (Člen 11), ki so postavljeni za odpadno električno in elektronsko opremo med leti 2015 in 2018 in kakšne premike napovedujete v reciklažni industriji?
Stopnje zbiranja, ki jih predpisuje zakonodaja (Člen 7), vidim kot priložnost za reciklažno industrijo. Ocenjuje se, da bi to moralo privesti do več zbranih količin od znane obveznosti, to je 4 kg/ prebivalca, kar je bilo v veljavi do pred kratkim. Če bodo izpolnjeni cilji zbiranja, pričakujem od reciklažne industrije, da se odzove in nadaljuje s potrebnimi naložbami, kjer je to potrebno, da izpolnimo cilje recikliranja in predelave. Vseeno ne smemo pozabiti, da kljub določbi iz Člena 7 za nove stopnje zbiranja obstaja več držav članic, ki se borijo za izpolnitev cilja 4 kg/ prebivalca ali ga celo ne morejo doseči. Potrebna je akcija, o kateri sem govoril zgoraj, da zagotovimo trajnostnost industrije recikliranja OEEO.
Kakšni so trendi na področju odpadne električne in elektronske opreme glede razvoja novih tehnologij in novih materialov? Menite, da je prihodnost v plastiki?
Električne in elektronske naprave so vedno manjše, lažje, bolj zapletene in z nižjo vsebnostjo kovin in plemenitih kovin. Plastika bo najverjetneje predstavljala večjo količino materiala, ki je na voljo za predelavo/ recikliranje, vendar to ni nujno prihodnost e-odpadkov. Upoštevati moramo tudi alternativne ali dopolnilne poslovne modele, ki temeljijo, na primer, na upravljanju premoženja, varnosti podatkov ter pripravi na ponovno uporabo.
