| Med komunalnimi podjetji | | |
| Simbio, Vodovod-Kanalizacija in Energetika, tri celjska javna, komunalna podjetja letos ne praznujejo visokega jubileja, saj so stara komaj dvajset let. Toda potem, ko je Mestna občina Celje začela uveljavljati odlok o ustanovitvi javnih podjetij, je mesto ob Savinji zaoralo ledino pri gradnji okoljskih objektov, za katere je pridobilo precejšen del evropskih sredstev. Naložbe v čistilno napravo, v center za ravnanje z odpadki in v termično obdelavo odpadkov so pokazale na dobro strokovno pripravo, predvsem pa na hitro odzivnost in sposobnost občine, da začne urejati ravnanje z odpadki, vodami in energijo, kot je zahtevala EU. Predvsem pa, kot so se pokazale potrebe v občini. Zato smo k pogovoru povabili mag. Marka Zidanška, direktorja družbe Simbio, mag. Marka Cvikla, direktorja družbe VO-KA in mag. Aleksandra Mirta, direktorja Energetike. | |
Poraba toplotne energije in zemeljskega plina upada
mag. Aleksander Mirt, Energetika Celje, javno podjetje d.o.o.
V Sloveniji zelo počasi raste uporaba zemeljskega plina za ogrevanje. Kako je s širitvijo plinovodnega omrežja v Celju in kako spodbujate uporabo tega energenta?
Specifična poraba zemeljskega plina za ogrevanje enote bivalne površine v zadnjih letih pada zaradi klimatskih sprememb in različnih ukrepov učinkovite rabe energije, ki jih vzpodbuja tudi Energetika Celje. Plinifikacija v Celju zajema do približno 80 % poseljenega območja. Skupaj z Mestno občino Celje (MOC) načrtno dograjujemo manjkajoče odseke distribucijskega omrežja, pri čemer sodelujemo pri sočasni gradnji celovite komunalne infrastrukture. Zadnja leta so naše aktivnosti usmerjene predvsem v povečanje odjema zemeljskega plina na območjih, kjer je distribucijsko omrežje že zgrajeno. Poleg tega za potencialne odjemalce pripravljamo različne akcijske ponudbe, da jim omogočimo čim bolj ugodno in učinkovito priključitev na omrežje. Cene za dobavo zemeljskega plina zadnja leta nenehno prilagajamo konkurenci in našim odjemalcem zagotavljamo primerljivo ceno energenta. Kjer je bilo to tehnično izvedljivo, smo v preteklih letih plinificirali in obnovili tudi dotrajane kotlarne v javnih objektih v lasti MOC.
Energetika Celje tudi po pooblastilu Mestne občine Celje pripravlja razpise za nepovratne finančne spodbude, s katerimi želi celjska občina izboljšati zrak v mestu. Spodbude so namenjene gospodinjstvom za vgradnjo novega kondenzacijskega kotla z visokim izkoristkom na zemeljski plin in za nove priključke na plinovodno omrežje.
Kako ravnajo potrošniki s toploto in energijo, kakšna je poraba v zadnjih letih in ali se kaže večja racionalnost?
Zadnja leta smo tudi v Energetiki Celje priča trendu zmanjševanja potreb po toplotni energiji in zemeljskem plinu za potrebe ogrevanja. Razlogi so v ukrepih učinkovite rabe energije, kot so izolacije fasad, menjave oken, obračuni po dejanski porabi toplote, termostatski ventili ipd., kot tudi v spremembi klimatskih pogojev. Mislim na mile zime. Na podlagi tega lahko sklepamo, da uporabniki ravnajo bolj varčno. Poraba se niža. Zaenkrat nam uspeva sočasno še nižati tudi stroške daljinskega ogrevanja predvsem zaradi optimizacije in maksimalnega koriščenja cenejšega vira za ogrevanje iz toplarne v občini Celje, kjer se termično obdelujejo komunalni odpadki, ceni pa se zemeljski plin. Distribucija toplotne energije in plina je bila v 2015 sicer višja kot v 2014. A je potrebno upoštevati dejstvo, da je bila leta 2014 zabeležena izjemno nizka poraba zaradi temperaturnih razmer. Če primerjamo porabo toplote v daljšem časovnem obdobju, npr. od leta 2010, ko smo prodali 56.800 MWh toplote, z letom 2015, ko je bilo prodanih 40.150 MWh toplote, je razviden upad prodaje za 30 %.
Celje je edino mesto s termično obdelavo odpadkov v državi. Kakšne izkušnje boste lahko posredovali morebitnim načrtovalcem novih objektov za termično obdelavo?
Glede na to, da smo bili prvi v državi, ki smo vzpostavljali sistem, smo si seveda pridobili zelo dragocene izkušnje in znanje, ki bi jih lahko posredovali morebitnim načrtovalcem, da ti ne bi ”odkrivali tople vode”. Če bi načrtovalci izbrali sorodno tehnologijo, bi jim svetovali, da že pri izdelavi projektne dokumentacije upoštevajo določene spremembe v obratovanju za učinkovitejše in zanesljivejše obratovanje. S svojimi izkušnjami in znanjem bi lahko pomagali tudi pri poskusnem obratovanju in predhodnem usposabljanju osebja na našem obratu pri pripravi obvezne dokumentacije za obratovanje. Gotovo bi bila dobrodošla naša pomoč pri monitoringih za okolje.
Za trajnostno upravljanje z mesti nekatera podjetja predlagajo model javno zasebnega partnerstva, ki odpira nove investicijske možnosti za višjo kakovost življenja v mestih in optimalnejšo rabo z viri. Kakšne prednosti in pomanjkljivosti vidite v takih modelih upravljanja s komunalnimi storitvami? Ali je takšen model po vašem mnenju dobrodošel v Sloveniji, konkretno v Celju? Zakaj?
Javno zasebno partnerstvo izhaja predvsem iz predpostavke relativno omejenih sredstev države oziroma lokalnih skupnosti na eni strani in poslovne iniciative oziroma pobude privatnega sektorja na drugi strani. Generalno pa ni moč ocenjevati javno zasebnega partnerstva kot neke absolutno sprejemljive rešitve, temveč so njegove prednosti in pomanjkljivosti odvisne od specifičnih okoliščin. Žal imamo precej ponesrečenih primerov takega partnerstva tudi v slovenskem prostoru. Energetska podjetja, ki danes prodajajo toploto, plin …, so pred izzivom, kako nevtralizirati oziroma nadomestiti izpad prihodkov zaradi manjše prodaje energije. To je do določene mere možno z izvajanjem energetskih storitev, med katerimi je trenutno zelo aktualna energetska prenova objektov. Za objekte v lasti države in lokalnih skupnosti je to obveznost. To velja tudi za Celje, kjer ima občina v lasti preko dvajset objektov, ki tako prenovo potrebujejo. V vsakem primeru gre za kompleksno materijo, katere odločitve so zavezujoče za vsaj 15 let in zato je temeljit razmislek o vsebini in obsegu javno zasebnega partnerstva zmeraj na mestu.
Finančni viri iz javno zasebnih partnerstev niso potrebni
Mag. Marko Cvikl, Vodovod – Kanalizacija javno podjetje d.o.o.
Letošnja uredba o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode je spremenila roke glede namestitve malih čistilnih naprav. Koliko MKČN bo potrebno namestiti na vašem območju, koliko je greznic in kako bo MOC spodbudil pravočasno uresničitev zakonodajnih obveznosti?
Na območju, kjer Vodovod-kanalizacija opravlja gospodarsko javno službo, je trenutno 5300 greznic in že 250 malih komunalnih čistilnih naprav. Letos pa je začela veljati nova Uredba o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode (UL RS, št. 98/15), ki med drugim prinaša novost za vse lastnike greznic na območjih, kjer ni javne kanalizacije in ta ni predvidena. Lastnikom greznic na teh območjih ni več potrebno do konca leta 2017 preurediti obstoječih greznic v male komunalne čistilne naprave. Obstoječi lastniki greznic morajo preurediti svoje greznice najkasneje ob prvi rekonstrukciji objekta, medtem ko še vedno velja, da morajo vsi lastniki novogradenj na teh območjih vgraditi male komunalne čistilne naprave.
Kaj kažejo monitoringi pitne vode, kako je s porabo in kako z oskrbo, tudi dolgoročno, saj se Slovenija vse bolj zaveda strateške in razvojne prednosti vodnih virov? Vodne izgube so ena izmed večjih težav pri upravljanju vodovodnega omrežja. Do kakšnih vodnih izgub prihaja pri omrežju, ki ga upravljate?
Na javni vodovodni sistem je priključeno v Mestni občini Celje 99,0 % prebivalcev, v občini Vojnik 80,3 %, v občini Štore 94 % in v občini Dobrna 95 %. Kvaliteta pitne vode v naših vodovodnih sistemih ostaja na izredno visokem nivoju in je bistveno višja od povprečja v Sloveniji. Tako kažejo rezultati rednih analiz. Pitna voda je bila tudi v letu 2015, v okviru rednih in občasnih fizikalno-kemijskih preskušanj, ustrezna ob vseh odvzetih vzorcih.
Količine v naravi razpoložljive vode so na našem območju dvakrat večje od količine zajete vode, tako da se zaenkrat ne nakazujejo problemi z oskrbo. Količine prodane vode so v preteklih letih rahlo padale, vendar se je ta trend v zadnjih letih ustavil. Količine zajete vode skušamo zmanjšati z rednimi vlaganji v obnove dotrajanih cevovodov, s čimer zmanjšujemo vodne izgube, zaradi česar se bo količina razpoložljive vode še povečala. S tem tudi varnost oskrbe s pitno vodo. V letu 2012 so na primer znašale vodne izgube 12 m3/km/dan, v letu 2014 in 2015 pa smo jih z izvedbo obnov primarnih cevovodov zmanjšali že pod 10 m3/km/dan. Do leta 2020 smo si zadali cilj zmanjšanja vodnih izgub v vodovodnih sistemih v našem upravljanju pod mejo 7 m3/km/dan.
Za trajnostno upravljanje z mesti nekatera podjetja predlagajo model javno-zasebnega partnerstva, ki odpira nove investicijske možnosti za višjo kakovost življenja v mestih in optimalnejšo rabo z viri. Kakšne prednosti in pomanjkljivosti vidite v takih modelih upravljanja s komunalnimi storitvami? Ali je takšen model po vašem mnenju dobrodošel v Sloveniji, konkretno v Celju? Zakaj?
Odločitev pred 20 leti, da iz Komunale Celje nastanejo tri javna podjetja, se je izkazala za dobro. Rezultati primerjalnih analiz potrjujejo, da je model investiranja v javno infrastrukturo, kot smo mu priča v Celju, optimalen, saj je infrastruktura zgrajena. Zagotavljamo maksimalen nivo storitev ob cenah, ki so pod slovenskim povprečjem. Menim, da smo s pravočasnim črpanjem sredstev iz evropskih skladov poskrbeli za dobro stanje javne infrastrukture in kakovostne storitve. Zato menim, da zasebni finančni viri v obliki javno zasebnih partnerstva niso potrebni.
Javno-zasebno partnerstvo vse bolj aktualno, a interesi različni
Mag. Marko Zidanšek, Simbio d.o.o.
RCERO, letos je deset let od začetka njegove gradnje, je bil prvi sodobni center za ravnanje z odpadki v državi. Kakšne rezultate dosega območje pri ločenem zbiranju odpadkov, koliko jih je potrebno še odložiti in kaj bi morali v Sloveniji izboljšati v sistemu ravnanja z odpadki še posebej glede na nov Operativni program, ki ga je pripravil MOP? Kaj lahko pomeni za RCERO in za druge centre v Sloveniji dolgoročno zmanjšanje količin odpadkov na trgu?
RCERO Celje se je začel graditi v času, ko so količine odpadkov rasle iz leta v leto. A okoliščine so se medtem spremenile. Zavedanje, da po ocenah porabimo nekje tretjino več naravnih virov, kot jih je Zemlja sposobna sama obnoviti, je vodilo v porast vedno več aktivnosti, ki ljudi/potrošnike nagovarjajo k preprečevanju nastajanja novih odpadkov in k ponovni uporabi. To je v skladu z evropsko hierarhijo ravnanja z odpadki. K temu navsezadnje spodbujamo tudi komunalna podjetja pod okriljem Zbornice komunalnega gospodarstva, mislim na gibanje Skupaj za boljšo družbo, ter številne organizacije, gibanja in šole za zero waste, eko dizajn, zeleno gospodarstvo, trajnostni razvoj … Podatki kažejo, da se je ločevanje odpadkov dokaj dobro uveljavilo. Na našem območju se že več kot polovica odpadkov zbere ločeno, tako da se jih da reciklirati. Odložimo tako le še okoli 15 % odpadkov. Zmanjšanje količin odpadkov, predvsem tistih, ki bi jih odložili, je dejstvo, kot je dejstvo tudi, da se tehnologija nenehno spreminja, izboljšuje in optimizira. V Simbio kot upravljavcu RCERO se tej novi realnosti prilagajamo in nadgrajujemo naprave. Z dodatnimi investicijami, kot je vzpostavitev tehnološke rešitve za izločanje embalaže iz mešanih komunalnih odpadkov, bomo razbremenili obstoječo tehnološko linijo in zmanjšali količino odpadkov, namenjenih za sežig ter odlaganje. Vendar vse to ne spremeni dejstva, da se trg odpadkov krči, da imamo v Sloveniji že dovolj centrov glede na nove trende nastajanja odpadkov.
Da se je ministrstvo lotilo priprave novega operativnega programa ravnanja z odpadki, ocenjujem kot pozitivno. Vendar menim, da je pred dokončno verzijo še dolga pot. Osnutek programa se na primer osredotoča na cilj, da se EU približa družbi recikliranja, kot je zapisano v Direktivi o odpadkih iz leta 2008. A kasneje je EU sprejela nekaj strateških dokumentov, kjer govori o učinkoviti rabi virov, družbi popolnega recikliranja in krožnem gospodarstvu, zato menim, da bi lahko bili cilji bolj ambiciozni. Med učinkovito rabo virov, preoblikovanjem potrošniških modelov, preprečevanjem odpadkov in ponovno uporabo postaja recikliranje šele zadnja izbira. Poleg tega v operativnem programu pogrešam več osredotočenosti na kakovost ločeno zbranih odpadkov ter na metode spremljanja in poročanja o količinah ipd.
S katerimi ukrepi bi morala Slovenija spodbuditi reciklažo odpadkov, da bi do leta 2020 uresničila sprejete reciklažne cilje? Kako ste zadovoljni s sodelovanjem s shemami?
Evropski statistični urad (Eurostat) je marca letos izdal sporočilo za javnost, v katerem navaja, da je Slovenija leta 2014 reciklirala največ odpadkov med vsemi državami članicami Evropske unije. Skoraj polovica vseh nastalih komunalnih odpadkov v Sloveniji je bila recikliranih, medtem ko evropsko povprečje znaša zgolj 28 odstotkov. V kolikor gre verjeti tem podatkom, potem ne vidim problemov pri doseganju reciklažnih ciljev. Pri shemah je za nas pomembno, da prevzemniki redno odvažajo odpadke in da nam ti ne ostajajo v skladišču. Do sedaj večjih težav ni bilo. Seveda pa smo v to sami vložili veliko energije s stalnim kontaktiranjem in prilagajanjem.
Kako je organizirano zbiranje bioloških odpadkov in kako uspešna je kompostarna glede na to, da zakonodaja ni naklonjena domačemu kompostu?
Zbiranje biološko razgradljivih kuhinjskih odpadkov in zelenega vrtnega odpada poteka v 6800 rjavih zabojnikih. Pri tem prednostno spodbujamo hišno kompostiranje. Za ta način se je po tem, ko zbiranje bio odpadkov ni bilo več obvezna gospodarska javna služba, odločilo zelo veliko lastnikov individualnih objektov. Ti odpadki se odvažajo po dveh urnikih – po zimskem se odvažajo enkrat na 14 dni, po poletnem pa vsak teden.
V naši kompostarni smo letos izpolnili zahtevo za kompost 1. stopnje, kar je posledica dodatne biostabilizacije v novi hali. Nova Uredba je vpeljala kriterij za prenehanje statusa odpadka. Če naredimo kompost 1. kakovostnega razreda, kompost izgubi status odpadka in postane normalno tržno blago. Pri tem je pri uredbi prišlo do zmede pri zahtevah za uporabo komposta pri uporabnikih za izdajo deklaracije idr.
Za trajnostno upravljanje z mesti nekatera podjetja predlagajo model javno zasebnega partnerstva, ki odpira nove investicijske možnosti za višjo kakovost življenja v mestih in optimalnejšo rabo z viri. Kakšne prednosti in pomanjkljivosti vidite v takih modelih upravljanja s komunalnimi storitvami? Ali je takšen model po vašem mnenju dobrodošel v Sloveniji, konkretno v Celju? Zakaj?
Tema javno-zasebnega partnerstva postaja v Sloveniji vse bolj aktualna, saj se tako kot večina drugih držav soočamo z dejstvom, da proračunska sredstva ne zadoščajo investicijskim potrebam, ki močno presegajo proračunske zmožnosti, omejujejo razvoj ter onemogočajo izboljšanje kakovosti storitev. Zaradi omejenosti javnega financiranja na eni strani in vse večjih potreb na drugi strani se v nekaterih občinah res pojavlja potreba po dodatnih virih, ki jih lahko zagotavlja vključevanje zasebnega kapitala. Pomanjkljivost, ki jo vidim, je v tem, da so si cilji med partnerji dostikrat nasprotujoči. Komunalna dejavnost s področja ravnanja z odpadki je specifična, izvaja se na lokalno omejenem območju, cene so zamejene s predpisi, uporaba storitev pa je obvezna.
V Celju smo s pomočjo sredstev evropskih skladov pravočasno poskrbeli za javno komunalno infrastrukturo, ki je danes v dobrem stanju. Tako nam uspeva dosegati ustrezno kakovost storitev ob sprejemljivih stroških. To potrjujejo tudi primerjalne analize izvajanja komunalnih storitev, zaradi česar sem prepričan, da je izvajanje obveznih gospodarskih javnih služb v obliki javnega podjetja najbolj učinkovito.
