Vzrok za nizke cene predvsem rast proizvodnje iz OVE – EOL 111/112

Elektroenergetska bilanca za leto 2015 bistveno ne spreminja deleža posameznih primarnih virov za proizvodnjo električne energije. Zaradi sušnih razmer se je zmanjšal delež obnovljivih virov (manj prevzema iz hidroelektrarn), povečal pa delež fosilnih goriv. Jedrsko gorivo je stalnica. Ali podatki za leto 2015 nakazujejo, da bodo v slovenski energetski bilanci še dolgo zavzemala tretjinski delež fosilna goriva?

Oskrba z električno energije v Sloveniji temelji na virih, ki glede na naravne danosti Slovenije, pri tem mislim predvsem na vodne vire in zaloge premoga, ponujajo visoko stopnjo energetske neodvisnosti in zadostnosti. Deleži posameznih virov v skupni proizvodnji so v veliki meri odvisni od hidrologije slovenskih rek. V letu 2015 je bil delež proizvodnje iz hidroelektrarn glede na pretekli dve »rekordni« leti, 2013 in 2014, manjši za 36 oziroma za 18 odstotkov. Zato je bil večji delež proizvedene električne energije iz proizvodnih enot na fosilna goriva oziroma drugih razpoložljivih konkurenčnih virov, saj je količina proizvodnje iz Nuklearne elektrarne Krško skozi leta konstantna. Menim, da bo približno takšno razmerje ostalo še kar nekaj časa, vsaj do zaprtja NEK, ko bo, če ne bomo gradili NEK 2, treba »jedrsko tretjino« nadomestiti z drugimi viri. Zavedati se moramo, da je Slovenija pravkar zgradila novo termoelektrarno na premog, ki bo skoraj zagotovo obratovala tudi v prihodnje. Delež proizvodnje iz obnovljivih virov bo postopoma sicer naraščal. V letu 2015 se je na primer povzpel na 7,7 odstotka, je pa prihodnje naraščanje deleža te proizvodnje odvisno tudi od nadaljnjega državnega spodbujanja tovrstne proizvodnje.

Kaj pa naložbe?

Gradnja novih proizvodnih naprav, ki uporabljajo obnovljive vire energije, se je v zadnjih letih zaradi znižanja podpor močno upočasnila. Do leta 2023, ko je v načrtu nadaljnja gradnja hidroelektrarn na reki Savi, lahko pričakujemo, da se bo delež obnovljivih virov povečeval. Vendar bodo še vedno prisotna hidrološko manj ugodna leta, ko bo treba nadomestiti manko proizvodnje v hidroelektrarnah. In za to bomo najbrž še vedno uporabljali predvsem fosilna goriva.

Kaj to pomeni v primerjavi z Avstrijo in Italijo?

Avstrija ima enega najvišjih deležev obnovljivih virov v Evropi. Delno zaradi ugodne lege z veliko vodnimi viri in visoke izkoriščenosti tega potenciala, delno pa tudi zaradi zelo intenzivnega razvoja obnovljivih virov v zadnjih letih, predvsem na račun vetrnih elektrarn. Tako v Avstriji približno 70 odstotkov električne energije že proizvedejo iz obnovljivih virov, predvsem v hidroelektrarnah. V Italiji so razmere nekoliko drugačne, čeprav nobena od teh držav nima jedrskih elektrarn. Približno dve tretjini električne energije v Italiji proizvedejo iz fosilnih goriv, preostalo tretjino pa iz obnovljivih virov. Delež teh se v zadnjih letih močno povečuje predvsem zaradi intenzivne gradnje sončnih elektrarn, za katere ima Italija odlične naravne danosti. Tako so v letu 2015 italijanske sončne elektrarne proizvedle skoraj desetino v tej državi proizvedene električne energije.

Usmeritve EU bodo še zahtevnejše

Energetska usmeritev EU, ki v zadnjem obdobju v veliki meri podpira energetsko neodvisnost in spodbuja proizvodnjo elektrike iz obnovljivih virov ter izboljševanje energetske učinkovitosti, seveda pomeni, da se bodo deleži proizvodnih virov po posameznih državah postopoma še spreminjali. Velik vpliv na prestrukturiranje energetike imajo spodbude za obnovljive vire, ki pa jih, upoštevaje pravila EU o državnih pomočeh, usmerja posamezna država. Prav zaradi problematike nadaljnjega povečevanja deleža obnovljivih virov v končni rabi energije pripravlja Evropske komisija skupaj z državami članicami nov predlog zakonodajnih podlag. Ta naj bi omogočale izpolnjevanje zastavljenih ciljev EU in hkrati preprečevale negativne vplive, s katerimi se danes soočajo udeleženci trga z električno energijo.

Agencija je v letu 2015 določila regulativni okvir za omrežnino za elektroenergetsko omrežje za obdobje 2016 – 2018. Kako boste spodbujali razvoj pametnih omrežij in elektromobilnost, ko pa je Energetski zakon še bolj na papirju?

Spodbujanje razvoja pametnih omrežij sodi med naše pomembnejše naloge. Agencija to problematiko v okviru prejšnjega in tudi zdaj veljavnega regulativnega okvira ureja s postopnim uvajanjem sheme spodbud za investicijske in pilotne projekte na področju pametnih omrežij. Pri tem sledimo strategiji, katere temelje smo strnili v strateškem dokumentu Aktivno reguliranje energetskih dejavnosti in omrežij prihodnosti oziroma AREDOP. V naslednjih regulativnih okvirih agencija načrtuje postopno uvajanje tako imenovane »output regulacije« pri spodbujanju uvajanja pametnih omrežij. Ker bodo potrebne določene zakonske spremembe, agencija projekt že izvaja s ciljem pravočasno spoznati ovire, ki bi lahko omejevale razvoj metodologije reguliranja. Pri spodbujanju razvoja pametnih omrežij smo v okviru regulativnega okvira za obdobje 2013–2015 do zdaj odobrili spodbude le operaterju prenosnega omrežja, in sicer za tri investicijske projekte, ki so bili izvedeni leta 2014. V regulativnem okviru 2016–2018 smo posodobili finančne spodbude za investicije v pametna omrežja, uvedli izvedbene spodbude za pilotne projekte na področju pametnih omrežij ter finančne spodbude za stroškovno učinkovitost pri nabavi pametnih števcev.

Sem sodi tudi razvoj elektromobilnosti?

Agencija v okviru reguliranja upravičenih stroškov operaterjev omrežja vključuje razvoj elektromobilnosti predvsem z vidika razvoja polnilne infrastrukture hitrih polnilnic na avtocestnem križu, ki se na podlagi Energetskega zakona izvaja v okviru gospodarske javne službe sistemskega operaterja distribucijskega omrežja oziroma družbe SODO. V okviru obračuna omrežnine pa v regulativnem okviru za obdobje 2016–2018 določamo tarifo za omrežnino za odjemno skupino polnjenja električnih vozil na hitrih polnilnicah. Na drugih segmentih uvajanja elektromobilnosti naša agencija deluje le usmerjevalno. Letos nameravamo objaviti tudi smernice za razvoj elektromobilnosti v Sloveniji z vidika energetskega regulatorja. Ključna na tem področju ostaja vloga države, ki mora sistematično spodbujati razvoj elektromobilnosti oziroma ga z ustreznimi spodbudami pospešiti.

Katere okoljske zahteve so za energetski sektor prednostne, še posebej ker so že pred novimi naložbami energetskih objektov v prostor vroče razprave, kaj je z vidika trajnostnega razvoja primerneje in kaj ne? Kdo iz energetike bi moral zagotoviti kakovostno komuniciranje z javnostmi o pomenu in prednostih določenih vrst energije? Zanimiv primer so težave pri umeščanju vetrnic.

V Sloveniji se vrstijo številne razprave o načinu izpolnitve ciljev EU do leta 2030 oziroma do leta 2050. Usmeritve v trajnostno oskrbo z električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov, hkrati pa tudi zahtevani visoka stopnja zanesljivosti in neodvisnosti, bodo zahtevale širši konsenz. Ta je povezan s prestrukturiranjem obstoječega proizvodnega sektorja in tudi s spodbujanjem novih tehnologij. Vsekakor je primerno izkoristiti tiste trajne vire, ki so nam v zadostni meri na voljo in hkrati omogočajo kar se da zanesljivo proizvodnjo. Umeščanje in izbira posameznih proizvodnih virov energije sta zagotovo dva medsebojno povezana strateška cilja države. Menim, da je za pozitiven odnos širše javnosti do teh ciljev treba izvesti široko strokovno in splošno razpravo o energetski politiki, ki se nanaša tako na prebivalstvo kot na industrijo, saj smo vsi dolgoročno odvisni od kakovostne oskrbe. Prestrukturiranje energetike bo imelo velik vpliv na okolje, saj je pričakovati nove posege vanj, kar pa je vsaj v preteklosti predstavljalo velik izziv za pobudnike oziroma vlagatelje. S tega stališča je treba ob energetski politiki dogovoriti tudi prostorsko in okoljsko politiko.

Katere posebnosti delovanja veleprodajnega in maloprodajnega trga z energijo v lanskem letu bi izpostavili? Kaj so prinesle nekatere lastniške povezave?

Leto 2015 smo v agenciji z vidika napredka označili kot prelomno tako za trg z električno energijo kot tudi za trg z zemeljskim plinom. Na trgu z električno energijo se je Slovenija priključila medregijskemu spajanju trgov, ki zajema območje od Skandinavije in Slovenije do Iberskega polotoka. Pri zemeljskem plinu pa sta bili veliki prelomnici uvedba virtualne točke oziroma trgovalne platforme in spremenjen način izravnave odstopanj. Navedeno in druga dogajanja so pomembno pripomogli k uspešnemu in preglednemu delovanju obeh trgov.

Trg je postal preglednejši, padec cen na veleprodajnih trgih pa se še ne občuti na maloprodajnem trgu.

V minulem letu so se zaustavili negativni trendi gibanja povprečnih cen na borzah z električno energijo. Veleprodajne cene so tako sicer ostale na rekordno nizki ravni, na maloprodajne cene pa to ni pomembneje vplivalo. Povečala sta se likvidnost slovenske borze in delež trgovanja, s tem pa smo dobili tudi bolj zanesljiv cenovni indeks. Drugače pa je bilo na maloprodajnem trgu z zemeljskim plinom, kjer so se pomembno znižale tudi maloprodajne cene.

Koncentracija na maloprodajnem trgu električne energije za gospodinjski odjem je bila v letu 2015 sicer blizu meje visoke koncentracije, delež treh dobaviteljev pa je bil skoraj 60-odstoten. Visoka koncentracija sama po sebi ni problematična, dokler se takšen položaj ne izkorišča. V minulem letu takšnih pojavov nismo zaznali. Letos so pričakovane še nekatere lastniške spremembe oziroma povezave, tako da bo agencija tudi v prihodnje spremljala delovanje trga in v sodelovanju z drugimi regulatornimi organi ukrepala ali predlagala ukrepe, če bo zaznala sum slabih praks ali sum na izkrivljanje konkurence. Predvidevamo pa, da tudi zaradi vstopov nekaterih globalnih dobaviteljev na naš maloprodajni trg z energijo omenjena povezovanja ne bodo vplivala na konkurenčnost.

V poročilu omenjate rekordno nizke cene električne energije. Kaj je glavni razlog za tako stanje in kakšna bo cenovna politika v prihodnje?

Trenutno obdobje nizkih cen je posledica določenih regulatornih politik na evropski in nacionalni ravni, ki izkrivljajo trg. Agencija nima pristojnosti na področju oblikovanja nacionalnih politik, na primer glede podpor za obnovljive vire. Še vedno čutimo tudi posledice krize in odjem ne narašča. Obenem je treba zagotavljati ukrepe in obveznosti na področju učinkovite rabe energije, ki izvirajo iz tretjega svežnja direktiv in so naravnani v zmanjševanje porabe. Poleg tega se iz Evrope umika del proizvodnje, ker je v drugih delih sveta cenejša delovna sila, ponekod tudi energenti. Na ponudbeni strani cene določenih primarnih energentov prav tako upadajo. To velja za premog in zemeljski plin, prav tako je trenutno cena kuponov CO₂ na zelo nizki ravni. Zato se zmanjšujejo proizvodni stroški nekaterih elektrarn – nemški RWE je na primer več kot 90 odstotkov proizvodnje v termoelektrarnah in jedrskih elektrarnah v letu 2017 prodal po 30 evrov za megavatno uro. Najpomembnejši vzrok za sedanjo nizko raven cen na evropskih borzah pa je vse večja proizvodnja iz obnovljivih virov, ki je večja od pričakovane.

A država to podpira.

Da. In to je strateška usmeritev. Proizvodnja iz obnovljivih virov je deležna podpor in cena na trgu zanje ni relevantna. Velik delež subvencionirane proizvodnje iz obnovljivih virov pa vpliva na veleprodajne cene na borzah. Vsekakor je prav, da je rast proizvodnje iz obnovljivih virov na začetku spodbujena s strani države. Vendar bo treba proučiti, kako dolgo je to še smiselno in v kolikšnem obsegu glede na to, da se določene anomalije zaradi državnih politik subvencioniranja na trgu že kažejo. Sprijazniti se bo treba, da bodo v nekem doglednem času tudi obnovljivi viri morali biti postavljeni na tržne temelje. Poleg tega je treba upoštevati vplive medregijskega spajanja trgov ter drugih dejavnikov, ki izhajajo iz naporov Evropske komisije za vzpostavitev enotnega energetskega trga.

Tudi v letu 2015 poraba električne energije ni bila pokrita z domačimi proizvodnimi viri. Kako bo Slovenija lahko reševala energetsko oskrbo in kaj bi bilo potrebno storiti za manjšo odvisnost? Letna uvozna odvisnost Slovenije, če ni posebnih dogodkov, se giblje med 10 in 15 %. Lani je bil primanjkljaj največji v zadnjih letih, zaradi nizke proizvodnje hidroelektrarn. Kako kaže letos in katere naložbe so potrebne za energetsko samooskrbo države?

Vzrok za uvozno odvisnost Slovenije ni zgolj pomanjkanje proizvodnih virov, temveč je v veliki meri posledica razmer na mednarodnem trgu električne energije. V letu 2015 se je uvozna odvisnost sicer res povečala tudi na račun občutno manjše proizvodnje v hidroelektrarnah, remonta v jedrski elektrarni Krško in delno zaradi nezanesljivega, poskusnega obratovanja bloka 6 v Termoelektrarni Šoštanj. Eden od ključnih razlogov za povečanje uvozne odvisnosti je v resnici ekonomski, saj zaradi dobrih čezmejnih povezav obstaja možnost uvoza cenejše električne energije s severa, predvsem iz Avstrije in Nemčije. Znaten del manjkajoče električne energije bi lahko bil brez večjih problemov proizveden z domačimi viri, vendar bi bilo to ekonomsko neupravičeno.

A kaj je potem smiselno, ko gre za naložbe v energetiko?

V sedanjih tržnih razmerah, ko so na mednarodnem trgu na voljo veliki presežki poceni električne energije iz obnovljivih virov, je skrajno nehvaležno napovedovati, katere so tiste naložbe, ki bi lahko zmanjšale uvozno odvisnost države. Trenutno vlaganja v nobeno od konvencionalnih tehnologij proizvodnje električne energije niso ekonomsko upravičena. Dolgoročno bi bilo seveda smiselno čimbolj smotrno investirati v hidroenergetiko, kjer ima Slovenija še precej neizrabljenih virov relativno poceni in zanesljive obnovljive energije. Ob tem se postavlja vprašanje, ali je sploh smiselno oziroma do katere mere je smiselno zagotavljati energetsko samooskrbo države v razmerah, ko je mogoče prek čezmejnih prenosnih povezav zagotavljati manjkajočo energijo po bistveno nižjih cenah, kot so cene iz domačih proizvodnih virov. Ne nazadnje k temu načelu teži tudi EU s prizadevanji za izgradnjo povezovalnih energetskih omrežij in idejo o energetski uniji.

Liberalizacija trga naj bi spodbujala konkurenčnost, vendar podatki kažejo, da pri menjavi dobavitelja potrošnik nima znatnih koristi. Med najcenejšo in najdražjo ponudbo na trgu ni velikih razlik. Kaj to pomeni?

Potencialni prihranek na letni ravni se v povprečju še vedno giblje v višini povprečnih mesečnih stroškov za dobavo same energije – ta strošek predstavlja sicer le del končne cene. Zato ocenjujemo, da je možen prihranek še vedno dovolj atraktiven. Seveda pa je prihranek lahko tudi precej višji, na primer pri odjemalcih, ki od odprtja trga še niso menjali dobavitelja.

Problem je ozaveščenost odjemalcev oziroma njihova pripravljenost na spremembe. Velika večina odjemalcev še ni zamenjala dobavitelja in ravno pri teh odjemalcih bi bile koristi ob menjavi največje, saj so večinoma oskrbovani po najmanj ugodnih pogojih oziroma najvišjih cenah. Manjši del odjemalcev pa je od odprtja trga stalno aktiven in ti so tudi že izkoristili večji del potenciala. Razlike med najnižjimi rednimi cenami in akcijskimi ponudbami dejansko niso več velike. Ocenjujemo, da je možno odjemalce pritegniti tudi z drugimi lastnostmi ponudbe in ne le z ugodno ceno, kar dokazujejo tudi nekateri novi dobavitelji. Skratka, potenciala na trgu je še dovolj, kar potrjujejo tudi vstopi novih udeležencev na maloprodajni trg.

V letu 2015 se je število predanih emisijskih kuponov v primeri z letom 2014 ponovno zmanjšalo. Cena kupona pa se je nekoliko zvišala. Katere panoge so v Sloveniji najbolj izpostavljene in kakšne so napovedi za te trge z emisijskimi kuponi v Sloveniji in v EU?

EU se je zavezala, da bo zaradi podnebnih sprememb do leta 2020 zmanjšala emisije toplogrednih plinov za 20 odstotkov, povečala porabo obnovljivih virov energije za 20 odstotkov ter dosegla 10-odstotni delež biogoriv kot pogonskih goriv v prometu in 20-odstotno povečanje učinkovite rabe energije. To dejansko sistemsko vpliva na količine, na oblikovanje cen pa poleg tega vplivajo tudi nekateri drugi dejavniki. Cena kuponov je že dalj časa na izjemno nizki ravni, še posebej če jo primerjamo s ceno ob uvedbi trgovanja s kuponi. Na ceno vpliva tudi brexit oziroma odhod Velike Britanije iz Evropske sheme za trgovanje s kuponi, kar posledično pomeni zmanjšanje volumna in s tem potenciala.

Število predanih emisijskih kuponov v Sloveniji se je v letu 2015 res zmanjšalo, vendar je zmanjšanje znašalo le 0,1 odstotka glede na leto 2014. Bistven upad predanih emisijskih kuponov je bil opazen med letoma 2013 in 2014 – v letu 2014 je bilo predanih 17,2 odstotka manj emisijskih kuponov kot leto pred tem. Največji vpliv na skupno število predanih emisijskih kuponov ima sektor termoenergetike z največjo enoto, Termoelektrarno Šoštanj. Slabše hidrološke razmere v letu 2015 in prekinitev delovanja NEK za daljše obdobje so zahtevali večjo uporabo fosilnih goriv pri proizvodnji električne energije, zato smo lahko v letu 2015 zaznali celo večjo predajo emisijskih kuponov s strani sektorja termoenergetike kot v letu 2014.

Pri podatkih, kako je s prihranki končne energije, čeprav gre za obveznost zavezancev, je ob sicer dobrem rezultatu zanimiva ugotovitev, da nekateri dobavitelji prihrankov niso dosegli, ker o tem niso bili obveščeni. Kdo je za to odgovoren?

Na podlagi nove sheme obveznega doseganja prihrankov končne energije, ki je bila vzpostavljena z novim Energetskim zakonom, so morali zavezanci, to so dobavitelji elektrike, toplote, plina, tekočih in trdnih goriv, v letu 2015 doseči obvezne prihranke končne energije v višini 0,25 odstotka energije, prodane v letu 2014, kar znaša 125 gigavatov. Zavezanci so v letu 2015 presegli obvezen prihranek kar za 376 gigavatnih ur. Shema obveznega doseganja prihrankov energije v Sloveniji sicer ni nova, v veljavi je že od leta 2010. Na podlagi stare sheme iz leta 2010 so morali veliki zavezanci na leto prihraniti odstotek prodane energije, svoje dejavnosti pa so financirali s pomočjo prispevka za povečanje učinkovite rabe energije. Ključna novost prenovljene, zdaj veljavne sheme je v tem, da obvezuje dosegati obvezne prihranke vse dobavitelje energije. Zato so imeli težave pri doseganju prihrankov predvsem manjši dobavitelji, ki v prejšnji sistem niso bili vključeni in je nova uredba zanje pomenila novost, s katero se niso dovolj dobro seznanili. Nova uredba omogoča dobaviteljem energentov večjo fleksibilnost, saj način izvedbe ukrepov in financiranje niso vnaprej določeni, poročati o doseženih prihrankih energije pa so po novem dolžni naši agenciji.

Za boljšo informiranost vseh zavezancev smo na svoji spletni strani že lani objavili vse ključne informacije glede izpolnjevanja obveznosti doseganja prihrankov energije. Ugotavljamo pa, da je obveščenost zavezancev še vedno nezadovoljiva, zato bomo v septembru organizirali strokovno srečanje. Na njem bomo skupaj s predstavniki ministrstva in drugih institucij zavezancem pojasnili njihove zakonske obveznosti, razložili, kako v praksi zagotoviti obvezne prihranke energije in kakšne so njihove alternativne možnosti pri doseganju prihrankov končne energije.