Vesna Mislej, Vodovod-kanalizacija d.o.o. Ljubljana
V obdobju petindvajsetih let sta se narava in prostor začela intenzivneje prepoznavati kot vrednoti in bistveni postavki za zdravo in varno življenje ljudi. V tem času se je v podjetniško miselnost že kar vraslo zavedanje, da je varovanje okolja temelj za uspešno poslovanje, učinkovito skupno delovno zavest kolektiva in razvojno naravnanost. To se ni doseglo čez noč, temveč tako, da se je najprej spremenil odnos države do virov onesnaženja. Z ostrejšo okoljsko zakonodajo, ki je temeljila na evropskih smernicah in zakonodaji, se je začel graditi sistem nadzora kvalitete okolja in preprečevanja škodljivih vplivov na okolje in ogrožanja zdravja ljudi. Pod drobnogled se je vzelo prav vse deležnike potencialnega onesnaževanja okolja – od občanov pa do vseh vrst industrijskih onesnaževalcev, komunalnih podjetij, malih podjetij, pa do nadzora vseh vrst čistilnih naprav ne glede na to, ali gre za čiščenje odpadne vode ali pa onesnaženega zraka. Tako se je v tem obdobju uspešno vzpostavil intenziven nadzor nad viri onesnaževanja. S tem se je omogočil celovit pristop države k varovanju okolja, k obvladovanju nadzora vseh oblik izpustov snovi v okolje – v vodo, zrak, in prenašanje snovi v obliki odpadkov.
Država je uvedla obvezen obratovalni emisijski monitoring izpustov. Izvajajo ga lahko samo pooblaščeni izvajalci, ki imajo status akreditiranega organa. Z zakonom so v proizvodnih podjetjih zaposlili pooblaščence za varstvo okolja, proizvodni obrati in čistilne naprave pa so morali za svoje delovanje pridobiti okoljevarstvena dovoljenja. Ta so pripomogla do tega, da so se zavezanci za izvajanje obratovalnega emisijskega monitoringa čiščenja odpadne vode morali tesneje povezati z upravljavci kanalizacijskih sistemov, pridobiti njihovo soglasje in s tem tudi specifične pogoje za priključitev v kanalizacijsko omrežje. Uvedel se je tudi nadzor nad snovmi, ki so se z iztokom iz čistilnih naprav za odpadne vode preko direktnih recipientov prenašale v druge večje vodotoke in njihove končne destinacije. To je privedlo do ozaveščanja, da so države preko vodotokov in posledično tudi preko podtalnice zelo povezane in soodvisne med seboj in da so določeni predeli naše Zemlje zaradi tega bolj ranljivi in izpostavljeni. Prav tako pa, da je potrebno prevzeti odgovornost tudi za kvaliteto okolja, ki je od nas oddaljeno, pa vendar povezano preko vode.
Celovito varovanje okolja, ki se je vzpostavilo v petindvajsetih letih, je samo eno orodje za trajnostni zeleni razvoj naše države. Drugo, še kako pomembno orodje za razcvet njenega zelenega gospodarstva, pridobitve novih delovnih mest in povezovanja s poslovnimi partnerji preko meje pa so znanje in veščine, da v povzročenih odpadkih vidimo koristne surovine, ki jih lahko z razvojem in uvedbo novih proizvodnih procesov preoblikujemo v izdelke ali pa v energijo, za katerimi je sedaj, ali pa bo v bodočnosti, na trgu veliko povpraševanje.
