Vilma Fece, Gorenje d.d.:
Pravni, ekonomski in socialni vidik varovanja okolja se je s samostojno državo temeljito spremenil. Pri tem igra pomembno vlogo prehod v kapitalizem, ki je prinesel razcvet okoljske storitvene dejavnosti, s tem pa tudi odprl vprašanje ustvarjanja dobička v škodo okolja.
Zato se je država Slovenija postavila še v vlogo skrbnika okolja in pospešeno dopolnjevala okoljski pravni red. Z Zakonom o varstvu okolja leta 1993 je postavila temelje varstva okolja, vzpostavila temelje trajnostnega razvoja, katerega koncept je bil v tistem obdobju že uveljavljen v državah članicah EU. Srečali smo se z zahtevo po ohranjanju zdravega okolja za bodoče generacije, s poudarkom na racionalni rabi naravnih virov ter ohranjanju biotske raznovrstnosti. Slovenska industrija je intenzivirala medsebojno povezovanje z namenom hitre in ekonomsko sprejemljive implementacije okoljskih zahtev v prakso. Del teh rešitev je še danes v veljavi.
Z odločitvijo Slovenije, da vstopi v EU, je varstvo okolja postalo sestavni del zagotavljanja prostega pretoka ljudi, blaga in storitev. Osnovne usmeritve so bile podane v Nacionalnem programu varstva okolja ter okoljski pristopni strategiji, ki je vstop v EU prvotno predvidevala že v letu 2000. To je bilo obdobje, ko smo bili »okoljski delavci« iz industrije zelo zaželeni na različnih ministrstvih v Ljubljani. Aktivno smo z znanjem in izkušnjami sodelovali pri pripravi okoljskih programov, ciljev in izvedbenih dokumentih. Zavedanje, da je varstvo okolja zelo kompleksno in zahteva interdisciplinarno in usklajeno delo, je bilo resnično na visokem nivoju. Pri tem je imel pomembno vlogo takratni minister za okolje in prostor, Pavel Gantar, ki je znal povezovati različne akterje varstva okolja v Sloveniji, predvsem pa uravnotežiti posamezne želje in zahteve.
V času intenzivnih priprav na vstop v EU smo se na nove usmeritve in predvidene zakonodajne zahteve pripravljali tudi v industrijskem sektorju. V Gorenju smo v tem obdobju uvedli kopico okolju prijaznih tehnoloških postopkov še zlasti na področju površinskih obdelav. Te spremembe so nam kasneje brez večjih zahtev omogočale pridobitev okoljevarstvenega IPPC dovoljenja.
Varstvo okolja ima v Gorenju dolgo tradicijo, saj smo že leta 1985 ustanovili samostojni oddelek, kjer je poleg operativne vloge pomembna tudi njegova razvojna, svetovalna in koordinacijska vloga za celotno Skupino Gorenje. K sistemskemu pristopu varstva okolja se pripomore z delovanjem sistemov ravnanja z okoljem (npr. ISO 14001, EMAS). Gorenje je bilo že leta 2004, ob vstopu Slovenije v EU, kot prvo slovensko podjetje vpisano v register EMAS. Žalostno je, da se je v vseh teh letih za vpis v evropski register odločilo le 10 slovenskih podjetij. Res pa je, da pristojna ministrstva (okolje, gospodarstvo,..) niso opravila svojo nalogo, da bi podjetja EMAS prepoznala kot del poslovne prednosti. To ostaja izziv za prihodnje.
Ni namen, da navajam vsa okoljska področja, ki jih bo v prihodnje potrebno bolje urediti z vidika zakonodaje in izvajanja. Dejstvo pa je, da je bilo veliko dela in naporov vloženih v ureditev področja odpadkov. Industrija je, po moji oceni, svojo vlogo in nalogo dobro izpeljala (količina industrijskih odpadkov se konstantno zmanjšuje), na komunalnem delu pa bo potrebno še mnogokaj postoriti. Sistem gospodarskih javnih služb je v Sloveniji zastarel in potreben prenove. Občutek imam, da ni prave politične volje za te spremembe, saj bo potrebno jasno zapisati in nato izvajati ločnico med zagotavljanjem splošnih potreb in tržnim delovanju.
V zadnjem letu se nenehno govori o neurejenem sistemu ravnanja z odpadno embalažo, kako sistemi ne delujejo, poudarja se podaljšana proizvajalčeva odgovornost. Takšen kaotičen sistem omogoča obstoječa zakonodaja, DROE pa to izkoriščajo. Sedaj pa slišim »na ulici«, da se pripravlja sprememba zakonodaje, ki bo omogočalo poslovanje le eni družbi. Takšen sistem smo že imeli na začetku uvedbe sistema ravnanja z odpadno embalažo, pa se je pokazalo, da monopol ni dober. Upam, da so to le govorice! Vsekakor pa bi pri vzpostavitvi sistemov podaljšane proizvajalčeve odgovornosti, ki je plačnik sistemov, moralo pristojno ministrstvo spremembo sistema vzpostaviti v soglasju z zavezanci in ne z DROE. Zanimivo je, da si ravnanje z odpadno embalažo želijo vsi zbiralci in predelovalci odpadkov- le zakaj ni takšen interes izkazan tudi pri npr. odpadnih nagrobnih svečah?
V petindvajsetih letih samostojnega delovanja na področju varstva okolja smo v Sloveniji dosegli velik napredek. Seveda na nekaterih področjih več, ponekod pa še šepamo. Kaj nas čaka v prihodnje? Veliko govorimo o krožnem gospodarstvu, vendar do sedaj predvsem na vzpostavitvi ustrezne politike za izvajanje. Čas je, da se prične izvajanje v praksi, kjer bomo vsi akterji potrebovali predvsem hitro reagiranje zakonodajalca, pri ostalih deležnikih pa strpnost, spoštovanje stroke (ki jo je v Sloveniji veliko) in timskega dela. To pa pomeni, da je potrebno takoj vzpostaviti pravne podlage za eko- dizajniranje vsaj vseh proizvodov široke potrošnje. Mogoče bo pa industrijski sektor ponovno zaželen sogovornik pri kreiranju procesov varstva okolja!
