Slovenija v tranzicijskem obdobju ni naredila korakov, ki bi v smislu trajnostnega razvoja kaj bistveno pomenili. Žal je v tem obdobju prevladal kapital, ki zasleduje kratkoročne cilje, kar trajnostni razvoj po definiciji ne more biti. Iz perspektive nacionalnega gospodarstva ni jasna niti politika države do ohranitve gozdov, niti do ohranitve pitnih voda, zraka, itd. Niso jasne niti pristojnosti niti odgovornosti in niti strategija v zvezi z ohranitvijo naravnih danosti Slovenije. Nejasna strategija države pa je posledica tako pregovorne nezmožnosti Slovenije in Slovencev (govorim v povprečju, da ne bo nesporazuma) za sistemski pristop nekemu problemu in delovanja številnih lobističnih skupin, ki delujejo v interesu kapitala. Žal se je največji potencial za ureditev vprašanja sistemskega pristopa pri trajnostnem razvoju Slovenije pojavil prav v obdobju, ko je država še mlada, neizkušena, slabo organizirana in po drugi strani v obdobju tranzicije, kjer kapital prevladuje nad vsemi ostalimi interesi. In tu je osnova za precejšen minus, ki smo si ga Slovenci prislužili na temo okoljske politike v zadnjih letih.