Vračamo se na start, ko so drugi že odtekli – EOL 109

Pariški sporazum o podnebnih spremembah ni več nov, je morda kaj več znanega, kakšne konkretne naloge zahteva od Slovenije?

Smo na poti, ko bodo sprejete naloge za vsako državo članico EU. V teh pogajanjih Slovenija zastopa dve temeljni izhodišči. Kot je znano, ima Slovenija več kot polovico površin gozdnih. Gozd je naravna dobrina, ki ogljikov dioksid transformira v svojo rast, kar pomeni, da zrak čisti. Podobno sta gozdnati Finska in Poljska, zato si skupaj z njima prizadevamo, da bi se nam te naravne danosti upoštevale pri zahtevani stopnji zmanjšanja ogljikovega dioksida. Ne vem, kako uspešni bomo z našimi zahtevami, saj prevladuje stališče, da bi bile zaveze enotne brez izjem. Za Slovenijo je drugo pomembno dejstvo, da je kot majhna država izrazito tranzitna. S tega naslova generira kar precej izpustov ogljikovega dioksida. Je pa res, da v zadnjem obdobju v glavnem dosegamo zastavljene cilje, tu in tam za kakšen odstotek presegamo začrtane izpuste ogljikovega dioksida. Obrestujejo se nam obsežne naložbe v energetsko izboljšavo stavb, v kar še vlagamo. Pomembno smo zmanjšali uporabo kurilnega olja in s tem izpustov ogljikovega dioksida, pri tem nam je pomagala tudi nesorazmerno visoka cena tega energenta. Lesna biomasa, kot vemo, se upošteva kot ogljično nevtralni energent.

Nedolgo nazaj smo imeli razgovore s komisarjem za podnebne ukrepe in energijo Miguelom Ariasom Cañetom, v naslednjih mesecih se bodo ta pogajanja intenzivirala. Do konca leta pričakujem, da bo dosežen sporazum na ravni EU.

Ste približno na polovici mandata. Ste ob polčasu zadovoljni z rezultatom svojega dela?

Ko sem nastopila ministrski mandat, sem govorila o treh prioritetah. Prva je bilo sprejetje nacionalnega stanovanjskega programa, druga izvajanje kohezijske politike v perspektivi 2007-2013. Tu naj omenim, da se je lani sprocesiralo za več kot polovico sredstev. Pozorno sem spremljala delo sodelavcev, ki delajo na kohezijskih projektih, kakor tudi delo po občinah, kjer smo jim pomagali pri odpravi težav. Tretja moja prioriteta je povezljivost okoljske in prostorske zakonodaje. Z nedavnim sprejetjem zakona o varstvu okolja se je okoljevarstvenim dovoljenjem umaknilo določilo, da veljajo deset let. Do sedaj sta bila postopka za pridobitev gradbenega dovoljenja in okoljevarstvenega dovoljenja povsem ločena, po novem se vodita vzporedno, kar pomeni, da se izda ena odločba.

Z zakonom o varstvu okolja-2, ki je še v pripravi, bomo vključili rešitev za velike obrate, kjer je okoljevarstveno dovoljenje po obsegu obširnejše, kot je samo gradbeno dovoljenje.

Veliko smo naredili na področju uredb. Moja ocena je, da smo zaostanke zmanjšali, nismo pa še na tekočem.

Odpadki so bili vroča tema številnih okoljskih ministrov. Tudi v vašem mandatu so. Jo boste končno “normalizirali”?

Šele julija 2016 sprejemamo operativni programa ravnanja z odpadki, ki bi ga bilo treba sprejeti že leta 2013, če ne že prej. Vemo, da je EU dejavna na področju krožnega gospodarstva. Pod vodstvom komisarja dr. Janeza Potočnika je bilo na tem področju opravljeno obsežno delo, nakar je nova komisija ta sveženj umaknila z obljubo, da bo pripravila novega. Jeseni pričakujemo, da bo ta sveženj sprejet. Predvidevam, da bodo določila tega svežnja zelo uporabna za industrijo. V nekaterih primerih se industrija obrača na nas, kam z določenimi ostanki iz proizvodnje oziroma odpadki. Pogosto gre za tako specifične ostanke, da na ministrstvu nimamo dovolj znanja, s katerim bi jim lahko pomagali. Zato se bo vzpostavil portal, kjer bi se usklajevala ponudba in povpraševanje po odpadnih surovinah.

Naše ministrstvo se vključuje tudi v program Ellen MacArthur, saj želimo industriji pomagati z vzpostavitvijo dobrih praks.

Mreža centrov za ravnanje z odpadki v Sloveniji je zaokrožena. Postavlja se vprašanje, kakšna je njihova perspektiva. Po eni strani so centri predimenzionirani, po drugi strani pa naj ne bi poslovali rentabilno brez t.i. trženjske dejavnosti.

Ko se je odpiral kohezijski program 2007-2013, je bil pravi čas za tak razmislek. Vsi centri v Sloveniji z izjemo celjskega so pridobili sredstva iz tega obdobja. Spomnimo se, da je bilo načrtovanih še več centrov, ki pa se niso zgradili. Takrat so predvidevali večje količine odpadkov, sedaj pa se količine zmanjšujejo in se naj bi tudi v prihodnje.

Nekateri direktorji centrov za ravnanje z odpadki opozarjajo, da so v nelegalni poziciji. Če hočejo preživeti, se morajo ukvarjati s t.i. trženjsko dejavnostjo, kar pa ni legalno, saj so infrastrukturo zgradili z evropskimi sredstvi. Bo država ob takem stanju mežala?

V pripravi je zakon o javnih gospodarskih službah, saj je delo javnih gospodarskih služb preseglo okvirje obstoječega zakona. Pri iskanju rešitev sodeluje več deležnikov, med drugim tudi občine. Je pa res, da bo operativni program ravnanja z odpadki tudi prinesel določene rešitve.

Ste lahko konkretni, kakšne rešitve lahko pričakujemo?

Dobro vemo, da pripravi programa sledi javna razgrnitev, kjer različni deležniki podajajo svoje pripombe. Ni nujno, da bo prvotno pripravljen program sprejet. Zato o konkretnih rešitvah ne bi govorila. Zavedamo pa se, da moramo rešitve pripraviti tekom letošnjega leta.

Nekateri poznavalci očitajo operativnemu programu, da ostaja na površju. Da ne prinaša potrebnih sprememb oziroma ne nakazuje nujno potrebnih rešitev.

Operativni program sam po sebi ne more poiskati rešitev za nastale situacije. Njegov namen je, da nakazuje smer, kam je pri ravnanju z odpadki potrebno priti. Če bo evropski parlament potrdil program za EU, bo morda potrebno v naslednjem letu naš nacionalni program še dopolniti. Vemo pa, da bi ga morali sprejeti že leta 2013. Samo spomnimo se mnenja Računskega sodišča s področja odpadkov. Naj se izrazim po športno. Noben atlet tekme ne more začeti sredi poti. Mora na začetek. Tako tudi mi moramo na start. Na ministrstvu že imamo svoja videnja, kam naj pot vodi. Z operativnim programom se postavimo na start. Veliko lažje nam bi bilo, če bi bil že sprejet, a ni bil.

Kakšna so vaša videnja? Najprej zoživa področje ravnanja z odpadkov na ravnanje z odpadno embalažo.

Odpadna embalaža je bilo prvo področje, s katerim sem se srečala. Prihajam iz Slovenske Bistrice, kjer smo imeli kar nekaj zim gore neodpeljane odpadne embalaže. Z določitvijo deležev družbam za ravnanje z odpadno embalažo smo ta problem rešili. Deleže imamo za plastiko, steklo in karton. Letošnjo zimo prvič po več letih ni bilo nakopičene odpadne embalaže. A naj ponovim. Ne moreš začeti tekmo sredi proge in tekmovati z drugimi, ki so svoj tek že začeli. Sprejeti je treba operativni program, znotraj katerega imamo nakazane rešitve. Če so te rešitve dovolj prepoznavne ali ne, bom prepustila tistim, ki področje poznajo pobližje. Zavedam pa se, da moramo biti pri pripravi predpisov vedno odprti za pripombe.

Naj še malo vrtam s podvprašanjem. Boste na trgu družb za ravnanje z odpadno embalažo prepovedali vertikalne lastniške povezave, kot imajo to urejeno v nekaterih evropskih državah?

Ne morem nič napovedovati.

Kdaj pa bo to jasno?

Tudi težko napovem. Naj še enkrat povem, v začetku julija naj bi vlada sprejela operativni program, nakar bodo stekli nadaljnji postopki do rešitev, ki so nakazane v operativnem programu. Predpisi, uredbe in drugi dokumenti so objavljeni na spletu in smo odprti za vse pripombe.

Kako daleč ste v medresorskih usklajevanjih na področju izrabljenih motornih vozil? Vemo, da je to nerešeno vprašanje na mizi že vrsto let. Hkrati pa je treba poudariti, da to vprašanje ne sodi le pod okoljski resor, ampak tudi pod infrastrukturno ministrstvo in ministrstvo za finance.

Po mojem vedenju smo zelo blizu. Celo tako blizu, da se podrobnosti rešujejo v strokovnih usklajevanjih. Z ministrom za infrastrukturo dr. Petrom Gašperšičem sva glede tega dogovorjena.

Kakšen je vajin dogovor?

Vozniki bodo morali za vozila, ki jih ne registrirajo in za katera ne predložijo potrdila, da so bila oddana v razgradnjo pooblaščenemu podjetju, plačati letno nadomestilo.

Kdaj bo ta zakon sprejet?

Zakon pripravljajo na ministrstvu za infrastrukturo, zato ne vem natančno, v kateri fazi so.

Ko se že pogovarjava o medresorskem usklajevanju, vas sprašujem o zeleni davčni reformi, ki jo vodi ministrstvo za finance. Ima okoljsko ministrstvo konkretne ambicije, kaj želite doseči s to reformo?

Ko je bila Tanja Bogataj še državna sekretarka na našem ministrstvu, je vodila koordinacijo prehoda v zeleno gospodarstvo. Kot je znano, je sedaj državna sekretarka na ministrstvu za javno upravo. Z državnim sekretarjem Tadejem Slapnikom pri predsedniku vlade smo v dogovoru, da bo prevzel koordinacijo. Vodenje te koordinacijske skupine je bilo zelo zahtevno, saj je težko z ravni ministrstva koordinirati vsa ostala ministrstva. Akcijski program smo sprejeli in javno objavili, za nadaljevanje pa računamo na pomoč kabineta predsednika vlade, da bi se ti procesi izboljšali in bi potekali hitreje. Kakor razumemo, je ta nova politika zahtevna tudi za ostala ministrstva. Sami postopki priprave teh reform ne potekajo tako hitro, kot smo si želeli ob začetku mandata.

Zoživa reformo, ki je potrebna za prehod v zeleno gospodarstvo, na davčni segment. Zasleduje vlada kakšen konkreten cilj?

Želimo zmanjšati negativne vplive na okolje. Vprašanje, na primer, kako vplesti ta cilj v zeleno javno naročanje, je malo težje. Vsako ministrstvo si mora postaviti konkretne cilje na področjih, ki jih pokriva. Delovna skupina naj bi te cilje vgradila v celoto. A tako daleč še nismo.

Novelirali ste zakon o varstvu okolja, ki je v javnosti sprožil glasne odzive. A v njem ne najdemo področja preteklih bremen.

Reševanje preteklih bremen bo opredelil Zakon o varstvu okolja-2. Z obstoječim zakonom nismo posegali na to področje. Težave glede preteklih bremen so se pojavljale predvsem takrat, ko je šlo kakšno podjetje v stečaj.

Kdaj lahko pričakujemo nov zakon?

Priprava je v zaključni fazi.

Letos?

Pričakujemo, da bo na vladi sprejet jeseni.

Onesnaženost zunanjega zraka je predvsem velik problem v mestih. Kakšne ukrepe načrtujete skupaj z lokalnimi skupnostmi?

Pri ARSO imamo projekt Senica, s katerim bomo v večji meri pridobivali podatke o kvaliteti zraka. Če vzamemo merilno mesto ob neki tranzitni cesti, je seveda kvaliteta zraka tam slabša. To pa ne pomeni, da je celotno območje nekega mesta enako onesnaženo. Z večjim številom merilnih mest bomo lahko prišli do boljših podatkov.

Tranzitni promet ostaja velik okoljski izziv Slovenije.

Kar se tiče tranzita, vidim prihodnost v večjem številu električnih vozil. Preko Ekosklada spodbujamo nakup ekovozil, v Sloveniji se tudi krepi mreža električnih polnilnic. Mesta lahko zaprejo svoja središča za vsa vozila, ki precej prispevajo k onesnaženju okolja. S tem lahko dosežejo določene napredke. Naslednji segment, povezan s kakovostjo zraka, pa so kurilne naprave. Preko Eko sklada sofinanciramo investicije v čistejše kurilne naprave, zlasti v mestih, kjer je onesnaženost zraka s PM₁₀ delci prekomerna. Žal smo na tem področju precej odvisni od vremena, kar se je letos znova pokazalo. Januarja, ko je bilo vreme stabilno, brez padavin in vlage, je bila koncentracija delcev PM₁₀ zelo visoka.

Dotaknili ste se tranzitnih cest. Je trasa 3. razvojne poti dokončna?

Potrditve državnega prostorskega načrta še ni. A potek trase zame ni več odprto vrašanje.

Ob začetku mandata smo vas v medijih pogosto srečevali zlasti v povezavi s poplavami. Ste to področje uredili dolgoročno?

Z akcijskim programom ob nastopu te vlade leta 2014 smo želeli presekati škodo, ki so jo povzročale ponavljajoče se poplave. Skoraj vsak mesec je bila na nekem področju kakšna večja poplava. Z akcijskim načrtom smo poleg ukrepov na terenu izvedli tudi reorganizacijo. Kot veste, je letos s svojim delom začela Direkcija za vode.

Menite, da upravičuje svoj organizacijski status? Ob njenem nastajanju je bilo precej negodovanja, predvsem s strani vodarjev.

Razumem, da smo različni ljudje doživljali te premike različno. Pol leta je tega, kar direkcija deluje. Vzpostavitev takega sistema, mislim, da je tam zaposlenih okoli 120 ljudi, pač traja nekaj časa. Zaposleni so v tem obdobju zelo zaposleni s pripravo kohezijskih projektov za zagotavljanje protipoplavne varnosti Ljubljane in Železnikov. Z njimi dobro sodelujemo, se pa zavedam, da je to njihovo prvo leto, zato od njih najbrž ne moremo pričakovati optimalnih rezultatov.

Praktično vse garniture okoljskih ministrov so opozarjale na kadrovsko podhranjenost ministrstva, ki naj bi bil ključni razlog za zamude pri pripravi zakonodaje in predpisov. Kakšna je vaša ocena?

Moje mnenje je, da je številnost zadostna, na žalost pa je pri sodelavcih večja ali manjša pripravljenost za sodelovanje. Tudi sama sem bila državna uslužbenka, zato vem, da veliko število ljudi ni zagotovilo za uspeh. Potrebno se je zavedati, da je pri delu treba zasledovati cilj oziroma rezultat. Če kdo razlaga, da dela in dela, pa nič ne naredi, to ni moj koncept dela. Poudariti pa moram, da je večina sodelavcev zelo zelo pridnih in se zavedajo, da je treba priti do cilja. Rezervo imamo pri približno 20 % sodelavcev. Kar je velika rezerva, se vam ne zdi?