Vedno več slovenskih kupcev ceni doma vzgojene sadike – EOL 108

Kot strokovnjakinja, ki že nekaj desetletij vzgaja trpežne domače trajnice in se zavzema za strokovno načrtovanje vrtov in javnih nasadov, zagotovo lahko ocenite, ali v Sloveniji vendarle bolj sadimo domače sadike, zlasti tiste, ki potrebujejo manj umetnih gnojil in pesticidov?

Šele v zadnjih letih se trend zelo počasi obrača v korist v Sloveniji vzgojenih sadik. Žal pa tudi na tem področju ne gre brez nepoštenih praks. Ker kupci iščejo domače, prodajalci marsikatero trajnico, ki jo uvozijo iz držav EU, okitijo s trditvijo, da je zrasla v domači vrtnariji. A kupci vedno bolj znajo ločiti zrno od plev. Ozaveščeni kupci, ki znajo prepoznati zaupanja vredne sadike, so najboljši garant za razvoj samooskrbe. K sreči pa so vedno bolj iskane posebno sadike, ki za svojo rast ne potrebujejo kemičnih pomočnikov, kot so umetna gnojila, pesticidi, raznorazni preparati, rastni stimulatorji in podobno.

Pojasnite razliko med avtohtono in doma vzgojeno.

Med avtohtone trajnice ne moremo vključevati vseh tistih, ki so doma vzgojene, pač pa samo tiste, ki rastejo tudi v naši naravi. Torej ne samo po vrtnarijah in vrtovih. Isto merilo se uporablja za avtohtone olesenele rastline, drevesa in grmovnice, ki rastejo v naravi in jih uporabljamo v okrasnih nasadih. Te obravnava gozdarska stroka, sadike pa gojijo gozdarske in okrasne drevesnice.

Drugačna merila veljajo pri določanju avtohtonosti starih kulturnih rastlin, vrtnin, poljščin, sadnih rastlin in živalskih pasem. Te so avtohtone, če se že od nekdaj pojavljajo v našem prostoru. Dolgo časa smo jih zanemarjali, ker se težko kosajo z modernimi po ekonomski donosnosti. Jim pa sedaj ponovno priznamo posebno vrednost zlasti pri skrbi za biotsko pestrost in ekološko kmetovanje.

Če smo v dilemi, ali je neka trajnica v Sloveniji avtohtona, torej raste v naši naravi ali ne, dobimo odgovor na to vprašanje v knjigi Mala flora Slovenije. To je prava botanična biblija.

Nobene dileme pa nima vrtnarska stroka, pa tudi domači proizvajalci komposta, ki so vsi kritični do liberaliziranega uvoza slabih gnojil in zemlje. Kaj bi morali spremeniti? Kaj uporabljate v vaši vrtnariji?

V naši vrtnariji uporabljamo predvsem čisto navadno vrtno zemljo. Saj bodo sadike trajnic, ki jih gojimo, rasle po naših vrtovih in javnih zelenih površinah, v naši navadni domači zemlji, sestavljeni iz treh osnovnih komponent. To so glinasti in peščeni delci, ki so skozi milijone let nastali iz naših, sicer zelo različnih kamnin, ter humusna, organska gnojila, ki izhajajo ali bi vsaj morala izhajati iz našega okolja. Pomožnih materialov, tudi gnojil, pripeljanih od daleč ali industrijsko pripravljenih, se izogibamo. Prepričani smo namreč, da moderne vrtnarske tehnologije in moderni vrtnarski materiali globalno zelo veliko prispevajo k onesnaževanju zraka in zemlje na različne načine. Že samo transporti na velike razdalje puščajo močan ogljični odtis, kaj šele predelava in priprava različnih rastnih substratov. Evropsko vrtnarstvo bazira na šoti in šotnicah predvsem zato, ker so lahke in omogočajo relativno ekonomičen transport na velike razdalje. Torej moderni materiali in moderne tehnologije, tudi moderni rastlinjaki, omogočajo in stimulirajo gojenje netrpežnih sadik s kratko življenjsko dobo, ki jih je treba kupovati vedno znova in znova, čeprav po botaničnih lastnostih sodijo med trajnice. To ni nič drugega kot spodbujanje potrošništva in onesnaževanje okolja. Poleg tega izkoriščanje šotišč v naravi pušča za seboj devastirane pokrajine. Da ne govorimo o vseh mogočih kemičnih pripravkih, ki sicer vedno pogosteje nosijo oznako ‘naravi prijazno’, ker so malo manj strupeni, morda celo nestrupeni, so pa še vedno povezani z veliko porabo fosilnih goriv.

In rešitev?

Tista, ki je najtežja. Spremeniti miselnost potrošnika-kupca. Bojim se, da z zakonodajo ob vsesplošnem pospeševanju globalizacije in raznoraznih prostotrgovinskih sporazumih ne bomo kaj dosti opravili. No, veliko bi lahko naredili že s tem, da domačim materialom in domačim pridelovalcem ne bi postavljali neživljenjskih ovir pri recimo ekološkem certificiranju. Spreminjanje miselnosti je mukotrpen proces, ki se je k sreči že začel. Moji starši in moji učitelji so nas še učili dela z zemljo in njenega kultiviranja v skladu z naravo, tudi pri žlahtnih okrasnih rastlinah, ne samo pri užitnih. Dati prednost domači zemlji in domačim organskim gnojilom bi med drugim pomenilo tudi aktiviranje in razvoj domačega znanja, domačih delovnih mest in boljše izrabe naših plodnih tal.

Ne le gnojil, na trgu je tudi vse več uvoženih rož. Hkrati pa se že pojavljajo domači pridelovalci. Vaša vrtnarija je največji pridelovalec trajnic v Sloveniji. Kakšno mesto si zasluži ta del pridelave in uporabe tal v celotni strategiji samooskrbe Slovenije?

Kot govori statistika, je 95 %, po nekaterih podatkih celo več, okrasnih rastlin, prodanih v Sloveniji, pripeljanih od drugod. Od časov osamosvojitve Slovenije se žal ta procent stalno povečuje. To je grozljiv podatek, ki govori o globalizaciji in našem potrošništvu, saj so to v veliki večini rastline ‘za enkratno uporabo’, torej na hitro vzgojene nekje v tretjem svetu ali s pomočjo cenene delovne sile nekje v EU. Sploh pa z modernimi tehnologijami, ki omogočajo gojenje ogromnih serij posameznih rastlin zelo na hitro in poceni. To žal velja tudi za tiste, ki se deklarirajo kot trajnice in bi torej morale v vrtnih pogojih živeti vrsto let, nekatere tudi desetletij. V resnici pa se na slovenskem trgu proda ogromno trajnic, ki marsikdaj preživijo v naših vrtovih le kratek čas. Ker pa so ob nakupu lepe in poceni, jih mnogi kupujejo vedno znova in znova. Torej so mnoge trajnice, ne samo v Sloveniji, pač pa v vsej EU, privzele funkcijo enoletnic. To pri neukih kupcih povzroča dileme, ker ne vedo, kakšna je v resnici osnovna razlika med enoletnicami in trajnicami – v trajanju torej. Zato se počasi uveljavlja strokovni termin ‘trpežne vrtne trajnice’, ki označuje tiste trajnice, ki sodijo po svojih vrstnih in sortnih lastnostih med prilagojene na lokalno klimo in lokalne edafske, talne pogoje, hkrati pa so kot sadike tudi vzgojene na način, ki jih ne pomehkuži in torej omogoča trajanje. Razmnoževanje in gojenje sadik ‘trpežnih vrtnih trajnic’ je strokovno zelo zahtevno vrtnarsko delovno področje, povezano tudi z veliko ročnega dela.

Vaša vrtnarija je bila za vas zagotovo trda strokovna in življenjska izkušnja.

Je bila. In vem, da v splošni poplavi od drugod pripeljanih poceni sadik trajnic slovenski pridelovalci sadik trajnic nimamo veliko konkurenčnih prednosti. Zato je treba potrošnike stalno izobraževati in ozaveščati o prednostih sadik, ki so bile pridelane v bližini na asketski način. To omogoča njihovo preživetje v naših vrtnih tleh brez uporabe kemije, rastnih substratov in gnojil od drugod. Moram reči, da naše desetletja trajajoče strokovno delo počasi daje rezultate in vedno več slovenskih kupcev ceni naš trud in kupuje naše sadike. Kljub temu pa z našim načinom dela ni pričakovati velikih, zlasti pa ne hitrih zaslužkov. Tudi našo vrtnarijo in njeno strokovno ekipo sva z možem gradila desetletja in jo je že prevzela nova generacija. Hčerka je spremljala njen razvoj od otroških let, zaključila univerzitetni študij agronomije, se poglobljeno izobraževala tudi v tujini in še vedno išče nova znanja. Zato, da bi jih nato lahko prenašala v vrtnarijo in zainteresiranim v stroki. Zaradi vsega tega je slovenskih pridelovalcev sadik trajnic zelo malo.

Vaša vrtnarija je v Sloveniji zelo znana.

Res se lahko pohvalimo z domačo vzgojo trajnic od začetka do konca. Mlade rastline so pri nas vidne celo leto in ne samo občasno. Pri nas nabavljamo mlade sadike ali sadike brez zemlje iz tujih rastlinjakov in matičnjakov le izjemoma, kadar iščemo nove sorte za preizkušanje in razmnoževanje. Količinsko to pomeni morda nekaj promilov naše pridelave sadik.

Pa še o samooskrbi.

V celotni strategiji samooskrbe Slovenije trajnice seveda nimajo enake teže kot recimo pridelava hrane. Glede na dvig kulture urejenega okolja in čedalje večje vloge trpežnih trajnic pri tem verjamem, da bo potreba po sadikah trajnic samo še naraščala. Pri siceršnjem spodbujanju naravi prijaznega vrtnarjenja brez kemije in s čim manjšim ogljičnim odtisom vloge trajnic pri trajnostnem razvoju države ni smiselno zanemariti.

Tudi v mestih se nekaj spreminja. Sprejemajo trajnostne urbane strategije, občine prostorske načrte in opazna je usmeritev k zelenitvi bivalnega prostora. Lahko ocenite, da gre za premik v krajinskem urejanju prostora in za drugačen status krajinske arhitekture v okolju ali ne? Kako vzpostaviti harmonijo dreves, grmovnic in trajnic z lesom, betonom in kamnom?

Trajnostnim urbanim strategijam se res namenja vedno več pozornosti in tu ima pomembno vlogo tudi krajinska arhitektura. Ali bi jo vsaj morala imeti. Ker sem sama krajinska arhitektka ‘stare šole’, diplomo sem namreč pridobila, preden se je ta študij v Ljubljani sploh oblikoval, in so nas učili, da je načrt krajinskega arhitekta zaključen takrat, ko rastline v njem začnejo opravljati svojo funkcijo in ne takrat, ko so narisane na papirju, se seveda z moderno krajinsko arhitekturo ne morem prav poistovetiti. Tudi zato ne, ker je naš študij zahteval poznavanje vseh različnih rastlinskih skupin, ki se v krajinski arhitekturi uporabljajo. Torej od dreves, grmovnic, trajnic, enoletnic do čebulnic in trate. Poleg tega smo te rastline morali znati vzgojiti, jih uporabiti v projektih, poskrbeti za izvedbo zasaditve in potem tudi za vzdrževanje nasadov.

Kaj pa danes?

Našim krajinskim arhitektom danes nikakor ni lahko tudi zato, ker lebdijo med teorijo in prakso. Vse premalo imajo možnost za pridobivanje znanja o rastlinah in njihovi uporabi. Bolj so doma pri neživih materialih in računalniških programih. Zato večina naših diplomantov krajinske arhitekture dela bolj v upravnih in planerskih dejavnostih kot pa v projektiranju zelenih površin in se skoraj ne spuščajo v njihovo izvedbo in vzdrževanje. Toda, kjer je volja, je tudi pot. In tisti krajinski arhitekti, ki se bodo zelo potrudili, bodo tudi v Sloveniji lahko prispevali k trajnostnemu razvoju in ozelenitvi našega urbanega in bivalnega okolja.

V bližini mest nastajajo vinogradi, čebelnjaki. Ponekod načrtno spodbujaj sajenje medovitih rastlin na javnih površinah. Tudi vi ste dobili priznanje čebelarske zveze Slovenije. Postaja zelena Slovenija razvojna priložnost in nova kakovost bivanja?

Opažam in pozdravljam vsesplošno gibanje za pridelavo lastne hrane pri vrtičkarjih, kot tudi skrb za čim bolj naravno pridelavo hrane za tržne namene s čim krajšo potjo od pridelave do uporabe. Poudarila bi tudi nekatere akcije Čebelarske zveze Slovenije, ki je zavezana skrbi za zdravo okolje. Ena takšnih akcij je izobraževanje mladih čebelarjev v okviru šolskih čebelarskih krožkov. Naša vrtnarija že nekaj let sponzorira sadike medovitih trajnic za oblikovanje medovitih vrtov ob šolskih čebelnjakih. Skrbimo tudi za solidno ponudbo brez kemije doma vzgojenih medovitih trajnic za sajenje po vrtovih in javnih zelenih površinah. Čebelarska zveza Slovenije je prepoznala naša prizadevanja kot pomembna za trajnostni razvoj čebelam prijaznega vrtnarjenja in veseli smo njenega priznanja.

Kaj moramo vedeti o trajnicah, če želimo, da nam zares polepšajo domače in javno okolje?

O tem bi lahko veliko govorila, a naj omenim bistveno. Najprej nam mora biti jasno, kakšne in katere rastline sploh sodijo med trajnice. Še vedno je namreč velikokrat zaslediti napačne interpretacije in polresnice o tem, kaj so trajnice, celo pri tistih, ki naj bi bili vrtnarski strokovnjaki in pišejo o vrtnarstvu ali se pojavljajo na televiziji s svojimi nasveti. Tako marsikdo med trajnice prišteva tudi drevesa in grmovnice, kar je popolnoma zgrešeno. Trajnice v vrtnarskem pomenu so le tiste ‘trajne rastline’, ki nimajo olesenelih delov, so torej zeljnate, prenašajo lokalne zime in živijo vsaj več let, lahko pa tudi desetletja in desetletja na istem mestu. Drevesa in grmovnice torej sodijo med olesenele rastline in ne med trajnice. Afriška vijolica (Saintpaulia ionantha) n.pr. je zeljnata rastlina, a je trajnica le v svoji domovini, v svetli senci pod tropskimi drevesi. Pri nas pa jo gojimo kot sobno rastlino, ker dobro prenaša relativno pomanjkanje sončne svetlobe, potrebuje pa vse leto sobno temperaturo. Tiste rastline torej, ki bi pri nas pozeble, ne moremo šteti med vrtne trajnice.

Kaj predlagate komunalnim podjetjem, ki si želijo urediti zeliščne ekološke nasade?

Za komunalna podjetja, ki želijo zasajati trajnice v okrasne in druge namene, kot za vse druge, ki se s sajenjem ukvarjajo, naj povem, da uspehe dosegamo samo s strokovnim pristopom. Če nimajo dovolj strokovnih znanj, naj jih pač poiščejo pri strokovnjakih, specialistih za trajnice. Osnovno pravilo je seveda trpežna sadika na pravo mesto, če želimo malo dela z vzdrževanjem, dobro uspevanje in dolgo življenje trajnic.

Kako se da preživeti s trajnicami?

Gojenje trpežnih sadik trajnic vsekakor sodi med delovno intenzivne dejavnosti, ki pa poleg nemalo ročnega, tudi fizično zahtevnega dela, zahteva veliko znanja. To nikakor ni delo za tiste, ki bi radi dobro živeli z malo lahkega dela! Tisti pa, ki imajo trajnice radi in so pripravljeni trdo delati, z njimi lahko tudi preživijo. To ne velja samo za Slovenijo.