Precej novosti, več zavezancev, več monitoringa in poročanja – EOL 104/105

Katere industrijske emisije v Sloveniji najbolj onesnažujejo okolje in kakšna je sedanja slika? Smo na boljšem ali slabšem?

O industrijskih emisijah v EU govori študija, ki jo je za Komisijo naredil AMEC – dostopna na spletni strani DG ENV: http://ec.europa.eu/environment/industry/stationary/studies.htm

O industrijskih emisijah v zrak v Sloveniji pa govori poročilo o letnih nacionalnih emisijah onesnaževal zraka, ki ga Slovenija vsako leto pošlje sekretariatu Konvencije o onesnaževanju zraka na velike razdalje (CLRTAP), dostopno na: http://cdr.eionet.europa.eu/si/un/UNECE_CLRTAP_SI/colvnywhw/envvqktrq/IIR_2015_Slovenia.pdf

Konkretno?

Situacija v EU in Sloveniji je primerljiva in kaže, da so industrijske emisije dobro regulirane in se v zadnjem desetletju vztrajno znižujejo. Če povzamem po onesnaževalih. Industrijske emisije v zrak predstavljajo znaten delež pri žveplovem dioksidu (SO₂), težkih kovinah (As, Hg, Ni, Cr …) in obstojnih organskih onesnaževalih (PAH, PCB, dioksini/furani …).

Medtem ko drugi viri, predvsem promet, gospodinjstva in kmetijstvo, predstavljajo glavne vire večine drugih onesnaževal, na primer onesnaževal zgorevanja (ogljikov monoksid, dušikovi oksidi, prah/PM₁₀), amonijak, nemetanske hlapne organske spojine in drugo. Industrijske emisije v vode predstavljajo znaten delež/prispevek pri težkih kovinah (Cr, Hg, Cd …), celotnem organskem ogljiku in fosforju ter določenih značilnih/industrijskih parametrih. Na primer kloridi, cianidi, fenoli, ftalati, halogenirane spojine idr. Večji delež onesnaževanja pa pripade drugim virom, to so gospodinjstva, komunalne odpadne vode, kmetijstvo …

V Sloveniji je že začela veljati nova Uredba o vrsti dejavnosti in napravi, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega. Upravljavcem naprav nalaga nove zahteve in obveznosti. Katere so nove, kaj izpostavljate?

Nove zahteve so vezane na varstvo tal in podzemne vode, na primer izhodiščno poročilo, monitoring stanja podzemne vode in tal, dolžnost povrniti stanje tal/podzemne vode v izhodiščno ob prenehanju dejavnosti. Pri določanju pogojev v dovoljenju je potrebno uporabljati Zaključke o BAT in mejne vrednosti emisij v OVDjih morajo biti vsaj enake zgornji meji ravni emisij, povezanih z uporabo BAT, kot so podane v Zaključkih o BAT. Ta dokument ima drugačno, pravno zavezujočo naravo v primerjavi z BREFi v prejšnji IPPC direktivi, ki so bili bolj priporočilo. Dovoljenje in inšpekcijsko poročilo morata biti javno objavljena na spletu. In končno, določene nove dejavnosti morajo pridobiti OVD, gre torej za nove zavezance.

To je sprememba. Po novem direktiva IED razširja seznam dejavnosti in podjetij, ki si morajo pridobiti OVD. Zakaj? Koliko podjetij zajema Uredba v Sloveniji, katere proizvodnje bodo pod drobnogledom?

Uradno se obseg direktive ne širi, ampak so tekst pri določenih dejavnostih jasneje zapisali zaradi razumevanja in preseka z drugimi krovnimi direktivami, na primer krovna direktiva o odpadkih, o vodah in druge. Nove dejavnosti so uplinjanje/utekočinjanje goriv, tudi goriv iz odpadkov, in proizvodnja magnezijevega oksida. Več dejavnosti, ki spadajo pod odstranjevanje in predelava odpadkov. Na primer pri nevarnih snoveh so dodane snovi, uporabljene za zmanjšanje onesnaževanja. Pri sežigu/sosežigu prag za nenevarne odpadke (3t/uro). Pri nenevarnih odpadkih predhodna obdelava odpadkov, namenjenih za so/sežig, biološka obdelava, obdelava žlindre in pepela ter obdelava kovinskih odpadkov v drobilnikih. Pa predhodno skladiščenje pred odstranjevanjem/predelavo, podzemno skladiščenje.

V lesni industriji sta vključeni proizvodnja ene ali več vrst lesnih plošč in zaščita in ohranjanje lesa in gozdnolesnih proizvodov s kemikalijami. Potem še proizvodnja živil, pijač in krmil iz rastlinskih in živalskih surovin s padajočim pragom od 300 t/dan za rastlinske surovine in 75 t/dan za živalske surovine. Prav tako pa še zajemanje tokov CO₂ in neodvisno upravljanje čiščenja odpadne vode iz drugih IPPC naprav.

Točnega števila novih upravljavcev ne poznam. Po mojih ocenah gre za 30–50 upravljavcev / naprav. Največ iz sektorja odstranjevanja in predelave odpadkov.

Kaj zahteva poročilo o pregledu tehničnih ukrepov za preprečevanje onesnaževanja tal in podzemne vode? V katerem primeru ga bodo morala izdelati podjetja in kako bodo ugotovili potencialne nevarnosti za onesnaževanje?

Poročilo zahteva pregled stanja teh ukrepov in oceno njihove brezhibnosti. Podjetja ga morajo izdelati, če na lokaciji proizvajajo, uporabljajo, skladiščijo nevarne snovi. Gre za snovi, ki lahko povzročijo onesnaženje tal in podzemne vode in se v skladu z Uredbo o razvrščanju, označevanju in pakiranju snovi in zmesi (Uredba ES št. 1272/2008 in njene spremembe) razvrščajo med nevarne za ljudi in okolje. To je serija H300 in H400. To se ugotovi bodisi iz varnostnih listov, bodisi iz Ocene tveganja, ki se izdela v sklopu Reach dokumentacije in je dostopna na spletnih straneh ECHA – Evropske agencije za kemikalije. Potencialne nevarnosti za onesnaženje ugotovijo torej s preverbo prisotnosti nevarnih snovi na lokaciji naprave in s preverbo tehničnih ukrepov za preprečevanje onesnaževanja teh snovi ugotovijo njihovo stanje, zadostnost, vzdrževanje in drugo, kar prispeva k brezhibnosti njihovega delovanja.

Kaj se hoče doseči z izhodiščnim poročilom, ki ga bodo pripravljali v podjetjih?

Izhodiščno poročilo v skladu z direktivo služi kot merilo, ki se uporablja za vrednotenje morebitnega onesnaženja / vpliva industrijske dejavnosti na tla in podzemne vode ob prenehanju opravljanja dejavnosti, ko je treba na območju naprave vzpostaviti stanje, ki ne predstavlja nevarnosti za ljudi in okolje. Stanje mora biti podobno stanju, ki je bilo na lokaciji ob začetku opravljanja dejavnosti. Ker pri obstoječih napravah takega ‘izvornega’ stanja ni mogoče ugotoviti, pa služi izhodiščno poročilo kot posnetek stanja, torej kot neko pogajalsko izhodišče za nadaljnje ukrepanje in dogovarjanje o tem med državo in upravljavcem / lastnikom zemljišča.

Ker v Sloveniji istočasno uvajamo tudi sistem varstva tal in podzemne vode, skupaj z imisijskim obratovalnim monitoringom obeh, pa izhodiščno poročilo služi tudi kot osnova za določanje ukrepov in obsega tega monitoringa v okviru okoljevarstvenih dovoljenj.

Glede obeh področij, ukrepov za varstvo tal in podzemne vode, je potrebno pripraviti in sprejeti še veliko sekundarne zakonodaje, ki bo opredelila cilje in okoljske standarde ter razmejila dolžnosti in obveznosti, v primerih njihove ogroženosti, med državo in upravljavci naprav. Pri tem mislim na dolžnosti ukrepanja oziroma spremljanja, kot tudi na finančne obveznosti.

Kakšne novosti so glede BAT pri pripravi dokumentacije za pridobitev OVD?

Razen predložitve ocene možnosti onesnaževanja tal in podzemne vode oziroma izhodiščnega poročila in s tem povezanega programa obratovalnega monitoringa stanja tal/podzemne vode večjih novosti ni. Že prej so upravljavci morali obratovanje svojih naprav primerjati z referenčnimi dokumenti. Zdaj se morajo podrobno opredeliti do zahtev v Zaključkih o BAT, ker je izpolnjevanje teh zahtev pogoj za pridobitev dovoljenja oziroma se te zahteve prenesejo v dovoljenje.

Posebnost nove uredbe je, da obravnava tudi stara bremena. Kaj to pomeni? Ali bodo s tem dane osnove, da se Slovenija sistematično loti sanacije degradiranih območij v državi?

Tega področja se dotika izhodiščno poročilo. Vendar do sprejetja dodatne zakonodaje stanje zgolj popiše. Zaenkrat bolj v smislu zagotovitve podatkov o stanju. Glede nadaljnjega ukrepanja je v pripravi zakonodaja, ki bo uredila obligacije na tem področju. Na splošno se to tiče okoljevarstvenega dovoljenja in obratovanja naprave v toliko, da ta ne sme biti vir tega onesnaženja. Če je to onesnaženje že na lokaciji, kot posledica nekih preteklih dejavnosti in ravnanj, pa to ni tematika, ki bi se urejala v okoljevarstvenem dovoljenju, ki ureja trenutno in prihodnje obratovanje naprave. To je druga upravna zadeva, ki se bo verjetno urejala v drugih upravnih postopkih.

Takoj po objavi uredbe so odmevi nanjo opozarjali, da je ostrejša od prejšnje direktive IPPC. V čem je ostrina?

Predvsem v novih mejnih vrednostih in zahtevah povezanih z uporabo najboljših razpoložljivih tehnik, podanih v Zaključkih o BAT. Ti Zaključki imajo v našem pravnem redu status, enak domačim emisijskim predpisom in jih mora ARSO kot pristojni organ uporabljati v upravnem postopku. Prav tako jih morajo uporabljati upravljavci, pooblaščenci za obratovalni monitoring in inšpektorji. Velik stroškovni zalogaj za upravljavce je tudi izdelava izhodiščnega poročila. Predvsem zaradi nujnega sodelovanja strokovnjakov hidrogeološke in pedološke stroke ter zaradi izvedbe meritev in analiz vzorcev tal in podzemnih vod.

Kako bo po novem urejen monitoring emisij v zrak iz velikih kurilnih naprav?

Razen strožjih mejnih vrednosti emisij pri sami izvedbi monitoringa ni sprememb. Zahtevane so izvedbe trajnih oziroma v določenih primerih se te lahko nadomestijo z občasnimi meritvami, ki morajo biti izvedene v skladu z obstoječim Pravilnikom o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu emisij snovi v zrak.

Uredba določa, kako naj bi se izvajali inšpekcijski pregledi. Zakaj? Kako bodo inšpekcije potekale, saj je znano, da je okoljski inšpektorat kadrovsko podhranjen?

To določa ZVO. Novost je, da je v postopku večje spremembe in v postopku spremembe dovoljenja po uradni dolžnosti zahtevan izredni inšpekcijski pregled. Gre za ugotavljanje skladnosti obratovanja z dovoljenjem, kar je pogoj za nadaljevanje postopka oziroma lahko v nasprotnem primeru privede do sankcij. Lahko tudi ustavitve obratovanja. Gre za zahtevo iz direktive, ki je namenjena temu, da se zagotovi večja skladnost delovanja naprav. Glede kadrovskih zadev je področje varstva okolja in zlasti del, ki se ukvarja z industrijskimi emisijami in upravljavci, znotraj državne uprave podhranjeno na vseh nivojih – od ministrstva, ARSO in inšpektorata … Zakaj, kako, itd. so vprašanja za naše vsakokratne politične upravljavce. Ne morem pa se znebiti občutka, da je tako namenoma – ker ustreza nekim interesom.

Kako nova Uredba ureja vprašanje proizvodnje TiO₂?

Nova uredba je v sebi združila zahteve več starih predpisov, ki so urejali različna področja, tako emisije snovi v vode, zrak ali ravnanje z odpadki. Zdaj je vse to združeno v eno uredbo. Uredba prenaša tudi zahteve iz referenčnega dokumenta za proizvodnjo anorganskih kemikalij v trdem stanju, ki se nanašajo na proizvodnjo TiO₂. V primerjavi z direktivo ohranjamo zahteve glede imisijskega monitoringa površinskih in podzemnih vod. Tako ohranjamo dober nadzor nad stanjem okolja in vplivi te proizvodnje. Zlasti, ko gre za odpadke iz te proizvodnje.