Leseni šotori in razvoj inovativnega butičnega turizma – EOL 100

V gradbeništvu je še preveč sivine, ugotavlja arhitekturna stroka, trajnostna gradnja pa je še zmeraj bolj modna beseda kot praksa. Kaj je kreativno izhodišče vašega arhitekturnega projektiranja?
Kreativno izhodišče našega arhitekturnega projektiranja je iskanje inovativnih rešitev, ki poskušajo čimbolj celostno odgovoriti na izzive današnje družbe. Pri tem mislim na umeščanje posegov v prostor, na arhitekturno oblikovanje, uporabo materialov in ekonomiko projektov. Graditi trajnostno pomeni, da v času načrtovanja, med gradnjo in v obdobju uporabe objektov upoštevamo načela skrbnega ravnanja z okoljem in ohranjanja naravnih virov. Posege v prostor načrtujemo tako, da tako pri gradnji kot pri uporabi objektov upoštevamo vidik ekonomičnosti. Trajnostne stavbe so prijazne do uporabnikov. Zagotavljajo zdravo okolje za delo in bivanje. Omogočajo fleksibilnost pri uporabi in prispevajo k ohranjanju družbenih in kulturnih vrednot.

Bodite konkretni. Kateri vaš projekt, ki ga lahko predstavite, je najbolj upošteval z arhitekturnimi rešitvami in designom najsodobnejše trende gradnje in kakovost bivalnega okolja?
Projekt Gozdnih vil na Bledu, kjer je soavtor kolega arhitekt Peter Ličen. Osrednja tema našega razmišljanja je narava, v katero smo znotraj obstoječega kampa nevsiljivo umestili atraktivne »lesene šotore« za udobno in razkošno preživljanje prostega časa zunaj, pod milim nebom. Sodobna arhitekturna zasnova objektov izhaja iz tradicionalne oblike oglarskega zavetišča, ki se je stoletja pojavljala v slovenskih gozdovih in oglarjem pri njihovem delu ponujala skromno prenočišče. Razen osnovne trikotne oblike sodobna gozdna vila povzema tudi princip začasnosti in mobilnosti, saj je lesene montažne objekte mogoče kadarkoli razstaviti in odpeljati na drugo lokacijo, kjer bodo lahko služili svojemu novemu namenu. Visoko kakovost bivalnega okolja smo zagotovili z izborom naravnih materialov: domača smreka za konstrukcijo, visokogorski macesen za finalne obdelave: fasado, skodle na strehi in talne ter stropne obloge v notranjosti. Z uporabo dovolj kvalitetnega lesa, ki ne potrebuje dodatne zaščite, smo pričarali prijeten in zdrav ambient, primeren za pravo regeneracijo v naravi. Hiška diši!

Tako pri zasnovi kot pri izvedbi projekta smo sledili ideji o čim manjšem poseganju v naravo, saj je ravno neokrnjena narava tista, ki obiskovalcem ponuja največ.

Je morda kakšen detajl posebno nenavaden?
V sklopu celotne ureditve smo neposredno ob gozdnih vilah predvideli lesene kadi za kopanje na prostem in savne v trikotnih lesenih šotorih. Za dodatno udobje smo poskrbeli s prenovo sanitarnega objekta, kjer so uporabnikom na voljo zasebne, ogrevane in lično opremljene kopalnice. Projekt predstavlja prvi primer t.i. glampinga v Sloveniji. Izraz sam pomeni glamurozno kampiranje (angl. glamorous camping), za katerega menimo, da ga je v novih različicah mogoče izpeljati marsikje po Slovenije, ki s svojim naravnim bogastvom predstavlja nadvse primerno destinacijo za razvoj inovativnega butičnega turizma.

Lesni šotori, lesene kadi. V Sloveniji arhitekti šele v zadnjem času odkrivate les kot hvaležen avtohton material, čeprav po svetu že gradijo stolpnice iz lesa in cele soseske, zgrajene zgolj s tem materialom. Zakaj?
Tradicija gradnje lesenih objektov je v Sloveniji prisotna že od nekdaj. Tudi sami se sprašujemo, zakaj se v Sloveniji ni že v preteklih desetletjih gradilo več stavb iz lesa. K temu je po našem mnenju največ pripomoglo nacionalno prepričanje, da je zidana hiša tista »prava«, ki bo »zdržala« tudi za nove generacije. K ustvarjanju takšne klime je svoje prispeval tudi »betonski lobi«, ki so ga na svojstven način ustvarjala velika gradbena podjetja. Z njihovim propadanjem se je zelo hitro napravil prostor, strokovnjaki in podjetja, ki so se že prej ukvarjali s problematiko lesene gradnje, so končno prišli do prave priložnosti.

Zakaj?
Ta segment gospodarstva predstavlja živ in zdrav organizem. Ima dobre priložnosti za razvoj. Soočanje z aktualno okoljsko problematiko in prepoznavanje lesa kot enega najbolj trajnostnih gradbenih materialov je mnoge arhitekte prepričalo, da ponovno prepozna potencial, ki se skriva v leseni gradnji. Tako lahko v zadnjih desetih letih opazimo tektonske premike, ki jih je stroka napravila tako na nivoju prepoznavnosti kvalitetne lesene gradnje, pri izobraževanju mladih, na nivoju zavedanja uporabnikov, ki želijo prebivati v zdravi leseni hiši, in z drugimi podobnimi projekti.

Vaš pristop je lahko izziv za Naturo 2000. Razvoj zavarovanih območij pod Naturo 2000 za dalj časa izziva arhitekte, saj potrebujemo inovativne rešitve zlasti v ponudbi produktov butičnega turizma, ki upošteva čedalje popularnejši aktivni slog preživljanja prostega časa. Kje vidite možnosti, da Slovenija izkoristi te potenciale svoje identitete?
Vloga arhitektov je prevečkrat omejena samo na oblikovanje. Novi izzivi nas čakajo prvenstveno pri iskanju in umeščanju ustreznih programskih vsebin in aktivaciji obstoječih virov. Gre za prepoznavanje kulturnih in naravnih vrednot in predvsem za aktivacijo človeških virov. Razvoj zavarovanih območij pod Naturo 2000 predstavlja izvrstno priložnost za implementacijo novih inovativnih produktov butičnega turizma kot sestavnega dela trajnostnega turizma. Slovenija s svojo zeleno kulturno krajino, majhnostjo, dostopnostjo in z relativno dobro ohranjenimi naravnimi viri predstavlja odlično izhodišče za pohodništvo, kolesarstvo in aktivno preživljanje prostega časa v naravi. Če k temu dodamo našo bogato kulturno dediščino, lokalno pridelano domačo hrano, domače pivo in vrhunsko vinsko kapljico, smo zelo zanimiva turistična destinacija.

To vemo, a nekaj škripa.
Dejstvo je, da lahko Slovenija še bolje izkoristi svoje potenciale, ki izvirajo iz naše identitete. A eden najpomembnejših dejavnikov za uspešen razvoj je povezovanje. Tega še ni dovolj.

Povezovanje aktivnih posameznikov na nivoju države, lokalnih skupnosti, podjetij in nenazadnje na ravni individualnih posameznikov je za razvoj naše družbe in trajnostnega turizma nujno potrebno.

Kaj pripravljate?
Razvoj projekta Nanoturizem v Vitanju. Z njim smo pričeli lansko leto v sklopu 50. Bienala za industrijsko oblikovanje BIO 50. Predstavlja enega od novih modelov razvoja trajnostnega turizma na slovenskem podeželju. Namesto gradnje novega hotela, ki ga Vitanje zaradi relativno velike obiskanosti KSEVT-a potrebuje, smo predlagali inovativno rešitev defragmentiranega oziroma razpršenega hotela, ki nastane z aktivacijo in povezovanjem obstoječe infrastrukture. Ta sameva prazna, zanjo lastniki že dolga leta ne najdejo prave vsebine. Prav toliko kot izvedba ustrezne namestitvene infrastrukture je pomembno tudi reševanje vsebinske problematike obravnavane lokacije. Kaj v kraju početi, kako lahko goste zadržimo še kakšen dan, kaj jim lahko ponudimo?

Ukvarjamo se torej z aktualnimi temami, ki so »trn v peti« marsikatere občine. Implementacija inovativnih socialno naravnanih modelov razvoja, ki spodbuja odpiranje novih delovnih mest lahko obenem služi kot model za reševanje socialnih in mikroekonomskih problemov slovenskega podeželja.

Ta model je lahko vzorec. A poglejva še v stanovanjsko gradnjo. Koliko je arhitekturna stroka vključena v program sanacije stanovanjskih stavb z vidika energetske učinkovitosti?
Kako dosegati energetsko učinkovitost, je zahtevno in aktualno vprašanje zlasti pri sanacijah obstoječega stavbnega fonda, kamor sodijo stanovanjske stavbe. Energetska sanacija načeloma ne zahteva nujnega sodelovanja arhitekturne stroke, saj se lastniki ali upravljalci stavb nemalokrat na podlagi načela, »kako za vsako ceno privarčevati«, odločijo, da bodo energetsko sanacijo skladno z veljavno zakonodajo uvrstili pod »investicijska vzdrževalna dela«. Ta ne zahtevajo pridobitve gradbenega dovoljenja. Vendar pa ravno tu nastanejo težave, saj se posledično s prenovo ukvarjajo predvsem naročniki in izvajalci sami. Strokovnjaki pa v prostoru nemočno opazujemo fenomen barvnega onesnaževanja okolja, ki je posledica nestrokovnega izbora fasadnih barv. Drugi problem, ki izhaja iz nestrokovne energetske sanacije stavb, je lahko bistveno poslabšanje bivalnih pogojev, kar slabo vpliva na počutje in zdravje ljudi. Problem nastane takrat, ko stavbo z uporabo paronepropustnih materialov sicer dobro toplotno izoliramo, a vendar neprodušno zapremo in tako dobimo stavbe, ki »ne dihajo«. Lastniki in uporabniki se zatem sprašujejo, od kod slabo počutje ljudi in nastanek kondenza, saj je stavba v prejšnjih desetletjih zelo dobro funkcionirala?

Torej kakšna naj bo prenova stavb?
Zavzemamo se za trajnostno prenovo stavb, ki problematiko energetske učinkovitosti uvršča v eno od pomembnih tem prenove, vendar mora biti pristop zastavljen celostno in mora upoštevati različne vidike, ki jih prenova stavb prinaša.

Naročniki bi v proces energetske sanacije morali zavestno vključevati predvsem arhitekturno stroko. Prepričani smo, da bomo tako pridobili primernejše arhitekturne rešitve, ustrezno učinkovitost energetske prenove in bolj zdrave življenjske pogoje za uporabnike.