Sheme bolj podaljšana roka sortircev, zbiralcev in trgovcev kot pa gospodarstva – EOL 101/102

Trg ravnanja z embalažo in odpadno embalažo se je v zadnjem obdobju, kar zadeva tržne deleže posameznih shem, spremenil. Slopak se je po nekajletni krizi v poslovanju utrdil. Kako vam kaže v letu 2015 poslovno in s številom zavezancev?
Poslovno okolje na nivoju upravljanja sistema je postalo izrazito nenaklonjeno poslovnemu modelu, ki ga je Slopak vzpostavljal od leta 2003. Pri njem je dosledno vztrajal kljub drugačnemu delovanju ostalih deležnikov. Število zavezancev,vključenih v sistem ravnanja z odpadno embalažo Slopak v letu 2015, ostaja na nivoju okoli 800. V letu 2015 smo kljub pomembnemu znižanju višine embalažnine zaradi pozitivnega rezultata poslovanja v letu 2014 planirali pozitivno poslovanje tako družbe kot celote kot same embalažne sheme. Slopak je namreč družba, ki upravlja s šestimi odpadkovnimi tokovi-odpadno embalažo, odpadno električno in elektronsko opremo in baterijami, izrabljenimi gumami, zdravili in fitofarmacevtskimi sredstvi. Poslovni rezultat v prvem polletju je v skladu s planiranim.

Pri vašem modelu vztrajate kljub drugačni praksi.
Kljub sistemskim pomanjkljivostim je družba Slopak tudi v letu 2014 izpolnila svoje zakonske obveznosti v celoti. Presegla jih je. Pri tem na področju ravnanja z odpadno embalažo mislim predvsem na prevzemanje komunalne odpadne embalaže od vseh izvajalcev javnih služb (IJS) v Sloveniji. Zato nas moti in nas je motilo posploševanje in izjave o tem, da vse DROE ne prevzemajo svojih obveznosti od IJS. DROE, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti, imajo ime in je znano njihovo ravnanje v zadnjih letih. Od leta 2006 naprej.

Problemi torej niso od včeraj. V Sloveniji že dalj časa poteka razprava, kako organizirati DROE. Katera rešitev bi bila, tudi glede na prakso v EU, za Slovenijo najboljša in zakaj?
V Evropi ni enoznačne rešitve implementacije modela razširjene proizvajalčeve odgovornosti (EPR) v zakonodaji posameznih držav članic. Poznamo celo paleto rešitev. Od madžarskega davka do sistema trgovanja s certifikati v Veliki Britaniji. Od rešitve v obliki dualnega sistema do sistema deljene odgovornosti. Od shem v lasti zavezancev (industrije) do vertikalno integriranih družb. Od konkurenčnega okolja na ravni upravljanja sistema, do rešitve v obliki ene družbe, ki je v lasti zavezancev in je neprofitna.

In kateri model je najboljši?
Pri presoji primernosti modelov razširjene proizvajalčeve odgovornosti za vse odpadkovne skupine, ki jih ločeno zbiramo v Sloveniji, bi po našem mnenju morali upoštevati predvsem velikost trga, razvitost in globino trga storitev zbiranja, sortiranja,interes gospodarstva-plačnika sistema, organiziranost in usposobljenost IJS, izkušnje v dosedanjem delovanju ter primerjavo z dobrimi praksami v primerljivih, predvsem manjših evropskih državah. Pri tem vnaprej ne zavračamo nobenega modela organiziranosti. Vodilo mora biti zagotavljanje in doseganje okoljskih ciljev z optimalnimi finančnimi sredstvi. Transparentno, z jasno določenimi obveznostmi posameznih skupin deležnikov v sistemu, z mehanizmi, ki preprečujejo konflikt interesov posameznih deležnikov, z enakopravno obravnavo zavezancev. Po našem prepričanju gre za sisteme, ki v veliki meri vključujejo javni interes in je pri oblikovanju formalnih okvirov za upravljanje teh sistemov v konkurenčnem okolju potrebno posebno pozornost posvetiti enoznačnim pogojem, ki omogočajo enakopravno delovanje vseh deležnikov. Mislim npr. kliring hišo v primeru več DROE, jasne pogoje za registracijo in delovanje DROE, preprečevanje konfliktov interesov v sistemu med posameznimi deležniki, vzvode za ukrepanje in dejansko upravljanje sistema s strani DROE, kontrolo in garancije za izvajanje obveznosti in podobno.

Kakšen je bil vaš predlog ministrstvu?
Pristojnemu ministrstvu smo v preteklosti med drugim že predstavili delovanje in ustroj češkega modela, prav tako belgijskega. To so modeli, ki so v evropski uniji prepoznani kot učinkoviti, merjeno s stroškom ravnanja z OE na prebivalca, in so primer dobre prakse v majhnih državah EU. Tudi osebno bi se zaradi majhnosti trga, plitkosti trga storitev, organiziranosti komunalnega sektorja zavzel za enega od omenjenih sistemov.

Zdaj se uredba spreminja. Slopak je sodeloval pri pripravi Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo. Kaj prinašajo spremembe?

Pripombe smo oblikovali v okviru Sekcije za odpadno embalažo GIZ Skupne sheme in še dodatno kot shema Slopak s specifičnim poslovnim modelom. Posredovali smo jih pravočasno. Žal ugotavljamo, da ni bila upoštevana nobena pripomba. Ocenjujemo, da nobena od rešitev ne odpravlja vzrokov, ki jih je Ministrstvo navedlo kot razlog za spremembe. Gre tako za obliko in način objave tržnih deležev kot osnovo za izračun tržnega deleža. Nova metodologija ni prinesla sistemske rešitve, temveč je prinesla dodatne nejasnosti in vse pogoje za tki. cherry picking – DROE se bodo potegovale samo za OE, ki nosi najmanjše stroške oziroma najmanjše tveganje. Torej za tiste komunalne ločeno zbrane frakcije, ki imajo potencialno pozitivno tržno vrednost-predvsem papir, steklo, les. Še vedno velja sklep Komisije za embalažo pri MOP, da ob dajanju embalaže na trg ne moremo vnaprej določiti, katera embalaža bo postala nekomunalna ali komunalna. Torej je upoštevanje nekomunalne odpadne embalaže za določanje tržnega deleža obveznosti posamezne DROE za prevzemanje komunalne OE neustrezno.

Eden glavnih vzrokov za nesporazum torej ni bil odpravljen?
Vsebinsko po našem mnenju nismo spremenili ničesar. Še vedno tudi del nedvoumno nekomunalne embalaže, ki nikoli ne bo postal komunalna OE, določa tržni delež v KOE. Razlika je samo ta, da se tržni delež namesto kot obveznost prevzema celotne zbrane KOE v enotnem deležu odrazi kot tržni delež po posameznem materialu. Ocenili smo, da se bo ta rešitev odrazila v zniževanju embalažnine za tržno zanimivejše materiale in v povečanju embalažnine za embalažo, ki sodi med mešano komunalno embalažo in ki predstavlja največji strošek.

To najbrž ni vse.
Ne. Poleg tega smo predlagali, da se končno vzpostavi sistem razširjene proizvajalčeve odgovornosti, da se natančneje določijo obveznosti v zvezi z nečistočami, primesmi in da se omogoči ukrepanje v primeru neustrezne kvalitete predvsem zbrane in predane mešane komunalne embalaže. Predlagali smo še znižanje vstopnega praga za zavezance, opozorili na popolno netransparentnost sistema, notranje blokade in konflikt interesov med deležniki. Opozorili smo še, da vsebuje trenutni sistem vse pogoje tržne manipulacije, saj so ponudniki storitev istočasno upravljavci sistema. Ni elementarnih pogojev za resnično konkurenco med DROE. Ni klirinške hiše. Opozorili smo tudi na prakso odtujevanja materialov že na izvoru. Nelogično je, da se je delež papirja, predanega s strani IJS, v zadnjih treh letih znižal za več kot 30 %. Vplačana embalažnina za papir ne kaže tako velike spremembe v embaliranju oziroma dajanju na trg. Zanimivo pa je, da ta trend sovpada z naraščanjem števila in aktivnosti vertikalno integriranih shem v Sloveniji.

Po novem predlogu naj bi tržne deleže shem določila Vlada za tekoče koledarsko leto, in sicer vsakič do 30. junija. Ali se sheme o tem niste mogle dogovoriti?

Določanje tržnih deležev ima svojo zgodovino, ki ni bila v prid družbi Slopak. Na začetku se deleži niso objavljali, nato je bila osnova preteklo leto. Tržni delež se je objavil v drugi polovici tekočega leta, v začetku julija, avgusta. Do objave je na primer Slopak v pogojih padajočega tržnega deleža pobiral bistveno višje deleže KOE, kot so bili kasneje dejansko določeni. Nižje prihodke od embalažnin pa je realiziral že od začetka tekočega poslovnega leta. Lahko si predstavljamo likvidnostno past, v katero je bila družba sistemsko prisiljena! Nato so se DROE v okviru razgovorov z MOP dogovorile o prvem kvartalu tekočega leta kot osnovi za določitev deleža. Za leto 2015 pa smo se DROE na enaki osnovi samoiniciativno dogovorile za začasne informativne tržne deleže, ki se jih držimo do uradne objave MOP. Na uradno objavljen tržni delež za leto 2015 še čakamo.

V sedanjem predlogu so jasno določene odgovornosti izvajalcev javnih služb do shem. So te rešitve ustrezne? V čigavih rokah so DROE?
Odgovornosti IJS so v zainteresirani javnosti jasne že od same uvedbe sistema, sedaj so le natančneje zapisane. Predvsem tiste, ki se nanašajo na obveznost predajanja izsortiranih frakcij odpadne embalaže iz MKO. V prihodnje ta vir KOE pomeni velik izziv, predvsem vodenje masnih tokov s stališča njihove kvalitete. Je pa precej prisoten občutek nezaupanja, zaradi prepričanja DROE, da vse IJS ne predajajo vse zbrane KOE družbam. Mislim predvsem na tržno zanimive materiale, papir, kovine… Ocenjujem, da gre v tem primeru za manjšino med IJS. Večji problem vidim v tem, da DROE sploh nimamo uradnih, preverljivih mesečnih podatkov o celotni količini in strukturi dejansko zbrane komunalne odpadne embalaže. Tako moramo »verjeti«, da IJS predajajo vse zbrane materiale in vse frakcije.

Čigave so torej sheme?
Pred desetimi leti, ko je bil s strani gospodarskih družb ustanovljen Slopak, je bil podaljšana roka zavezancev, to je plačnikov sistema. Potem je prišlo do popolne odsotnosti kriterijev za ustanavljanje novih DROE. Vzpostavilo se je stanje, ko lahko mirno trdimo, da so DROE podaljšana roka sortircev, tudi zbiralcev, trgovcev z odpadnimi materiali in celo IJS, torej vse prej kot gospodarstva.

V Sloveniji sicer že nekaj časa poteka razprava o tem, da je gospodarstvo v slabšem položaju pri ravnanju z OE kot IJS in da komunalna podjetja izkoriščajo monopolni položaj?
V vsakem primeru, ko posamezno podjetje ali sektor nima naravnega »sovražnika«, bi lahko govorili o možnem izkoriščanju monopolnega položaja. Vendar menim, da v veliki večini IJS podjetja delujejo zelo dobro, učinkovito, saj so pod neprestanim pritiskom lastnikov, občin in občanov, da izboljšujejo kvaliteto, nabor storitev in racionalizirajo njihove cene. Prav na področju ravnanja z odpadno embalažo bi lahko ugotovili, da se je resen razvoj zgodil ravno pri IJS in so IJS močno prispevale k izjemnemu povečanju ločeno zbrane odpadne embalaže. Seveda pa so nenehne izboljšave, tako kvalitete kot povečanja stroškovne učinkovitosti, velik izziv za celoten sistem in vse deležnike. Pri tem pa ravno v zvezi IJS pogrešamo»lastnika«, enotnega upravljavca sistema.

Do sprememb tržnih deležev shem je prišlo tudi zaradi zniževanja embalažnin. Očitkov ni manjkalo. Kam pelje zniževanje embalažnin in kaj pove primerjava z embalažninami v EU?
Primerjave embalažnin med državami oziroma med posameznimi nacionalnimi shemami v EU so zelo težavne. Gre namreč za primerjavo cen storitev zelo različnih sistemov, ko DROE financirajo zelo različen delež celotnega procesa ravnanja z odpadno embalažo. Bodisi da gre za tki. full cost sistem, za sistem deljene odgovornosti, kot je primer v Sloveniji, financiranje ravnanja samo s komunalno odpadno embalažo, nekomunalno itd. Posledično je višina embalažnine zelo različna in brez zelo podrobnega poznavanja, kakšno košarico storitev financira konkretna embalažnina, so primerjave brezpredmetne in celo zavajajoče. Je pa zanimivo primerjati na primer embalažnino na Češkem, kjer imajo tki. full cost sistem in npr. embalažnino v Sloveniji.

Kakšno je vaše stališče do drobnega odkupa?
Drobni odkup materialov ali produktov, ki so predmet sistemov razširjene proizvajalčeve odgovornosti, pomeni po našem mnenju odtujevanje tuje lastnine. V tem primeru iz sistema odteče na primer odpadna kartonska embalaža, bodisi NKOE ali KOE. Iztržek bi se moral izkazati v DROE in s tem zmanjšati strošek zavezancem. Po domače, gre za krajo, poleg tega pa pomeni dodatni zaslužek za odkupovalce, ki imajo po »naključju« tudi svoje lastne DROE.

Sociala pri tem ni pomembna?
Zelo dvolično je pristati na tezo, da je to socialni korektiv. Vsebinsko namreč drobni odkup preprečuje embalerju, ki je odgovoren za to, da z embalažo, ko ta postane odpadna embalaža, ustrezno ravna in zagotovi zahtevane stopnje reciklaže in s tem izpolnitev njegove zakonske obveze. Na ta način se zaradi neevidentiranih količin v sistemu tudi okoljski cilji zbiranja in predelave, reciklaže, ne morejo in se ne bodo mogli izpolnjevati.

Kaj bi lahko za učinkovitost sistema pri ravnanju z OE pomenila klirinška hiša?
V Sloveniji imamo hibridni sistem, »dualni« sistem petih vertikalno integriranih DROE v lasti sortircev, trgovcev, obdelovalcev in DROE Slopak kot neprofitno, s strani gospodarstva ustanovljeno družbo. Gre za konflikt dveh nezdružljivih sistemov. Enega, ki oblikuje cene custom made, za vsakega zavezanca svojo, tki.bottom-up, in drugega, ki oblikuje enotno embalažnino (top-down). Če odmislimo »težavo«, da je zaradi plitvega trga storitev nujno sodelovanje Slopaka z vsaj enim od podizvajalcev, lastnikov konkurenčne DROE. Ravno zato je obstoj klirinške hiše obvezen, nujen, predpogoj sistema, v katerem deluje več kot ena shema za posamezni odpadkovni tok. Žal tega v Sloveniji nimamo.

Tudi zaradi odsotnosti klirinške hiše je sistem v Sloveniji netransparenten, krivičen in ni v skladu s temeljnimi zahtevami razširjene proizvajalčeve odgovornosti. Ker ne deluje klirinška hiša, prihaja do neupravičenih izgub prihodkov posameznih DROE. Poglejte primer dvorišč trgovcev, kjer nastaja odpadna embalaža velikega števila embalerjev, ki so vključeni v različne DROE, prihodke pa s prodajo teh materialov realizira samo DROE, s katero ima konkretni trgovec sklenjeno pogodbo.

Ali je v sistemu ravnanja z OE dovolj v ospredju odgovornost do ravnanja z materialnimi tokovi oziroma z embalažo kot virom, saj je vse več kritik, da se zaradi nečistoč izgubi preveč materiala? Se pri ravnanju z OE lahko verodostojno oceni, da Slovenija ve, kako gospodariti z viri?
Ne bi delil prepričanja, da že znamo gospodariti z embalažo kot virom, čeprav je predvsem v komunalnem sektorju prišlo do pomembnega razvoja na področju ločenega zbiranja na izvoru. Posledica je naraščanje zbrane KOE. Vendar istočasno ni enotnega gospodarja sistema, upravljavca, ki bi koordiniral, nadziral, pospeševal razvoj v smeri učinkovitejše, kvalitetnejše KOE. Tu je viden največji negativni vpliv kaosa v sistemu in odsotnost centralnega upravljanja. Zanimivo bi bilo izračunati celotne stroške, tako v IJS kot v sistemu DROE ravnanja z odpadno embalažo v Sloveniji. Ocenjujem, da bi nas izračun celotnih stroškov močno negativno presenetil.