| | | |
| Na nekatera aktualna vprašanja tokrat odgovarjata Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter MOP. Kmetijsko ministrstvo je odgovorilo, kaj se dogaja z zaščito vina Teran in kaj je vzrok za prepočasen razvoj ekološkega kmetijstva. MOP odgovarja na vprašanje o programu prehoda v zeleno gospodarstvo, o zelenem javnem naročanju in o predvideni novi zakonski ureditvi dimnikarske dejavnosti. | |
Teran je že del pravnega reda EU
V zadnjem času je aktualna razprava o teranu kot delu kulturne dediščine in o slovenski zaščiteni blagovni znamki, a si teran prisvajajo tudi na Hrvaškem. Kaj je storilo ministrstvo za zaščito terana in kateri kmetijski proizvodi so bili doslej v Bruslju sprejeti oz. evidentirani kot izključno slovenska blagovna znamka.
Teran je zaščitena označba porekla za vino, ki se tradicionalno prideluje iz grozdja sorte refošk na območju vinorodnega okoliša Kras. Vino Teran se prideluje na območju, ki predstavlja 75 % vinogradov vinorodnega okoliša Kras, zato je obstoječa zaščita vina Teran izrednega pomena za nadaljnji razvoj in obstoj vinogradništva na tem območju. Teran ni blagovna znamka. Blagovne znamke v RS pokriva Urad RS za intelektualno lastnino.
V Sloveniji je bila formalna zaščita Terana sprejeta leta 2000, od leta 2004, ko je Slovenija vstopila v EU, pa je Teran ena od zaščitenih označb porekla za vino iz Slovenije in posledično del pravnega reda EU. Uradno pa se je prvič zaščita Terana pojavila že leta 1970 – Zakon o označevanju vina (predpis SRS) je jasno definiral kaj se lahko označi kot ‘kraški teran’.
RS je v EU zaščitila naslednje izraze za vino:
- za vina z zaščiteno označbo porekla (ZOP): Goriška Brda, Vipavska dolina, Slovenska Istra, Kras, Štajerska Slovenija, Prekmurje, Bizeljsko Sremič, Bela krajina, Dolenjska. Bizeljčan, Cviček, Metliška črnina, Belokranjec, Teran.
- za vina z zaščiteno geografsko označbo (ZGO): Podravje, Posavje, Primorska.
V elektronskem registru EK so navedena vsa evropska vina ZOP in ZGO:
http://ec.europa.eu/agriculture/markets/wine/e-bacchus/index.cfm?event=searchPEccgis&language=EN
Glede drugih zaščitenih proizvodov v EU si lahko bralci ogledajo povezavo na strani EU komisije, kjer se lahko iščejo zaščiteni proizvodi po posameznih državah, vrsti proizvoda, vrsti zaščite, …
http://ec.europa.eu/agriculture/quality/door/list.html
Ekološko kmetijstvo se razvija prepočasi
V samooskrbi Slovenije, kljub temu, da je to ena izmed središčnih tem slovenske kmetijske politike, se ne kažejo bistvene spremembe na boljše. Kje so vzroki? V tem kontekstu je zanimiva ocena, kakšen je razvojni potencial ekološkega kmetijstva za tržno pridelavo in kakšna je dejanska uspešnost in rast ekoloških kmetij?
Ekološko kmetijstvo je za Slovenijo pomembna razvojna priložnost in idealna priložnost za lokalno samooskrbo. Z dajanjem prednosti lokalni oskrbi lahko povečamo proizvodnjo ekološkega sadja in zelenjave, saj ravno v tem segmentu povpraševanje v tem trenutku močno presega ponudbo. Veliko razvojnih možnosti je tudi na področju povezav med ekološkim kmetijstvom, ekološko hrano in turizmom. Ekološko kmetijstvo z večjo dodano vrednostjo ekoloških pridelkov in predelanih živil lahko prispeva k boljšemu gospodarskemu položaju na podeželju in še zlasti v kombinaciji z razvojem dopolnilnih dejavnosti na kmetiji (predelava ekoloških surovin, turizem) ter neposrednim trženjem na kmetiji, ekoloških tržnicah ali pa v obliki partnerskega kmetovanja ponuja večjo delovno intenzivnost in s tem tudi več delovnih mest kot konvencionalno kmetijstvo.
Z namenom skupnega nastopanja na trgu in boljšega povezovanja primarnih proizvajalcev je bila v letu 2013 sprejeta Uredba o podpori za spodbujanje tržnega združevanja primarnih proizvajalcev kmetijskih proizvodov (Uradni list RS, št. 92/2012, 15/14). Na podlagi tega ukrepa je bilo na javnem razpisu izbranih 5 upravičencev za povezovanje ekoloških proizvajalcev, ki uspešno tržijo svoje ekološke proizvode.
V letu 2014 je bilo v ekološko kontrolo vključenih 3.298 kmetijskih gospodarstev (kar predstavlja 4,6 % vseh kmetij v Sloveniji) z 41.237,19 ha kmetijskih zemljišč v uporabi (8,7 % od vseh kmetijskih zemljišč v uporabi v letu 2014). Od teh je 2.537 kmetij že zaključilo preusmeritveno obdobje (pridobilo eko certifikat), ki traja najmanj 24 mesecev od prve prijave v kontrolo.
Delež ekoloških živil na trgu RS je 1 %, od tega 20 % slovenskega porekla (Vir: ITR, 2010).
Število ekoloških pridelovalcev se vsako leto povečuje, vendar pa dinamika rasti ekološke pridelave ni zadovoljiva kljub finančnim podporam, ustanavljanju skupin proizvajalcev ter promociji in trženju, kot tudi podporam v obliki neposrednih plačil na ha za različno pridelavo kultur. Glavne ovire za razvoj ekološkega kmetijstva predstavljajo slaba organiziranost in nepovezanost proizvajalcev, premajhen obseg pridelave oziroma predelave in neučinkovit sistem svetovanja.
MKGP pričakuje, da se bo rast števila ekoloških pridelovalcev, glede na dosedanje trende, tudi v prihodnje povečevala.
Bolj podrobni statistični podatki o ekološkem kmetovanju pa se nahajajo na:
Zeleno javno naročanje in zelena rast sta povezana
Pred sprejemom v DZ je nov zakon o javnem naročanju, po sprejemu pa naj bi sledila prenova sistema zelenega javnega naročanja. Ali je MOP že v pripravi novega zakona o javnem naročanju opozoril na nekatere pomanjkljivosti, ki so med drugim vplivale na slabo izvajanje sedaj veljavne Uredbe o zelenem javnem naročanju? Kako lahko drugačna ureditev zelenega naročanja vpliva na zeleno rast gospodarstva v državi?
Ob pripravi Zakona o javnem naročanju MOP ni opozarjal na pomanjkljivosti zelenega javnega naročanja, ker to področje ureja podzakonski akt – Uredba o javnem naročanju. Prenovo Uredbe oz. sistema zelenega javnega naročanja bo vodilo Ministrstvo za javno upravo, MOP pa pri tem sodeluje. Na področju zelenega javnega naročanja bi bilo smiselno obstoječo ureditev Uredbe in prilog s kriteriji, ki se zaradi tehnološkega napredka ves čas spreminjajo, posodobiti, saj na vseh mestih ne uresničuje cilja, to je spodbujanje razvoja trga. Prav tako pa se zaznava odsotnost analitičnega in poglobljenega vpogleda v uspešnost in učinkovitost dosedanjega izvajanja Uredbe o zelenem javnem naročanju. Podatki, ki so na voljo, kažejo, da sta problematična tako kompleksnost ureditve kot tudi usposobljenost naročnikov in da je potrebno več napora vložiti v dialog med naročniki in potencialnimi ponudniki, kar bo omogočalo naročanje bolj naprednih izdelkov in storitev, in tudi tistih, ki jih uredba ne opredeljuje. Preko ZeJN se vzpostavlja spodbuda na strani povpraševanja za razvoj okolju prijaznejših proizvodov, storitev in tehnologij in krepi vloga javnega sektorja kot zgleda in spodbujevalca razvoja novih trgov. Zaradi potencialnega prispevka prenove ZeJN k spodbujanju zelene rasti gospodarstva je ta uvrščen v Okvirni program prehoda v zeleno gospodarstvo.
Sredstva za prvi dve leti so načrtovana
Predstavljen program prehoda v zeleno gospodarstvo je vzbudil pozornost med drugim zato, ker je povezal več ministrstev in organov na državni ravni. Ali to pomeni, da gre za premik v medsektorskem povezovanju in usklajevanju, saj ga je doslej primanjkovalo? Katera ministrstva bodo v izvedbi programa najbolj izpostavljena in ali imajo projekti v programu tudi finančno pokritje?
Že ob pripravi programa ugotavljamo pozitiven odziv resorjev in tudi drugih deležnikov v smislu pomena zelenega gospodarstva in odprtega procesa ter komuniciranja. Pričakujemo, da se bo to nadaljevalo, ko se bo program nadgrajeval in se bodo vse bolj aktivno vključevali tudi drugi deležniki. Seveda ob iskanju sinergij med politikami in ukrepi trčimo tudi ob težave, npr. ko se cilji in naloge resorjev razlikujejo. Najbolj aktivni resorji pri izvajanju bodo MGRT, SVRK, MJU, MIZŠ, MzI, MKGP in MOP. Aktivnosti, ki so načrtovane za 2015 in 2016, so tiste, ki jih posamezni resorji načrtujejo in zanje že imajo predvidena sredstva. Do 1. oktobra 2015 pa poteka javna razprava o vsebini programa in pričakujemo tudi predloge za izboljšanje procesnega kot izvedbenega dela programa.
MOP je pri dimnikarskih storitvah za licenčni sistem
Kako se je MOP odzval na peticijo za ukinitev dimnikarskih koncesij in za spremembo dimnikarske zakonodaje? Za kakšen status dimnikarske dejavnosti se bo zavzelo ministrstvo?
S sprejemom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 92/2013 – ZVO-1F) se sedanja ureditev izvajanja dimnikarskih storitev ohranja zgolj do 31. 12. 2015, ko se bo prenehala izvajati kot obvezna državna gospodarska javna služba. Brez uveljavitve novega sistema bodo tako ne le ukinjene koncesije, temveč bodo dimnikarske storitve v celoti prepuščene trgu, zaradi česar je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju: ministrstvo) predlagalo nov osnutek Zakona o dimnikarskih storitvah, ki bi urejal navedeno materijo in uvedel t.i. licenčni sistem. Cilj izvajanja storitev ostaja javni interes, ki je izražen v skrbi za varstvo okolja, zdravja in premoženja ljudi, požarni varnosti in tudi energetski učinkovitosti malih kurilnih naprav. S povsem tržno dejavnostjo se na ministrstvu ne strinjamo, saj ocenjujemo, da je za zagotovitev omenjenih temeljnih ciljev tudi v prihodnje potrebna regulacija področja izvajanja dimnikarskih storitev, kar je po našem mnenju mogoče zagotoviti s predlagano uvedbo licenčnega sistema. Predstavniki ministrstva smo od marca letos na številnih posvetih že predstavili predlagano ureditev dimnikarskih storitev (na Gospodarski zbornici Slovenije, na strokovnem posvetovanju v Moravskih Toplicah, na Svetu za trajnostni razvoj v Gornji Radgoni, v Državnem zboru in Državnem svetu). Ministrstvo je 17. julija 2015 posredovalo predlog Zakona o dimnikarskih storitvah v javno obravnavo, ki se je zaključila 28. avgusta 2015. Znotraj javne obravnave je bilo javnosti omogočeno, da poda na predlog zakona pripombe, do katerih se bo ministrstvo opredelilo. Splošen pregled pripomb, ki so bile podane v času javne obravnave, potrjuje razdvojenost, ki je bila očitna že v zgoraj omenjenih razpravah. Izražena mnenja namreč najpogosteje predstavljajo različne skrajnosti (ohranitev sedanjega sistema in na drugi strani tržni sistem). Zavedamo se, da noben predlog nikoli ne bo mogel ustrezati vsem, zlasti ne zagovornikom “skrajnih” ureditev, smatramo pa, da je naš predlog, ki predstavlja srednjo pot, uravnotežen. Na ministrstvu izvajamo vse potrebne aktivnosti, da bi bil predlog zakona sprejet do konca tega leta.
