Odnos do reciklaže boljši, a ovir je še vedno preveč – EOL 98

Nekatera podjetja, ki se ukvarjajo z reciklažo, smo povabili, naj odgovorijo na naslednja vprašanja:

• Kaj je najbolj vplivalo na vaše poslovanje v letu 2014 in ali se odnos do reciklažne industrije kot alternative izkoriščanja naravnih virov v Sloveniji spreminja?
• S katerimi ukrepi bi morala država podpreti oz. spodbujati ponovno izrabo odpadkov za nove surovine?
• Po najnovejših statističnih podatkih se Slovenija uvršča med tiste države v EU, ki so najuspešnejše po stopnji reciklaže. Kaj menite o tem podatku, ki je v javnosti deležen različnih razlag?

Sistem zbiranja podatkov je kompliciran

Dušan Burger, Remats:

1. Glede na to, da poslujemo v glavnem s kovinami, ki kotirajo na svetovnih borzah, sta seveda poslovanje oziroma gibanje cen v največji meri odvisna od gibanja cen primarnih kovin na teh borzah. V letu 2014 so bila gibanja cen relativno umirjena. Na poslovanje naše firme so delno vplivale tudi vremenske ujme – žled in posledično večje količine barvnih kovin kot posledica škode ob žledolomu. Kot vsako leto se v dinamiki poslovanja pojavljajo izredni posli rušitev ali kasacij, kar doprinese k dinamiki in uspešnosti poslovanja. Odnos do reciklaže se mi zdi v Sloveniji na relativno visoki ravni in to v skladu z razvojem. Že v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja smo dosegali lepe rezultate zlasti pri zbiranju kovin in papirja. Lepe rezultate smo dosegali tudi ob pojavljanju novih reciklabilnih materialov, kot so plastika, električni in elektronski odpad, embalaža itd.

2. Država bi največ lahko naredila z ureditvijo razmer na področju administracije – zlasti mislim na prevelike apetite po podatkih, ki jih običajno, in to enake, na različne načine javljamo raznim agencijam. V koliki meri jih uporabljajo ne vem. Za uvedbo reda na področju zbiranja odpadkov bi morali izvajati nadzor ne samo pri zbiranju, ampak tudi pri nastajanju in oddajanju – prodaji odpadkov ter pri njihovem transportu le teh. Posledično bi se zmanjšal nenadzorovan odtok materiala v sosednje države. Gospodarske javne službe se ne bi smele ukvarjati z dejavnostjo zbiranja in predelave vseh vrst odpadkov.

3. Mogoče so mnogi podatki šteti dvojno ali trojno, to pa zato, ker je sistem zbiranja podatkov o zbranih odpadkih preveč kompliciran in neživljenjski, zahteva se veliko preveč nepotrebnih podatkov.

Država premalo odločna do nelojalne konkurence in črnega trga

Gregor Kovačič, Koto:

1. Poslovanje v letu 2014 je bilo v skladu s pričakovanji. Zaznali smo rahlo okrevanje gospodarstva, ki ga tudi v branži ravnanja z odpadki predelovalci zaznamo v povečani količini nastalih odpadkov tako v industriji kot tudi od izvajalcev javnih služb. Rahlo se je povečala količina ločeno zbranih odpadkov, kar kaže, da se ljudje vse bolj zavedajo pomena ločenega zbiranja. Vse to je za nas zelo pomembno, saj tako sledimo cilju čim večje reciklaže in ponovne uporabe odpadnih surovin v industriji.

Največ preglavic nam predstavlja nelojalna konkurenca in črni trg odpadnih surovin, ki brez potrebnih zakonodajnih okvirjev tako okoljske kot finančno pravne zakonodaje rušita trg surovin in povzročata neravnovesje tistim, ki delujemo v skladu z zakonodajo in izpolnjujemo okoljske predpise. Tukaj bi morala država, ministrstvo za okolje in inšpekcijske službe, narediti veliko več za zaščito okolja in družb, saj ustvarjamo delovna mesta in krepimo finančno moč države.

Reciklaža pridobiva v Sloveniji vse večji pomen. Vse več ljudi in podjetij se zaveda pomena ponovne uporabe odpadkov skladno s skrbjo za izrabo naravnih virov. Povečevanje števila človeške populacije vsekakor zmanjšuje možnosti rabe naravnih virov. Zato je nujno, da v pričetku snovanja novih izdelkov pomislimo na izrabo odpadnih materialov, ki so z znanjem nas, predelovalcev, dovolj kvalitetno sortirani, da omogočajo s tehnološkimi postopki pridobiti ustrezen material za ponovno uporabo.

2. Po mojem mnenju bi morala država sprejeti koncept sofinanciranja projektov, ki ga že izvaja v okviru različnih ministrstev in agencij. Cilj bi moral biti, da je nujno potreben določen delež uporabe različnih vrst odpadnih surovin v končnih produktih. S tem bi prisilili inovatorje in ostale snovalce novih produktov k čim večji meri uporabe odpadnih surovin, kar bi povečalo možnosti za uspeh na evropskih in slovenskih razpisih v rangiranju za dosego razpisnih točk. Večji, kot je delež odpadnih surovin, več točk lahko prejmeš na tem segmentu ocenjevanja.

Vsekakor pa je slovenska industrija že kar uspešna v involviranju odpadnih surovin v svojih produktih. Lahko rečem, da smo dokaj uspešna država v okviru izrabe odpadnih surovin v končnih produktih, kot je bilo že nekajkrat objavljeno tudi v prispevkih v vaši reviji.

3. Tukaj je še en dokaz več, da lahko statistični podatki popačijo realno sliko. Res je, da se povečuje delež reciklaže posameznih vrst odpadkov, določeni pa še vedno ne dosegajo zastavljenih ciljev. Podatki, ki se objavljajo, so lahko vprašljivi, saj so lahko ekonomski interesi diametralno nasprotni okoljskim interesom. Ker pa živimo v dobi kapitalizma, na posameznih segmentih prevladuje prvi.

Za pridobitev dovoljenj preveč predolgih postopkov

Slavka Ličen, Brobal:

1. Največji vpliv na poslovanje ima še vedno kriza v kovinarski industriji, saj je zato količina odpadnih kovin bistveno manjša. Mislim, da se odnos do reciklažne industrije sicer počasi, a pozitivno spreminja. Pri manjših prejemih se je precej spremenila struktura dobaviteljev. Vse več je namreč posameznikov, ki odpadne kovine pripeljejo k nam in ne na divja odlagališča, saj vedo, da se da s tem nekaj zaslužiti. Hkrati pa se jim zdi dobro, ker s tem skrbijo za okolje.

2. Država naj zmanjša birokracijo, ki je potrebna pri prevzemu in prodaji odpadnih kovin. Preveč postopkov je in predolgi so za pridobitev dovoljenj, težak je dostop informacij – težko prideš do oseb, od katerih bi dobil verodostojne in koristne podatke. Dobrodošla bi bila tudi nepovratna sredstva, ki bi jih investirali v reciklažo.

3. O tem mnenja ne morem dati, saj poznam situacijo le v zvezi z odpadnimi kovinami, z ostalimi odpadki pa ne. Tudi ne vem, kako to počnejo v drugih državah in nimam primerjave.

Zakonodaja naj spodbuja ponovno rabo odpadkov

Kristijan Mlinar, Dinos:

1. V letu 2014 je najbolj vplivalo na naše poslovanje predvsem težko pozicioniranje v smislu strateškega investicijskega razvoja. Mislim predvsem na neurejeno okoljsko zakonodajo ter neurejen trg, ki dopušča vse večje formiranje »črnega« trga in povzroča nestabilen materialni tok odpadkov. Odnos reciklažne industrije kot alternative izkoriščanja naravnih virov se pozitivno spreminja, saj ugotavljamo vse večje osveščanje vseh v verigi, da so surovine ključni element za krožno gospodarstvo. Iz tega naslova gre vse več odpadkov v predelavo in krogotok se vedno bolj zaključuje. V to smo vedno bolj prisiljeni tudi zaradi tega, ker se deponije zapirajo in je končno nastopil čas, da utremo novo pot odpadkom.

2. V prvi meri z zakonodajo. Urediti je potrebno, kaj je stvar javne službe na področju odpadkov in kaj trga. Z bolj liberalno zakonodajo bi lahko zagotovili veliko več zelenih delovnih mest, na primer popravila lesenih palet za ponovno uporabo. Ponovna izraba bo v naslednjih letih ključna za preboj na področju odpadkov kot alternativa odlaganju.

3. Tudi sam sem skeptičen. Seveda moram priznati, da ne poznam metodologije izračuna tega podatka, vendar glede na dejansko stanje v praksi in upoštevaje podatke, koliko koristnih odpadkov v Sloveniji še odlagamo, je to težko dojemljivo.

Država ne zna omejiti črnega trga

Jure Fišer, Sekcija zbiralcev in predelovalcev odpadkov pri GZS in Gorenje Surovina:

1.V Sekciji zbiralcev in predelovalcev odpadkov ocenjujemo, da imajo na našo dejavnost največji vpliv spremembe cen surovin ter seveda aktivnost realnega gospodarskega sektorja, kar se kaže pri možnosti pridobivanja odpadnih surovin pri viru nastanka. Pri tem je potrebno poudariti, da ima negativen vpliv na naše poslovanje še vedno neurejen sklop predpisov v zvezi z ravnanjem z odpadki in povezana davčna zakonodaja. Zaradi vsega tega se izjemno krepi črni trg, za katerega država ni našla načina, da ga omeji. Po drugi strani obstaja močan pritisk javnih podjetij, ki želijo z davkoplačevalskim denarjem opravljati tržne dejavnosti po cenah, ki nimajo poslovne in tržne logike. Posledično vsa branža oziroma podjetja reciklažne industrije, ki so v zasebni lasti, beležijo drastično poslabšanje pogojev poslovanja in s tem rezultatov. V zadnjih štirih letih nam upadajo poslovni rezultati po vseh kazalnikih – tako promet, dobiček, EBITDA kot tudi število zaposlenih. Samo po sebi se postavlja vprašanje, kdo od odgovornih lastnikov bo investiral v panogo, kjer ni ekonomske podlage za takšne odločitve. Vemo pa, da nam sprememba EU direktiv nalaga vedno višje cilje na področju reciklaže odpadkov, predvsem tistih, ki izhajajo iz t.i. podaljšane proizvajalčeve odgovornosti.

V Gorenje Surovini smo tako vsako leto zaradi neugodnih razmer v poslovnem okolju odvisni predvsem od lastne iznajdljivosti, izboljšanja naših produktov in storitev.

2. Najpomembneje bi bilo, da država uredi predpise na področju ravnanja z odpadki na transparenten način, ki bodo omogočali razvoj reciklažne industrije. Mislim na vpeljavo sistemov podaljšane odgovornosti proizvajalca na čim več področjih in omejitev javne gospodarske službe na samo nujno potrebne, saj bi s tem dosegli dvojni učinek, zmanjšanje stroškov javne sfere in podporo reciklažni industriji. Prav tako je nujno, da se nadaljuje s postopkom odpravljanja ovir pri pridobivanju okoljevarstvenih dovoljenj in poenostavi proces pri pridobivanju dovoljenj za čezmejno premeščanje. Prav tako je opaziti, da država praktično nima sistema finančnih in drugih spodbud, ki bi pomagale h konkurenčnosti zelene industrije.

3. Dejstvo je, da je to posledica predvsem področij, kjer je vpeljan sistem podaljšane odgovornosti proizvajalca oziroma, kjer je v sistem in opremo za ravnanje z odpadki investiral zasebni sektor. Morebiti je tudi zaradi navedenega mogoče, da na izvoru zberemo več frakcij, ker obstaja infrastruktura za obdelavo teh odpadkov. Zanimivo je še nekaj. Kjer je za obdelavo odpadkov uvedena javna gospodarska služba ugotavljamo, da smo pri rezultatih na samem repu v EU, kar se kaže na primer v stopnji odlaganja. Poleg navedenega mislim, da je potrebno upoštevati tudi metodologijo poročanja in zajem podatkov, na podlagi katerih naša država poroča statističnemu uradu EU. Vsekakor pa je napredek posledica sistematičnega dela reciklažne industrije v preteklih 50 letih, kar rezultira v dejstvu, da je Slovenija izjemno močna v končni predelavi odpadnega železa, odpadnega papirja in delno tudi plastike. Vse to je posledica razvoja te industrije, ki jo država vedno bolj onemogoča, pa se morda sploh ne zaveda posledic svojih ravnanj.

Pristojna ministrstva bodo uredila trg izrabljenih vozil

Franci Lenart, Ekomobil:

1.Leto 2014 se glede reciklaže izrabljenih vozil v Sloveniji ni bistveno razlikovalo od leta 2004 in vseh vmesnih let, odkar smo v slovenski pravni red prenesli zahteve Evropske unije glede načina doseganja ciljev predelave izrabljenih vozil. Skladno z Uredbo o izrabljenih vozilih smo v okviru skupnega načrta prevzeli in razgradili cca. 2500 izrabljenih vozil, ostali obrati z okoljevarstvenim dovoljenjem izven skupnega načrta pa še dodatnih cca.4000. Skupaj še vedno na letni ravni dosegamo prevzem in razgradnjo le cca. 10 % vseh izrabljenih vozil, ki jih po oceni MOP nastane na slovenskem trgu. Pretežni del se še vedno razgradi na sivem trgu, za surovinami in nevarnimi odpadki pa se pri njih izgubi vsaka sled.

Potencialni delež reciklažne industrije v panogi izrabljenih vozil ni zanemarljiv. Na sivem trgu zaradi nelegalne razgradnje izrabljenih vozil vsako leto »izgubimo« preko 18.000 t železnih kovin, 2.000 t barvnih kovin in več kor 2.000 t plastike. Posebej problematično področje pa so nevarni odpadki iz izrabljenih vozil, ki v količini več kot 2.000 t prav tako končajo na neznanih lokacijah in potencialno zelo obremenjujejo okolje.

2. Razgradnja vozil na sivem trgu ne povzroča le okoljske škode glede ravnanja z nevarnimi snovmi, temveč tudi davčni primanjkljaj zaradi trgovanja s surovinami na črno. Poleg tega bi regularna razgradnja lahko zaposlovala vsaj dodatnih 200 delavcev, za katere bi lahko uvedli tudi dodatno poklicno kvalifikacijo »razgrajevalec vozil«.

3. Podatki Eurostata in slovenski statistični podatki žal zajemajo le formalno zajete podatke. V družbi Ekomobil tako celo presegamo predpisane stopnje predelave in reciklaže po Uredbi o izrabljenih vozilih, država Slovenija pa poroča o doseganju ciljev na področju izrabljenih vozil le na podlagi uradnih evidenc, torej le na osnovi uradno izdanih Potrdil o uničenju vozil (cca. 6500 letno).

Zadnja prizadevanja pristojnih ministrstev (MOP, MzI, MF) so pohvalna in bi lahko z nekaterimi spremembami Zakona o motornih vozilih in pripadajočih podzakonskih aktov zelo kmalu bistveno pripomogla k regulaciji trga z izrabljenimi vozili. Vložena volja in energija izvajalcev razgradnje izrabljenih vozil kot tudi zavezancev (uvozniki/proizvajalci) bi dosegla potrditev pozitivnih namer. Najbolj hvaležno pa nam bo za ustrezne spremembe okolje, v katerem živimo.

Največ težav je z birokracijo

Matjaž Gorinšek, Meltal IS:

1.Leto 2014 je bilo za predelovalce odpadnih barvnih kovin zelo pestro. Vsi, ki smo vezani na Londonsko borzo metalov (eng. LME), smo bili deležni nizkih cen v prvi polovici leta in rasti cen v drugi polovici leta. Kljub pomanjkanju odpadnih surovin pri naših končnih predelovalcih (livarnah) v začetku leta se je leto končalo z viški in zamiki dobav v leto 2015. Odnos do izkoriščanja naravnih virov v Slovenije se po mojem mnenju spreminja na boljše. Mislim, da se na eni strani gospodinjstva zavedajo pomembnosti ločevanja odpadkov, na drugi strani pa podjetja uporabne odpadne surovine, ki pri njih nastajajo, vedno bolj vračunavajo v cene svojih prodajnih artiklov, tako da so časi »poceni« surovin za trgovce in predelovalce mimo.

2. Država bi morala biti predvsem bolj fleksibilna pri izdajanju dovoljenj podjetjem, ki imajo urejeno infrastrukturo za predelavo odpadnih surovin (sekundarne surovine niso smeti!!!). Podjetja imajo največ problemov z birokracijo, saj nastajajo zapleti že pri manjših dopolnitvah dovoljenj, kaj šele pri pridobivanju novih. Prav tako pa mislim, da bi se moral spremeniti sistem shem, ki jih imamo v Sloveniji.

3. Ozaveščenost v Sloveniji je po mojem mnenju na visoki ravni, bi pa bilo zanimivo preveriti, kaj nas je pripeljalo tako visoko in kaj so pri teh statističnih podatkih izpustili. Mislim, da bi se morali primerjati z državami, kot je Japonska, ki reciklira 95 % vseh odpadkov, kar pomeni, da je še ogromno možnosti!