Za večjo konkurenčnost industrije z »akademijo za papirništvo« – EOL 97

Za razvojno – raziskovalno dejavnost je v zadnjem času manj denarja, Inštitut za celulozo in papir pa je zasebna inštitucija. Je to prednost ali slabost in s čim ustvarite večino prihodka?
Res, Inštitut za celulozo in papir (ICP) je zasebna raziskovalna organizacija, zasebni zavod. Ustanovila ga je papirna in papirno predelovalna industrija. Kot tak ni vključen v programe rednega financiranja RR dejavnosti iz javnih sredstev. Mislim na raziskovalne, infrastrukturne programe, na ustanoviteljsko financiranje. Prihodke v celoti ustvarjamo na trgu s prodajo storitev in izvajanjem raziskovalno razvojnih projektov za oziroma z industrijo. Zmanjševanje vlaganj javnih sredstev v raziskave in razvoj je širši problem ne le z vidika financiranja raziskovalnih organizacij, temveč gospodarskega razvoja nasploh. Zato težko govorim o prednostnih in slabostih z vidika statusa raziskovalne organizacije. Res je, da nismo odvisni od javnih virov financiranja in zmanjševanje ne ogroža redne dejavnosti kot v primeru javnih zavodov. Zato pa bolj občutimo praznino v dostopu do dodatnih virov financiranja za raziskovalna in razvojna vlaganja podjetij ter za prenos in aplikacijo rezultatov v industrijsko prakso.

Papirna in papirno-predelovalna panoga že desetletja podpira inštitut, saj na področju papirništva ni druge RR inštitucije. Kateri projekti so za papirno panogo zdaj tržno zanimivi, kaj jim lahko ponudite?
Inštitut večino, približno dve tretjini, prihodka ustvari s prodajo storitev, ostalo pa z izvajanjem raziskovalno razvojne dejavnosti, financirane iz zasebnih in javnih virov. Industrija je ob ustanovitvi inštituta pred petdesetimi leti izgradila tudi infrastrukturo za njegovo delovanje, ki predstavlja temelj njegovega delovanja še danes. ICP s petimi opremljenimi in akreditiranimi laboratoriji za mehanska, grafična, kemijska in biološka preskušanja trži storitve preskušanja in vrednotenja materialov, produktov in odpadkov. Razpolagamo tudi s pilotnimi napravami, pilotnim papirnim in premaznim strojem, kar nam omogoča testiranja na industrijskem nivoju. Celovita ponudba laboratorijskega in industrijskega testiranja na področju papirništva je ključna konkurenčna prednost inštituta kot edine specializirane inštitucije ne le v Sloveniji, temveč v širši regiji. To področje ostaja temeljna tržna usmeritev Inštituta, saj so preskušanja in vrednotenja materialov ter produktov del vsake razvojne naložbe podjetij. Pri tem je Inštitut s svojimi razvojnimi storitvami lahko pomemben partner.

Tudi papirna panoga mora slediti razvojnim trendom in novim tehnologijam, sicer ni konkurenčna.
V raziskavah Inštitut sledi razvojnim trendom in prizadevanjem v industriji, ki, kot vsaka druga, stremi k izboljšanju učinkovitosti in razvoju konkurenčnih produktov. Temeljna področja raziskovanja bi lahko širše opredelili kot materiale, tehnologije in okolje. V to usmerjamo razvoj naših kompetenc, kar pa seveda ne pomeni prvenstveno vlaganja v lastne raziskave in znanje, ker to tržno enostavno ni možno. Pomeni predvsem sledenje trendom in znanju v širšem prostoru ter povezovanje z drugimi inštitucijami doma in v svetu. Tako se lahko odzovemo na prepoznane potrebe in priložnosti naših partnerjev, ki so lahko zelo različne v papirni, papirno predelovalni oziroma embalažni ali dobaviteljskih industrijah. Pa naj gre za razvoj naprednih, večfukcionalnih materialov, za optimizacije v proizvodnih procesih ali za ravnanje z odpadki oziroma zapiranje snovnih poti.

Še ena posebnost je, ki se ji ni mogoče izogniti. Tudi papirna panoga se mora odzvati na ekonomsko logiko in okoljsko regulativo, ki zahtevata večjo snovno in energetsko učinkovitost. Znane so ocene stroke, da se papir še vedno največ uporablja kot embalažni material, hkrati pa je res, da proizvodnja papirja okolju ni prijazna – mišljena je uporaba kemikalij, velika poraba vode, energije, migracije škodljivih snovi iz embalaže v živila in podobno. Izziv za raziskovalce?
Snovna in energetska učinkovitost je nedvomno izziv za raziskovanje. Ne nazadnje je to ena ključnih prioritet Evropskega raziskovalnega programa Horizont 2020. Vendar bi ob tem najprej želela opozoriti na zmote, ki se še prevečkrat pojavljajo glede okoljske učinkovitosti papirne industrije. Najprej z vidika porabe papirja in embalaže. Dejstvo je, da se delež papirne embalaže v celotni potrošnji še povečuje in v EU že presega 50 % tudi na trgu prehrane in tudi za to, ker sledi vse zahtevnejšim okoljskim kriterijem in zahtevam za varnost in zdravje. Papir je naraven, biorazgradljiv in najbolj recikliran material. Industrija papirja je v preteklih letih nadpovprečno vlagala v izboljšanje okoljske učinkovitosti na vseh področjih. V zadnjih dvajsetih letih se je proizvodnja papirja povečala za 46 %, njeni okoljski vplivi pa so se bistveno zmanjšali. Emisije CO₂ na tono proizvedenega papirja so se zmanjšale za 42 %. 92 % papirnic v Evropi ima okoljski certifikat. Poudariti je potrebno tudi povečanje stopnje recikliranja in ponovne uporabe papirja. Stopnja recikliranja v EU dosega že skoraj 72 % in se približuje teoretični meji recikliranja, saj okvirno 20 % porabljenega papirja ni možno zbrati ali reciklirati. Papir se v povprečju v Evropi uporabi 3,5 krat.

Problem je poraba energije in vode.
Dejstvo je, da je 54 % porabljene energije v proizvodnji papirja iz obnovljivih virov. Papirnice so največji proizvajalec energije iz biomase in največji uporabnik kogeneracij, ki proizvaja električno in termalno energijo za lastno porabo. Poraba vode se je bistveno zmanjšala. Če je bilo v letu 1970 za proizvodnjo 1 tone papirja potrebnih v povprečju 250 m³ vode, je danes le še med 5 in 50 m³, odvisno od proizvodnje. Samo v zadnjih desetih letih se je povprečna poraba zmanjšala za eno tretjino. Voda v procesu kroži in se ponovno uporablja. Velika večina papirnic ima čistilnice, ki dejansko zagotavljajo, da se voda vrača v okolje čista, ponekod še čistejša kot prihaja, tudi pri nas. Industrija intenzivno vlaga tudi v t.i. eco-design tako z vidika surovin, mislim na recikliranje, uporaba lesa iz certificiranih gozdov…, kot tudi nadomeščanja pomožnih surovin in materialov. Pomembno pa je, da se vlaganja v raziskave in razvoj ter okoljske naložbe papirne industrije ne zmanjšujejo, temveč nasprotno. Ena največjih skupnih tehnoloških pobud v Evropski skupnosti je pobuda »Bio-based industries«, z močno podporo papirne industrije. Enako velja za naša podjetja, ki vlagajo v zapiranje energetskih in snovnih poti, recikliranje in zmanjševanje ter re-uporabo odpadkov. Zato verjamemo, da je slogan Evropskega združenja papirne industrije CEPI, da je papirna industrija zgleden primer krožnega gospodarstva, zelo ustrezen.

Če govorimo o ekodizajnu, govorimo tudi o življenjskem ciklusu izdelka in o reciklaži. Pri reciklaži brez raziskovanja ne gre, torej je vloga inštituta pomembna, saj gre za kemijske analize, mehanske lastnosti papirja, za toksičnost in drugo. Kako je torej z reciklažo papirja v Sloveniji, saj najbrž ni povsem točno, da je papir med najenostavnejšimi materiali za reciklažo? Je Slovenija uspešna pri zbiranju odpadnega papirja?
O ekodizajnu se veliko govori. Menimo pa, da je v praksi na tem področju še precej neskladnosti v razumevanju. To je pogojeno tudi z zakonodajo in predpisi, ki pri papirju izpostavljajo predvsem surovino, torej uporabo recikliranega papirja. Na primer pri zelenih javnih naročilih je že uveljavljen kriterij deleža recikliranih vlaken v proizvodu. Ne pa tudi to, kar je bistveno, reciklabilnost samega proizvoda in skladnost z zahtevami za njegovo varno uporabo na celotni življenjski poti. Reciklabilnost produkta bi morala biti pomembnejša kot delež recikliranih vlaken v njem! Premalo je tudi zavedanja, da za učinkovitost krogotoka papirja ni pomembno le oblikovanje proizvoda. Vsi udeleženci v krogotoku, od proizvodnje, uporabe, odlaganja in predelave, imamo odgovornost in lahko po svoje prispevamo k temu.

In reciklaža papirja?
Slovenije je uspešna pri zbiranju papirja za recikliranje. Namenoma uporabljam ta izraz namesto »odpadnega papirja«, saj želimo s tem tudi prispevati k večjemu zavedanju, da papir ni odpadek, temveč zelo pomembna surovina. Stopnja recikliranja pri nas je po zadnjih podatkih 60 %, s čimer sicer zaostajamo za povprečjem EU, vendar je trend dober. Papir je dejansko najenostavnejši material za recikliranje, če govorimo o grafičnem papirju, čistem odpadnem papirju v pisarnah, časopisih in podobno. Tu pa nastajajo problemi, saj se poraba grafičnega papirja v splošnem znižuje, narašča pa poraba embalaže, ki je pogosto kombinacija različnih materialov in vsebuje dodatne snovi, ki so težko ločljive ali reciklabilne. Ob naraščanju stopnje recikliranja se torej soočamo z nižjo kvaliteto papirja za recikliranje, s tem pa s težjim dostopom industrije do kvalitetnih surovin ter dodatnimi stroški.

Torej je priložnost za raziskovalce.
Res je. Na tem področju je dejansko veliko prostora za raziskovanje in razvoj. ICP je eden od štirih specializiranih laboratorijev v centralni Evropi, ki so v okviru skupnega projekta EcoPaperLoop razvili in izvajajo enotno metodo za določanje reciklabilnosti papirne embalaže. Testiranje več kot 70 produktov, prisotnih na našem trgu, skupno preko 400 produktov na trgu centralne Evrope, je potrdilo, da dejansko obstajajo skupine produktov, ki so težko ali v celoti nereciklabilni. Prav tako je ta projekt izpostavil pomanjkljivosti v strategijah in sistemih zbiranja oziroma ravnanja z odpadno embalažo, ki jih je potrebno odpraviti, če želimo povečati učinkovitost recikliranja. To so naši razvojni izzivi. V razvoju, da najdemo ustreznejše rešitve za kompozitne materiale in nadomeščanje neustreznih materialov v oblikovanju produktov ter v sistemih zbiranja odpadkov, da zagotovimo lokalno zapiranje krogotoka papirja. Zavedati se moramo, da imamo v Sloveniji močno papirno industrijo, ki v veliki meri uporablja recikliran papir. Zato je možno in odgovorno, da zagotovimo kar najkrajšo in najčistejšo pot papirja za recikliranje od zbirnega mesta do papirnice. Ločeno zbiranje tako papirja kot papirne embalaže, kar sedaj ni praksa, je s tega vidika več kot utemeljeno.

CEPI se je odločil za zelo hvalevredno pobudo, za Two Team Project. Za kakšen projekt gre in kako se bo naša papirniška panoga vključila vanj za zmanjšanje ogljičnega odtisa?
Two Team Project je pravzaprav nadaljevanje aktivnosti CEPI, Evropskega združenja papirne industrije za aktivno vključitev industrije v strateške razprave v EU o doseganju ciljev nizko ogljične družbe in krožnega gospodarstva. V letu 2013 je evropska papirna industrija v okviru CEPI skupaj z gozdnim sektorjem in drugimi povezanimi industrijami predstavila strateški dokument 2050 – Poti k nizko-ogljični bio ekonomiji. V njem je predstavila trende, dosežke in bodoči prispevek papirne industrije k doseganju skupnih ciljev. Dosedanji prispevek industrije je več kot viden. Nadaljnja vlaganja so opredeljena, jasno pa je tudi, da ambicioznih ciljev ni možno doseči brez novih, prebojnih tehnologij. Two Team Project je odgovor na ta izziv. Z inovativnim pristopom, oblikovanjem dveh skupin vrhunskih znanstvenikov in strokovnjakov iz vodilnih podjetij, je bilo v projektu identificiranih in predstavljenih šest tehnologij prihodnosti. Te lahko realno predstavljajo odgovor na temeljne izzive zmanjševanja porabe energije in vode, emisij in odpadkov v proizvodnji papirja, kartona in lepenke. Raziskave se nadaljujejo s financiranjem industrije in v okviru novih raziskovalnih programov EU. Dognanja so predstavljena na spletni strani CEPI, povzetek ključnih tehnologij v slovenščini pa je bil objavljen v Reviji Papir konec lanskega leta.

Kako se je vključila slovenska papirna industrija?
Naša industrija je sodelovala v diskusijah o strateškem dokumentu 2050. Razvoj novih, prebojnih tehnologij, ki jih je identificiral Two Team Project, predstavlja strateški izziv in vlaganja na evropski ravni, ki jim sledimo.

Kaj lahko Inštitut prispeva k večji konkurenčnosti slovenske papirne in papirno-predelovalne industrije, ki veliko izvaža in razmeroma čedalje boljše posluje?
Najprej bi želela potrditi trditev in še poudariti pomen papirne in papirno predelovalne industrije, ker menim, da je v širši javnosti premalo poznan. Naš sektor z okoli 110 podjetji, šestimi papirnicami in velikim številom malih in srednje velikih podjetij na področju predelave je eden stabilnejših sektorjev gospodarstva. V zadnjih dveh desetletjih raste in brez večjih nihanj povečuje obseg proizvodnje in ponovno tudi zaposlenost. Zaposluje preko 4.100 ljudi. Je eden večjih izvoznikov, izvaža preko 75 % celotne proizvodnje, kar predstavlja nekaj nad 3 % slovenskega izvoza. Papirništvo kot delovno intenzivna panoga ima nadpovprečno dodano vrednost. Posamezna podjetja dosegajo dvakratnik povprečja Slovenije in celo presegajo 100.00 EUR na zaposlenega, kar presega dosežke v tehnološko intenzivnih panogah v Sloveniji in sodi med najvišje v papirništvu tudi v evropskem merilu.

Zavedamo se poslanstva, zaradi katerega se je industrija kot ena redkih, če ne edina v Sloveniji, odločila za ustanovitev lastnega inštituta. Želimo postati središče znanja, ki s povezovanjem podjetij in raziskovalnih ter izobraževalnih institucij zagotavlja stalen razvoj in dostop do najnovejšega znanja.

Kaj torej lahko storite za večjo konkurenčnost?
Prav to. Naš prispevek h konkurenčnosti industrije je v povezovanju za razvoj in v dostopu do znanja. Zato sedaj prednostno vlagamo v področje izobraževanja, v vzpostavitev lastnega sistema strokovnega izobraževanja in usposabljanja kadrov za potrebe papirne in papirno predelovalne ter povezanih industrij. Dostop do usposobljenih kadrov in stalno izobraževanje zaposlenih je ključni element konkurenčnosti. V Sloveniji že desetletje ni več rednih izobraževalnih programov za to področje na poklicni strokovni ali višjih stopnjah izobraževanja. Velikost trga dela in pa specifične, spreminjajoče se potrebe industrije zahtevajo prilagojene in fleksibilne programe izobraževanja in usposabljanja, na kar formalni sistem ne more odgovoriti. Na ICP v partnerstvu z 20 podjetji poteka projekt razvoja kompetenčnega centra za kadre v papirni industriji. Financiran je iz sredstev Evropskega socialnega sklada v Sloveniji. Naš skupen strateški cilj je vzpostavitev »Akademije za papirništvo«, ki bo s povezovanjem specialističnega znanja iz podjetij in domačih ter mednarodnih raziskovalnih in izobraževalnih institucij stalno zagotavljala kvalitetne in dostopne programe strokovnega usposabljanja in izobraževanje po meri industrije. Dostop do znanja in virov za uvajanje novih tehnologij in izboljševanje procesov je naslednje ključno področje. Z vključevanjem v širše raziskovalne programe, povezovanjem v mednarodne razvojne mreže, pripravo in pridobivanje virov za izvajanje aplikativnih razvojnih projektov lahko Inštitut prispeva h krepitvi konkurenčnosti posameznega podjetja in panoge.

Katere razvojne teme so zdaj v ospredju?¸
Raziskovalno razvojne teme, ki jim v tem trenutku posvečamo največ pozornosti, so razvoj aktivne in inteligentne embalaže, razvoj naprednih večfunkcionalnih materialov za nove aplikacije, uporaba odpadkov v proizvodnji za produkte z dodano vrednostjo ter razvoj novih metod in tehnik za vrednotenje materialov in spremljanje procesov v proizvodnji.