| Les je lep | | Urška Košenina | |
| Državno podjetje Slovenski gozdovi, d.o.o. naj bi zaživelo julija 2016. Vsi deležniki previdno čakajo, kaj bo prineslo novo podjetje. Načrt je stabilizacija trga gozdno lesnih sortimentov. Koncesionarjem je nadaljnje delo obljubljeno. Pomislek obstaja, da novo podjetje ne bo doseglo lesno predelovalne industrije, ki se utaplja. Prava smer podjetja bo tako vidna šele tedaj, ko bo delovala gozdarsko-lesna veriga in bo les ostajal doma, ne pa romal v sosednjo Avstrijo in Italijo. Ali pa nakazuje pravo smer predviden nov direktorat za lesarstvo na gospodarskem ministrstvu? | |
Konec februarja je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Vladi RS predložilo izhodišča za Zakon o gospodarjenju z gozdovi v državni lasti, prenova ostalih vidikov gozdne zakonodaje bo potekala naknadno. Republika Slovenija ima v lasti ca. 255.000 ha gozdov, od tega 235.000 ha upravlja Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, kar predstavlja 20 % vseh gozdov v Republiki Sloveniji. Trenutno imajo na Ministrstvu dokončana osnovna izhodišča za pripravo predloga Zakona o gospodarjenju z gozdovi v lasti RS, ki so že bila predstavljena koaliciji. Koalicija je glede teh usmeritev usklajena. Državno podjetje bo v izključni lasti Republike Slovenije, ki svojega poslovnega deleža ne more deliti ali prenesti na drugo osebo. Cilj gospodarske družbe je upravljanje gozdov v lasti RS v skladu z načeli transparentnosti, učinkovitosti in odgovornosti pri upravljanju državne lastnine.
Cilji so znani. Prispevati k doseganju ciljev regionalnega razvoja in razvoja podeželja zlasti pri ohranjanju kmetij in podeželja v gorskem in hribovitem svetu z omejenimi možnostmi gospodarjenja. Skladno z Akcijskim načrtom za povečanje konkurenčnosti gozdno lesne verige do leta 2020 v Sloveniji »Les je lep« sodelovati v procesu zagotavljanja zelenih delovnih mest. V gozdovih v lasti RS celovito upoštevati javni interes in zaveze RS na vseh varovanih območjih narave, zlasti tam s poudarjeno rekreacijsko funkcijo, ter na področju blaženja podnebnih sprememb. Biti primer dobre prakse na področju upravljanja z naravnimi viri oziroma vsemi dobrinami in storitvami gozdnih ekosistemov. Podpirati uporabo in pospeševanje sodobnih tehnologij dela v gozdu ter zaposlovanje in najemanje ustrezno usposobljene delovne sile. Na področju gozdov in gozdarstva omogočati usposabljanje strokovnega kadra ter podpirati izobraževanje in znanstveno raziskovalno delo. Temeljna naloga gospodarske družbe je upravljanje z gozdovi v lasti RS in vključuje: oddajo del in izvajanje sečnje, spravila in transporta lesa ter gojitvenih in varstvenih del v gozdu, oddajo del pri gradnji gozdne infrastrukture in prodajo lesa.
Lani ni prišlo do ustanovitve državnega podjetja, ker koalicija ni bila usklajena. So zdaj boljši časi za ustanovitev družbe?
»Razlog je bil predvsem v eni izmed možnosti za hitrejšo sanacijo posledic žleda, osnovni cilj je bil sprememba sistema gospodarjenja z gozdovi v lasti RS. Med državami EU smo zagotovo edini, ki gospodarjenja z državnimi gozdovi nimamo urejena v obliki, da se s tem ukvarja podjetje – po principih, ki veljajo za gospodarske družbe in ne za javne zavode kot v primeru Slovenije. Kot dober zgled, ki v EU verjetno izkazuje najboljše rezultate, se zgledujemo po ureditvi v Avstriji in Bavarski,« dodajajo na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
Sosednja Avstrija za vzgled
Po primerjavi nekaterih statistik Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo med obema državama za leto 2010 je stanje v avstrijskih gozdovih glede neekonomskih vidikov gozdov precej slabše kot pri nas. Kar 60 % avstrijskih gozdov je primarno namenjenih proizvodnji, delež površin, namenjen ostalim funkcijam, pa je znatno manjši. V omrežje Natura 2000 v Avstriji spada samo slabih 7 % gozdnih površin, v Sloveniji pa skoraj polovica vseh gozdov. Le 0,21 % gozdne površine v Avstriji predstavljajo gozdni rezervati. Pri nas jih je 0,8 %, kar je znatno več, vendar pa njihova majhnost in razdrobljenost že sedaj ne omogočata ohranjanja vseh naravnih procesov. Le 1 % površine avstrijskih gozdov je primarno namenjen socialnim funkcijam, ki vključujejo rekreacijo, turizem, izobraževanje, estetsko vlogo gozdov in podobno, v Sloveniji pa je takih 6 % površin gozdov. Pri nas je 11 % gozdov enakovredno namenjenih več funkcijam hkrati, medtem ko v Avstriji takih gozdov ne beležijo. »Kljub trikrat večji površini gozda in večjemu deležu, namenjenemu proizvodnji funkciji, je leta 2011 gozdarski sektor v Avstriji h gospodarstvu doprinesel 1,9 % BDP, v Sloveniji pa primerljivih 1,8 % BDP. Tudi vloga javne gozdarske službe je v avstrijskih gozdovih precej manjša kot pri nas, saj le pri polovici gozdov uporabljajo načrte upravljanja,« ugotavlja Jasna Mulej iz Koalicije za gozd. V čem so Avstrijci sploh boljši? »Ključen problem v Sloveniji je razdrobljenost gozdne posesti, ki ima preko 460 tisoč lastnikov in jih je z leta v leto več. Povprečno ima lastnik 2,6 ha gozda. Med njimi je največji lastnik cerkev z dobrimi 20 %. Razdrobljenost posesti onemogoča kvalitetno gospodarjenje z gozdovi. Država ima v lasti dobrih 20 % gozdov. V katerih se relativno dobro gospodari, kar pomeni, da se izvajajo vse funkcije, od socialne, ekološke do gospodarske,« pojasnjuje Bojan Pogorevc, Projektni direktor SGLTP in Koordinator SLOBIOM za Koroško. Bo novo podjetje nadgradnja učinkovitemu gospodarjenju? Bo zagotovilo, da bo več kakovostnega lesa ostalo domači lesni industriji? Kaj bo prispevalo k urejenosti trga?
Koncesionarji ostajajo del gozdne zgodbe
Na Ministrstvu so zagotovili, da bi izvajanje sečnje, spravila lesa in opravljanje drugih negovalnih, varstvenih in drugih del v državnih gozdovih v skladu s predlogom zakona bili še vedno omogočeni gospodarskim družbam, ki sedaj izvajajo koncesijo v državnih gozdovih, kakor tudi vsem drugim gospodarskim subjektom, ki opravljajo storitve s področja izkoriščanja gozdov. Na podlagi javnih razpisov bodo zagotovljene enakopravne možnosti vsem, ki bodo konkurirali na javnih razpisih za oddajanje izvedbe del v državnih gozdovih. Koncesionarji so s tem seznanjeni in zavračajo očitke o njihovih težnjah po izvozu hlodovine. »Kritike, da koncesionarji vidijo rešitve le v prodaji hlodovine v tujino, ne držijo. Po uradnih evidencah je mogoče ugotoviti, da 70 % lesa iz državnih gozdov koncesionarji prodajo in predelajo doma. Izvažajo samo les, za katerega v Sloveniji nimamo več predelave. Večinoma industrijski les, kot so celuloza, les za lesne plošče itd.). Koncesionarji so glavni in najbolj zanesljivi oskrbovalci slovenske lesne industrije z lesom,« dodaja Jože Sterle, direktor Združenja za gozdarstvo pri GZS.
Sklad kmetijskih zemljišč ni ogrožen
Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov ima že sedaj jasno razdeljene dohodke s področja kmetijskih zemljišč in gozdov. Na področju gospodarjenja s kmetijskimi zemljišči glavni vir sredstev predstavljajo zakupnine, pri gospodarjenju z gozdovi pa koncesijska dajatev. V izhodiščih na Ministrstvu predvidevajo, da na novoustanovljeno družbo preidejo delavci Sklada, ki sedaj opravljajo naloge s področja koncesij. Gospodarjenje s kmetijskimi zemljišči ostaja še naprej na Skladu. »Sklad ostaja kot javni zavod in skrbi za gospodarjenje s kmetijskimi zemljišči v lasti RS in še naprej opravlja naloge v zvezi s postopki denacionalizacije,« še dodajajo na Ministrstvu. S tem je seznanjena tudi direktorica Sklada kmetijskih zemljišč Irena Šinko, ki zagotavlja: »Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije bo do sprejetja oziroma uveljavitve zakona, ki bo urejal področje gospodarjenja z gozdovi v lasti Republike Slovenije in družbo Slovenski gozdovi d. o. o., posloval kot doslej v obstoječi obliki kot javni zavod ter v skladu z veljavnimi zakoni in predpisi. V skladu s tem oziroma na teh podlagah bo pripravil tudi Program dela in finančni načrt Sklada KZG RS za leto 2015 in ga bo po običajni proceduri posredoval v sprejem organu upravljanja Svetu Sklada ter v soglasje Vladi RS.«
Prednosti novega državnega podjetja
»Bistvena prednost za lesno-predelovalno industrijo pomeni predvsem možnost lažjega dostopa do lesa, različnih drevesnih vrst in kakovostnih razredov. Podjetje bo samo prodajalo les in bo na slovenskem trgu, glede na sedanji obseg sečnje v državnih gozdovih, letno zagotavljalo vsaj 1.000.000 m2 lesa. Ker bo na trgu nastopalo s celotno količino lesa, posekanega v državnih gozdovih, bo lahko bistveno lažje zadostilo različne potrebe naše lesne industrije, kjer sedaj večkrat izpostavljajo težave pri nakupu ustreznega lesa glede na vrsto predelave,« zatrjujejo na Ministrstvu. Ustanovitev podjetja podpira tudi Franc Pohleven iz Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, ki pravi: »Podpiram ustanovitev nacionalnega podjetja za upravljanje z našimi gozdovi. Seveda bi moralo podjetje z natečajem v izvedbo sečnje vključiti bivše koncesionarje, še zlasti tiste, ki so že doslej s hlodovino dobro oskrbovali slovenske žage. Prodajo hlodovine bi po ustanovitvi izvajali upravitelji javnega podjetja (ekonomi). V interesu države je, da se z lesom prvenstveno oskrbi slovenska predelovalna podjetja. Še drugi razlog za ustanovitev podjetje je uravnavanje cene lesa v primeru ujm, kot so žledolomi in vetrolomi. Zavzemam se, da bi morala hlodovina prvenstveno končati na lesnopredelovalnih obratih Slovenije. Sredstva iz prodane hlodovine bi morali vložiti v predelavo lesa oz. za vzpostavitev ekonomske povezave v obliki lokalnih centrov predelave lesa – vzpostavitev gozdno-lesne verige.« Podjetje bo torej lahko rešilo dva velika problema. Povezati ponudbo in povpraševanje znotraj gozdno- lesnega sektorja in zaustaviti padajoči trend porabe industrijskega lesa in naraščajoči trend izvoza hlodovine.
Papir prenese vse ali kaj gre lahko narobe
»Ne vem, kaj želi doseči minister z ustanovitvijo podjetja, kakšni so cilji? Samo držati ceno gozdnim produktom na ta način ni najboljše v kontekstu trajnostnega razvoja celotne vrednostne verige lesa. Izziv je v združevanju lastnikov gozdov za doseganje boljših gospodarskih učinkov. Največji izziv je umestitev lesarstva v strateške usmeritve Slovenije. Ministrstvo, torej minister Dejan Židan, seže samo do gozdnih cest (direktorat za lovstvo, ribištvo in gozdarstvo). Za lesarstvo, za predelavo in proizvodnjo lesnih produktov, ni pristojen in odgovoren nihče. Govori se o direktoratu za lesarstvo na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo. To bi lahko bil začetek v pravo smer. Izzivom glede na to, da je lesno predelovalna panoga predvsem delovno intenzivna, je ogromno, kar močno presega ozko usmeritev državnega podjetja za gozdove,« pravi Bojan Pogorevc. »Menim da so potrebna izhodišča še lokalna zaposlitev in lokalna obdelava lesa, minimalni ogljični odtis oziroma minimalna prevozna razdalja in eksplicitno postavljena zahteva, da les konča v slovenskih gozdno lesnih verigah z ustrezno dodano vrednostjo. Državna podjetja v Evropi zelo različno funkcionirajo. Če primerjamo avstrijsko državno podjetje in hrvaško si nista kaj preveč podobna, ne po organizaciji ne po učinkovitosti in ne po korupciji. Ko smo šli leta 1993 v prvo reorganizacijo gozdarstva, so bile velike težave. Takrat smo videli, da je zelo težko postaviti neko novo inštitucijo na noge, če govorimo npr. o takratnem Zavodu za gozdove (ZGS) in Skladu kmetijskih zemljišč. Na ZGS imajo še danes težave s financiranjem. Problemi pri novih inštitucijah se pojavijo, ko gremo v podrobnosti in konkretne rešitve,« utemeljuje svoje pomisleke Jože Sterle.
Je lesno industrijo mogoče rešiti?
Načeloma na slovenskem trgu in tudi trgu EU na Ministrstvu ne pričakujejo težav s prodajo lesa. Tudi v času sanacije žledoloma večina cen gozdno lesnih sortimentov ni drastično padla. Menijo, da se bo družba trgu lažje prilagajala z obsegom in strukturo sečnje, zato ni prav nobenega razloga za morebitno izgubo družbe. Po vzoru podobnih podjetij v drugih državah (npr. Avstrija, Bavarska) podjetja sklepajo z lesno industrijo dolgoročnejše pogodbe, ki kupcu in prodajalcu zagotavljajo določeno stabilnost pri poslovanju. Po drugi strani je dr. Franc Pohleven do stanja lesne industrije v Sloveniji veliko manj utopičen. »Novo podjetje bi rešilo več problemov, kot jih je oziroma jih bo nastalo, v kolikor se podjetja ne bo ustanovilo. Zavedati se moramo, da predelava lesa v Sloveniji brez potrošnje ne bo zaživela. Zato bi se morala gozdno lesna veriga začeti pri potrošniku. Pri doseganju konkurenčnosti lesa na trgu predstavljajo največji problem nerealne cene izdelkov. Za ureditev celovitega trga bi morala poseči država z rešitvami oblikovanja realnih cen izdelkov glede na materiale. Ni logično, da so armirano betonski objekti in plastična okna cenejši od lesenih. To je posledica dejstva, da onesnaževalci (jeklarne, cementarne, plastičarji) ne plačujejo škode, ki jo povzročijo s proizvodnjo ter predelavo teh materialov. Emisije oziroma onesnaževanje je sedaj na bremenih vseh državljanov. Ko bo strošek za onesnaževanje vgrajen v končno ceno proizvoda (tudi kvote za odkup CO2 po Kjotskem sporazumu), bodo leseni izdelki znatno cenejši od izdelkov iz fosilnih materialov in bo tudi lesna proizvodnja znova zaživela. Urediti je potrebno tržišče in doseči, da onesnaževalec stroške onesnaževanja vključi v končno ceno. Dokler bo družba z bencinskim dodatkom podpirala umazano industrijo se stanje v Sloveniji ne bo izboljšalo, četudi naredimo idealno podjetje za upravljanje s slovenskimi gozdovi.«
Ne pozabimo – akcijski načrt Les je lep je bil na državni ravni sprejet leta 2012. In kaj se je zgodilo v tem času, kako je s slovensko lesno industrijo danes? Bo to morda razkrilo gospodarsko ministrstvo, ko bo ustanavljalo Direktorat za lesarstvo? Kje nastajajo napovedani lesnopredelovalni centri v Sloveniji?
