Velikost črk na embalaži je enotno predpisana za celotno EU – EOL 97

Slovenska zakonodaja zahteva od več panog določene novosti na embalaži izdelkov, pri čemer je zlasti poudarjena informacijska funkcija embalaže. Na kaj bi morala biti podjetja najbolj pozorna?
V zadnjih nekaj letih so postale informacije na živilih za potrošnike vse pomembnejše. Včasih so tudi nejasne in celo zavajajoče. Povečano povpraševanje potrošnikov po kakovosti in manjše zaupanje v varnost hrane sta le dva ključna vidika teh trendov. Evropska komisija je sprejela Uredbo (EU) št. 1169/2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom in Uredbo (EU) št. 1151/2012 o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil. Uredba (EU) št. 1169/2011 vključuje kot obvezne podatke področja, ki so pomembna z vidika varovanja zdravja, kot so na primer alergeni in hranilna vrednost. Pa tudi področja, ki so pomembna z vidika pravice potrošnikov do obveščenosti in zaščite pred potvorbami. Na primer država izvora in kraj porekla, poimenovanja. Navedena uredba vključuje kot odgovorne nosilce dejavnosti vse v verigi proizvodnje hrane do končnega potrošnika. Torej so vključeni tudi gostinstvo in drugi obrati prehrane ter prodaja na daljavo.

Zakonodaja velja za celotno EU?
Da. To je prednost za nosilce živilske dejavnosti, ko govorimo o označbah na živilih in tudi pri trgovanju med državami članicami EU. Na enostavnejši in enotnejši način je tako možno pripraviti tudi večjezične označbe, kar je danes vsakodnevna praksa.

Toda problem je zavajanje, na kar potrošniki pogosto opozarjajo.
Označbe ne smejo zavajati glede poimenovanja, porekla, lastnosti,…Poleg splošne uredbe EU št. 1169/2011 je pri označevanju potrebno upoštevati tudi druge predpise za posamezne vrste živil, če le te obstajajo. Tak primer je Uredba EU 1308/2013 za tržne standarde, ki določa na primer kategorije in zahteve za poimenovanje mleko, oljčno olje,..Za nekatere vrste živil so na osnovi evropskih direktiv, ki jih morajo države članice vključiti v nacionalne predpise, pripravljeni slovenski pravilniki, ki predpisujejo, kaj je na primer sok, med, čokolada, naravna mineralna in izvirska voda…

So informacije v razumljivem jeziku?
Označbe na živilu morajo biti v razumljivem jeziku na opaznem mestu embalaže, tako da so zlahka vidne, razumljive, nedvoumne, jasno čitljive in neizbrisne ter ne smejo biti skrite, nejasne ali prekinjene z drugim besednim ali slikovnim gradivom. Podatki za ime živila, neto količina, vol.% za pijače, ki vsebujejo več kot 1,2 volumskega odstotka alkohola, morajo biti v istem vidnem polju. Uporaba slovenskega jezika na embalaži je v Sloveniji obvezna skladno z Zakonom o javni rabi slovenščine – Ur.l.RS, št. 86/2004. Podjetja morajo biti pozorna na velikost črk, ki do sedaj ni bila enotno predpisana v EU. Velikost črk je razložena in predpisana.

Potrošniki so upravičeno občutljivi pri označevanju alergenov.
Novost je tudi način označevanja alergenov. Mislim na 21. člen navedene Uredbe. Vse sestavine, ki so se uporabile pri proizvodnji živila in so še vedno prisotne v končnem proizvodu, čeprav v spremenjeni obliki, in so navedene v Prilogi II ali izvirajo iz sestavin, navedenih v tej prilogi, se morajo navesti na označbi. Z jasnim sklicevanjem na ime snovi ali proizvoda iz Priloge II. Poudari se jih z vrsto pisave, ki se jasno razlikuje od drugega teksta.

Kaj pa v primeru, če ni posebnih zahtev v nacionalni zakonodaji?
V primeru, da države članice za označevanje alergenov ne predpišejo posebnih zahtev v nacionalnih predpisih, je enak način označevanja alergenov, kot velja za predpakirana živila, obvezen tudi za nepredpakirana živila. Da bi se obrati lahko prilagodili predpisani zahtevi, je bila navedena Uredba o izvajanju evropske uredbe sprejeta v Sloveniji eno leto pred samim začetkom uporabe v Ur.l. RS št. 6/2014. 3. člen Uredbe izvajanju uredbe (EU) o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom določa, da morajo biti alergeni, ki se prodajajo v obratih javne prehrane, navedeni na najmanj enem od mest, kjer je predstavljena ponudba jedi, na primer jedilni list, pano, plakat, ekran. Ta način je predpisan zato, da imajo obrati javne prehrane različne možnosti izbire in mesta označevanja alergenov za živila. Predpisana zahteva je potrebna, ker gre za podatek, ki je povezan s varovanjem zdravja in varstva potrošnikov.

Posebnosti bodo pri označevanju hranilne vrednosti?

Označevanje hranilne vrednosti živil je obvezno od 13. 12. 2016. Če se prostovoljno uporablja med 13. 12. 2014 in 13. 12. 2016, mora biti skladno z zahtevami Uredbe EU 1169/2011. Na označbah morajo biti navedene količine hranil, ki se nahajajo v živilu, ki je v prometu. Kjer je to primerno oziroma potrebno, se lahko ti podatki nanašajo na živilo, pripravljeno po navodilu proizvajalca in primerno za neposredno uživanje.

Informacijska funkcija embalaže se je doslej omejila predvsem na informacijo o pakiranem izdelku in na navodila za uporabo. Ali je sedaj večji pomen na varnostnih opozorilih?

Drži. Zakonodaja o informiranju potrošnikov prvič ureja/predpisuje poleg podatkov, ki so za potrošnika pomembni, da lahko razlikujejo različna živila po sestavi oziroma lastnostih ter navodilih za uporabo tudi podatke, ki so pomembni z vidika varovanja zdravja potrošnikov. Le to je nov način označevanja alergenov, ki velja tako za predpakirana kot tudi za nepredpakirana živila. Razlog, da se je Komisija odločila, da predpiše področje alergenov na tak način, je bil v tem, da število alergij med evropskimi potrošniki narašča. Statistično jih ima 8-10 % vseh odraslih in otrok. Nekatere težave pa so se pri tistih, ki imajo alergije, pojavile večinoma takrat, ko so se hranili zunaj doma. Drug problem današnjega časa je nepravilno prehranjevanje ter premalo gibanja in s tem posledično povečana debelost tako pri odraslih kot pri otrocih. Zato se je Komisija odločila, da kot obvezen podatek predpiše hranilno tabelo predpakiranih živil.

V katerih primerih je varnost izdelka in s tem potrošnika najbolj ogrožena? Kdo bo nadzoroval dokumentiran sistem zagotavljanja kakovosti pri nosilcih dejavnosti?
Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano med svoje prednostne naloge uvršča, poleg konkurenčnega, v prihodnost usmerjenega kmetijstva in čim več doma pridelane in predelane hrane, tudi zagotavljanje varne in kakovostne hrane slovenskim potrošnikom. Nadzor nad varno in kakovostno hrano v Sloveniji je v pristojnosti Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Za zagotavljanje varne hrane je treba obravnavati vse vidike proizvodnje v živilski verigi. Prav tako neprekinjeno vrsto od vključno primarne pridelave živilske krme do končne prodaje živil potrošnikom, kjer ima lahko vsak člen te verige možen vpliv na varnost hrane. Pomemben podatek pri zagotavljanju varnosti hrane je zagotavljanje sledljivosti v celotni verigi proizvodnje varne hrane.

A živilska veriga je lahko dolga.
Upoštevajoč evropski pravni red, ki je v pristojnosti DG SANCO, Direktorat za javno zdravje in varstvo potrošnikov, je treba pri zagotavljanju varne hrane, namenjene končnemu potrošniku, obravnavati vse vidike proizvodnje v živilski verigi. To je neprekinjeno zaporedje dejavnosti do dobave in prodaje živil končnemu potrošniku. Vključena je sledljivost. Sledljivost je predpisana v evropski uredbi 178/2002. Za zagotavljanje sledljivosti so primarno odgovorni vsi deležniki, ki sodelujejo v proizvodnji hrane od »vil do vilic«. Uredba EU 178/2002 je postavila tudi temelje za pripravo evropskih uredb enotno veljavnih v vseh državah članicah EU, vezanih na proizvodnjo varnih živil ter varstvo potrošnikov glede zdravja in zaščite pred goljufijami, ki so povezane s hrano. Varnost izdelkov in s tem potrošnikov ne sme biti ogrožena. V tem delu se splošna zakonodaja EU ni spremenila. Varnost je osnovni pogoj vsakega živila, ki ga nosilec živilske dejavnosti ponudi potrošnikom. Vsa živila, ki so varna, pa se lahko razlikujejo v sestavi, lastnostih, tehnoloških postopkih, poimenovanjih, poreklu in izvoru izdelkov in surovin. Afere, ki so se pojavljale v zadnjem času, so bile v Evropi vezane na goljufanje potrošnikov na način, da jim niso bili dani pravi podatki oziroma zadostni podatki o živilu. Primer je znan – dodano konjsko meso, ki ni bilo ustrezno označeno, drugim vrstam mesa kot surovina v različnih izdelkih, na primer lazanje, omake za testenine.

A kako lahko potrošnik nadzira kakovost izdelka, ki ga kupi?

Potrošnik ne prejme vedno tistega, kar kupi, plača in pričakuje. Nima možnosti nadzirati proizvajalca niti preveriti kakovosti živil, ki jih zaužije. Lahko je žrtev z več vidikov in je oškodovan finančno, glede varnosti izdelka, glede kakovosti izdelka, čuti neetično obnašanje proizvajalca. Proizvajalec lahko izkoristi zaupanje potrošnika. Potvorba živil pomeni, da se v živilih bistvene sestavine oziroma surovine nadomestijo z nadomestki, ki so bistveno cenejši.

Na katere nadomestke mislite?
Velik delež v ceni živilskega izdelka predstavljajo cene surovin. Z zamenjavo prvotnih surovin z nadomestki lahko proizvajalec doseže nižje stroške. Dražje surovine zamenja s podobnimi cenejšimi, kot na primer: med; fruktozni, glukozni sirup; rjavi sladkor – navadni konzumni sladkor; kakavovo maslo – rastlinska maščoba, kakav v prahu, sadni delež – aroma, barva, mleko v prahu – sirotka v prahu, mleti mandeljni – peške marelic, razredčenje izdelka z vodo (v izdelkih, kjer je voda osnovna sestavina). Dodajanje vode, ki jo lahko prikrivajo tudi z uporabo aditivov, na primer teksturo izboljšajo z dodatki polifosfatov, ki omogočijo učinkovitejšo vezavo vode. Večina potvorb je z vidika zaščite potrošnika nesprejemljiva, ne ogroža pa zdravja potrošnika, če take izdelke zaužije. Obstajajo pa tudi primeri potvorb, kjer so posledice potvarjanj lahko škodljivi učinki na zdravje, na primer: melamin v mleku.

Kdo je torej odgovoren za označbe?
Za označbe je odgovoren nosilec dejavnosti iz člena 8. Uredbe EU št. 1169/2011.

Uradni nadzor izvaja Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin pri vseh nosilcih dejavnosti, ki se ukvarjajo s proizvodnjo, distribucijo, uvozom živil, trgovino s prodajo v trgovinah in na daljavo.

Naročniku embalaže so se v zadnjem obdobju pogosto odločali za optimizacijo stroškov prav pri embalaži, kjer je bil zelo viden proces dematerializacija. Kaj je na tem področju pomembno opozoriti?

Pri izboru embalaže za živila morajo nosilci živilske zakonodaje upoštevati vso zakonodajo, ki se nanaša na snovi in materiale v stiku s živili. Ne glede na izbrano vrsto embalaže morajo biti živila varna in morajo izpolnjevati vse druge predpisane zahteve, če le te obstajajo, kot so na primer tržni standardi, poimenovanja za nekatere vrste živil, kot so med, mleko, oljčno olje, sheme kakovosti,…

Katera vrsta embalažnega materiala je za izdelke široke potrošnje, zlasti v živilski panogi, v industriji pijač in farmacevtiki z vidika varnosti izdelka najprimernejša? Kako nova uredba opredeljuje odgovornost dobaviteljev materiala?
Nova uredba ureja področje informiranja potrošnikov o živilih, način in podatke, ki morajo biti na označbi živil, ne opredeljuje pa posebej oziroma na novo odgovornosti dobaviteljev materiala, ki ostaja enak kot do sedaj. Vsak v verigi proizvodnje hrane, vključujoč dobavitelje materialov, mora zagotoviti varnost svojih izdelkov ter naslednjemu nosilcu živilske dejavnosti podati vse potrebne informacije o svojem izdelku. Dobavitelji materialov morajo izpolnjevati zahteve, ki so predpisane v zakonodaji za snovi in materiale v stiku z živili. Nosilci, ki te materiale uporabijo za svoje izdelke, pa morajo pri svojih dobaviteljih zahtevati dokazila o ustreznosti te embalaže, upoštevajoč zakonodajo o snoveh in materialih v stiku s živili.

Kaj napoveduje evropska regulativa za večjo varnost izdelka in potrošnika v bližnji prihodnosti?
Spremembe, ki se nanašajo na obvezne informacije potrošnikom o živilih, se obetajo pri obvladovanju potvorb in goljufij ter jasnejših/podrobnejših podatkih o kraju izvora. Vsaka goljufija povezana s hrano, tudi ko ne gre za ogrožanje zdravja, je kaznivo dejanje. Tej vsebini, tudi zaradi afere s konjskim mesom v EU, namenja Komisija posebno pozornost. Razmišlja se, da bi se tudi za potrebe ugotavljanja potvorb uredilo zakonodajno področje na podoben način, kot to že velja, ko gre za umike in odpoklice živil zaradi varovanja zdravja ter bi se zaradi lažjega nadzora določili tudi referenčni laboratoriji za nekatera področja, kot so na primer mleko, med, oljčno olje, sokovi. Tiste, ki se jih splača potvarjati. V Uredbi EU št. 1169/2011 je tudi možnost priprave predpisov, ki bi določili pogoje za navedbo kraja izvora osnovnih sestavin v živilu kot obvezen podatek na označbi živil, vendar je le ta še v fazi raziskave, na kakšen način bi takšne predpise pripravili.

Katere goljufije so najpogostejše v Evropi in v tretjih državah?
Zamenjava ključnih sestavin z nadomestki, napačno označevanje živalske vrste, napačno označevanje teže, prodaja običajnih živil kot ekoloških, nepoštena uporaba znaka kakovosti za poreklo ali dobrobit živali, označevanje gojenih rib kot ulovljenih, trženje rib iz manj cenjenega razreda z imenom višje kategorije ali dražje vrste in druge. Najpogostejša živila, ki so predmet goljufij, so oljčno olje, ribe, ekološki proizvodi, žito, med, kava, čaj, začimbe, vino, določeni sadni sokovi, mleko in meso.

Izkušnje iz Evrope kažejo, da ima zaščita geografske označbe in zaščitena označba porekla za kmetijske proizvode in živila v EU več pozitivnih učinkov. Katere?
Najprej ekonomske – na proizvodnjo, cene, donosnost, razporeditev dohodka in turizem, na delovna mesta, mislim kvalifikacije, praznjenje podeželja in selitev v mesto, na ohranjanje tradicije, kot so kakovost, tradicionalno znanje in izkušnje, ohranjanje kulturne dediščine, a tudi na okolje, na biodiverziteto, ohranjanje okolja in podeželja. Sheme kakovosti so pomembne za bodoči razvoj kmetijstva in podeželja v Sloveniji. Sheme kakovosti jamčijo kakovost, spodbujajo raznoliko kmetijsko proizvodnjo in proizvodnjo živil, ščitijo imena proizvodov pred zlorabo in imitacijo ter pomagajo potrošnikom skupaj s splošnimi označbami pri zagotavljanju pravih informacij glede specifičnih karakteristik kmetijskih proizvodov in živil. Proizvajalcu zagotavljajo višje cene in jih tako spodbujajo k izboljšanju kakovosti njihovih proizvodov. Potrošnikom zagotavljajo kmetijske proizvode in živila višje kakovosti z garancijo načina proizvodnje in izvora.

Katere slovenske proizvode imamo registrirane oziroma zaščitene pri Evropski komisiji?
Doslej jih je dvajset z označbo porekla, z geografsko označbo ali z zajamčeno tradicionalno posebnost. To so ekstra deviško oljčno olje Slovenske Istre, nanoški sir, kočevski gozdni med, Tolminc, Mohant, Kraški med, Piranska sol, Prleška tünka, Zgornjesavinjski želodec, Šebreljski želodec, Ptujski lük, Kraški pršut, Kraška panceta, Kraški zašink, Štajersko prekmursko bučno olje, Slovenski med, Kranjska klobasa, Belokranjska pogača, Idrijski žlikrofi, Prekmurska gibanica.

Kako se v Sloveniji nadzira izvajanje regulative pri embalaži in varnosti potrošnika in kateri primeri na trgu vas najbolj skrbijo kot strokovnjaka?
Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) nadzira varnost in kakovost živil razen prehranskih dopolnil in živil za posebne prehranske namene v celotni verigi proizvodnje hrane.

Pri načrtovanju učinkovitega nadzora smo pozorni na možnosti zamenjav surovin s cenejšimi. Kjer je možno, je prav, da se to preveri. To lahko delno ugotovimo s preverjanjem sledljivosti surovin, uporabo količine surovine po recepturi iz predložene dokumentacije proizvajalca. Glavno dokazilo za potvorbo pa je laboratorijsko preskušanje. Glavni namen laboratorijskega preskušanja je z ustrezno opremo in tehniko razlikovati med naravnimi sestavinami ter njihovimi nadomestki v določeni vrsti živil. V Sloveniji je nadzor nad varnostjo in kakovostjo hrane dobro organiziran ter ga stalno nadzira Evropska inšpekcija za varno hrano (FVO), ki ima sedež na Irskem. Preko enotnega RASFF sistema je Slovenija povezana tudi s drugimi državami v primeru izmenjav informacij ter vsemi potrebnimi ukrepi, kot so na primer umiki in odpoklici živil v primeru nevarnosti za potrošnike.