| Trg »prijaznih« izdelkov v EU | | mag. Vanesa Čanji | |
| Vrednost svetovnega trga „nizkoogljičnega“ in „okolju prijaznega“ blaga in storitev je ocenjena na 4,2 milijarde EUR, delež EU je 21 % (vir: Department for Business, Innovations and Skills, 2012: Low Carbon Environmental Goods and Services). Ta trg se v povprečju na leto poveča za 4 %, tudi v času gospodarske recesije, kar prispeva k temu, da je ekološko gospodarstvo eden od sektorjev z največjim potencialom rasti[1]. Konkurenca med podjetji na trgu okolju prijaznih izdelkov[2] je vse večja. Ti izdelki lahko proizvajalcem pomagajo zmanjševati stroške proizvodnje, saj manj porabljenih virov pomeni manjše stroške proizvodnje, potrošnikom pa stroške uporabe. |
|
Tak primer je bela tehnika najvišjega razreda po direktivi o energetskem označevanju. Okolju prijazne izdelke je na splošno tudi lažje reciklirati ali ponovno uporabiti, kar za družbo kot celoto pomeni boljše in cenejše ravnanje z odpadki.
Velik neizkoriščen potencial na EU trgu
Vendar okolju prijazni izdelki še vedno predstavljajo razmeroma majhen del trga potrošniških izdelkov v EU. Številne študije so pokazale, da je tržni delež izdelkov z boljšo okoljsko učinkovitostjo razmeroma majhen, v nekaterih kategorijah proizvodov in nekaterih državah članicah znaša samo do 5 %. Podatki kažejo, da je povpraševanje po teh izdelkih veliko, če je njihova cena konkurenčna, torej je potencial na notranjem trgu neizkoriščen. Če bi ga izkoristili, bi imelo to pozitiven učinek tudi na zaposlovanje, saj bi se zaradi bolj učinkovite rabe virov v gospodarstvih EU do leta 2020 lahko ustvarilo do 2,8 milijona novih delovnih mest (Delovni dokument služb Komisije „Izkoriščanje zaposlitvenega potenciala zelene rasti“, SWD 2012, 92 final, priložen sporočilu »K okrevanju s številnimi novimi delovnimi mesti«).
Evropa izgublja konkurenčno prednost
Podjetja, ki izdelujejo okolju prijazne izdelke, imajo običajno vodilno vlogo na področju inovacij. Z nižjimi stroški, večjo produktivnostjo, zanesljivostjo oskrbe in manjšo izpostavljenostjo okoljskim tveganjem imajo nekatera evropska podjetja konkurenčno prednost na področju ekoloških inovacij. Danska, Švedska in Finska so skupaj z ZDA na področju čiste tehnologije med najboljšimi na svetu. A kot kažejo raziskave, sta Kitajska in Indija že prehiteli Nizozemsko, Avstrijo, Belgijo, Francijo in Španijo (Glej poročilo Global Cleantech Innovation Index 2012, CleanTech Group in WWF). Brez nadaljnjega ukrepanja bo konkurenčnost EU v tem sektorju ogrožena.
Ni skupne opredelitve, kaj je okolju prijazno
V EU še ni splošno sprejete opredelitve, kaj so okolju prijazni izdelki, in organizacije, ki bi temeljila na znanstvenih ugotovitvah. Za merjenje in primerjalno analizo okoljske učinkovitosti[3] se uporablja več metod, ki se med seboj razlikujejo, in za iste izdelke ali organizacije dajejo različne rezultate. Zaradi številnih metodoloških odločitev, ki so prepuščene presoji uporabnika, celo rezultati, pridobljeni z isto metodo, niso vedno primerljivi. Takšna primerljivost pa je pomembna, da se omogoči konkurenca, ki temelji na okoljski učinkovitosti, ter da potrošniki in podjetja lahko sprejmejo ozaveščene odločitve.
Ena največjih pomanjkljivosti nekaterih metodoloških pristopov za merjenje okoljske učinkovitosti je njihova nepopolnost. Ne obravnavajo vseh neposrednih in posrednih vplivov določenega izdelka ali organizacije – tj. celotnega življenjskega kroga. Številni kazalniki se osredotočajo na obdobje med delovanjem (npr. koliko vode porabi pralni stroj), pri tem pa ne upoštevajo stroškov proizvodnje in odstranjevanja ali možnosti za ponovno uporabo in recikliranje. Nekatere ocene se osredotočajo na en okoljski kazalnik, zaradi česar se morda drugi kazalniki ne upoštevajo, to pa bi pomenilo t. i. „prelaganje bremena“. Za nove nizkoenergijske izdelke je lahko na primer potrebna redka ali nevarna snov. To bi lahko prispevalo k varčevanju z energijo, vendar bi imelo negativen učinek z vidika izčrpavanja virov ali okoljskega vpliva na koncu življenjskega kroga proizvoda. Na vsak način bi bilo treba pri oceni upoštevati celoten življenjski krog, kajti le tako se odločitev za izboljšanje okoljske učinkovitosti lahko sprejme na podlagi popolnih informacij.
(Ne)potrebni stroški za podjetja
Okoljska vprašanja so vse pogosteje vključena v trženje in trženjske strategije. Podjetja kot orodje za merjenje in izboljševanje okoljske učinkovitosti svojih izdelkov ter za ocenjevanje svoje okoljske prepoznavnosti in trajnostne prepoznavnosti svojih dobaviteljev vse bolj uporabljajo oceno življenjskega kroga[4].
Število metod za merjenje okoljskega vpliva, na primer ogljičnega ali vodnega odtisa, hitro narašča, vzporedno s številom nacionalnih in zasebnih pobud. To lahko ustvari znatne stroške za podjetja, zlasti če morajo uporabljati različne metode bodisi v različnih državah bodisi pri različnih trgovcih izpolnjevati različne zahteve glede označevanja in preverjanja. Relativni stroški in povezane obremenitve so veliko višji za mala in srednja podjetja (MSP).
Poleg dodatnih stroškov lahko množenje metod proizvajalcem oteži tudi trgovanje z okolju prijaznimi izdelki celo znotraj EU. Podjetja, ki želijo trgovati prek nacionalnih mej, hitro ugotovijo, da so zahteve glede okoljskih informacij za proizvode, ki jih želijo prodajati, čez mejo drugačne. Da bi lahko podjetja konkurirala na podlagi okoljske uspešnosti, so dejansko prisiljena, da se vključijo v različne zasebne ali javne sheme, ki prevladujejo na posameznih trgih in temeljijo na različnih metodah. Z drugimi besedami, videti je, da načelo vzajemnega priznavanja na enotnem trgu ne odpravlja netehničnih ovir za trgovanje znotraj EU. Tudi brez pravnih zahtev morajo izvozniki uporabljati nacionalne komunikacijske metode (npr. nacionalni predpisi za znak za okolje), ki so blizu domačim potrošnikom, da ne bi bili v slabšem položaju kot lokalni proizvajalci.
Scenarij, po katerem se običajno, vendar neučinkovito, trži okolju prijazne izdelke v Evropi, je tak: podjetje, ki želi tržiti tak izdelek v Združenem kraljestvu, Franciji, Italiji in Švici, bi moralo za to, da bi lahko na podlagi okoljske učinkovitosti konkuriralo na različnih nacionalnih trgih, uporabiti različne metode. V Franciji bi bilo treba izvesti oceno vplivov na okolje v skladu s francosko metodo (BP xX30-323), v Združenem kraljestvu bi bilo treba uporabiti PAS 2050 ali WRI GHG Protocol, v Švici švicarski pristop, v Italiji pa bi moralo podjetje upoštevati državno potrjeno shemo za merjenje ogljičnega odtisa in opraviti še eno analizo. Isto podjetje bi za švedski trg moralo pripraviti tudi okoljsko deklaracijo izdelka (EPD) na podlagi standarda ISO 14025. Morda bi moralo pripraviti celo več okoljskih deklaracij izdelka, saj po svetu velja vsaj šest sistemov, ki imajo vsi svoje posebnosti, čeprav vsi temeljijo na standardu ISO 14025[5].
Ob predpostavki, da znašajo stroški ene študije, potrebne za izpolnjevanje zahtev po eni metodi, 10.000 EUR, bi moralo podjetje ta strošek povečati za vsak nov trg, na katerega želi prodreti. V navedenem primeru bi stroški za podjetje, ki bi želelo na podlagi okoljske učinkovitosti konkurirati na petih evropskih nacionalnih trgih, znašali do 50 000 EUR na izdelek.
Pomanjkanje zaupanja potrošnikov v okoljske trditve
Glede na raziskave so potrošniki v EU pripravljeni kupovati več okolju prijaznih proizvodov (vsakoletni Eurobarometri). Vendar iste raziskave kažejo, da obstaja vrzel med vrednotami in ravnanjem ter vrzel v zaupanju. Na primer: 75 % državljanov EU pravi, da so pripravljeni kupovati okolju prijazne izdelke, samo 17 % pa jih je to v prejšnjem mesecu res storilo. Razlogi za to so različni, vključno s pomanjkanjem zaupanja v okoljske informacije, ki jih zagotovijo proizvajalci in trgovci, in slabšo razpoložljivostjo takih izdelkov po razumnih cenah. Poleg tega informacije o okoljski učinkovitosti proizvodov pogosto niso sporočene na način, ki bi omogočil primerjavo, kar zmanjšuje možnost ozaveščene izbire.
Število okoljskih trditev narašča, vendar so vedno bolj površinske in nejasne[6]. Vse bolj prevladuje mnenje, da podjetja konkurirajo na podlagi svojih trditev, ne pa na podlagi dejanske okoljske učinkovitosti.
[2] Okolju prijazni izdelki so tisti, ki učinkoviteje izrabijo vire in v svojem življenjskem krogu – od pridobivanja surovin, proizvodnje, distribucije, uporabe do konca življenjske dobe, vključno s ponovno uporabo, recikliranjem in predelavo – povzročijo manj okoljske škode od primerljivih izdelkov iste kategorije. Okolju prijazne najdemo v vseh kategorijah proizvodov ne glede na to, ali imajo znak za okolje in se jih trži kot okolju prijazne.
[3] Metode za merjenje okoljske učinkovitosti proizvodov in organizacij je mogoče razdeliti v dve glavni kategoriji: 1) merjenje okoljske učinkovitosti glede na neposredne vplive (tj. vplive, ki jih je mogoče neposredno pripisati proizvodu/organizaciji, kot na primer nevarni odpadki iz proizvodnje). Od teh metod nekatere obravnavajo skupni vpliv na okolje (npr. področje uporabe 1 protokola o toplogrednih plinih), druge pa več okoljskih vplivov (npr. ključni kazalniki učinkovitosti EMAS); 2) merjenje okoljske učinkovitosti glede na neposredne in posredne vplive (tj. vključno z vplivi v drugih fazah življenjskega kroga, npr. ekstrakciji, logistiki, uporabi in koncu življenjske dobe – ocena življenjskega kroga). Od teh metod nekatere obravnavajo skupni okoljski vpliv (npr. področje uporabe 1 protokola o toplogrednih plinih), druge pa več okoljskih vplivov (npr. znak EU za okolje ).
[4] Ocena življenjskega kroga je uveljavljeno metodološko orodje, ki na kvantitativen način uporabi življenjski krog za okoljsko analizo dejavnosti, povezanih s postopki ali proizvodi. Osrednja značilnost ocene življenjskega kroga je celovito obravnavanje proizvodov ali procesov in njihovih funkcij ob upoštevanju proizvodnih in prodajnih dejavnosti. Tako na primer ocena življenjskega kroga proizvoda vključuje vse proizvodne postopke in storitve, povezane s proizvodom skozi njegov življenjski krog, od pridobivanja surovin prek proizvodnje materialov, ki se uporabljajo pri izdelavi, do uporabe, recikliranja in/ali končnega odstranjevanja nekaterih njegovih sestavnih delov.
