| (Ne)poštene poslovne prakse v EU | | |
| Na vprašanje, katere ekološke trditve so dovoljene in katere poštene, ni enostavnega odgovora, saj za usklajevanje vseh ekoloških trditev v EU ni posebne zakonodaje. EU regulira navajanje trditev tako, da zahteve vključuje v posamezne predpise o različnih tipih učinkovitosti proizvodov. Tak primer je na primer uredba Energy star. Po drugi strani pa določa splošna pravila za preprečevanje zavajajočih okoljskih trditev in nacionalnim organom prepusti, da jih interpretirajo in uveljavijo od primera do primera v skladu z Direktivo o nepoštenih poslovnih praksah. | |
V okviru te direktive je Komisija leta 2009 objavila posebne smernice za spodbujanje uporabe jasnih, točnih in ustreznih okoljskih trditev v trženju in oglaševanju. Napovedala je še več smernic za zagotovitev ustreznega in enotnega uvajanja v državah članicah.
Obveščanje o okoljski učinkovitosti
Neustrezno obveščanje lahko potrošnike zmede ali zavede, ovira njihovo odločanje in zmanjša njihovo zaupanje v okoljske trditve. Zato je evropska komisija priporočila sklop načel, ki temeljijo na ugotovitvah iz razprav z zainteresiranimi stranmi z različnih področij in jih je treba upoštevati pri obveščanju o okoljski učinkovitosti proizvodov in organizacij.
Preglednost. Gospodarski subjekti bi morali poleg podatkov o okoljski učinkovitosti proizvodov in organizacij objavljati tudi podatke o tem, kako so podatke pridobili, tj. o postopku ocenjevanja, metodi, viru podatkov, merilih itd.
Razpoložljivost in dostopnost. Gospodarski subjekti bi morali informacije o okoljski učinkovitosti proizvoda glede na najpomembnejše okoljske vplive prikazati na enostaven in nemudoma razumljiv način. Bistvene informacije bi bilo treba dopolniti tako, da bi bilo prek dodatnih medijev, npr. spletišč in aplikacij za pametne telefone, mogoče dobiti podrobnejše informacije.
Zanesljivost. Sporočene informacije bi morale biti znanstveno točne in preverljive, da se zagotovi zaupanje uporabnikov v ekološke trditve.
Popolnost. Gospodarski subjekti bi morali na stroškovno učinkovit način zagotoviti informacije o vseh kategorijah okoljskega vpliva, ki se nanašajo na zadevne proizvode in organizacije.
Primerljivost. Gospodarski subjekti bi morali metodologijo uporabljati dosledno, da bi zagotovili primerljivost informacij o okoljski učinkovitosti za posamezne kategorije proizvodov ali sektorje v določenem časovnem obdobju. Kadar koli bi bilo to mogoče, bi morali uporabiti metode, ki omogočajo primerjavo okoljske učinkovitosti proizvodov iste kategorije proizvodov in organizacij, ki delujejo v istem sektorju.
Jasnost. Gospodarski subjekti bi morali podatke predstaviti na jasen, natančen in uporabnikom povsem razumljiv način. Prav tako bi morala biti jasna vsebina informacij, pri tem pa bi bilo treba obseg in kompleksnost prilagoditi ciljnim prejemnikom, lastnostim proizvoda in namenu sporočila.
Uporaba obstoječih in skupnih pristopov, standardov in metod, kot sta PEF in OEF, bi močno pripomogla k izpolnjevanju teh načel.
Nezaupanje kupcev, predlog standardov
Težave pri primerjanju izdelkov povzroča dejstvo, da države EU uporabljajo najrazličnejše metode ocenjevanja ekološke ustreznosti izdelkov in podjetij. Besedilo na nalepkah je poleg tega pogosto nejasno in dvoumno. Posledica tega je, da okoli 48 % evropskih prebivalcev ne verjame ekološkim trditvam na izdelkih.
Zato je Evropska komisija v podporo trgu ekoloških izdelkov leta 2013 predlagala skupna standarda: eden meri okoljski vpliv izdelka, drugi okoljski vpliv organizacije oziroma podjetja. Oba standarda temeljita na obstoječih in preskušenih metodah.
Pripravila je tudi navodila glede nalepk na izdelkih, kar naj bi povečalo njihovo zanesljivost. Skupna standarda naj bi zmanjšala administrativne postopke in stroške pri izpolnjevanju različnih standardov v Evropi, zaradi česar naj bi se podjetja verjetno laže usmerila v ekološke izdelke. Uporaba enakih standardov naj bi omogočila tudi pošteno konkurenco.
