Hidroelektrarne na Savi | | Jože Volfand | |
Pri hidroelektrarni Brežice na Spodnji Savi se je resno zapletlo. Ne pri izvajalcu. Na MKO. Na vprašanje revije EOL, zakaj je nastal problem, je Ministrstvo za kmetijstvo in okolje pojasnilo zaplet in napovedalo novelacijo načrta financiranja gradnje HE. Hidroelektrarne so opozorile, da je sredstev iz njihovih okoljskih dajatev in vodnega povračila dovolj. Torej ni razlogov, da pri gradnji prihaja do zamud. Bogdan Barbič, direktor družbe Hidroelektrarne na Spodnji Savi, ni kritičen samo do zakonodaje umeščanja v prostor, pač pa tudi do tega, ker Slovenija ne ve, kaj bi z energijo. | |
Ob zapletu pri gradnji infrastrukturnega dela HE Brežice in zaradi izpada sredstev v skladu za podnebne spremembe je MKO napovedalo novelacijo načrta financiranja gradnje HE, pri tem pa hkrati zagotovilo sredstva iz vodnega sklada. Ali so zdaj zagotovljena sredstva za nemoteno gradnjo HE Brežice?
Menim, da je potrebno na začetku najprej pojasniti namen izgradnje in način financiranja projekta. Posavje je bilo dolga leta ena od poplavno najbolj ogroženih regij v Sloveniji. Poplave so bile skoraj vsako leto. Po drugi strani pa je tudi slovenska energetika planirala izgradnjo verige hidroelektrarn na Savi. Zaradi nizkih cen električne energije na trgu projekt izgradnje verige HE na Savi ni bil ekonomsko upravičen. Pav tako ni bilo smiselno, da bi RS gradila samo protipoplavno zaščito. Edino smiselno, tehnično in ekonomsko upravičeno je bilo, da RS financira izgradnjo nasipov oziroma protipoplavne zaščite do višine stoletnih voda, kar bi morali zgraditi v vsakem primeru. Vse, kar je več od tega in je potrebno za izgradnjo verige HE, vključno z jezovno zgradbo, pa financira energetika. Poleg tega zgrajene HE na Savi po začetku obratovanja plačujejo koncesijsko dajatev in vodno povračilo. Skupaj znese to skoraj 15 % prihodkov od prodaje električne energije zgrajenih HE. HE tako dejansko vračajo denar vložen v protipoplavno zaščito. Tudi ostale slovenske HE, ki so solastnice družbe HESS, redno plačujejo dajatve v za to ustanovljen vodni sklad. Pod temi pogoji se je izgradnja verige kot večnamenskega projekta izplačala, sklenjena je bila koncesijska pogodba, kjer sta se obe strani zavezali, kaj bosta istočasno zgradili.
MKO naj upošteva pogodbo
A ena stran se ni držala dogovora.
Da. Po nekaj letih stabilnega financiranja energetskega in infrastrukturnega dela je MKO začel preusmerjati sredstva iz vodnega sklada v druge namene. S tem je začelo financiranje infrastrukturnega dela »šepati«, kar je povzročilo zamudo že pri HE Krško. Zdaj se zapleta tudi pri HE Brežice. Če bi se MKO kot predstavnik koncedenta držal koncesijske pogodbe, potem do teh težav ne bi smelo prihajati. Slovenske HE redno vplačujejo vse dajatve v vodni sklad, termoelektrarne pa v podnebni sklad. Teh sredstev bi bilo glede na potrebe projekta več kot dovolj. Zato pričakujemo samo to, da se bo MKO kot predstavnik vlade RS držal sprejetih zakonov in podpisane koncesijske pogodbe. Problem financiranja infrastrukturnega dela je nastal izključno zato, ker se MKO ni držal določil koncesijske pogodbe in jo je kršil. Upamo, da do kršitev ne bo več prihajalo, saj bo v nasprotnem primeru nastala neposredna materialna škoda družbi HESS, s tem pa tudi vsem porabnikom električne energije.
To je še posebej pomembno zdaj, ko prehaja izgradnja petih HE na Spodnji Savi v zaključni del. Ali bo projekt končan skladno s terminskim in finančnim planom in ali je, kot je bilo napovedano, večina investicijskih sredstev ostala v Sloveniji? To naložbo so nekateri ocenjevali kot vzvod za zagon gospodarstva Slovenije in za odpiranje novih delovnih mest.
Po osnovni koncesijski pogodbi je bilo predvideno, da se bo vsake tri leta pričela izgradnja ene HE. Tako bi bila celotna veriga zgrajena do konca leta 2018. Na tak način bi zagotovili tudi kontinuiteto slovenski industriji za več kot 15 let. Do leta 2011 je vse teklo po planu. Potem se je začelo zapletati s financiranjem infrastrukturnega dela ter umeščanjem v prostor, kjer so postajale zahteve nekaterih nosilcev urejanja prostora čedalje ostrejše, celo nerazumljive in so dejansko blokirale predviden potek izgradnje. Izgradnja HE Brežice se tako ni pričela konec leta 2011, temveč šele pomladi 2014. S tem se je tudi izgradnja verige zamaknila po sedanjih planih v leto 2019. Ves čas izgradnje slovenska industrija, gradbeništvo, projektiva in strokovne organizacije intenzivno sodeluje pri izgradnji tako energetskega kot tudi infrastrukturnega dela.
Ste lahko domače gospodarstvo angažirali pri vseh delih projekta?
Edini segmenti, kjer v Sloveniji ni znanja ali kapacitet za izdelavo opreme, so generatorji in stikalna oprema. To predstavlja manj kot 10 % investicije. Doslej je bilo slovensko gospodarstvo na tem projektu kljub mednarodnim razpisom vedno konkurenčno. Pri izgradnji HE Krško pa smo se soočili s stečajem enega večjih gradbenih izvajalcev. Na srečo je znanje še vedno ostalo doma. Ključni ljudje z izkušnjami so se prezaposlili k drugim izvajalcem in sedaj že intenzivno gradijo HE Brežice. Če seštejemo potreben kader, na tem projektu v času izgradnje sodeluje več kot 2000 delavcev in inženirjev z vseh področij. Kar je najpomembneje, gre za dolgoročen projekt. Lahko rečem, da je projekt do sedaj vsekakor omogočil nekaterim družbam lep razvoj, nekaterim pa pomembne reference za nastop na tujih trgih.
V vašem primeru je potemtakem drugače kot pri TEŠ6. Z naložbo v HE na Spodnji Savi Slovenija izkorišča vodni potencial kot najpomembnejši obnovljivi vir energije. Kakšen bo končni prispevek HE na Spodnji Savi k skupni proizvodnji slovenskih hidroelektrarn?
Pet novozgrajenih HE bo proizvedlo ob običajni hidrologiji približno 700.000 MWh, kar predstavlja okoli 7 % vse proizvedene energije v Sloveniji in več kot 20 % povečanje deleža obnovljivih virov Slovenije. Gre za ekonomsko izredno konkurenčen vir, ki poleg tržno zanimive cene še vsako leto dodobra obogati državni proračun. Študija, ki so nam jo izdelali strokovnjaki z različnih področij, je pokazala, da bo veriga HE v času podeljene koncesije, to je v 50 letih, v državni proračun prispevala v obliki raznih dajatev,prispevkov, koncesnine, dobička in davkov preko 1,5 milijarde EUR.
Zakonodaja potrebuje prepih
To je še en razlog več, da pri takšnih naložbah ne bi smelo biti motenj na državni ravni. Umeščanje objektov v prostor je za investitorja v Sloveniji velik okoljski izziv. Kakšna je vaša izkušnja, kje so se pokazale največje težave in kaj bi morali storiti na vladni ravni, da bi dobile takšne naložbe status, kot si ga zaslužijo?
Pri umeščanju objektov v prostor gre za veliko slovensko pomanjkljivost. Preveč je zakonov, ki povsem še niso usklajeni. Čeprav imamo krovni zakon umeščanja v prostor, imamo hkrati toliko drugih zakonov, ki urejajo specifična področja narave, okolja, kmetijstva, cest, da onemogočajo normalno in pravočasno izvajanje postopkov. Nosilci urejanja prostora se potem naslanjajo na »svoje« zakone, ki večkrat niso usklajeni s krovnim zakonom. Ne ve se tudi za prioritete ali hierarhijo zakonov. V postopkih prihaja do situacij, da kakšen nosilec prostora dejansko blokira napredovanje umeščanja v prostor, ker se drži določil »svojega« zakona. Nato dobimo pripombe, ki so neizvedljive. Če nosilec prostora vztraja pri tem, se proces ustavi ali pa povzroči enormne stroške. Potem ni čudno, da se nekateri deli projekta enormno podražijo. Vsekakor je potrebno zakonodajo uskladiti tako, da bo jasna hierarhija zakonov ali pa jih med seboj uskladiti tako, da med njimi ne bo kolizije.
Kmetijstvo najbrž niste omenili po naključju. V koliki meri je projekt upošteval potrebe kmetijstva po ureditvi namakalnega sistema in protipoplavno varnost?
Projekt izgradnje verige HE je večnamenski. Poleg energetskega dela pokriva tudi interese poplavne varnosti, kmetijstva, oskrbe z vodo, čistilnih naprav, celo turizma in rekreacije. Že po koncesijski pogodbi je koncesionar dolžan brezplačno dovoliti odvzem vode v višini 8000 l/s, kar omogoča zalivanje praktično vseh površin ob reki Savi v Posavju. V času izgradnje smo pripravili nekaj odvzemnih mest za potrebe namakanja pri vsaki HE. Tako je namakanje omogočeno, izgradnja namakalnih sistemov pa je stvar kmetijstva. Po naših informacijah je prvi večji namakalni sistem ob bazenu HE Blanca že v pripravi, tudi pri HE Brežice se planira večji namakalni sistem za potrebe sadjarstva. Protipoplavna zaščita je do sedaj zgrajena do Krškega in leta 2010 se je ob katastrofalnih poplavah pokazala kot učinkovita, saj so zaščitena področja brez težav prestala poplave. Na ostalih delih Posavja , kjer projekt še ni bil izveden, so bile posledice poplav zelo hude.
V Savi bo morda spet oživel jeseter
Ali je stroka morda ugotavljala, kako ureditev vodotoka Save vpliva na biodiverziteto tega območja?
V procesu umeščanja v prostor smo se večkrat soočili z interesi ohranjanja narave, ki sta jih zagovarjala zlasti Zavod za varstvo narave in Zavod za ribištvo. Pogovori in usklajevanje mnenj so bili včasih zelo trdi. Vendar smo ugotovili, da je potrebno pri tako velikem posegu v naravo iskati kompromise in poslušati stroko, ki jo omenjena zavoda vsekakor predstavljata na visokem nivoju. Po tem spoznanju je sodelovanje lažje, tako da je bilo ohranjanje narave v čim večji možni meri skupaj z biodiverziteto eno ključnih vodil pri projektiranju. Ne delamo si utvar in tudi ne govorimo, da po izgradnji ne bo sprememb, ker se življenje v in ob reki spremeni tako za človeka kot tudi ostale vrste. Tehnične rešitve omogočajo, da se življenje in vrste ob reki ohranijo skoraj v celoti, saj se za vse poplavljene habitate izvedejo nadomestni habitati. Celo v večjem številu ali površini, kot so bili obstoječi. To pomeni, da zgradimo tudi na primer nova mokrišča, zasadimo vegetacijo, vendar vse zahteva svoj čas, da se življenje vrne v nove habitate. V reki seveda ni vedno možno zgraditi nadomestne habitate. Zato se predvsem izlivni odseki pritokov uredijo kot drstišča. Predvidevata se tudi umetna vzgoja in vlaganja rib, ki bi se v spremenjenih okoliščinah težje razmnoževale. Pripravljamo projekt, ki bo omogočil ponoven razvoj izumrlih vrst rib, na primer jesetra, ki je pred več kot 100 leti živel v Savi in nato verjetno zaradi onesnaženosti izginil. Na tak način lahko biodiverziteto reke Save tudi izboljšamo.
Kaj pomeni za HESS novi lastnik?
Družba GEN Energija, ki bo z oktobrom letos postala večinski lastnih družbe HESS, je že sedaj eden od družbenikov. Nekih sprememb, ki bi vplivale na delovanje družbe, ne pričakujemo.
Zaradi izjemno ugodnih vodnih razmer družba HESS dosega letos rekordno proizvodnjo električne energije. Kakšen rezultat pričakujete konec leta?
Napovedovanje hidrologije je zelo nehvaležno, saj imamo lahko sušno jesen. Vsekakor bo plan proizvodnje 403.000 MWh presežen.
Nadzorni svet je obravnaval načrt razvoja družbe HESS do leta 2027. Kaj so glavni poudarki v razvojnem načrtu?
Rdeča nit družbe HESS je izgradnja obnovljivih virov za proizvodnjo električne energije. Sava je reka, ki še ni v celoti energetsko izkoriščena. Zato je želja družbe HESS, da glede na finančne zmožnosti sodeluje tudi pri izgradnji objektov na srednji Savi, morda celo preko meje, če bo za to interes.
Na energetski sektor v Sloveniji letijo številne kritike, češ da je v rokah lobijev, tudi posavskega, in da se ne more uskladiti glede energetske politike Slovenije. Tudi razprava o pripravi EZ je to potrdila. Kaj predlagate, kako vidite energetsko prihodnost Slovenije, njen energetski program?
Najprej je potrebno določiti ključne cilje Slovenije kot države. Na področju energetike, ki je strateška panoga, je potrebno najprej definirati, ali želimo imeti samooskrbo z energijo ali bomo energijo uvažali delno ali v celoti. To po mojem vedenju ni jasno, se spreminja od vlade do vlade. In če tega ne vemo, potem je vsak program neprimeren in deležen kritik. Osebno menim, da bi bilo potrebno zagotoviti samooskrbo z energijo v tolikšni meri, da v kritičnih časih Slovenija lahko preživi brez uvoza. Ključni pri tem so obnovljivi viri. V Sloveniji imamo v tem primeru na razpolago sonce, vodo, geotermalno energijo ter nekaj vetra. To mora biti dolgoročna usmeritev, vendar ne za vsako ceno ali da razvoj temelji na subvencijah. Zavedati se moramo, da v naslednjih desetletjih brez konvencionalnih virov, kot sta jedrska energija, premog plin in nafta, ne bo šlo. Zato je smiselno te vire ohranjati v dobri kondiciji, dokler bodo ekonomsko upravičeni.