Papirničarji letos, kot kaže, do boljšega poslovnega izida – EOL 90

Z naložbo v nove kartonske stroje ste napovedovali osredotočenost na proizvode z višjo dodano vrednostjo. Kateri kartoni so zdaj vaši paradni proizvodi in za katere panoge?
Naložba v prenovo večjega od dveh kartonskih strojev, ki smo jo izvedli ob koncu leta 2011, zagnali pa v letu 2012, se je izkazala za uspešno. Njen namen je bil prenova in sprememba proizvodnih programov in s tem odmik od proizvodnega programa, ki je desetletja temeljil na recikliranju vračljivega papirja. Poudarek naložbe torej ni bil v dvigu dodane vrednosti z večanjem fizičnega obsega poslovanja, temveč z uvedbo novih proizvodov, ki so še vedno premazni kartoni za izdelavo komercialnih škatel. Ti po novem temeljijo na svežih celuloznih in lesovinskih vlakninah. To so tako imenovani kromo kartoni, ki so namenjeni za farmacijo, tobačno industrijo in druga zahtevnejša pakiranja, kjer sta odločilna dizajn in sporočilna sposobnost pakirne enote.

Prisluhnili ste kupcem vaših kartonov. Za katere gramature kartonov je največje povpraševanje? Ali se odpirajo nove možnosti uporabe kartona kot embalažnega materiala?
Vsekakor je pred proizvajalci kartonov v tem času kar nekaj izzivov. Izhajajo iz pričakovanj ali, če hočete, zahtev embalažnega trga, ki bi jih lahko strnil v dve usmeritvi: po eni strani gre za nižanje gramatur ob nespremenjenih fizičnih lastnostih kartona (s tujko: light weighting), druga usmeritev pa gre v izdelave kartonov, ki so sposobni brez zastojev prenašati hitrosti najmodernejših tiskarskih strojev, ki tiskajo do 18.000 pol na uro. Obe dve zahtevi sovpadata s trajnostno naravnanostjo izkoriščanja surovinskih resursov, ki sta jim koncern Mayr – Melnhof in naše podjetje zavezana. Tako smo v preteklem letu v tem pogledu prenovili in izboljšali Kromopak, ki je naš najpomembnejši predstavnik družine kromo kartonov. Naši kupci so lahko zmanjšali gramaturo za 5 do 10 %.

Kako v proizvodnji kartonov zagotavljate sledljivost, ki postaja v vseh panogah ena temeljnih zahtev?
Zagotavljanje sledljivosti vgrajenih sestavin v končnem proizvodu postaja eden od pomembnih dejavnikov organizacije proizvodnje. Ni pa ga enostavno izvajati. Pri surovinah, kot so premazi, pomožne kemikalije in celuloza, je sledljivost moč doseči enostavneje. Točno določene recepture in sestavine, ki so vsakokrat podprte s certifikati in natančnim volumenskim dovajanjem materialov, nam omogoča sledljivost. Pri vračljivem papirju pa je zadeva nekoliko težja. Številne kvalitetne oznake, ki izhajajo iz evropske klasifikacije in so podlaga za zbiranje in sortiranje, imajo širok kvalitetni razpon dobave. Glede na to, da se v proizvodnji sestavlja receptura za določene tipe kartonov od različnih dobaviteljev, ki so običajno v različnih državah, je zahtevnost po sledljivosti, mislim na vlaknine te vrste, zelo visoka. Z dobrim približkom jo je moč zagotoviti za kakovostno najzahtevnejše proizvode.

Vse več je signalov, da naj bi v embalažni industriji bolj uporabljali reciklate. Tudi recikliran karton. Kako je s tem trendom na globalnem trgu?
Znano je, da se celulozno in lesovinsko vlakno v papirju in kartonu lahko reciklira, torej ponovno uporabi od šest do osemkrat. Potem pa se spremeni v papirniški in biološki mulj. To načelo recikliranja se uporablja že desetletja. Posebno močno v proizvodnji premaznih kartonov, kjer se približno polovica vlakninske bilance celotne evropske proizvodnje, kar znese slabih 4 mio ton proizvodov, izdela iz reciklaže. Tradicionalno posebej močni smo v koncernu Mayr – Melnhofu, kjer je ta delež 75%. Na Količevem smo se z novo investicijo odmaknili od tega povprečja in smo trenutno na 60 % vlakninskem deležu reciklaže.

Gibanja na globalnem trgu so zelo različna. Odvisna so predvsem od lokalne dosegljivosti svežih vlaknin in od deleža zbiranja, to je od zbranih količin v državnih zbiralnih shemah v primerjavi s porabo papirja v teh državah. Temu so se z leti prilagodile proizvodne kapacitete. Tako imamo v Skandinaviji in na Kitajskem pretežno uporabo svežih vlaknin, v ostalem delu EU pa proizvodnjo iz reciklaže. Tudi v bodoče se trend po mojem mnenju ne bo spremenil. Zahtevi po vse večji čistosti papirjev in kartonov iz reciklaže bodo proizvajalci ustrezno odgovorili s tehnološkimi ukrepi.

Količevo Karton je med slovenskimi podjetji visoko po ustvarjeni dodani vrednosti. Kaj kažejo podatki in s katerimi ukrepi ste dosegli visoko dodano vrednost?
Nekaj sem o tem že povedal. Ko smo načrtovali investicijo v prenovo kartonskega stroja, je bil doseči dodano vrednost 100.000 €/zaposlenega v dveh letih po izvedbi investicije. To pomeni skoraj 50 % povečanje v letu 2014 v primerjavi z izhodiščnim letom 2011. V tem trenutku smo na dobri poti, da ne samo dosežemo ta cilj, ampak ga z nekaj poslovne sreče tudi presežemo. Veliko je dejavnikov, ki vplivajo na doseganje višje dodane vrednosti. Vsekakor so najučinkovitejši tisti, ki omogočajo spremembo dejavnosti podjetja v smer ponudbe višjih uporabnih vrednosti storitev ali produktov, ki imajo plačilno sposobno povpraševanje. V kolikor se te storitve ali produkti izvajajo stroškovno konkurenčno, je uspeh zagotovljen. V tej smeri smo mi začrtali naše ukrepe in za zdaj uspeli.

Ali se trg komercialne kartonske embalaže v svetu in pri nas krepi?
Se. Na srečo je trg embalažnih papirjev in predvsem kartonov pri nas in v svetu v trendu 2-3 % letne rasti. V državah BRIC je večji, na zrelih trgih EU nekoliko manjši. Nobenih znanilcev ni, da bi bile na obzorju spremembe, ki bi to rast zavrle. S to embalažo se lahko najučinkoviteje udejanji rek, da embalaža prodaja izdelek. Njena sposobnost za marketinško sporočilnost v povezavi z ekološko sprejemljivostjo sta glavna dejavnika tržne rasti.

To ugotavljate kot proizvajalec kartona. Toda močna nihanja na globalnem trgu so že nekaj časa značilnost, ki določa položaj celotne papirno-predelovalne industrije. Kje so zdaj glavni igralci in koliko izgublja gospodarstvo EU v primeri z drugimi deli sveta?
Ta nihanja so kratkoročno povzročena z geopolitičnimi težavami. V tem času je to Ukrajina, prej si bile posledice arabske pomladi. Dolgoročnejše pa z rastjo kapacitet v Aziji in posledično s spremembo konkurenčnosti ter nivoja marginalnih cen, po katerih pretežni izvozniki lahko prodajo kapacitete do polne zasedenosti. Glavni igralci za igro v sedanjosti in predvsem prihodnosti so Kitajci, ki jim deloma sledijo Južnoameričani. Investicijska vehemenca, ki se z malimi prekinitvami že leta dogaja z investiranjem v za evropske razmere ogromne kapacitete po proizvodni enoti, predstavlja dodatna tveganja za naložbe v Evropi in Ameriki. Brez njih pa se slabša konkurenčnost in krog je sklenjen. Slika pa kljub znatnemu presežku kapacitet na vseh delih globalnega trga vseeno za slovensko papirno – predelovalno industrijo ni tako zelo črna, kot mogoče zgleda, če se analizira bilančne podatke. Dejavnost je poslovno relativno prilagodljiva. In če se najdejo viri financiranja, ki bodo učinkovito uporabljeni, lahko držimo korak z največjimi igralci tudi na daljše obdobje.

Kateri izvozni trgi kažejo največje povpraševanje?
To so trgi z največjo rastjo bruto družbenega proizvoda. Še vedno namreč velja, da je povpraševanje po papirju v tesni povezavi z zdravjem gospodarstva. Odlično je povpraševanje na nemškem trgu in, glede na težave, solidno na italijanskem.

Težki ali vsaj malo lažji časi za slovensko papirno-predelovalno panogo v tem letu?
Poglejte, na področju produktov in doseganja njihovih cen na izbranih trgih vsak pač dosega dani optimum, ki ga je s poslovno politiko sposoben doseči. Glede na to, da naj stroški proizvajanja ne bi naraščali, saj so cene na področju surovin stabilne, cene energije pa so nižje, kot so bile v preteklosti, bi moralo biti poslovno leto dejavnosti boljše, kot je bilo v preteklem letu.

Zakaj slovensko gospodarstvo še naprej drsi navzdol na lestvici svetovne konkurenčnosti?
Če vzamemo za merilo globalni indeks konkurenčnosti, ki je bil do leta 2009 relativno stabilen, potem zadnja leta nezadržno izgubljamo. In to ravno v času, ko bi morali relativno napredovati po motu, ki ga je izrekla takratna politika, češ da je vsaka kriza priložnost za rast in prenovo. Praktično ni kriterija, kjer bi beležili izboljšanje, najhujše pa je pri učinkovitosti trga dela, financiranju podjetij, administrativnih ovirah, tudi pri davčnem primežu in produktivnosti. A tudi dodana vrednost na zaposlenega, ki je v preteklih štirih letih rasla po 3,3% letni stopnji in dosegla lansko leto 39.000 €, je daleč od nivoja, ki bi zagotavljal pomemben del virov za naložbe. Zakaj drsimo? Zato, ker v zadnjih nekaj letih za vzdržnost proračuna na strukturnih reformah nismo naredili nič. Čisto nič. Edini zakon, ki bi imel učinek na celotno prebivalstvo, je klavrno propadel, ob aplavzu in triumfu velikega dela politike. 200 milijonski primanjkljaj pa politika krpa s cestnim denarjem. Vse več mostov v državi je voznih enosmerno. Triumf česa?

Kaj pričakujete od ekonomske politike države v prihodnjih mesecih?
Da prepriča najprej sebe, nato pa še državljane, da je uspešno in rastoče gospodarstvo pogoj za nemoteno financiranje javne porabe in transferjev, ki so na bremenih proračuna. Od uspešnosti tega bo odvisna nadaljnja usoda države.

Distributerji električne energije napovedujejo rast cene, do leta 2020 tudi za več kot 20 %. Kaj ste in boste še storili za energetsko učinkovitost?
Teh napovedi ne poznam. Če so, so mrtva črka na papirju, saj so cenovni premiki na leipziškem, glavnem evropskem trgovalnem vozlišču v zadnjih šestih letih gigantski. Nobena napoved cene za nekaj let ni veljala. Kdo bi lahko v sredini leta 2011, ko je bila cena pasu 63 €/MWh, vedel, da bo čez tri leta stabilna pri 33 €/MWh, ali da se bo od januarja 2009 v letu in pol povečala za 50 % in od sredine leta 2008 v pol leta več kot razpolovila. Skratka, dolgoročne napovedi cen električne energije na odprtem trgu, domnevam, da Slovenija to je, niso možne. Cena je opredeljena z gospodarsko aktivnostjo in z rastjo deleža zelene energije. Kje se bo tu našla Slovenija s Šoštanjem in čezmejnimi stroški čez šest let, pa ni mogoče predvideti.

To pa seveda nima nič z ukrepi za zmanjšanje porabe energije, ki so ne glede na ceno električne energije stalnica, ki nam zmanjšuje vsako leto specifično porabo.

Kaj se dogaja s ceno surovine za vašo proizvodnjo in kako komentirate zelo nizko ceno odpadnega kartona?
Cene so v zadnjem letu, dveh stabilne in se gibljejo v okviru 10 %, kar je za tovrstno poslovanje zelo malo. Ta trg je cenovno hitro odziven na razmerje ponudbe in povpraševanja. Zato v preteklosti več kot 50% spremembe na posameznih kvalitetah niso bile nikakršna redkost.