V Sloveniji priložnost za postavitev tovarne – EOL 78/79

Sto ton odpadkov letno

»Sloveniji manjka rafinacija za velike količine. Slovenci smo bogati z znanjem, pridni in vedoželjni, a zaradi birokratskih in drugih ovir mnogi odnehajo že pri ideji. V Avstriji recimo potrebuješ za zagon dejavnosti slab mesec, država pa je pripravljena narediti vse, da podpre posameznika, ki ima dobro idejo,« pravi Suljo Zahirović. Sam je začel iz nič, brez kakršne koli podpore. Zdaj jo ima v družini, ki mu pri delu tudi pomaga. Edino slovensko družinsko podjetje, ki se ukvarja s predelavo elektronske in telekomunikacijske ter druge opreme, pokriva območje od Novega mesta do Koroške, tudi Zasavje. »Na tem območju sem demontiral okoli 80 odstotkov opreme oziroma letno od 50 do 100 ton; največ je telekomunikacijske, sledi računalniška in druga tehnična oprema,« pojasnjuje in nadaljuje: »Običajno jo zbiram od Telekoma, jo nato razstavim, sortiram in posamezne dele s predelavo spravim v tisto stanje, da jih lahko pošljem na rafinacijo v Nemčijo.« Analize zanj opravljata Zlatarna Celje in Kemijski inštitut v Ljubljani, nekaj malega tudi Celjan Vitomir Veber iz podjetja Rapleko, ki se ukvarja z rafinacijo plemenitih kovin v manjšem obsegu, v glavnem zlata. »Na tono telekomunikacijskega odpada lahko na primer dobim do 200 gramov zlata, kar je več kot v katerem koli rudniku. Iz recimo 100 kilogramov telefonov dobim od 5 do 7 kilogramov srebra, če upoštevamo, da je telefon težak od 150 do 200 gramov. Z reciklažo v glavnem pridobivam srebro, paladij,« pravi Zahirović, ki je v vseh letih skupaj demontiral več kot 10 tisoč ton opreme. Največ proda železa (po teži), sledijo baker, aluminij, srebro in druge kovine. Ima stroje na vodo, ki so okolju prijazni in ki posebej sortirajo kovine in plastiko. Suljo Zahirović v Sloveniji proda največ bakra in aluminija, preostalo vozi na rafinacijo v Nemčijo, saj v Sloveniji takih količin, kot pravi, ni sposoben nihče predelati. Poudarja še, da je poleg zlata in srebra zelo veliko povpraševanje tudi po drugih kovinah, recimo tantalu, ki je trikrat dražji od srebra, polprevodniku germaniju ali celo indiju, ki je prav tako cenovno zelo zanimiv.

Več zlata kot srebra

Zlatarna Celje svoje količine zlata in srebra prav tako vozi na rafinacijo v Nemčijo. Od strank odkupuje predvsem zlato. Jure Cekuta, direktor službe za odnose z javnostmi v Zlatarni, poudarja: »Večja, kot je kriza, več je povpraševanja po zlatu. Odkupujemo vse, od starih zob, prahu, starega nakita, največ, kar 80 odstotkov, pa je zobnega zlata.« Letno odkupijo nekaj sto kilogramov zlata, bistveno več v zadnjih treh letih. Jure Cekuta poudarja, da je naložba v zlato dobra naložba. »Zlato je kovina, ki je preživela vse krize, se pa ne ve, koliko je ‚realnega’ in koliko papirnatega zlata na svetu. Realno je boljše kot papirnato, saj pri tem – podobno kot pri delnicah – ne veš, kaj si kupil. Zlato je boljše od srebra, ker je lažje za transport in ker je bistveno manjša masa več vredna, pri srebru pa je treba upoštevati še DDV, ki ga pri zlatu ni,« pojasnjuje Jure Cekuta in dodaja, da so v Berlinu začeli v ploščicah prodajati tudi baker.

Z rafinacijo zlata in srebra v manjših količinah se že petnajst let ukvarja Celjan Vitomir Veber iz podjetja Rapleko. V njegove prostore na Bežigrajski v glavnem prihajajo zlatarji, ki želijo iz odpada dobiti čisto zlato. »Na leto pretopim okoli 20 kilogramov čistega zlata, ki zadostuje za 35 kilogramov nakita, v zlato pa pretapljam tudi polirne smeti,« pravi Veber in poudarja, da sam predela več zlata kot srebra, ker je tudi več zlata v obtoku. »Srebro je bolj industrijsko, zlato je drago in se je podražilo za 200 odstotkov; v glavnem ga odkupujejo borzne hiše in zlatarji,« še dodaja Veber, ki v manjših količinah pridobiva še platino, paladij, baker, rodij in druge kovine. Kot pravi, je žalostno, da večina odpadne elektronske in električne opreme na svetu potuje na sežig na Kitajsko, ker tam okoljskih zakonov skoraj ne poznajo.

V smeteh več kot 20 ton zlata

Svetovno povpraševanje za posebnimi kovinami in redkimi rudami se bo po ocenah strokovnjakov do leta 2030 potrojilo. Povpraševanje po kovinah, kot so litij, indij, tantal ali germanij, zaradi razvoja novih tehnologij raste. Zahtevna podjetja v Aziji in Latinski Ameriki krvavo potrebujejo surovine, svetovni viri pa ne zadostujejo za zadovoljevanje njihovih potreb. Vsak mobitel je neizčrpen vir, je prepričan Michael Schneider: »V vsakem mobilnem telefonu je v povprečju okoli 23 miligramov zlata. Po svetu letno proizvedejo 1,3 milijarde mobitelov. Samo deset odstotkov konča v reciklaži. To pomeni, da ljudje letno vržejo v smeti 20,22 tone zlata.«

Po poročilu Združenih narodov na odpadu pristane več kot 40 milijonov ton elektronike letno. Največ e-odpada je v ZDA in na Kitajskem (povzeto po http://metro-portal.hr). Samo na Kitajskem za proizvodnjo mobilnih telefonov in računalnikov vsako leto uporabijo 4 tone zlata, 28 ton srebra in 6 tisoč ton bakra, zato so posli, ki vključujejo recikliranje elektronike, vse donosnejši. Po poročilu združenih narodov se zlato, srebro in paladij v Evropi redko reciklirajo. Tako se lahko letno izgubi tudi do 5 milijard evrov. S povečanjem tehnologije bo rastla tudi količina e-odpadkov. Po poročanju portala se bodo količine na Kitajskem in Južni Afriki početverile, v Indiji celo poosmerile. Afrika je na primer že zdaj znana po največji deponiji elektronske opreme iz zahodnih držav. Najbolj izpostavljeni naj bi bili Gana in Nigerija. Kovinske odpadke tam v glavnem razstavljajo ročno, še vedno pa velika večina odpadkov – okoli tri četrtine zlata – ostane neizkoriščena. V Greenpeaceu opozarjajo, da so odlagališča v Gani, Indiji in na Kitajskem polna odpadkov iz Evrope in ZDA, ki zastrupljajo otroke, podzemne vode in prst.